::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Kolovodja Štrukelj in komunikacijski kontrast

Današnji sobotni dan ni le velik dogodek za socialni boj sindikatov, zgoščen v okoli 30.000 glavi protest na Kongresnem trgu. No, številke variirajo, a niso tako pomembne. Pomembnejši in povednejši se mi zdi naslednji kontrast: na eni strani zahteve sindikalistov, študentov, upokojencev, delavcev in drugih, njihova manifestacija demonstracije proti varčevalnim ukrepom in ukinjanju socialne države, na drugi strani pa prvonagovorjeni na strani vlade in njegov odziv. Ki je bil kakšen? Predsednik vlade ga je v znani maniri ubesedil kar po tviterju, verjetno nekje med prijetnim sobotnim kosilom. Ušivih 123 znakov je beležil:

Kolovodja Štrukelj dobi na mesec več s sejninami in plačo kot predsednik države. To je bilo celo za Milana K očitno preveč.

Maksimalni komunikacijski kontrast med »količino« in načinom podpore prvemu in drugemu, tudi količino samega sporočila kot takega, je zanimiv iz dveh vidikov. Najprej pobrskajmo po svetovnih arhivih in se vprašajmo, ali obstaja v nizu protivladnih protestov po Evropi in širše še kakšen predsednik vlade, ki bi si privoščil tovrstno aroganco, vsebinsko in medialno, v svojem odzivu? Je Branimir Štrukelj mislil na te vrste razmere, ko je omenjal Belorusijo?

V tviterski repliki je predvsem ogromno diskreditacijskega in adhominalnega. Pravzaprav je samo to. Janez Janša se je odločil, da bo v svoji notorni argumentacijski maniri enostavno obračunal s »kolovodjo«. Se pravi: na resnost zahtev orjaške množice odgovarja z osebno kompromitacijo enega vodilnih sindikalistov. Kot da bi dejstvo, da ima ta menda veliko plačo (če jo res ima), bilo kakorkoli relevantno za razpravo o tem, kar je povedal on ali množica. Kot da bi želel z omembo Milana K. namigovati še na neke dodatne čisto osebne okoliščine sindikalista, enako ali še manj relevantne za podane zahteve.

Kaj pa protesti proti diskreditirajoči vladi?

Tak sprevržen, podcenjujoč in nizkoten odziv predsednika vlade je sam po sebi največji in najbolj čist simptom stanja duha v državi, te vlade in tega predsednika. Kar me zdaj zanima, je preprosto in hitro ugotovljivo dejstvo, kako hitro in na kak način bo javnost znala opisani komunikacijski in medijski kontrast – torej med zahtevo protestirajoče množice in deplasiranostjo nekega tvita – oceniti, analizirati, komentirati, ovrednotiti. Če ga ne bo znala, če ga mediji, komentatorji, politiki ne bodo niti zaznali, bom prisiljen verjeti, da si vsi skupaj zaslužimo točno takšno vlado, kot jo imamo: kompromitacijsko, diskreditacijsko, omalovažujočo in arogantno. In mar ne bi potem protestirali tudi proti temu, ne le proti varčevalnim ukrepom?

Surovo stanje v domačih medijih, sploh tistih v Janševi politični lasti, je že skoraj stoprocentno napovedljivo, kar se trasiranja prispevkov tiče. Žal pa velja tudi za vse ostale. Že ko sem čez dan zasledil Janševo tvitersko reakcijo (in jo tudi slutil), sem lahko skupaj z marsikom sklepal, da bo v medijski konstelaciji senzacionalizma in tabloidnosti prav ta tvit po svoje zasenčil proteste in ugrabil medijski fokus. Da bo močan in premočan. Ja, diskreditacija in rumenilo sta pač nadvse naravna zaveznika. Na najbolj branem domačem spletnem portalu 24ur.com je zmagal takle naslov, ki uvaja članek o protestih:

Janša: Kolovodja Štrukelj dobi na mesec več s sejninami in plačo kot predsednik države

Zmagovalec v pozornosti, vsaj kar se naslova tiče, in ti so najpomembnejši, je po svoje evidenten: en tvit odtehta tisočglavo množico in njihovo sporočilo. Po svoje nevtralizira učinke dogodka. Seveda, če mediji jedo iz roke in če veš, kako se bodo lotili novinarske zgodbe, lahko njihovo ravnanje anticipiraš. Nekaj podobnega se je zgodilo na Planetu Siol, kjer so še nekoliko opreprostili analizo PERCEPTION ANALYTICS, letos za potrebe predsedniških volitev uvedeno iznajdbo podjetja Gama Systems: merilo naj bi tvite (morda tudi FB objave), analiziralo njihovo vsebino in na podlagi objave ključnih besed izmerilo naklonjenost kandidatom. Na Planetu Siol se niso preveč oznojili, ko so v prepoznavni politični maniri oblikovali naslovni stavek:

Družbena omrežja niso bila naklonjena demonstracijam

No, takšno smelo ugotovitev s prozornim ciljem in motivom so izpeljali na podlagi generalizacije iz vsega skupaj sedmih zapisov, dveh na FB in petih na tviterju. Ki so jih potem tudi objavili, da ubijejo dve muhi na en mah: ponudijo oblasti všečno sporočilo o »nenaklonjenosti demonstracijam«, nato pa drugim v usta položijo tisto, kar sicer sami radi počnejo – taiste diskreditacije, za zgled vzete prav pri oblasti, ki ji služijo.

%d bloggers like this: