::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Zunanji minister, ki rabi pomoč samega sebe

Najprej se je pripetil intervju z Milanom Kučanom v Večeru, temu je sledila reakcija Dimitrija Rupla in nato še replika Milana Kučana. Ni me prepričala, a za razliko od Dnevnika, ki cenzurira, so v Večeru objavili moj razmislek o Ruplovi vlogi in točnosti Kučanove ocene:

Odmev na zapis dr. Rupla v Večeru, 9. 8. 2008

Dr. Dimitrij Rupel se v svojem odzivu na Milana Kučana sprašuje, na katerega zunanjega ministra je ta mislil, ko mu je pripisal filozofijo, po kateri »dajo volitve zmagovalcem mandat tudi za urejanje medijev, na primer za prevzem in popolni nadzor tiskovne agencije, javnega radia in televizije ter njihovega spreminjanja v servis za promocijo vladajočih in diskreditacijo drugače mislečih«. Kot kaže, je treba gospodu Ruplu pomagati pri spominu in navesti nekatere njegove indikativne izjave. Ministrova ideja je po svojem dometu namreč skromna in se glasi: mediji in novinarji so tisti, ki nam nasprotujejo, edini način je torej, da jih zamenjamo. Faze v dojemanju medijev so si pri zunanjem ministru sledile, kot je opisano spodaj.

Prvič, svarilo pred vojno in dojemanje medijske realnosti kot vojnega stanja. Prevzem medijev s strani oblastnikov se je zgodil skorajda po militaristično, skratka najprej z napovedjo vojne. Vojaški žargon so uporabili politični zmagovalci, konkretno zunanji minister, takole: »Ponekod bi lastniki medijev temeljito razmislili, ali se jim splača vojna s politično opcijo, ki je doživela uspeh na volitvah in mnoge potrditve na mednarodni ravni.« (Mag, 22. 6. 2005)

Drugič, spremljanje dejavnosti »sovražnika«. Tega je bilo treba videti in slikati kot hudobca, kot vraga ali so-vraga, ki nam dela zlo, kot pove že sama beseda: »Sam imam občutek, da zadnja leta v našem komuniciranju prevladuje grobost. Največ medijske proizvodnje je namenjene sprotnemu, takojšnjemu učinku. V naših medijih vidim veliko grobosti in hudobije.« (Prav tam)

Tretjič, prepričevanje, da naj mediji uvidijo svojo zmotnost upiranja oblasti. Po Ruplu so slovenski mediji drugačni do te mere, da potrebujejo sprostitev. Njihova posebnost je v tem, da se upirajo oblasti: »Ste kdaj videli katero državo, ki bi imela take medije kot Slovenija? Ne poznam nobene. Objavljal sem v vseh svetovnih časopisih, v vaši hiši pa so mi – svojemu zunanjemu ministru – zavračali besedila. Medijska politika je potrebna zelo resnega, sproščenega premisleka. Ne poznam države, kjer bi se mediji tako enotno postavili zoper demokratično izvoljeno vlado.« (Delo, 9. 7. 2005)

Četrtič, prepoznanje ogroženosti in vojnega stanja, ki nasprotuje programu sprostitve Slovenije: »V Sloveniji imamo medijsko vojno proti politiki, ki uresničuje program slovenskega sproščanja in evropskega povezovanja. Slovenski državljani so nadvse prepričljivo rekli ‘ne’ usmeritvi Ropove in Kučanove politike, vendar se ta v zaostreni obliki nadaljuje v slovenskih medijih.« (Mag, 22. 6. 2005)

Ruplove izjave ne potrebujejo veliko komentarja: po njegovem vstopu v SDS leta 2004 in predvsem po zmagi na volitvah je prišel čas, ko morajo mediji postati »naši«. Zgodovina je menda rekla »ne« Kučanovi politiki in tega se morajo zavedati tudi mediji. V skladu s tem so v vladajoči stranki tudi ravnali. Ruplova »filozofija medijev« je izpričana, njegovo izmikanje, ki ga vsebuje stavek »Za aktualnega zunanjega ministra lahko z gotovostjo izjavim, da nisem nikoli utemeljeval nobene filozofije o prevzemanju in kontroli medijev« pa je le – izmikanje. Kučana ocena je bila torej nadvse točna. Glede na usodo medijev po njihovem zavojevanju, ki ga je izpeljal Janez Janša v skladu z odkritimi priznanji svojega ministra, pa se je ta prelevila v zgodbo, ko nekateri na vse pretege blefirajo, da medijev nikoli niso razumeli kot trdnjav, ki se jih osvaja. Razen ministra Rupla, ki smo mu lahko hvaležni za iskrenost v tej igri mimikrije. V resnici bi morali biti zadovoljni, da se je vladajočim v njihovi »medijski filozofiji« zalomilo, čeprav se je vmes izgubila najbolj dragocena stvar, namreč novinarska avtonomija. Prav nespodobno pa je poslušati njegovo stokanje, češ da ne more objavljati, kjer bi rad, da bojkotirajo njega in zunanje ministrstvo. Kajti le eno leto nazaj je bilo vse drugače. Mediji so bili pod kontrolo in on je lahko izjavil: »Prinesite mi članek, ki ni bil objavljen, jaz osebno se bom potrudil, da ga bodo objavili. Pa tudi tisti, ki ne more govoriti resnice v medijih, naj pride k meni, pa bom jaz povedal, kaj naj naredi.« (POP TV, 3. 4. 2007). Bizarno, toda danes nam želi povedati, da nujno rabi svojo pomoč.

Information

This entry was posted on 16/09/2008 by in aktualno, mediji, politika, politična paranoja, časopisi and tagged , , , .
%d bloggers like this: