::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Na glavo pasti – argumentiranje s kladivom

Doslej sem verjel, da je največji novinarski dosežek na moj račun tisti iz Reporterja: ko niso več vedeli, kako bi mi prišli do živega, so potem svojo argumentacijo okrepili in ugotavljali, da mi je padla opeka na glavo. Opeka na glavo? Gre za argumentiranje s kladivom: ker ne veš, kako potolči človeka, ki bi ga rad diskreditiral, ne napadeš le njegov značaj, temveč udariš v glavo. S primernim orožjem. Z opeko.

Potem se mi je zgodilo podobno. Jernej Verbič, član upravnega odbora Društva novinarjev Slovenije in trenutno novinar Vala 202, je za tarčo svoje diskvalifikacije takisto vzel prav mojo glavo in na svojem FB profilu druge povabil h komentiranju svoje naslednje ocene:

»A je ta človek v otroštvu na glavo padel, pa se mu pozna?«

Verbic FB 1.1

Ne ravno etotični argument ad hominem

Čeprav je bralcem te strani najbrž že jasno, da moje kritike na račun ravnanj novinarjev in medijev, vključujoč tudi delovanje Društva novinarjev Slovenije, rezultirajo v obsežni cenzuri in preziru, je Verbičev »prezir« vendarle zanimiv tudi globinsko. Novinarja osebno še nisem srečal, zato me je zanimalo, od kod mu takšna vehementna psihološka znanja, na katerih utemeljuje svoje uvide. Pa sem na Cobissu presenečeno ugotovil, da nima nobenih referenc ali diplome, ne iz psihologije in tudi iz česa drugega ne.

Torej je moral svoje intelektualno bogastvo in širino počrpati od kod drugod. Da te vodilni Društva novinarjev Slovenije označijo za nekoga, »ki je v otroštvu na glavo padel, pa se to pozna«, nato pa v komentarjih celo ponosno razlagajo, čemu takih, kot sem jaz, pač ne bodo vabili v medije, ne more biti reminiscenca na nič drugega kot zapise na mojem blogu – iz medijev sem zaradi kritike na račun novinarjev že itak pregnan. Ne spomnim se, da bi moje ukvarjanje z mediji zanimalo veliko ljudi vsaj od leta 2009, ko je izšla moja knjiga in bila deležna predstavitve. Natančno popisovanje političnih pritiskov na medije v času Janševe oblasti 2004 in 2008 je bilo pretežno ignorirano – takrat sem si mislil, da si novinarji pod težo političnega škornja pač ne upajo vabiti kritikov tega škornja. Danes vem, da sem se motil.

Verbič je s svojim »na glavo padel« najbrž ciljal na kakšno drugo mojo knjigo kritike medijev, npr. o vpletanju kapitala in politike vanjo ali širše. Ali pa cenzuriranih zapisov o Evropski prestolnici kulture – ko pravim »cenzuriranih«, govorim o jasnih statistikah, ki so javno dostopne. Imam na sumu tudi, da je prebral knjigi »In media res: novinarji med etiko, politiko in kapitalom« ter knjigo »Somrak medijske avtonomije«. Lahko bi letelo tudi na mojo knjigo o primeru novinarja Mira Petka, ki sicer ni padel na glavo, so mu jo pa močno poškodovali. Tako to gre.

Vsebinsko je Verbičev »ad hominem« še bolj zanimiv. Tisti, ki se je odločil napasti človeka, namesto ponudbe argumenta »ad rem« v danem opisu niti ne napada njegov značaj, kar je najbolj običajna forma »etotičnega« argumenta ad hominem. Več o vrstah argumentov ad hominem najdete tukaj. »Na glavo pasti« najbrž pomeni napasti in žaliti njegovo pamet, ne ethos. Na način sicer, ki pove več o govorcu kot o ogovorjeni ali ogovarjani osebi. Ponavadi celo uspešno: zato me ni presenetilo, poznavajoč duha slovenskega novinarskega kolektiva, da se je Verbičevemu mnenju v komentarjih hitro pridružilo še nekaj vidnih peres, skupaj z vodilnimi iz Društva novinarjev Slovenije, ki so njegovi ugotovitvi močno prikimali, češ: Vezjak je res padel na glavo. Kot da bi mu bili hvaležni, da je vsaj nekdo povedal na glas tisto, kar si po tihem mislijo. Vseh po vrsti takšnih, ki jih praktično ne poznam, nekaterih z enako odsotnimi dokazili o diplomi iz psihologije (ali česarkoli!). Najbrž njihova argumentacijska vehemenca ob ustrezni »izobrazbi« izvira še iz dejstva, da se naše poti očitno tudi v prihodnje po njihovi odločitvi ne bodo križale, zato jim za nivo žalitev ni mar: sami bodo še naprej igrali svojo vlogo novinarskih malih cenzorskih bogov, sam pa svojo, tej nasprotno.

Kronično nesrečen politični plačanec

Verbič ima na pervertiran način vendarle prav: njegov naslednji očitek »Ima preveč časa v življenju?« popolnoma ustreza mojemu lastnemu spoznanju: za takšno novinarsko skupnost se najbrž nima smisla truditi. Le komu bi se dalo? Čas za dolgotrajno ukvarjanje z mediji s ciljem izboljšanja njegovega stanja bi res lahko ali celo moral porabiti za kaj pametnejšega. Čas za ukvarjanje z opozorili o tem, kako pomembna je argumentacija v javnem diskurzu in pri novinarjih samih, bi lahko usmeril v kaj bolj koristnega – pa kaj, ko me ravno Verbič in njegovi s svojimi obilnimi verbalnimi šikanami prepričujejo, da se splača nadaljevati. Celo čas za analize sovražnega govora in diskreditacijskega diskurza, o čemer res veliko pišem, bi lahko šel za kaj bolj imenitnega. Ampak kaj, ko bi Verbič in njegovi ves čas ponujajo tako dober material.

Podobno velja za njegovo insinuacijo »Je politični plačanec?«. Priznam, vse moje kritike na račun DNS so nastale v sodelovanju z Janševim laboratorijem na Trstenjakovi, tiste druge pa ob sodelovanju z Murglami. Delam za vse, samo da je ustrezen honorar. Včasih popustim tistemu, ki da več: Murglam ali Trstenjakovi, čisto vseeno. Podobno smem in moram prikimati tudi njegovi žilici za psihoanaliziranje –  odgovor »Je kronično nesrečen?« je afirmativen, tudi to drži. V bistvu mi gre ob tolikšnem diskreditacijskem smislu naših novinarjev že skoraj na jok. Če bi moje priporočilo kaj štelo, pa žal ne, bi novinarju Vala 202 z veseljem napisal svojega, ako bo kdaj zaprošal za službo v Reporterju in bi ga sploh potreboval. Žal to ni diskreditacija.

Odgovor na ultimativno šikano »Kaj, za vraga, je z njim narobe?« – kajti res ni mogoče, da z Vezjakom nekaj ne bi bilo narobe, samo zato, da z nami ne bi bilo – je lahko samo en: res je, tip je moteč in ne popušča, celo če ga bojkotiramo in cenzuriramo. Nujno bo treba še malo napadati njega in njegovo glavo. Morda pa le uspe.

Opeka na glavo

P.S., dodan in nazadnje obnovljen 20. septembra 2015, če bi že koga zanimalo: seveda s strani vpletenih tradicionalno ni bilo nobenega odziva, čeprav so bili obveščeni (ignorantia non est argumentum).

Information

This entry was posted on 07/04/2014 by in aktualno, argumentacija, diskreditacija, filozofija, mediji, radio, TV, časopisi and tagged , , , .
%d bloggers like this: