Na glavo pasti – argumentiranje s kladivom

Doslej sem verjel, da je največji novinarski dosežek na moj račun tisti iz Reporterja: ko niso več vedeli, kako bi mi prišli do živega, so potem svojo argumentacijo okrepili in ugotavljali, da mi je padla opeka na glavo. Opeka na glavo? Gre za argumentiranje s kladivom: ker ne veš, kako potolči človeka, ki bi ga rad diskreditiral, ne napadeš le njegov značaj, temveč udariš v glavo. S primernim orožjem. Z opeko.

Potem se mi je zgodilo podobno. Jernej Verbič, član upravnega odbora Društva novinarjev Slovenije in trenutno novinar Vala 202, je za tarčo svoje diskvalifikacije takisto vzel prav mojo glavo in na svojem FB profilu druge povabil h komentiranju svoje naslednje ocene:

»A je ta človek v otroštvu na glavo padel, pa se mu pozna?«

Verbič Vezjak na glavo padel

Ne ravno etotični argument ad hominem

Čeprav je bralcem te strani najbrž že jasno, da moje kritike na račun ravnanj novinarjev in medijev, vključujoč tudi delovanje Društva novinarjev Slovenije, rezultirajo v obsežni cenzuri in preziru, je Verbičev »prezir« vendarle zanimiv tudi globinsko. Novinarja osebno še nisem srečal, zato me je zanimalo, od kod mu takšna vehementna psihološka znanja, na katerih utemeljuje svoje uvide. Pa sem na Cobissu presenečeno ugotovil, da nima nobenih referenc ali diplome, ne iz psihologije in tudi iz česa drugega ne.

Torej je moral svoje intelektualno bogastvo in širino počrpati od kod drugod. Da te vodilni Društva novinarjev Slovenije označijo za nekoga, »ki je v otroštvu na glavo padel, pa se to pozna«, nato pa v komentarjih celo ponosno razlagajo, čemu takih, kot sem jaz, pač ne bodo vabili v medije, ne more biti reminiscenca na nič drugega kot zapise na mojem blogu – iz medijev sem zaradi kritike na račun novinarjev že itak pregnan. Ne spomnim se, da bi moje ukvarjanje z mediji zanimalo veliko ljudi vsaj od leta 2009, ko je izšla moja knjiga in bila deležna predstavitve. Natančno popisovanje političnih pritiskov na medije v času Janševe oblasti 2004 in 2008 je bilo pretežno ignorirano – takrat sem si mislil, da si novinarji pod težo političnega škornja pač ne upajo vabiti kritikov tega škornja. Danes vem, da sem se motil.

Verbič je s svojim »na glavo padel« najbrž ciljal na kakšno drugo mojo knjigo kritike medijev, npr. o vpletanju kapitala in politike vanjo ali širše. Ali pa cenzuriranih zapisov o Evropski prestolnici kulture – ko pravim »cenzuriranih«, govorim o jasnih statistikah, ki so javno dostopne. Imam na sumu tudi, da je prebral knjigi »In media res: novinarji med etiko, politiko in kapitalom« ter knjigo »Somrak medijske avtonomije«. Lahko bi letelo tudi na mojo knjigo o primeru novinarja Mira Petka, ki sicer ni padel na glavo, so mu jo pa močno poškodovali. Tako to gre.

Vsebinsko je Verbičev »ad hominem« še bolj zanimiv. Tisti, ki se je odločil napasti človeka, namesto ponudbe argumenta »ad rem« v danem opisu niti ne napada njegov značaj, kar je najbolj običajna forma »etotičnega« argumenta ad hominem. Več o vrstah argumentov ad hominem najdete tukaj. »Na glavo pasti« najbrž pomeni napasti in žaliti njegovo pamet, ne ethos. Na način sicer, ki pove več o govorcu kot o ogovorjeni ali ogovarjani osebi. Ponavadi celo uspešno: zato me ni presenetilo, poznavajoč duha slovenskega novinarskega kolektiva, da se je Verbičevemu mnenju v komentarjih hitro pridružilo še nekaj vidnih peres, skupaj z vodilnimi iz Društva novinarjev Slovenije, ki so njegovi ugotovitvi močno prikimali, češ: Vezjak je res padel na glavo. Kot da bi mu bili hvaležni, da je vsaj nekdo povedal na glas tisto, kar si po tihem mislijo. Vseh po vrsti takšnih, ki jih praktično ne poznam, nekaterih z enako odsotnimi dokazili o diplomi iz psihologije (ali česarkoli!). Najbrž njihova argumentacijska vehemenca ob ustrezni »izobrazbi« izvira še iz dejstva, da se naše poti očitno tudi v prihodnje po njihovi odločitvi ne bodo križale, zato jim za nivo žalitev ni mar: sami bodo še naprej igrali svojo vlogo novinarskih malih cenzorskih bogov, sam pa svojo, tej nasprotno.

Kronično nesrečen politični plačanec

Verbič ima na pervertiran način vendarle prav: njegov naslednji očitek »Ima preveč časa v življenju?« popolnoma ustreza mojemu lastnemu spoznanju: za takšno novinarsko skupnost se najbrž nima smisla truditi. Le komu bi se dalo? Čas za dolgotrajno ukvarjanje z mediji s ciljem izboljšanja njegovega stanja bi res lahko ali celo moral porabiti za kaj pametnejšega. Čas za ukvarjanje z opozorili o tem, kako pomembna je argumentacija v javnem diskurzu in pri novinarjih samih, bi lahko usmeril v kaj bolj koristnega – pa kaj, ko me ravno Verbič in njegovi s svojimi obilnimi verbalnimi šikanami prepričujejo, da se splača nadaljevati. Celo čas za analize sovražnega govora in diskreditacijskega diskurza, o čemer res veliko pišem, bi lahko šel za kaj bolj imenitnega. Ampak kaj, ko bi Verbič in njegovi ves čas ponujajo tako dober material.

Podobno velja za njegovo insinuacijo »Je politični plačanec?«. Priznam, vse moje kritike na račun DNS so nastale v sodelovanju z Janševim laboratorijem na Trstenjakovi, tiste druge pa ob sodelovanju z Murglami. Delam za vse, samo da je ustrezen honorar. Včasih popustim tistemu, ki da več: Murglam ali Trstenjakovi, čisto vseeno. Podobno smem in moram prikimati tudi njegovi žilici za psihoanaliziranje –  odgovor »Je kronično nesrečen?« je afirmativen, tudi to drži. V bistvu mi gre ob tolikšnem diskreditacijskem smislu naših novinarjev že skoraj na jok. Če bi moje priporočilo kaj štelo, pa žal ne, bi novinarju Vala 202 z veseljem napisal svojega, ako bo kdaj zaprošal za službo v Reporterju in bi ga sploh potreboval. Žal to ni diskreditacija.

Odgovor na ultimativno šikano »Kaj, za vraga, je z njim narobe?« – kajti res ni mogoče, da z Vezjakom nekaj ne bi bilo narobe, samo zato, da z nami ne bi bilo – je lahko samo en: res je, tip je moteč in ne popušča, celo če ga bojkotiramo in cenzuriramo. Nujno bo treba še malo napadati njega in njegovo glavo. Morda pa le uspe.

Opeka na glavo

P.S., dodan in nazadnje obnovljen junija 2017, če bi že koga zanimalo: seveda s strani vpletenih, vseh po vrsti, tradicionalno ni bilo nobenega odziva, čeprav so bili obveščeni (ignorantia non est argumentum).

Prešeren na psihiatriji

Včerajšnji heroj osrednje proslave ob podelitvi Prešernovih nagrad je nedvomno dr. Janez Bogataj, predsednik upravnega odbora Prešernovega sklada. Nezakonito podelitev nagrade Jožetu Možini je namreč spretno obrnil v čisto demagoško intonacijo pred zbranim odličnim občinstvom in vrhom države ter pri tem variiral kar tri tarče ali pristope: okaral je psihiatrično stanje slovenske družbe (sicer za TV SLO), nato zlorabil Prešerna za obračun s kakor nergači in očitke zvedel še na tiste, ki ne prenesejo »določenih obrazov«.

Že zdaj lahko čisto induktivno sklepajoč napovem, da se pretežno zgodilo ne bo nič: politiki bodo pogledali proč, kulturniki tudi, mediji takisto. No, saj so včeraj celo ploskali. Pa si oglejmo opisano bahavost in lahkotnost svečanih besed.

Psihiatrija Slovenija

Naj bo takoj jasno: sploh ni dvoma, da je Bogatajev upravni odbor ravnal nezakonito, enako kot ni dvoma, da je zaradi tega odstopila celotna strokovna komisija. Zakon o Prešernovi nagradi v svojem devetem členu jasno pove: »Strokovne komisije, ki jih imenuje upravni odbor, zbirajo prijave vse leto in jih skupaj s svojimi predlogi enakopravno upoštevajo pri dokončnem izboru, ki ga predložijo upravnemu odboru. Upravni odbor sprejema odločitve o nagrajencih na podlagi mnenj svojih strokovnih komisij.«

Ko se je arogantno odločil, da ne bo spoštoval mnenja oziroma predlogov komisije in bo na lastno pest nagradil Jožeta Možino za dokumentarni film Pedro Opeka (umetniška ali kakšna druga kvaliteta filma tu sploh ni pomembna), se je sicer lahko skliceval na dejstvo, da so Možino predlagali Drago Jančar, Niko Grafenauer in Zorko Simčič, pa tudi nekatera civilna gibanja. A kaj, ko Možine ni bilo na seznamu predlogov komisije.

Kako utišati očitke javnosti, številne kritike, tudi pozive k odstopu upravnega odbora? Bogataj se je domislil nekaterih prozornih retoričnih trikov, nevrednih njegove funkcije in svečanega trenutka. Kakor je ekskluzivno še pred proslavo povedal za TV Slovenija, bo na njej citiral Prešerna in celo nakazal verz, s katerim je ta, tako Bogataj,  opozoril na »stalnico v slovenski družbi«, kar zanj dokazuje »eno zelo problematično psihiatrično stanje«.

In zdaj je preverbe na duhu vredna strokovna komisija za scensko umetnost z Natašo Barbaro Gračner na čelu, ki je s svojim nestrinjanjem zakuhala psihiatrične diagnoze doktorja etnologije in odličnega poznavalca slovenske kulinarike!

Bogataj Prešernova

Redukcija na nergače

Bogataj je potem res citiral Prešernovo sedmo gazelo, v kateri poskuša pesnik z vidika bralca spregovoriti o presojanju njegovih lastnih pesmi: nerelevanten kontekst, a kaj bi s tem. In jo začinil z moralko o nergačih:

“Drugih nisem prašal, kaj se jim po glavi blódi”
Zbrane v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma je nagovoril tudi predsednik upravnega odbora Prešernovega sklada Janez Bogataj; v svojem slavnostnem nagovoru je citiral uvodne verze sedme Prešernove gazele (“Kdor jih bere, vsak drugači pesmi moje sodi; / eden hvali in spet drugi vpije: “fej te bódi!”) in se s tem dotaknil celotne “afere” okoli podelitve nagrade Jožetu Možini. “Vedno se najde kakšen nergač, ki odpre vprašanje ukinitve Prešernovih nagrad. Toda ali ne bi s tem ukinili najžlahtnejšega priznanja slovenski kulturi in umetnosti?

Redukcija na tiste, ki ne prenesejo določenih obrazov

A nergači niso bili vse, kar je napadel, z ognjem in mečem je posmehljivo ugotavljal »živahno razpravo« ob izboru letošnjih nagrajencev, ob očitku o nergaštvu pa dodal še pojasnilo, še bolj neposredno povezano z ugovori proti nagradi Možini:

Predsednik upravnega odbora Prešernovega sklada se je ustavil tudi ob “živahni razpravi”, kot jo je poimenoval, ki je spremljala letošnji izbor nagrajencev. To je dokaz, da nagrade niso okostenela stalnica, a hkrati tudi priložnost za razmislek, kako pri podeljevanju nagrad kaj spremeniti. Bogataj se ne strinja z nergači, ki menijo, da je treba nagrade zaradi večkratnih zapletov preprosto ukiniti ali pa “ker nekateri ne prenesejo določenega obraza”. Nagrade je treba razvijati in graditi ter se zavedati, da se umetnost spreminja in razširja. Svoje mesto, o katerem bi odločale samostojne komisije, bi morali tako imeti tudi filmsko, oblikovalsko ali prevajalsko področje, je menil Bogataj.

Traparije o ukinitvi nagrad so seveda lahka tarča: česa podobnega resno nihče ne zagovarja. Skratka, spet je strokovna komisija in kasneje zanjo vsa kritična javnost bila deležna nesramnega pojasnila, da zaplet bržkone korenini v ideoloških frustracijah in odporih – kajti težko je verjeti, da bi obraz Jožeta Možine bil moteč iz kakšnih drugih, recimo fiziognomskih obeležij.

Redukcija na ideološki špetir

Z Bogatajevo retorično napadalnostjo se težko strinjamo, a ji izobražena oseba verjetno ne ugovarjala. Naj vendarle pridodam še svoje mnenje. Osebno mislim, da je prav nasprotno res od očitanega: podelitev nagrade je bila ideološka, ne domnevna zavrnitev, in tisti, ki je res ravnal ideološko, je bil sam upravni odbor. Ob tem smo spet videli na delu janševsko logiko zrcaljenja pripisa: drugemu očitati natanko tisto, kar počneš sam, čeprav drugi tega, kar počneš sam, sploh ni storil.

Podobno velja za medije. Planet Siol je s svojo ideološko novinarsko četico takoj pohitel, da stopi Možini v bran – z izborom pravovernih intervjuvancev, ki so v en glas predvidljivo navijali za Možino, drugim pa očitali ideološki špetir, dobesedno. Gliha vkup štriha vpitje, argumenti itak ne štejejo nič. Kdor podvomi v pravilnost postopkov, ta je seveda na ideološko drugi strani, ni za »pravi obraz«, seveda vključno z avtorjem teh vrstic.

Kot da pri Siolu ne bi bili zadovoljni le z izborom intervjuvancev (Grafenauer, Simčič, Pleskovič, vsaj dva od njih sta celo med predlagatelji nagrade Možini), so morali dodati še alibi za početje, ki je popolna manipulacija: »Komisije vse leto sprejemajo predloge za nagrajence, ki jih lahko podajo posamezniki in pravne osebe, njihovi člani pa so upravičeni tudi do oblikovanja lastnih predlogov.«

Upravičeni do oblikovanja lastnih predlogov? A res, od kdaj in na kakšni podlagi? Če rezimiram: Bogatajeve bogate vaje v argumentaciji ad hominem in zvajanju ali usmerjanju problematike drugam si bomo zapomnili kot odkrito pritlehne in cenene – vključno z zlorabo Prešerna. Z njimi je upravni odbor znova pokazal, kakšen je njegov domet, svojo samopašno odločitev pa je naredil za nenaključno. Postala je prepoznaven indic njegove resnične ideologizacije in spolitiziranosti ter privrženosti tovrstnemu diskurzu.

Kolovodja Štrukelj in komunikacijski kontrast

Današnji sobotni dan ni le velik dogodek za socialni boj sindikatov, zgoščen v okoli 30.000 glavi protest na Kongresnem trgu. No, številke variirajo, a niso tako pomembne. Pomembnejši in povednejši se mi zdi naslednji kontrast: na eni strani zahteve sindikalistov, študentov, upokojencev, delavcev in drugih, njihova manifestacija demonstracije proti varčevalnim ukrepom in ukinjanju socialne države, na drugi strani pa prvonagovorjeni na strani vlade in njegov odziv. Ki je bil kakšen? Predsednik vlade ga je v znani maniri ubesedil kar po tviterju, verjetno nekje med prijetnim sobotnim kosilom. Ušivih 123 znakov je beležil:

Kolovodja Štrukelj dobi na mesec več s sejninami in plačo kot predsednik države. To je bilo celo za Milana K očitno preveč.

Maksimalni komunikacijski kontrast med »količino« in načinom podpore prvemu in drugemu, tudi količino samega sporočila kot takega, je zanimiv iz dveh vidikov. Najprej pobrskajmo po svetovnih arhivih in se vprašajmo, ali obstaja v nizu protivladnih protestov po Evropi in širše še kakšen predsednik vlade, ki bi si privoščil tovrstno aroganco, vsebinsko in medialno, v svojem odzivu? Je Branimir Štrukelj mislil na te vrste razmere, ko je omenjal Belorusijo?

V tviterski repliki je predvsem ogromno diskreditacijskega in adhominalnega. Pravzaprav je samo to. Janez Janša se je odločil, da bo v svoji notorni argumentacijski maniri enostavno obračunal s »kolovodjo«. Se pravi: na resnost zahtev orjaške množice odgovarja z osebno kompromitacijo enega vodilnih sindikalistov. Kot da bi dejstvo, da ima ta menda veliko plačo (če jo res ima), bilo kakorkoli relevantno za razpravo o tem, kar je povedal on ali množica. Kot da bi želel z omembo Milana K. namigovati še na neke dodatne čisto osebne okoliščine sindikalista, enako ali še manj relevantne za podane zahteve.

Kaj pa protesti proti diskreditirajoči vladi?

Tak sprevržen, podcenjujoč in nizkoten odziv predsednika vlade je sam po sebi največji in najbolj čist simptom stanja duha v državi, te vlade in tega predsednika. Kar me zdaj zanima, je preprosto in hitro ugotovljivo dejstvo, kako hitro in na kak način bo javnost znala opisani komunikacijski in medijski kontrast – torej med zahtevo protestirajoče množice in deplasiranostjo nekega tvita – oceniti, analizirati, komentirati, ovrednotiti. Če ga ne bo znala, če ga mediji, komentatorji, politiki ne bodo niti zaznali, bom prisiljen verjeti, da si vsi skupaj zaslužimo točno takšno vlado, kot jo imamo: kompromitacijsko, diskreditacijsko, omalovažujočo in arogantno. In mar ne bi potem protestirali tudi proti temu, ne le proti varčevalnim ukrepom?

Surovo stanje v domačih medijih, sploh tistih v Janševi politični lasti, je že skoraj stoprocentno napovedljivo, kar se trasiranja prispevkov tiče. Žal pa velja tudi za vse ostale. Že ko sem čez dan zasledil Janševo tvitersko reakcijo (in jo tudi slutil), sem lahko skupaj z marsikom sklepal, da bo v medijski konstelaciji senzacionalizma in tabloidnosti prav ta tvit po svoje zasenčil proteste in ugrabil medijski fokus. Da bo močan in premočan. Ja, diskreditacija in rumenilo sta pač nadvse naravna zaveznika. Na najbolj branem domačem spletnem portalu 24ur.com je zmagal takle naslov, ki uvaja članek o protestih:

Janša: Kolovodja Štrukelj dobi na mesec več s sejninami in plačo kot predsednik države

Zmagovalec v pozornosti, vsaj kar se naslova tiče, in ti so najpomembnejši, je po svoje evidenten: en tvit odtehta tisočglavo množico in njihovo sporočilo. Po svoje nevtralizira učinke dogodka. Seveda, če mediji jedo iz roke in če veš, kako se bodo lotili novinarske zgodbe, lahko njihovo ravnanje anticipiraš. Nekaj podobnega se je zgodilo na Planetu Siol, kjer so še nekoliko opreprostili analizo PERCEPTION ANALYTICS, letos za potrebe predsedniških volitev uvedeno iznajdbo podjetja Gama Systems: merilo naj bi tvite (morda tudi FB objave), analiziralo njihovo vsebino in na podlagi objave ključnih besed izmerilo naklonjenost kandidatom. Na Planetu Siol se niso preveč oznojili, ko so v prepoznavni politični maniri oblikovali naslovni stavek:

Družbena omrežja niso bila naklonjena demonstracijam

No, takšno smelo ugotovitev s prozornim ciljem in motivom so izpeljali na podlagi generalizacije iz vsega skupaj sedmih zapisov, dveh na FB in petih na tviterju. Ki so jih potem tudi objavili, da ubijejo dve muhi na en mah: ponudijo oblasti všečno sporočilo o »nenaklonjenosti demonstracijam«, nato pa drugim v usta položijo tisto, kar sicer sami radi počnejo – taiste diskreditacije, za zgled vzete prav pri oblasti, ki ji služijo.

Ad hominem v slovenskem javnem prostoru

Slovenski politični diskurz je zanesljivo naporen, na trenutke tudi utrudljiv in nedostojanstven. Zdi se, da je takšen vedno bolj in da nas odvrača od zainteresiranega zanimanja zanj. Eden od razlogov za stanje v njem ni v predvolilnem času, temveč v njegovi prevladujoči argumentativni naravi; ko ga ocenjujemo in se nam zdi izrazito osebno konfliktno obarvan, se pretežno zadovoljimo z označevalci, kot sta »diskreditacija« in »žalitev«, včasih omenjamo paranojo in teorije zarote, skoraj nikoli pa ne pogledamo pobliže, kaj tvori njegovo zmotnost in kakšne načine prepričevanja ubira. Ena dominantnejših in prepoznavnejših značilnosti v slogu besedovanja slovenskih politikov je zagotovo prav diskvalifikacija, ki jo hitro označimo kot napad na človeka, ad hominem.

idiot

Največkrat po pravici, kajti tovrstna retorika je izjemno razširjena, navzoča malodane agresivno in tako rekoč zimzelena. Državljanska (rado)vednost se žal na tej točki ustavi. Kajpak bi veljalo na javni diskurz, predvsem političen, pogledati prav skozi očala slabe argumentacije, ki se ji je v zadnjih letih uspelo prepoznavno prebiti v vse pore družbenega življenja; začela je prečiti normalno razpravo ne le na političnem parketu, temveč recimo v gospodarstvu, spletnih forumih in seveda na ulici. Takšen vidik bi nam razodel, da je ad hominem logična zmota (ki je zaradi svoje razširjenosti niti ne bomo vedno slovenili) s svojimi posebnostmi, da ni nujno žaljiva in da je morebiti ne poznamo tako dobro, kot si domišljamo. Njene zgodovinske korenine vodijo vse tja do Aristotelovih Sofističnih ovržb, kjer grški filozof med sabo primerja »usmeritev« ovržbe proti nekemu argumentu ali proti osebi. Nekateri drugi avtorji sicer verjamejo, da je invencijo tega tipa argumenta treba pripisati šele J. Locku in G. Galileu. Toda njene prave mojstre videvamo tukaj in zdaj.

Ad hominem ni le ena najbolj razširjenih zmot, čeprav ob njej poznamo še desetine drugih, temveč tudi ena najbolj hitro prepoznavnih, zato ima določeno recidivno vrednost za množice in politike – najhitreje bi smeli upati, da bodo državljani zaradi nje lažje sprejeli odločitev, ali se bodo pustili voditi tistim, ki argumentirajo slabo, ali tistim, ki to počnejo dobro. Od tega je ne nazadnje odvisna tudi kvaliteta demokracije, pa tudi politične argumentacije ob predpostavki, da akterji napak ne bodo več ponavljali, če bodo zanje na volitvah (in sicer) kaznovani. Kar seveda ni nujno, zato se sovražnost in netoleranca v razpravi lahko hitro sprevržeta v njihov običajen modus vivendi.

V nadaljevanju bomo na kratko predstavili štiri tipe te zmote in za vsakega dodali domačo aktualno ilustracijo. Ob tem se nismo trudili z »uravnoteženim« iskanjem primerov, tudi zato, ker želimo opozoriti, da jih pretežno najdemo pri avtorjih slovenske desnice in še zlasti – kar bi nas moralo skrbeti – največkrat pri vladajoči stranki, ki z njimi zmaguje z občutno razliko (če si sposodimo njihov žargon). Omejili smo se na sfero izjav o medijih, predvsem glede na dejstvo, da si jih je vlada želela surovo podrediti in da ji je v veliki meri to tudi uspelo. Seveda je skoraj odveč opozoriti, da je ad hominem v uporabi pri vseh političnih akterjih, v vseh sferah in da ga najdemo v neizmernih količinah.

Zmerjalni ad hominem

Temu tipu večkrat pravimo tudi ad personam (napad na osebo), sloviti teoretik argumentacije Douglas Walton ga imenuje »etotičen«. V aristotelski retoriki občinstvo vselej ocenjuje govorčev argument ob pomoči ethosa, torej predpostavljenega govorčevega značaja. Če je ta moralno dobra oseba, bo njegov argument sprejemljivejši, in obrnjeno. Sklepanje, ko je iz verodostojnosti govorca izpeljana sprejemljivost njegove argumentacije, je po Waltonu nekoliko pozabljena komponenta, ki jo sam imenuje za »etotično« (značajsko) zato, da bi jo jasneje razlikoval od moralne. Beseda za moralnost sicer izvira iz iste besede in njenega pridevnika ethikos. Etotičen argument je torej element formalne dialektike, ki v argumentacijo vpelje moralno verodostojnost govorca kot faktor, ki vpliva na presojo prepričljivosti njegovih izjav. No, oblika tega tipa zmote je enostavna: »Oseba A ima slab značaj, torej njenega argumenta ne moremo sprejeti.« Tako je te tedne zunanji minister Dimitrij Rupel v kritiki na njegov račun, ki jo je izrekel Milan Kučan v Večeru o njegovi »filozofiji« pogleda na medije (ki si jih je treba podrediti), razbiral nič manj kot to, da »gre za diskreditacije (in celo likvidacije) drugače mislečih. Za nekdanji jugoslovanski režim je bilo, za bivšega slovenskega predsednika pa je menda še vedno značilno, da svoje lastnosti pripisuje drugim. Diskreditacije in likvidacije drugače mislečih so bile posebna odlika komunističnega sistema in njegovih funkcionarjev.«

Ruplova ocena temelji le v enem: ta, ki govori, je moralno pokvarjen. Kučanov značaj je slab, »jugoslovanskorežimski« in z otipljivim opisom, zato ne gre verjeti njegovim trditvam. Zmerjalni ali neposreden argument ad hominem je brž prepoznaven, zlasti če je zelo oseben in ker se govorec želi z njim jasno izogniti razpravi o stvari, ad rem. Odpoved vsebinski debati in preusmeritev pozornosti na neko značilnost pri sogovorcu je sicer lastna vsakemu njegovemu tipu, skupni imenovalec postopka pa je le eden: izreči sum, dvom ali celo obtožbo ali žalitev na račun tistega, ki mu odgovarjamo, pri čemer tak korak vsakič korenini v moralni karakterizaciji napadenega. V zgornjem primeru Rupel ni izbiral besed, zelo značilno pa je njegov postopek, ki vsebuje očitek o diskreditaciji, že sam podan v obliki diskreditacije. V širši diskurzivni (ali socialni) razsežnosti so seveda napadi ad hominem največkrat prav to – poskusi diskvalifikacije sogovorca.

Okoliščni ad hominem

Čeprav slovenska politika premore brezmejno število odličnih eksemplifikacij etotičnega argumenta, si raje oglejmo naslednjo vrsto, okoliščni ad hominem (latinsko ad hominem circumstantiae). Pri njem in vseh drugih se je žaljivost nekako izgubila, od tod težja prepoznavnost. Klasičen primer zanj je prepoved kajenja. Predstavljajte si, da ste eden izmed zaskrbljenih staršev, ki želijo svojim otrokom odreči ta omamni užitek, vaš otrok pa vam zabrusi: »Hej, stari, glede na to, da kadiš tudi sam, si povsem neprepričljiv.« Če je za zmerjalni ad hominem značilen očitek o slabem značaju napadenega, se okoliščni sklicuje na nekonsistenco. In če kadite in karate svoje otroke, da tega ne smejo početi, ga boste nekoč zanesljivo deležni. Argument bi na kratko predstavili v takšni obliki: »Oseba A zagovarja trditev X, toda izvaja dejanje, ki implicira, da je zavezana trditvi, ki je nasprotna X. Torej je A slaba oseba in njene trditve X ni treba sprejeti.« Pomembno pri tem je, da se nekonsistenca povezuje z moralnostjo osebe, da torej očitek leti na vas kot kadilca in kot nekoga, ki »pridiga«, kar pomeni, da izpostavlja vašo »sprijenost«. Da se ne povezuje, pa se zgodi zelo poredkoma.

V ilustracijo vzemimo svež primer: pred nekaj tedni so na RTV Slovenija »ekskluzivno« zavrteli posnetek o odprtih arhivih Zveze komunistov, ki naj bi dokazovali, da se je bivši predsednik republike Milan Kučan pred štirimi desetletji zelo zanimal za delo novinarjev. Njegovo takratno stališče so primerjali z njegovo aktualno oceno o vlogi medijev in idealnega novinarstva v času, ko so slovenski novinarji »bili vest politike«. Poanta, če odmislimo politično diskreditacijo, je bila jasna: Kučan je nekonsistenten, urejal je odnose z uredniki in novinarji (že) kot komunist, danes pa nam pridiga o prav takšnem idealu (pri čemer je novinar očitno »zamenjal« vsebino pojma »jugoslovanski novinar«). Neizrečen sklep: njegova ocena o trenutnem medijskem stanju ni združljiva s tem, kar je počel. Zmotnost tiči kakopak v tem, da za pravilnost naše ocene o situaciji X ne more biti neposredno relevantno naše početje v preteklosti. Primer s Kučanom navajamo tudi zato, ker je zgornja Ruplova ocena prišla v času tik po predvajanju omenjenega posnetka. Vsebinsko je za slovenske razmere rezoniranje v tem slogu zelo domače in se v parafrazi glasi: tudi vi (bivši komunisti, SD, LDS, Zares itd.) prevzemate oziroma ste prevzeli medije, torej niste nič boljši. S čimer se zavrača očitke o prevzemih. Temu se nemalokrat pridruži še racionalizacija, sicer redkokdaj izrečena na glas: če mediji že ne bi bili vaši, če jih vi že ne bi prevzeli, nam jih ne bi bilo treba »osvobajati«. S tem se delu slovenske politike (osebno) očita, da počne ali je počel nekaj drugega od tega, kar pridiga. Dodati velja, da nekateri avtorji včasih omenjajo še ad hominem vrste »tudi ti« kot avtonomen tip zmote, vendar ne preveč prepričljivo; zdi se, da gre za okoliščno varianto. »Tudi ti« (latinsko tu quoque), sicer druga vrsta zmote, pa postane prevladujoč ad hominem, ko je uporabljena za namen »protinapada«, zanj pa je hkrati značilen očitek o nekonsistenci. Oblika argumenta je v tem primeru taka: »Oseba A trdi, da sem slaba oseba, ker sem počel X, toda v resnici je sama počela X.« Tako vrača udarec in se osredotoča na »nevtralizacijo« argumenta ad hominem s tem, da napade sogovorca.

Pristranski ad hominem

Če je za okoliščni ad hominem karakterističen očitek o nekonsistenci (»Pravite, da prevzemamo medije, ampak vi počnete isto.«), je za tretjega pristranskost. Pristranski ad hominem temelji na poudarku o nekredibilnosti oziroma neverodostojnosti. Splošna oblika argumenta je lahko takšna: »Oseba A je v svoji trditvi pristranska, ker je povezana s stanjem stvari S. Torej je njen argument treba zavreči.« Za domače razmere zveni zelo znano: pri nas se za posameznike obsesivno išče predvsem povezave s strankami in neformalnimi skupinami civilne družbe (medijsko lastništvo je zato domnevno politično zakodificirano že z domnevnimi strankarskimi izkaznicami Bojana Petana in Boška Šrota), v zadnjem času pa so v modi tudi sorodstvena in profesorska razmerja. Nedavno je predsednik vlade protestiral pri novinarki Pop TV, ker je njihov, sicer zelo redko nastopajoči politični komentator Aljoša Selan izrekel neko drugače zelo blago (in točno) oznako o njegovem stilu vodenja politike. Iz SDS so nato sporočili, da je komentator »ožji družinski član, nečak Rada Bohinca, člana strokovnega sveta SD … Zanimivo je tudi, da v vzajemni bibliografsko-kataložni bazi podatkov COBIB o Aljoši Selanu najdemo le to, da je leta 1999 diplomiral pri članici sveta predsednika SD dr. Ljubici Jelušić.« Dodali so še, da je sicer njegova bibliografija zelo skromna. Argumentacija je zlahka prepoznavna, ob očitku o nestrokovnosti je Selanova ocena (ne le izbira za komentatorja!) napačna že zato, ker je v sorodstvu z opozicijskim politikom. Dodatno so mu pripisali »greh«, ker je diplomiral pri profesorici, ki (očitno po naključju) sodi v krog opozicijske stranke. Takšno stališče za SDS implicira, da bo Selan v svojih ocenah nujno subjektiven.

Preusmeritev razprave na osebo je tu hitro zaznavna, očitek o pristranskosti še bolj. Velja pa omeniti, da bi zmotnost takšne argumentacije pod določenimi pogoji padla, če bi kontekst bil drugačen. Recimo, če bi komentator v svoji izjavi izrazito favoriziral SD, če bi njegove ne le sorodstvene povezave nakazovale na takšno favoriziranje in podobno. Toda še zmerom bi imel pravico do komentiranja, kar se pri nas običajno rešuje s pluralno izbiro sogovorcev. Kajti enakovredno bi se lahko obregnili ob dejstvo, da je na primer komentator dr. Matej Makarovič član SDS in bivši predsednik podmladka te stranke, pa vendar ga vsi mediji brez istovrstnega pomisleka enakovredno angažirajo za isti posel.

Zastrupitev vodnjaka

Četrti argument tipa ad hominem je dobil ime »zastrupitev vodnjaka«: v skladu z bajko iz srednjega veka, ko so verjeli, da so Judje krivi za zastrupitev studenca, kar je bil le izgovor, da se jih preganja. V tem tipu napada na človeka predpostavljamo, da je oseba močno in dogmatično zavezana zagovarjanju neke trditve, zaradi česar ji v njeni presoji ne smemo nikoli zaupati. Opis zmote bi lahko bil naslednji: »O osebi A poznamo ali vemo X. Torej X kaže na to, da njeni argumenti niso resnični.« Za »zastrupitev studenca« je velikokrat značilna sovražnost, napad na človeka pa nujno sploh ni povezan s temo razprave. Izgovor za diskreditacije sogovorec običajno najde v njeni preteklosti ali pripisu, pri nas pa je izjemno priljubljeno, da jo uvrstimo v določen »klan«, pri čemer vas lahko specifično »obremenjuje« ne le članstvo v kakšni stranki ali društvu, temveč že kakšen partikularen dogodek, recimo »napačno« kosilo z »napačnim« človekom ali vaša udeležba na naključnem cvetličnem festivalu. Še pred kratkim so recimo v vladni stranki dokazovali, da slovenske medije obvladuje Borut Pahor, ob pomanjkanju argumentov pa jim je prišla prav fotografija, na kateri ima lastnik Pivovarne Laško, sicer tudi lastnikDela, iztegnjen kazalec, Pahor pa stoji ob njem v navidezno sključeni drži. V parlamentu servirani sklep vladajočih je bil jasen: za Pahorjem stoji veliki brat, ki je tajkun, in oba obvladujeta velik del slovenske (medijske) scene. Napad na Pahorja je bil bizaren, ker je bil izveden z interpretacijo fotografije in kajpak z veliko mero paranoidne demonizacije »fantov iz Laškega«.

»Zastrupitev vodnjaka« je v svojem bistvu togo izpeljana različica prejšnjega tipa pristranskega argumenta v stilu »enkrat komunist, vedno komunist«. Za slovenske razmere je izrazito značilna zaradi agresivnosti političnega etiketiranja, ki se ne zadovolji z očitkom o pristranskosti, temveč dobesedno demonizira nasprotnika, o njem govori z gnusom in prezirom. Notorična delitev na »naše« in »vaše«, logika izključevanja torej, ki jo je nedvomno vpeljala predvsem Janševa stranka že davno, še preden je postala del oblasti, parazitira na takšni demonizaciji in jo naravnost zahteva. Značilno za tretji in četrti tip argumenta je, da ju govorec velikokrat usmeri proti napadenemu človeku, še preden je ta sploh spregovoril, postopa torej z vnaprej določenim mnenjem o njem in ga zaradi tega že predhodno izključi iz razprave.

Napad na človeka torej ni nujno žaljiv – množice ga verjetno zato manj hitro prepoznajo in ovrednotijo, če ni takšen. Toda v primerjavi z drugimi napakami je še zmerom zelo identifikabilen, zaradi česar ima določeno instruktivno ali pedagoško vrednost, kakopak če državljani sploh kažejo voljo po učenju in zavračanju neveljavne argumentacije. Za vse različice te napake je nadalje značilno, da razpravo speljejo proč od relevantne teme, zato spadajo pod zmote ustreznosti ali relevance. V političnem diskurzu je ad hominem največkrat taktika (nemočne) opozicije, v slovenskih razmerah pa je, zelo neobičajno, taktika vladajočih, ki jo na veliko in brez sramu zadnje čase izrazito uporabljajo še v svojih brezplačnikih. Naša teza je, da je v prekomerni rabi zato, ker je vladajoči stranki vselej bila lastna in se ji pač nikoli ni odpovedala. Razprava o veljavnosti argumentov, njihovi moči in šibkosti, bi seveda bila nujna za izboljšanje stanja argumentacije v političnem diskurzu, ki na trenutke kaže znake akutnega vnetja, zaradi česar je naša demokracija videti oziroma je bolna. A bi si česa takšnega vse strani najprej morale želeti. Zato smo bolj na tem, da žalostno odkimavamo, ker je ad hominem samoumevno postal tako rekoč intrinzični sestavni del političnega mišljenja, vključno z nekaterimi medijskimi in novinarskimi sateliti.

(Objavljeno v Delu, 13. septembra 2008)