::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Kardinal ni kršil celibata. Ali res?

»To je bila najbolj boleča izkušnja v mojem življenju. Počutil sem se zavrženega, nemočnega. Zdaj sem dokazal, da nikoli nisem prekršil celibata.«

Tako piše na straneh Večera, ki mu kardinal Rode stoprocentno zaupa. Njegove ključne besede s tiskovne konference ob razglasitvi negativnega izvida testa DNK pa žal ne držijo. Težko se odločim, kaj je bolj bedno od tega dvojega: da nas je gospod Rode argumentacijsko zavajal, ali pa morda, da so domači mediji povsem prezrli šibkost dokaza, ki ga je predložil in je noben zaenkrat ni niti poskušal problematizirati. So vam zamolčali v lastni nesposobnosti in samozagledanosti, morda niso niti opazili?

Zadeva je preprosta: papir, ki ga je zmagoslavno prebral medijem njegov simpatičen osebni tajnik, prav nič ne dokazuje, da celibata ni kršil. Še manj dokazuje, da ga ni kršil nikoli.

Od spolnega odnosa pod prisilo do očetovstva

Spolni odnos je tako rekoč nujni, ne pa tudi zadostni pogoj za spočetje otroka. Vendar za prekršek v celibatu zadostuje že prvo. Če bi želel g. Rode dokazovati, da nima otroka iz konkretnega primera domnevnega razmerja, potem nas bo njegov papir prepričal. Za prekršek v celibatu pa to ne bo dovolj. Spomnimo, kaj točno je povedala mama njegovega nesojenega otroka, Tanja Breda Stelzer:

Posnetki pogovora in priča, ki je slišano pripravljena potrditi tudi na sodišču, govorijo o tem, da je imel kardinal Franc Rode, ki je bil v mašnika posvečen 29. junija 1960, slabo desetletje po tem s Tanjo Bredo S., ki se je takrat pisala drugače, leta 1969 intimno razmerje.

Novinar Karba se je torej 28. avgusta 2012 skliceval na posnetek pogovora in priče za svojo trditev. Izraz »intimno razmerje« ne daje možnosti za dvoumne interpretacije – pomeni spolno razmerje. Mimogrede, prav zaradi tega podatka in izjav tako Tanje Brede kot njenega sina Petra je imel – ob kronoloških in dejstvenih podatkih o njunem druženju -, seveda nadvse dobre razloge, da verjame Petrovi domnevi o očetovstvu. O ničemer drugem niti ni poročal.

Če bi želel g. Rode zanikati kršitev celibata, bi se nekako moral vsaj nikalno izreči o tej trditvi – ponuditi dokaze za njeno neveljavnost je sicer res težko. Vendar tega, razen s priliko o čistosti Črtomirja in Bogomile, ni niti poskušal storiti. Še huje, ker je bil Peter spočet novembra ali decembra 1969, bi zadostovalo že, če bi nas prepričal, da v tem obdobju s Tanjo Bredo ni bil v kontaktih – če ni bil. Tudi to se ni zgodilo. A to še ni vse. Kardinala je z namigom obremenil tudi sam Peter, ko je na tiskovni konferenci 28. avgusta, sklicani kar po telefonu, povedal tisto, kar mu je povedala mati: ne samo, da sta bila intimna (izraza, ki ju uporabi, sta ‘contact’ in ‘sex’), ampak da si jo je vzel na silo:

Samocenzura, nov prijem

Čeprav so ta dan posnetek predvajali tako v osrednjem dnevniku RTVSLO, POP TV in nato še v Odmevih, se je zgodilo tole: iz samocenzurnih razlogov se isti dan in kasneje noben medij ni upal zapisati ali komentirati Petrove ga  namiga o tem, da sta Črtomir in Bogomila ne samo bila intimna, ampak da se je ta intimnost zgodila pod prisilnimi okoliščinami. Še ena stvar za obsežne anale slovenske medijske blaznosti: kot da bi se bali prenesti podatek, verjetno uročeni pred moralno avtoriteto, ki je vsem na očeh zelo obremenjujoč za kardinala in ki so ga vsi slišali na lastna ušesa, čeprav jim ob tem na poti ne stoji prav nobeno novinarsko načelo. In tako se Rodetu ni bilo treba truditi niti z demantijem okoli tega, saj ga v mesecu in pol ni bilo novinarskega heroja, ki bi si drznil zastaviti vprašanje v tej smeri. Ja, take imamo.

