Na varni strani civilizacije

Edvard Kovač za večino presenetljivo našteje odlična stanja, ki bodo sledila po pariškem masakru 13. novembra. Kakor da bi naš trenuten strah in premislek o slabih bil napačen.

Evropa bo menda drugačna, ponosna, vzajemna in bolj prijateljska. In to na dan, ko je Francija napovedala vojno.

Na kaj sploh meri Kovačev nenavaden optimizem nekaj dni po pokolu islamistov, v čem je utemeljen?

Prikrita »evfemistična« interpretacija, ki je kontekst ne pojasni, je kronana v ohlapnem opisu: »biti ponosen na civilizacijske dosežke«. Oziroma, kar je še bolj intrigantno, ker gre za ednino: civilizacijski dosežek. Kateri že?

Izraz »evfemističen« uporabljam v izvornem in ne tehničnem pomenu besede, ker avtor očitno teži k zakamufliranju osnovne tendence: njegovo leporečje o Franciji kot zibelki humanizma in enotnem nastopu Evrope je dejansko prikriti klic k povezovanju v »dobrih sil« v boju proti »zlu«, kot ga je neposredno večkrat poimenoval drugje.

Dobremu, ki se bori za evropski civilizacijski dosežek. Kar lahko pomeni le, da Kovač uporablja zlajnani diskurz o (med drugim) zaščiti krščanskih vrednot in Evrope kot takšne, ki je na strani civilizacije. V tem smislu se ne more izmuzniti z izgovorom, da njegov opis leti le na teroriste, dejansko leti na islam, ki je, hoteli ali ne, na strani neke druge civilizacije, malodane anticivilizacije.

S čimer implicitno opisuje stališče do trenutne begunske krize in multikulturnosti v obstoječi Franciji in širše v Evropi.

Da je analiza točna, nam potrdi najmanj eno njegovo starejše besedilo, ki ga najdemo objavljenega na strani Inštituta Jožeta Pučnika. V njem je jasno povedano, kaj v kontekstu določanja pogojev članicam EU in zunanje meje spada v (evropsko) civilizacijo in kaj ne:

Menim, da je najbolj smiselno postavljati za meje Združene Evrope evropsko civilizacijo. Seveda pa smo s tem predlogom znova pred dilemo, kaj vse uvrstiti v evropsko civilizacijsko identiteto. Ob vseh mednarodnih konferencah, ki smo jih imeli o kulturni identiteti Evrope, pa je nastopilo danes neko splošno soglasje, da vanjo uvrščamo: antično Grčijo z njeno filozofijo, judovsko krščansko etiko, rimsko pravo, ki je porodilo pravno državo, srednjeveško Univerzo z avtonomijo človeškega razuma, prosvetljenski humanizem z vero v človeka, predvsem pa racionalizem, ki pomeni tudi nujno vsaj neko stopnjo sekularizacije, se pravi avtonomije subjekta in seveda tudi odprto laičnost. K tem duhovnim tokovom bi lahko dodali še srednjeveški humanistični Islam, ki pa je, če izvzamemo Bosno, v moderni dobi izginil.

Opazimo da je Evropa med vsemi temi tokovi znala napraviti neko sintezo. To ne pomeni da je njena civilizacija najvišja, še manj, da bi bila edina pravilna. Toda v omenjenem obzorju se je izoblikovala njena temeljna kultura in kot takšno se mora tudi samo sebe prepoznati. Zelo nevarno je, da bi se Združena Evropa odrekla ene izmed teh komponent svoje identitete.

Očitno so nekaj podobnega imeli v mislih pri uredništvu Večera, ko so misel okronali za Bob dneva in jo postavili na sredo svoje naslovnice: želeli so biti na strani civilizacije.