::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Prešeren na psihiatriji

Včerajšnji heroj osrednje proslave ob podelitvi Prešernovih nagrad je nedvomno dr. Janez Bogataj, predsednik upravnega odbora Prešernovega sklada. Nezakonito podelitev nagrade Jožetu Možini je namreč spretno obrnil v čisto demagoško intonacijo pred zbranim odličnim občinstvom in vrhom države ter pri tem variiral kar tri tarče ali pristope: okaral je psihiatrično stanje slovenske družbe (sicer za TV SLO), nato zlorabil Prešerna za obračun s kakor nergači in očitke zvedel še na tiste, ki ne prenesejo »določenih obrazov«.

Že zdaj lahko čisto induktivno sklepajoč napovem, da se pretežno zgodilo ne bo nič: politiki bodo pogledali proč, kulturniki tudi, mediji takisto. No, saj so včeraj celo ploskali. Pa si oglejmo opisano bahavost in lahkotnost svečanih besed.

Psihiatrija Slovenija

Naj bo takoj jasno: sploh ni dvoma, da je Bogatajev upravni odbor ravnal nezakonito, enako kot ni dvoma, da je zaradi tega odstopila celotna strokovna komisija. Zakon o Prešernovi nagradi v svojem devetem členu jasno pove: »Strokovne komisije, ki jih imenuje upravni odbor, zbirajo prijave vse leto in jih skupaj s svojimi predlogi enakopravno upoštevajo pri dokončnem izboru, ki ga predložijo upravnemu odboru. Upravni odbor sprejema odločitve o nagrajencih na podlagi mnenj svojih strokovnih komisij.«

Ko se je arogantno odločil, da ne bo spoštoval mnenja oziroma predlogov komisije in bo na lastno pest nagradil Jožeta Možino za dokumentarni film Pedro Opeka (umetniška ali kakšna druga kvaliteta filma tu sploh ni pomembna), se je sicer lahko skliceval na dejstvo, da so Možino predlagali Drago Jančar, Niko Grafenauer in Zorko Simčič, pa tudi nekatera civilna gibanja. A kaj, ko Možine ni bilo na seznamu predlogov komisije.

Kako utišati očitke javnosti, številne kritike, tudi pozive k odstopu upravnega odbora? Bogataj se je domislil nekaterih prozornih retoričnih trikov, nevrednih njegove funkcije in svečanega trenutka. Kakor je ekskluzivno še pred proslavo povedal za TV Slovenija, bo na njej citiral Prešerna in celo nakazal verz, s katerim je ta, tako Bogataj,  opozoril na »stalnico v slovenski družbi«, kar zanj dokazuje »eno zelo problematično psihiatrično stanje«.

In zdaj je preverbe na duhu vredna strokovna komisija za scensko umetnost z Natašo Barbaro Gračner na čelu, ki je s svojim nestrinjanjem zakuhala psihiatrične diagnoze doktorja etnologije in odličnega poznavalca slovenske kulinarike!

Bogataj Prešernova

Redukcija na nergače

Bogataj je potem res citiral Prešernovo sedmo gazelo, v kateri poskuša pesnik z vidika bralca spregovoriti o presojanju njegovih lastnih pesmi: nerelevanten kontekst, a kaj bi s tem. In jo začinil z moralko o nergačih:

“Drugih nisem prašal, kaj se jim po glavi blódi”
Zbrane v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma je nagovoril tudi predsednik upravnega odbora Prešernovega sklada Janez Bogataj; v svojem slavnostnem nagovoru je citiral uvodne verze sedme Prešernove gazele (“Kdor jih bere, vsak drugači pesmi moje sodi; / eden hvali in spet drugi vpije: “fej te bódi!”) in se s tem dotaknil celotne “afere” okoli podelitve nagrade Jožetu Možini. “Vedno se najde kakšen nergač, ki odpre vprašanje ukinitve Prešernovih nagrad. Toda ali ne bi s tem ukinili najžlahtnejšega priznanja slovenski kulturi in umetnosti?

Redukcija na tiste, ki ne prenesejo določenih obrazov

A nergači niso bili vse, kar je napadel, z ognjem in mečem je posmehljivo ugotavljal »živahno razpravo« ob izboru letošnjih nagrajencev, ob očitku o nergaštvu pa dodal še pojasnilo, še bolj neposredno povezano z ugovori proti nagradi Možini:

Predsednik upravnega odbora Prešernovega sklada se je ustavil tudi ob “živahni razpravi”, kot jo je poimenoval, ki je spremljala letošnji izbor nagrajencev. To je dokaz, da nagrade niso okostenela stalnica, a hkrati tudi priložnost za razmislek, kako pri podeljevanju nagrad kaj spremeniti. Bogataj se ne strinja z nergači, ki menijo, da je treba nagrade zaradi večkratnih zapletov preprosto ukiniti ali pa “ker nekateri ne prenesejo določenega obraza”. Nagrade je treba razvijati in graditi ter se zavedati, da se umetnost spreminja in razširja. Svoje mesto, o katerem bi odločale samostojne komisije, bi morali tako imeti tudi filmsko, oblikovalsko ali prevajalsko področje, je menil Bogataj.

Traparije o ukinitvi nagrad so seveda lahka tarča: česa podobnega resno nihče ne zagovarja. Skratka, spet je strokovna komisija in kasneje zanjo vsa kritična javnost bila deležna nesramnega pojasnila, da zaplet bržkone korenini v ideoloških frustracijah in odporih – kajti težko je verjeti, da bi obraz Jožeta Možine bil moteč iz kakšnih drugih, recimo fiziognomskih obeležij.

Redukcija na ideološki špetir

Z Bogatajevo retorično napadalnostjo se težko strinjamo, a ji izobražena oseba verjetno ne ugovarjala. Naj vendarle pridodam še svoje mnenje. Osebno mislim, da je prav nasprotno res od očitanega: podelitev nagrade je bila ideološka, ne domnevna zavrnitev, in tisti, ki je res ravnal ideološko, je bil sam upravni odbor. Ob tem smo spet videli na delu janševsko logiko zrcaljenja pripisa: drugemu očitati natanko tisto, kar počneš sam, čeprav drugi tega, kar počneš sam, sploh ni storil.

Podobno velja za medije. Planet Siol je s svojo ideološko novinarsko četico takoj pohitel, da stopi Možini v bran – z izborom pravovernih intervjuvancev, ki so v en glas predvidljivo navijali za Možino, drugim pa očitali ideološki špetir, dobesedno. Gliha vkup štriha vpitje, argumenti itak ne štejejo nič. Kdor podvomi v pravilnost postopkov, ta je seveda na ideološko drugi strani, ni za »pravi obraz«, seveda vključno z avtorjem teh vrstic.

Kot da pri Siolu ne bi bili zadovoljni le z izborom intervjuvancev (Grafenauer, Simčič, Pleskovič, vsaj dva od njih sta celo med predlagatelji nagrade Možini), so morali dodati še alibi za početje, ki je popolna manipulacija: »Komisije vse leto sprejemajo predloge za nagrajence, ki jih lahko podajo posamezniki in pravne osebe, njihovi člani pa so upravičeni tudi do oblikovanja lastnih predlogov.«

Upravičeni do oblikovanja lastnih predlogov? A res, od kdaj in na kakšni podlagi? Če rezimiram: Bogatajeve bogate vaje v argumentaciji ad hominem in zvajanju ali usmerjanju problematike drugam si bomo zapomnili kot odkrito pritlehne in cenene – vključno z zlorabo Prešerna. Z njimi je upravni odbor znova pokazal, kakšen je njegov domet, svojo samopašno odločitev pa je naredil za nenaključno. Postala je prepoznaven indic njegove resnične ideologizacije in spolitiziranosti ter privrženosti tovrstnemu diskurzu.

Information

This entry was posted on 08/02/2014 by in aktualno, argumentacija, mediji, politika, TV and tagged , , , , .
%d bloggers like this: