::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Pahorjev »boj« kot narcisistični populizem

Kakšno je stališče Boruta Pahorja do sobotnih sindikalnih demonstracij? Do jasno izraženega množičnega NE vladni politiki zategovanja pasu? Pahor je ugledal iskrico nekje drugje.

Najprej naj spomnim, da se je predsedniški kandidat in bivši premier protestu na Kongresnem trgu v velikem loku izognil. Ni ga bilo blizu. Niti 30.000 ljudi, bolj ali manj pričakovanih, ga ni prepričalo v prihod in pogrešali smo tudi njegovega konkurenta. In, kar je še huje, skorajda z lupo sem iskal Pahorjeve izjave o tem protestu, kakšno konkretno ali celo nekonkretno pozicijo ali stališče. Nekoga, ki se ima za levičarja, za socialnega demokrata, za člana menda »nove levice«, kamor je SD pozicioniral predsednik Igor Lukšič. Kaj je ostalo od sloganov o svobodi, strpnosti, solidarnosti, varnosti, enakosti in pravičnosti, ki se, točno v tem vrstnem redu, bleščijo na tviter profilu te stranke v desni kolumni? Ne veliko. Zato, ker za SD prinaša maksimalne rejtinge nekaj povsem drugega – na novo odkrita pahorjanska formula »sredinskosti«, ki terja nenačelnost, koketiranje, dobrikanje vsem. Na strani socialnih demokratov ali na njihovem tviterju zato včerajšnji dan ni obstajal. Ne dvomim, da se bo na rejtingih poznalo navzgor.

Pahor se je včeraj odpravil na še na eno rokodelsko delovno akcijo, ne na nepomemben dogodek na Kongresnemu trgu. Prav vse, kar sem zasledil kot komentar, je najti v podobi dveh tvitov. Pa še ta podpisujujejo drugi, člani njegovega štaba. Naj ju navedem:

Borut Pahor ‏@BorutPahor

@TheDamjan BP razume proteste, ki so legitimna oblika izrazanja volje ljudi #protesti

Borut Pahor ‏@BorutPahor

@volitve_si BP proteste razume; so legitimna obl. izrazanja in odraz stiske, vendar je preprican, da resitve so-najdemo jih lahko le SKUPAJ

Obe prinašata standardni distancirajoč govor, ki bi ga lahko strnili v nekaj, kar je francoski psihoanalitični teoretik Octave Mannoni uvedel kot značilnost fetišističnega zanikanja, standardiziranega v stavku »Saj vem, ampak/vendar…« (Je sais bien, mais quand-même).

Pahor, skratka, »razume« proteste, jih ima za »legitimne« in »odraz stiske«. Ampak, vendarle, zanj niso rešitev, ker niso način »so-najdevanja«, niso način delovanja »skupaj«. Kon-, con-, cum-, so- itd. so očitno predpone, ki bodo še bolj kot doslej so-ustvarjale Pahorjev novorek sloge, skupnosti, dialoga, so-glasja, konsenza, partnerstev. S Janševo vlado in politiko rezanja, seveda. Jih že.

Prepoznati fantazmo

Kot vidimo, oba stereotipna pripisa Pahorju v tem kampanji, češ da je le odličen retorik, torej prazno-govorec, ter da ponuja zgolj bleščečo podobo, nič vsebine, nista povsem zadostna za opis. Ker dominantnost forme za sabo pušča določene sledi jezikovnih formalnosti, ki vedno znova porazijo vsebino povedanega. Kar nam ponuja mannonijevska teorija na sledi Freudu, je namreč naslednje: da Pahor fetišistično istočasno verjame v svojo fantazmo, a jo hkrati tudi prepoznava kot le takšno – namreč kot fantazmo. S tem nam priznava, kar je bistveno, oboje hkrati: da verjame v svojo prazno retoriko, sralno leporečje, a da tudi distancirajoče ve, da je to bullshit retorika, ki s solidarnostjo, zaskrbljenostjo za stanje v državi in učinkovitimi ekonomskimi in socialnimi rešitvami nima nič skupnega.

Ta drugi element ni nekaj, kar je prišlo iz zraka, kar bi bila nam lastna in zunanja hermenevtika. Ne, ta drugi element je že vpisan v diskurz, v Pahorjevo govorico in ne v našo interpretacijo. Tako kot v rasistični verziji Mannonija lahko trdimo »Saj vem, da so temnopolti normalni ljudje, ampak vseeno … jih ne bi imel za sosede«, tudi Pahor sporoča preveč. Če stvari poenostavim: trditev »Protesti so sicer legitimni, ampak rešitve moramo iskati skupaj« lahko pomeni le, da protestov ne podpiramo. A ne le to, kajti to bi še razumeli in razložili s politično zvijačnostjo, kjer nekaterih stvari pač včasih ne smemo ali ne moremo povedati naravnost. Ali s predvolilno taktiko. Ne, tu je še drugi moment: hkrati vemo, da naše lastno stališče o tem, da jih ne podpiramo iz razloga X, ni veliko vredno. Kar torej »preberemo«, ko prisluhnemo Pahorju, je prav takšno priznanje: nekdo, ki nam pravi, da so temnopolti normalni ljudje, ampak vseeno jih ne bi imel za sosede, nam ne želi povedati tega, kar je povedal pred uvedbo tistega »ampak«, tudi ne enostavno zanikati česa, temveč da tega načela naj nikar ne jemljemo resno.

Stvar bi lahko tudi obrnili in vprašali: če predsedniški kandidat protestov proti vladi ne podpira v imenu neke abstraktne parole »stopimo skupaj«, »skupaj najdimo rešitve«, kaj s tem pravzaprav sploh zahteva? Morda očita, da se sindikalni in drugi partnerji niso dovolj pogajali? Dvomi v njihove iskrene namene? Dvomi bolj kot v namene te vlade, v čigar namene itak ne dvomi? Ali zgolj riše neko neuresničljivo fantazmo, za katero sam ve, da je takšna, a je instrumentalno priročna za dosego partikularnega cilja, npr. njegove kampanje za predsednika republike ali siceršnje všečnosti množicam? Tisti fetišistični »ampak« pač boli: tako kot boli temnopoltega, proti kateremu sicer nič nimamo, ampak ga ne bi imeli za soseda, lahko boli tudi sindikate in vse navzoče na protestu, proti katerim Pahor sicer nič nima, a jih ne podpira.

Kakšne boje podpira Pahor?

Kot piše Delo, je slovenski predsednik Danilo Türk povedal, da so demonstracije pravi način boja proti krizi. Po drugi strani isti časopis v svoji današnji nedeljski izdaji pove, kaj točno je taisti boj za Pahorja, in sicer v kontekstu komentiranja velike prednosti pred konkurentom:

Pahor je za Nedelo izjavil, da tega ne pripisuje svoji predvolilni kampanju, ampak temu, da ljudje v njem očitno vidijo glas upanja v boljšo prihodnost.

Tega ne pripisuje toliko svoji predvolilni, večinoma v dobrodelnost usmerjeni kampanji, temveč meni, da je vsa stvar v povezavi z njim prerasla tradicionalne okvire in »sem ta hip preprosto glas upanja, da smo se začeli po vseh teh letih krize, ravnodušja, obupa in celo strahu vsi skupaj, vključno z mano in mojimi privrženci, zavedati, da se je treba boriti, pri čemer nam strah ne bo nič pomagal. Menim, da smo priče prvega signala želje po boju.«

Imamo torej dva konkurenčna diskurza o »boju«: Türkov »boj proti krizi« in Pahorjevo »željo po boju« v času krize. Na eni strani so torej subjekt boja protestniki, delavci in sindikalisti. Na drugi so to vsi državljani, ki volijo Pahorja – ti se menda, tako Pahor, borijo in kažejo željo po boju s tem, ko volijo zanj, ki je nič manj kot glas upanja. Protesta včeraj tako rekoč zanj ni bilo, ker priznava in vidi le neke druge, volilne boje.

Narcisistični populizem in avtologija

Interpretacija je ne le perverzna in narcisoidna. V smislu, da Pahor namesto k protestom ljudi direktno poziva h glasovanju zanj – ti so zanj pravi borci proti krizi. Samovšečnost in za Pahorja tako značilna avtologija, celo v obeh smislih, tj. kot zvajanje vseh tujih razprav na samega sebe, njega, in hkrati kot pretirano ali celo izključno govorjenje o samem sebi, je šla čez rob tudi v tem smislu, da zanika temeljno poslanstvo sindikatov, pravico do upora in protesta, pravico do socialne pravice. Edini boj, ki ga Pahorjeva avtologija dopušča, je torej njegov boj, ki je boj za glas njemu na volitvah. Na nek način je celo nemogoče očitati, da protestov na Kongresnem trgu ni komentiral, temveč je še huje in jih sploh ni opazil – ker jih avtološko ni smel.

Čas je, da Pahorjevo politično govorico in taktiko (»ta hip sem glas upanja«) nekdo opredeli z dovolj točno označbo in preciznejšo terminologijo. Sam bom temu poslej rekel narcisistični populizem, ki včasih prerašča in se spreobrača v populistični narcisizem: moč, ki jo posameznik kot prerok, kot »glas upanja« čuti, ker čuti podporo množic. Njegova prva večja žrtev je bila včerajšnja 30.000 glava množica protestnikov – le zato, ker je bila manjša kot skupina dosedanjih in prihodnjih volivcev. Glas upanja, ki zase pravi, da je glas upanja, avtološko spreminja v tavtološko, kot tisti božji »Sem, ki sem«, samoutemeljeni in samoutemeljujoči se razlog. V slovenskih razmerah: glas upanja je (Pahorjev) glas upanja. Je glas upanja, ki je sem glas upanja.

Information

This entry was posted on 18/11/2012 by in aktualno, filozofija, politika, politični narcizem.
%d bloggers like this: