Minister Žiga Turk je osebno prizadet, nam je zaupal. Takim je treba pomagati. Ko so ga novinarji po današnjih rezih v šolstvo (minus 10), kulturo (minus 17) in znanost (minus 19) vprašali, če bo odstopil, jih je gladko zavrnil: »Dokler sem koristen, ne bom.« Pomagali mu niso in dvomim, da mu bodo. Na vrsti so tisti resnično prizadeti.
Koristno pribijanje na križ
Apatična javna scena me je spomnila na znamenito »Brianovo življenje«, kjer je koristnost križanja samoumevna humorna predpostavka. Recimo, da je lahko prilika o slepem ljudstvu, ki verjame v koristnost usmerjevalca, ki se spozna na levo in desno (tako kot Žiga Turk s svojimi levo-desnimi ideološkimi inovacijami), tj. opisuje mentaliteto ponižnosti kimavcev, sledečih koristnežem:
[a line of prisoners files past a jailer]
Coordinator: Crucifixion?
Prisoner: Yes.
Coordinator: Good. Out of the door, line on the left, one cross each.
[Next prisoner]
Coordinator: Crucifixion?
Mr. Cheeky: Er, no, freedom actually.
Coordinator: What?
Mr. Cheeky: Yeah, they said I hadn’t done anything and I could go and live on an island somewhere.
Coordinator: Oh I say, that’s very nice. Well, off you go then.
Mr. Cheeky: No, I’m just pulling your leg, it’s crucifixion really.
Coordinator: [laughing] Oh yes, very good. Well…
Mr. Cheeky: Yes I know, out of the door, one cross each, line on the left.
Kdo je v resnici prizadet?
Ministrovo sprenevedanje s prizadetostjo je enkrat več vrhunski cinizem (na tej strani dokazov na njegovem primeru ne manjka). Kdor je v resnici prizadet, so seveda tisti, proti katerim so ukrepi usmerjeni.
Če bi namreč Turk ostal pri prozornem apeliranju na čustva (smrkcanju na tiskovki, ustvarjanju vtisa čustvene užaljenosti, ker je njegov resor dobil premalo denarja), torej retorični manipulaciji, bi morda še razumeli – ker je pač v resni zagati. Toda v kombinaciji z izjavo, da ne bo odstopil, ker je njegovo delo koristno, je iskrenost njegovih občutkov nemudoma izničena. Še več, lahko jo razumemo le kot perverzni cinizem nekoga, ki je svojo čustveno involviranost pač zaigral. Zakaj?
Ker je njegova pozicija strukturno cinična in spominja na filozofski problem umazanih rok – v kar nas minister želi prepričati, ni le to, da ni imel vpliva na odločitve v vladi, v čigar sestavi deluje, temveč da jih sploh ni sprejel on. Temu bi lahko rekli »pozicija čistih rok« – finančni rezi v javni sektor se kar dogajajo, mimo naše volje, za njih nismo odgovorni. Naše roke so čiste, odločitve je vendar sprejela vlada in država, ne mi!
Dobesedno tako, nad čimer je namreč razočaran, je nič manj kot država! Ona ga je izigrala. Takole namreč odsvetuje ulične proteste: »Dodatnega denarja se na ulici ne zasluži, tudi signal, ki ga bi ta sektor dal mladini, otrokom, ne bi bil najprimernejši. Ampak vendarle mislim, da bi država morala tudi brez takih skrajnih potez imeti za to področje več razumevanja.« Novinarka je to lepo povzela v podnaslov:
Minister Turk misli, da bi država morala imeti za področje izobraževanja, znanosti, kulture in športa več razumevanja.
DDV in pogrošni tisk
A cinizmov še ni konec. Pred nekaj dnevi je superminister sarkastično ugotavljal:
“Kulturni in znanstveni tisk bi si zaslužil ničelno stopnjo DDVja. Ni pa razloga, da bi bila periodika s pogrošno vsebino obdavčena manj kot alkohol in cigarete.”
»Pogrošna periodika« je tu verjetno insinuacijska bodica, ki ne leti na rumeni tisk, temveč na ves tisk, ki mu ni všeč. In kaj je gospod povedal danes? Da je kot resorni minister proti dvigu DDV za tisk in da je proti tudi direktorat za medije! Se pravi, da delovanje svojega resorja izvzema iz delovanja te vlade. DDV dviguje pač nekakšna višja sila, ne on, ki je tako koristen za slovensko znanost, medije in kulturo:
“Naše mnenje je, da dvig DDVja ne bo prispeval k razvoju medijskega prostora, da tudi ne bo prispeval k večji pluralnosti medijev. Razumel sem, da vlada daje zakon v parlament, da pa se bo dokončna rešitev oblikovala skozi razpravo, ki bo še sledila. Mnenje našega direktorata za medije je, da je ta predlog za razvoj medijskega prostora škodljiv, v vladnem postopku s tem nismo prodrli, vzvodi so sedaj na razpolago v parlamentu.”
Če novinarji in mediji sami ciničnega diskurza ne bodo znali problematizirati, česar se na podlagi izkušenj bojim, si dvig DDV zaslužijo do zadnjega centa. Oziroma si zaslužijo križ. Vsak le enega – one cross each. Čakamo.