Če je nekaj hudo narobe z novinarsko argumentacijsko kompetenco in pogumom (beri: novinarskim dolžnim ravnanjem), se tu razočaranje ne ustavi. Trenutni strahotni linč časopisa Delo in novinarja, ki je objavil zgodbo, ni prvi, je zgolj ponovitev prve zgodbe, ki sem jo objavil že 6. septembra pod naslovom Kdo bo branil novinarja Karbo? No, zdaj so napadi nanj še bistveno hujši. V čem naj bi ta ravnal napak?

Koliko so vredni poglavitni argumenti

Poglejmo si najpogostejše očitke, le tiste, ki so mišljeni resno, čeprav so taki v pretežni manjšini glede na diskreditacijske, adhominalne kontekste.

(1) Mediji so posegli v pravico do zasebnosti

To točko sem že problematiziral in zavrgel, podobno so storili že mnogi, npr. odvetnik Rok Čeferin v Delu. Zato na kratko: v koliziji pravice do zasebnosti in pravice do svobode govora lahko zmaga prva ali druga, vendar je prednost eni odvisna od konkretnega primera. Norma celibata iz pravice do zasebnosti v primeru duhovnika, zapriseženega tej normi, a pod sumom, da ima otroke, nesporno izključi en segment: tiste vrste zasebnosti, ki se nanašajo na kršitev celibata. Ker so kleriki javne osebnosti in ker se v slovenskem prostoru še zlasti odlikujejo z javnim izražanjem stališč o žgočih političnih vprašanjih, denimo o pomenu očeta in matere pri vzgoji otroka v zadnjem referendumu o družinskem zakoniku, ne more biti nobenega dvoma, da imamo vsaj v primeru najbolj javno markantnih slovenskih cerkvenih dostojanstvenikov pravico vedeti, ali svoja stališča tudi živijo.

(2) Za zgodbo ne obstaja utemeljen javni interes

Tudi ta argument, ki včasih vsebuje še dodatno premiso »Javnega interesa ni, ker kardinal ni javna oseba«, je bil že nekajkrat prepričljivo spodbit. Celo po večkratnem iskanju argumenta zanj, kajti pretežno sem naletel le na neutemeljeno vehementno izraženo trditev, sem našel le tistega, ki ga je v Delu zapisal dr. Peter Lah:

»Kaj si novinarji mislijo o ravnanju cerkvenih predstavnikov, je njihova stvar. Ali o tem pišejo ali ne, je njihova avtonomna pravica v svobodni in laični državi. Ne morejo pa se novinarji sklicevati na javni interes, ko obelodanjajo govorice o zasebnem življenju visokega predstavnika civilne družbe. V javnem interesu bi to ravnanje bilo takrat, če bi omenjena oseba kršila zakon ali kako drugače ogrožala javni red in mir. Nič od tega ni v Delovih člankih.«

Po nobeni veljavni definiciji javnega interesa ta ni reduciran le na primere kršitve zakona in ogrožanja javnega reda – ta dva poudarka sta povsem arbitrarna. Če bi veljala Lahova inovativna medijska teorija, bi se npr. nikoli ne smeli ukvarjati s celo paleto moralnih dilem, npr. s prav nobenim seksualnim škandalom, denimo afero Lewinsky: predsednik Clinton pač ni ogrožal javnega reda in niti ni kršil zakonov. Po Lahu bi, glede na povedano, zgodbo morali mediji zamolčati – v imenu javnega interesa!

(3) Mediji niso preverili ključnega dejstva

Takšen je argument dr. Sandre Hrvatin:

Očitno je, da ključnega dejstva niso preverili. Ključnega dejstva, ali je kardinal Rode oče tega gospoda ali ne, niso preverili. Drugi mediji pa so sledili temu valu poročanja in zgodba je dejansko bila tri tedne na naslovnicah praktično vseh medijev. Vsi mediji bi lahko premislili, kakšen je njihov delež pri tej zgodbi.”

Hrvatinova ne obsoja le časopisa Delo, ampak tudi vse druge medije, da so o tem pisali, govori o opominu za celotno novinarstvo, ki si česa takšnega ne bi smelo privoščiti:

“Negativni test DNK bo imel posledice za časopis, ki je to informacijo prvi objavil. Posledice bodo vezane na njegovo verodostojnost, za celotno novinarstvo pa je to opomin, kako se končajo zgodbe, ko se mediji bojujejo za ekskluzivne zgodbe, pomembno pa je le objaviti informacijo, ne pa počakati in preveriti, ali ta informacija drži. Zgodba je tedne in tedne polnila prve strani vseh medijev, ne le tistega, ki jo je objavil. Zdaj se zastavlja vprašanje, kako popraviti škodo, saj se je izkazalo, da gre za neresnične informacije. Minimalen korak je opravičilo, menim, da bi pri dotičnem časopisu to morali narediti.”

Zgornje je tudi stališče, s katerim je skozi »bob dneva« na prvi strani pomoraliziral časnik Večer. Argument iz »nepreverbe ključnega dejstva« je zahteva, ki je po svoji vsebini ignoratio elenchi, tj. strašilo: novinarju Karbi podtakne, da je postavil trditev o kardinalovem očetovstvu, čeprav je sam postavil le trditev, da obstaja oseba, ki želi preveriti, ali je kardinal njen oče. In zdaj naj se brani pred tem, česar nikoli ni rekel? Dokazov, da svoje trditve o obstoju Petra Stelzerja in njegovem iskanju očeta ni preveril, pa ni nobenih – o tem nihče niti ne dvomi. Seveda zgodba o iskalcu očeta posredno pomeni namig, da je na drugi strani oče. Toda ali moramo zgodbo o tem iskalcu vreči v koš vse do trenutka, ko podatek o tem očetu ni potrjen?

Zahteva o nujnem preverjanju ključnega dejstva  je bizarna in včasih nedosegljivo visoka. Od novinarjev tako rekoč zahteva, da ne pišejo o ničemer, kar ni (vsaj navidezno) podkrepljeno s stoprocentnimi dokazi. Nevzdržnost takšnega novinarskega načela je že učinkovito zavrgel dr. Marko Milosavljevič:

 “Če bi pristali na tezo, da novinar nečesa ne bi smel objaviti, preden se to ne bi izkazalo kot popolna resnica, potem novinarji tako rekoč ne bi smeli poročati o nobenem sodnem postopku. Celo z nekaterih tiskovnih konferenc ne bi smeli pisati poročil, saj bi lahko nekdo drug izpodbijal tam predstavljene podatke.”

Posledica uresničitve takega postulata bi bilo paralizirano in rigidno novinarstvo, najverjetneje pa tudi njegova samoukinitev, in to ne le v segmentu raziskovanja in opravljanja funkcije psa čuvaja, saj do kraja preveriti praktično ni mogoče skoraj nobene informacije, ki se pojavlja v še tako nedolžni vestički. Razen če ima kdo v mislih neke vrste medijsko forenziko, ko bi se novinarji trudili kardinalu izpipati kakšen las, ujeti kanček sluzi v toaletah in nato plačati DNK test zasebnemu fušarju, saj bi jih uradne institucije itak zavrnile. Ampak pomagalo spet ne bi veliko: če bi bil test pozitiven, znova ne bi bil takšen stroprocentno in zgražanja o nedopustnem postopanju novinarjev bi bilo še več…

Iz zgornjih razlogov je tudi trditev o nedopustnem citiranju drugih medijev neutemeljena.

(4) Medij je špekuliral na podlagi anonimnih virov

Argument je izrazil dr. Peter Lah in ni videti preveč resen, čeprav se posredno tistim, ki vabijo gospoda k besedi, očitno zdi:

»Dejstva, ne pa da se špekulira o zadevah, ki niso potrjene, ki temeljijo na anonimnih virih, ki pa v vsakem primeru škodujejo njegovemu ugledu.”

Ni težko zavrniti povedanega: na katerih anonimnih virih točno pa temelji Delova zgodba? Tanja Breda Stelzer in njegov sin nista anonimna vira – oba sta bila identificirana. Časopis Delo se je v svojem pisanju res skliceval na dodatne priče, ki so pripravljene povedano potrditi na sodišču – toda te podpirajo izjave oseb, ki niso anonimne in sem jih citiral zgoraj. Novinar je v vsakem primeru imel dobre razloge objaviti njuna stališča, ki so, kot rečeno, obremenilna že v primeru, ko kardinal res ni oče Petra Stelzerja.

Zahteva po špekulacijah na podlagi anonimnih virov odpira še eno primerjavo: ko je preteklo in letošnjo leto ducat medijev na desnici divje špekuliral o domnevnem razmerju med predsednikom republike in njegovo mlado sodelavko, ni objavil niti najmanjše evidence ali dokumenta, ki bi pritrjeval takšni zgodbi. No, v tej blazni medijski krajini so prav isti mediji in novinarji, ki so divje špekulirali o nedokazani romanci, danes glavni moralizatorji in etični praktiki, ki zgroženi ugotavljajo, kako nizko da je padel časopis Delo, pisarijo o »medijskem umoru« in novinarju Karbi napovedujejo poklicno smrt. Ne le, da je njim dovoljeno delati natanko in dobesedno tisto, kar (napačno) pripisujejo drugim, postavili so se v vlogo razsodnikov in nas poučujejo, novinarska in strokovna javnost pa jim to brez ugovora omogoča. Da ne pozabimo: takrat se medijski strokovnjaki vseh provenienc niti malo niso zgražali, danes so jih polna usta. Čeprav sta primera bistveno različna!

Rezime spoznanj

Zgodba o »aferi Rode« po razkritju negativnega testa je navrgla več bolečih spoznanj. Naj jih nekaj naštejem.

Prvič, šibko argumentacijsko kompetenco novinarjev in urednikov, ki so pripravljeni praznim vehementnim trditvam npr. kardinala verjeti kar na prvo žogo. Kardinal pač ni opran sumov, da ni kršil zapoved celibata, mediji pa nas družno na vso moč prepričujejo, da je zgodba končana.

Drugič, sposobnost samocenzure medijev, ki nimajo težav s spontanim izločanjem zelo bistvenih poudarkov s sporeda svojih informacij.

Tretjič, da na naši medijski sceni obstajajo gladiatorske igre med mediji samimi in novinarji. Ne nujno zaradi dodatnega neskritega političnega obračuna s časnikom Delo, ki je stekel s strani Janševih medijev in tistih, blizu Cerkvi, ampak tudi npr. med Delom in Večerom, ki imata istega lastnika oz. sta lastniško povezana.

Četrtič, nimamo razčiščenih niti osnovnih pojmov iz novinarske etične prakse: kaj je javni interes in kdaj je navzoč, kaj pravica do zasebnosti in kaj do svobode izražanja, kaj pomeni »preveriti dejstva« in kdaj smo upravičeni navajati anonimne vire. Nekatera stališča medijske stroke, ki jih nisem imel prostora našteti, so katastrofalna. Ne obstaja niti konsenz okoli tega, ali je Delo pravzaprav ravnalo dolžnostno in zgolj pravilno opravilo vlogo psa čuvaja javnosti in civilne družbe. Ta podatek bi morali poznati neodvisno od sodnih postopkov.

Petič, res je videti, da je časopis, čeprav po mojem mnenju ni storil nobenega resnega poklicnega kiksa, še najmanj takšnega, ki bi bil iztožljiv, povzročil določeno škodo kardinalovemu ugledu, ki je niti moralna satisfakcija po znanem rezultatu testa ne more popraviti. Vendar se je kardinal s svojo odvetniško pisarno odločil za sodni pregon napačnih tarč: po načelu »kill the messenger« se je spravil na medij in novinarja z nizom tožb, medtem ko tiste, ki so nenadoma izginili v noč, pušča pri miru. Njegovo končno trditev spravljata na laž prav Tanja Breda in njen sin, ki je dovolj naravnost in obremenjujoče povedal, da si je njegovo mater vzel na silo. O trditvah obeh obstajajo dokazi. Zato je priseganje, da nikoli ni kršil celibata, še dalje na trhlih nogah.

%d bloggers like this: