Preveč gostoljubna arijska kri do islamskih teroristov

Zadnji teden ali dva pogostih terorističnih in drugih incidentov v zahodni Evropi, ki jih mentaliteta množic, pregnetena z medijskimi turbo pospeševalniki, rada tlači v rubriko »Islamska država spet napada«, je tudi v Sloveniji dvignila stopnje prostodušnega legitimiranja islamofobije na vseh koncih in krajih. Predvsem pri številnih novinarjih in publicistih.

Zadnji napadi v Nici, Bruslju, Münchnu in drugod so spodbudili tudi bivšega ministra dr. Žigo Turka, da nam po znani in preverjeni enačbi »Ni vsak musliman potencialni terorist, je pa vsak terorist musliman« oziroma »Prihod muslimanov v Evropo prinaša terorizem« ponudi nekaj svaril pred tem, kar nas menda čaka zaradi naše prevelike, a kratkovidne evropske prijaznosti do beguncev. Takšnih, ki tako ali drugače temeljijo na prepričanju o intrinzičnem zlu islama.

Odmevi opozarjajo

Turk je svoje čudenje zgradil na ogledu Odmevov, kjer je Tanja Gobec gostila obramboslovca Vladimirja Prebiliča in popotnika Gregorja Preaca; slednji je verjetno rekorder med posamičnimi domačimi avtorji po objavah opozorilnih besedil pred nevarnostjo in nasiljem, ki pretita Evropi v begunski krizi.

Ne, seveda ne gre za ksenofobijo ali njeno mejo, tu je vedno znova na delu Verneinung. Gre za tisto drugo, ne čisto dobro artikulirano agendo zaskrbljenca, na katero se podobni sklicujejo: »Mi vas zgolj opozarjamo, poskrbite zase, poskrbimo za varnost!«

Odmevi Gobec Preac Prebilič

Opremljena s takima gostoma je Gobčeva namreč v nekem trenutku Turkovo pozornost uplenila zaradi naslednjega začudenja, s katerim jima je postregla:

Zakaj napadi tudi v Nemčiji, ko je to vendar država, ki je najbolj gostoljubna do beguncev?

Kar je Turka zmotilo, zadeva njegovo oceno, da gre za deplasirano napačno izhodišče voditeljice: »Podmena v ozadju vprašanja je, da islamisti napadajo države zato, ker niso gostoljubne. Ker prišlekov ne sprejemajo. Terorizirajo, da bi se maščevali za ksenofobijo domorodcev. Za napade naj bi bili krivi tisti, ki niso bili dovolj gostoljubni, ki se drznijo podvomiti v prevladujočo doktrino gostoljubja. Ker je treba ljudem povedati, da se bomo napadom izognili edino tako, da bomo migrante sprejemali odprtih rok. Čim več, tem bolje.«

Muslimani dežujejo

Pisec se, kot vidimo, posmehuje novinarkini naivnosti. On pač že ve, da gostoljubnost ne prepriča muslimanov, da ne bi uporabili terorja, novinarka pa tega ne razume. On ve, da islam je intrinzično zloben in ubijalski, medtem ko se novinarki ne sanja. On se spozna na meteorologijo, v Odmevih se uredniki ne, zato se čudijo vremenskim dogodkom. Ali kot pravi s primero, s katero želi opozoriti na enakovrednost pozicij:

»Zakaj poplave v Angliji, ko pa je tam vendar padlo največ dežja?«

Turk želi reči samo tole: zakaj se čudite, da je toliko terorizma, če pa je v Evropi vedno več muslimanov? Pustimo ob strani, rečeno mimogrede, da bivši minister ne loči med trditvama »Islamisti ne napadajo držav, ki so gostoljubne« in »Islamisti napadajo države zato, ker niso gostoljubne« – v prvi imamo uvedeno zgolj korelacijo med napadi na države in gostoljubnostjo, v drugi pa je med njima uvedena vzročna povezava, ki je voditeljica Odmevov v svojem izraženem stališču ni izrekla in ne implicirala.

Janšev superminister, kot so mu dejali, je nekoč pokrival tudi kulturni resor, morda bo nekoč kakšnega za integracijo. Ko je v Odmevih uvidel »napačen okvir« – deduciral ga je iz omenjene trditve – je pohitel postaviti pravega. Zelo preprostega in z že omenjenim enačajem med muslimani in terorizmom, takole:

Neprijetna resnica namreč je, da več kot je muslimanov, večja je nevarnost terorizma. Na Japonskem npr. ga ni nič, ker je zaprta za priseljevanje, še posebej za priseljevanje muslimanov. Napadi so tam, kjer so velike koncentracije muslimanov iz okolij brez sekularne tradicije.

Res je treba dodati: previdno je uvedel razlikovanje med muslimani s sekularno tradicijo in tistimi brez nje. Na tako rekoč dobre in slabe muslimane. Tisti, ki prihajajo v Evropo kot begunci, so evidentno slabi; proti njim ne bo, še pravi, zadostovala niti nemška arijska kri:

»Z množičnim prihodom migrantov lani in letos tudi v Nemčijo prihajajo ljudje, ki so kulturno-civilizacijsko še bolj drugačni in zato bodo večji tudi problemi. Nemci si morda domišljajo, da je njihova arijska kri dovolj močna, da jim bo kos. Ali pa se motijo.«

Vojna bo

Še več, avtor verjame, da bodo migranti proizvedli vojno, kajti želeli bodo priti na oblast: »Če 1400 let zgodovine konfliktov med Zahodom in Orientom kaj pove, je to, da Muslimani nikoli in nikjer niso dolgo v miru živeli skupaj s Kristjani. Razen, če so bili prvi na oblasti. Verjetno zato, ker so Muslimani delali na tem, da bi prišli na oblast – kot se je to zgodilo npr. v Indoneziji, kot so poskušali v Indiji, kot se dogaja v podsaharski Afriki. Tradicionalni Islam pač ne zna biti ločen od države in hoče državo ugrabiti.«

Pri ksenofobičnih posploševanjih in fear-mongering taktikah je na delu vedno ista zgodba: njeni protagonisti se branijo takšne označbe. Razumejo jih kot diskreditacijo, svoja stališča pa kot nedolžne, racionalne in objektivne razlage sveta in dogajanj v njem. Poseben užitek svoje pozicije črpajo retroaktivno, običajno skozi maksimo »Saj smo vam povedali, pa niste poslušali. Zdaj pa imate!«

Turk zakaj terorizem

O tem, da so svoja stališča zgradili na predsodkih in pomagali dirigirati sovraštvo, ne želijo slišati ničesar. Nekdo, ki verjame, da je nesekularni islam intrinzično nagnjen k nasilju in podpira terorizem, zaradi česar bi smeli vzpostaviti korelacijo med obema, bi moral za to navesti konkretne dokaze. Ne, ni se zgodilo.

Who speaks for Islam?

Profesor John Louis Esposito na Georgetown University v Washingtonu je skupaj z Dalio Mogahed že pred leti,  po 11. septembru 2001, opravil obsežno raziskavo za Gallupov inštitut pod naslovom »Who Speaks for Islam?«. Leta 2008 sta svoje izsledke izdala tudi v knjigi z istim naslovom: v šestih letih sta analizirala okoli 50.000 muslimanov v 35 državah in ugotovila, da npr. Američani in muslimani enako zavzeto zavračajo teroristične in druge napade na civilno prebivalstvo – glede moralnega upravičevanja ni nobene posebne razlike. V isti raziskavi je pokazal, da je napad 11. septembra podprlo le 7 odstotkov vseh anketiranih – avtorja jih imenujeta »politično radikalizirane«.

Začetne Turkove trditve, češ prihod muslimanov predstavlja večjo nevarnost terorizma, s tem sicer čisto neposredno še nismo zavrnili. Omenjena raziskava je pokazala le na to, kakšno stališče gojijo do nasilnih dejanj, posredno pa tudi, da v njihovi politični ali religiozni naravi »intrinzično« ni nič takšnega, da bi jih morali z njimi povezovati. Kajti če bi se nad terorizmom res navduševali, bi o njem morali imeti afirmativno mnenje.

Nobenega dvoma sicer ni, da se muslimani kot povzročitelji terorističnih dejanj v Evropi v zadnjih letih pojavljajo vedno pogosteje. Tega nihče ne želi opravičevati, kot sem želi največkrat imputirati, nikoli in nikdar. Toda leta 2009  je npr. Europol ugotavljal, da je več kot 99 odstotkov takih dejanj v zadnjih treh letih bilo izvedenih s strani nemuslimanov.

Če bodo želeli Turk in podobni pokazati, da jih ne vodijo ksenofobni in islamofobni stereotipi, ampak resna skrb, češ muslimani predstavljajo absolutno nevarnost terorizma in nove vojne v Evropi, ker so intrinzično destruktivni, bodo onstran praznih posploševanj morali predstaviti nekaj več dokazne evidence. Tudi takrat, ko hitijo islamskega napadalca, ki se je zgledoval po Breikovih protislamskih stališčih in imitiral neonacistična ksenofobna nagnjenja, čisto mimogrede stlačili v svojo rubriko islamsko motiviranih fundamentalistov.

Več:

Turkova hitra misel in afriška počasna

Teroristi v Ljubljani: televizija in fatamorgana

Dve slovenski televiziji, dva osrednja televizijska dnevnika danes – celo prva novica v njem – a dva novinarska svetova, ujeta v poročilo o domnevnem urjenju džihadistov v bližini Ljubljane leta 2014.

Izjemno hvaležna tema za tabloidne in politično inspirirane domače novinarje, kajti tako dobre priložnosti, da se preizkusijo v žanru medijske paranoje, v dolgočasni deželici ni ravno veliko. Se teroristi vojaško urijo blizu Ljubljane, ali morda tja hodijo zgolj na piknik s svojimi družinami? Razlika je, milo rečeno, velika.

Medtem ko je TV Slovenija ubrala novinarsko raziskavo, ki dokazuje, da se v okolici prestolnice ni odvijalo nič posebnega, le neobvezna družinska druženja, je POP TV odkrivala, da so se tam dobili najpomembnejši islamisti iz Avstrije in Slovenije z neposrednim kontaktom z vodjo Islamske države. In najbrž so se urili, kaj pa drugega. V prisluhih je nekdo bil ujet v razlagi, da je tam na voljo tudi orožje in da lahko streljaš. Končno smo postali tako rekoč teroristična metropola.

Obe televiziji sta poskušali v svojih prispevkih raziskati, koliko resnice je v omembi članka Die Presse, pri čemer so se pri drugi celo odpravili na Dunaj, da se sestanejo z avtorjem. Dve novinarski raziskavi torej s svojimi izsledki na koncu ne bi mogli postreči z bolj diametralno različnimi ugotovitvami. Dober in ilustrativen primerek, ko bi lahko analitično in poglobljeno izmerili, koliko je vredno slovensko novinarstvo in kaj ga dela za tako različnega.

Die Presse teroristi v LJ

Nacionalka se je na svoji spletni strani zadovoljila z pomirjajočim sporočilom v naslovu: » Hasanagić: Igrali smo košarko, nogomet in nekaj pojedli. Ni bilo urjenja.«  Komercialka je ugotavljala alarmantno stanje: »V Dolu pri Ljubljani so se sešli najbolj radikalni džihadisti, povezani z vodjo IS«.

Die Presse teroristi v LJ 24 ur

Medtem ko je TV Slovenija v dolgem prispevku na koncu ugotavljala »rumeni nivo«, kot se je izrazil dopisnik Lojze Kos, spregovorila o »strahu Avstrijcev, ki ga je treba izvoziti in preusmeriti v Slovenijo«, se je POP TV prepustila domišljiji, kako pomembni ljudje iz teroristične celice tega dela Evrope so se sestali pri nas.

Za nacionalko je poročanje Die Presse »ostalo osamljeno«. V izbranih besedah njihovega dopisnika se je zgodila »medijska fatamorgana, ki jo je die Presse izvozila v Slovenijo«, novinarji TV Slovenija pa so pri izbranih strokovnjakih preverili in ugotovili, da ni verjetno, da bi se islamski borci urili v Sloveniji.

Pri POP TV je fatamorgana bila opisana do podrobnosti. Kot da bi bila naloga novinarstva izpolnjevati želje, občutke in strahove ljudi. Če jih je strah, jim je treba dati strah, da bodo zadovoljni:

Kako so avstrijski državljani bosanskega porekla povezani s slovenskimi islamisti?

Danes lahko tako prvič na podlagi poročila avstrijske obveščevalne službe BVT potegnemo najbolj jasno povezavo med vodjo Islamske države Abu Bakarjem Al Baghdadijem in slovenskimi islamisti.

Imamo torej šest avstrijskih državljanov: Mirsad Omerović oz. Abu Tejma je znan borec daeša in človek na vrhu avstrijske teroristične piramide. Je tudi eden glavnih evropskih rekruterjev za daeš in človek, ki skrbi za finance evropskih džihadistov. Bil je sodelavec Bilala Bosnića in član vehabijske skupnosti v Gorni Moači. Povezan je tudi z ugrabitvami  dveh mladih Avstrijk, ki sta izginili v Raki, avstrijski obveščevalci pa so prestregli njegove komunikacije s samooklicanim kalifo, vodjo samooklicane Islamske države.

V Dol pri Ljubljani so poleg članov Dunajske celice prišli še člani graškega islamskega društva Durkan. Gre za Halila Kasimogluja, ki je bil v prvem avtomobilu, Selmana Tajroskega, ki je bil voznik drugega avtomobila, v njem je bil tudi Arif Ademovski, ki se je ujel v prisluhe po telefonu, Suad Račević pa je bil v tretjem avtomobilu. Na srečanje pa je bil vabljen tudi brat Mirsada Omerovića, Selman, očitno prijatelj s člani društva El Iman.

Iz vsega tega je torej očitno, da imajo Avstrijci bistveno bistveno večje težave z radikalci, kot jih imamo Slovenci. Avstrijski obveščevalci so prepričani, da je to povezava med vrhom Islamske države in slovenskimi islamisti. Verjamejo, da so z El Imanom povezani trije Slovenci, ki so odšli na bojišče v Sirijo. Tam so se za skupine, povezane z Al Nusro, bojevali Jure Korelec, ki je v Siriji tudi umrl, Rok Žavbi, ki je povezavo z ekstremisti večkrat zanikal, in Boštjan Skubic, pri katerem so v hišni preiskavi našli ohišje raketometa.

Die Presse Rtv urjenje

Je Slovenija v vojni? Kdo bi vedel. Koga bi zanimalo.

Ne samo slovenski mediji, celo državljani sami imamo resno politično-ontološko dilemo: je v Slovenija po pariškem napadu in izjavi francoskega predsednika v vojni ali ni v vojni? Kakšno stanje z njo sploh opisujemo? Se bo začela obnašati ustrezno prvemu ali drugemu prepričanju? In, nenazadnje, ne gre le za prepričanje. Temveč za celo vrsto vojaških in varnostnih ukrepov, ki sledijo, če je naš odgovor pritrdilen.

Novinarji ne soglašajo. Niti se zdi, da bi jih posebej zanimalo raziskati, čeprav je naokoli cel teden. Morda pa so sodobne vojne takšne, da ni pomembno vedeti, če v njih sodelujemo. Morda so sodobni mediji takšni, da ni posebna nuja iskati odgovor na neznatna vprašanja.

Nehajmo se hecati

Borut Mekina je v zadnji številki Mladine ugotavljal zelo decidirano: seveda smo v vojni. Ob tem je dvignil prst: nehajmo se hecati, da nismo. Nekaj podobnega, očitno iz stranskopolitičnih razlogov, meni Branko Grims – in to je ena redkih točk, kjer se Mladina in poslanec SDS strinjata.

 

Slovenija vojna Mladina Mekina

Na drugi strani stoji predsednik republike, ki je vojno stanje zanikal. Slovenija ni v vojni. Kako bere klavzule o vzajemni obrambi članic EU, na katere se sklicujejo Francozi, ni povedal. No, seveda ni edini. Bolj bizarne dileme, ki bi morala državljane še kako zadevati, že dolgo ne. Mekina povzame brezhecno situacijo takole:

»Slovenija ni v vojni,« je dejal predsednik države Borut Pahor ta teden, »Slovenija je ena najvarnejših držav.« Nasprotno pa je predsednik komisije za nadzor nad obveščevalnimi službami, poslanec SDS Branko Grims, dejal, da Slovenija je v vojni, saj »je Slovenija del EU-ja in EU je v vojni«. Poleg tega naj bi bila država tudi zaradi prehajanja beguncev bolj ogrožena. Kar je zares zanimivo pri tej razpravi, je nekaj drugega. In sicer, kako lahkotno z vojnimi napovedmi operirajo predstavniki države. V tako rekoč vseh državah EU glede aktiviranja sedmega odstavka 42. člena napovedujejo glasovanje v parlamentu in nekatere omejitve, slovenska obrambna ministrica Andreja Katič pa je v Bruslju že povedala, da Slovenija Francijo podpira, četudi še ne vemo, kaj bodo Francozi od nas zahtevali.

Simbolično, formalno ali kako drugače?

Biti v vojni je najbrž neko formalnopravno stanje. Če bi bila Slovenija v njej, bi takšno stanje država verjetno morala razglasiti. Je to parlament, je to predsednik republike, glede na svoje pristojnosti? Smo lahko v vojni tudi brez tega?

Pogled na samo na nekaj, temveč prav vse bistvene medijske naslove zadnjega tedna na googlu razodene že skoraj komičen lok interpretacijskih ugibanj. Poglejmo si jih.

Najprej imamo naslov iz Mladine, ki dejstvu o vojni pritrjuje, tudi s pomočjo ugotavljanja uradnosti:

Evropa uradno v vojni, tudi Slovenija | MLADINA.si

Z njo se strinja tudi poslanec Grims, kot povzemajo na Žurnalu:

Grims: Slovenija je v vojni – zurnal24

Soslednje zaokrožuje predsednikov demanti v obliki zapisa na MMC:

Predsednik Pahor: Slovenija ni v vojni – RTV Slovenija

Prvi si resno dilemo, biti ali ne, zastavijo na Svetu24:

Svet24.si – Je Slovenija res v vojni?

Preostali odzivi so odmevi prejšnjih stališč, Delo pa dilemo razreši na salomonski način. Slovenija je simbolično v vojni, ne realno:

Vojnega stanja ni, vojna je le simbolna – Delo

Končno praktično-pragmatično rešitev ponudi športni novinar Miran Ališič. Slovenija bi bila v vojni, ampak ji ni treba:

Francija v vojni, Sloveniji ni treba

 

Slovenija v vojni google zadetki

 

Slovenija v vojni google zadetki nadaljevanje

 

Slovenija v vojni google zadetki nadaljevanje 2

Če bi kaj veljala beseda poklicanih, torej vrhovnega poveljnika oboroženih sil, ki sicer raje od česarkoli podobnega čas posveča flirtanju z ljudmi, potem nismo v vojni.

Če nekaj šteje beseda ministrice za obrambo, ki pravi, da Slovenija ni v vojni, ne po odločitvah na evropski ravni, ne po ustavi in zakonodaji, tudi. Andreja Katič je dejansko, če naj verjamemo Jančičevem zapisu v Delu, tudi avtorica sintagme, po kateri smo v vojni nekako le »simbolno«, kolikor načeloma sodelujemo v »vojni proti terorizmu«.

Teža nevednosti

Ne trdim sicer, da se nam dogaja spodaj opisano, toda v splošnem seveda velja, da je politika brez-vednosti ali ne-vednosti vedno najboljša politična psihotaktika v odnosu do državljanov. Manj kot ti vedo, bolj so instrumentalno uporabni in vodljivi. Če jim uspemo prikriti takšno nepomembnost, kot je vojna, je to lahko le čista zmaga.

In ravno zato naj skromno dodam: morda le ne bi bilo slabo vedeti, če smo v njej ali nismo.

Na varni strani civilizacije

Edvard Kovač za večino presenetljivo našteje odlična stanja, ki bodo sledila po pariškem masakru 13. novembra. Kakor da bi naš trenuten strah in premislek o slabih bil napačen.

Evropa bo menda drugačna, ponosna, vzajemna in bolj prijateljska. In to na dan, ko je Francija napovedala vojno.

Kovač civilizacija Bob dneva

Na kaj sploh meri Kovačev nenavaden optimizem nekaj dni po pokolu islamistov, v čem je utemeljen?

Prikrita »evfemistična« interpretacija, ki je kontekst ne pojasni, je kronana v ohlapnem opisu: »biti ponosen na civilizacijske dosežke«. Oziroma, kar je še bolj intrigantno, ker gre za ednino: civilizacijski dosežek. Kateri že?

Izraz »evfemističen« uporabljam v izvornem in ne tehničnem pomenu besede, ker avtor očitno teži k zakamufliranju osnovne tendence: njegovo leporečje o Franciji kot zibelki humanizma in enotnem nastopu Evrope je dejansko prikriti klic k povezovanju v »dobrih sil« v boju proti »zlu«, kot ga je neposredno večkrat poimenoval drugje.

Dobremu, ki se bori za evropski civilizacijski dosežek. Kar lahko pomeni le, da Kovač uporablja zlajnani diskurz o (med drugim) zaščiti krščanskih vrednot in Evrope kot takšne, ki je na strani civilizacije. V tem smislu se ne more izmuzniti z izgovorom, da njegov opis leti le na teroriste, dejansko leti na islam, ki je, hoteli ali ne, na strani neke druge civilizacije, malodane anticivilizacije.

S čimer implicitno opisuje stališče do trenutne begunske krize in multikulturnosti v obstoječi Franciji in širše v Evropi.

Kovač bob dneva Večer

Da je analiza točna, nam potrdi najmanj eno njegovo starejše besedilo, ki ga najdemo objavljenega na strani Inštituta Jožeta Pučnika. V njem je jasno povedano, kaj v kontekstu določanja pogojev članicam EU in zunanje meje spada v (evropsko) civilizacijo in kaj ne:

Menim, da je najbolj smiselno postavljati za meje Združene Evrope evropsko civilizacijo. Seveda pa smo s tem predlogom znova pred dilemo, kaj vse uvrstiti v evropsko civilizacijsko identiteto. Ob vseh mednarodnih konferencah, ki smo jih imeli o kulturni identiteti Evrope, pa je nastopilo danes neko splošno soglasje, da vanjo uvrščamo: antično Grčijo z njeno filozofijo, judovsko krščansko etiko, rimsko pravo, ki je porodilo pravno državo, srednjeveško Univerzo z avtonomijo človeškega razuma, prosvetljenski humanizem z vero v človeka, predvsem pa racionalizem, ki pomeni tudi nujno vsaj neko stopnjo sekularizacije, se pravi avtonomije subjekta in seveda tudi odprto laičnost. K tem duhovnim tokovom bi lahko dodali še srednjeveški humanistični Islam, ki pa je, če izvzamemo Bosno, v moderni dobi izginil.

Opazimo da je Evropa med vsemi temi tokovi znala napraviti neko sintezo. To ne pomeni da je njena civilizacija najvišja, še manj, da bi bila edina pravilna. Toda v omenjenem obzorju se je izoblikovala njena temeljna kultura in kot takšno se mora tudi samo sebe prepoznati. Zelo nevarno je, da bi se Združena Evropa odrekla ene izmed teh komponent svoje identitete.

Očitno so nekaj podobnega imeli v mislih pri uredništvu Večera, ko so misel okronali za Bob dneva in jo postavili na sredo svoje naslovnice: želeli so biti na strani civilizacije.

Teroristični novinarji ali zakaj se DNS znova moti

Društvo novinarjev Slovenije (DNS) se je vendarle odzvalo na tvit Janeza Janše – odsotnost odziva sem omenjal v prejšnjem zapisu.

Kot se da razbrati iz nekaterih zapisov vodilnih ljudi v njem, ga je k temu prepričal množičen odziv socialnih omrežij. Lepo torej, a še bolje bi bilo, če za svojo reakcijo ne bi potrebovalo nareka drugih.

In kako se je pri tem odzvalo? Poglejmo:

Zapis dvakratnega slovenskega premiera Janeza Janše, ki je novinarja TVS Erika Valenčiča na družbenem omrežju Twitter označil za “potencialnega terorista”, prestopa vse meje dostojnega, sprejemljivega in spodobnega v javnem komuniciranju, obenem pa razgalja nadaljevanje razkroja politične kulture v demokratični državi in kaže zavestno ignoriranje odgovornosti za izrečene besede, ki bi morala biti pri politikih še posebej visoka. Pri tem politiku in njegovi stranki nikakor ne gre za prvi žaljivi in nekulturni napad na novinarje, v tem primeru in v času, ko se zaradi strahu pred terorizmom krepita represija in nadzor, pa lahko ima tudi negativne posledice za novinarjevo delo.

Od politike zahtevamo, da se odreče tovrstnim zlorabam javne besede, novo vodstvo TVS in uredništvo pa pozivamo naj zaščiti poklicno in osebno integriteto svojih novinarjev.

DNS odziv Valenčič terorist

DNS torej predpostavlja, da je Janša storil napako v nečem, kar zadeva dostojnost in spodobnost v javnem komuniciranju, nadalje njegovo nekulturnost in je odraz nizkega stanja politične kulture v naši družbi. No, še nekaj pesnikovanja: zlorabil je javno besedo. Za nameček prepušča štafeto vodstvu TV Slovenija, da poskrbi za osebno integriteto Valenčiča.

Je primer Janševega čivkanja res mogoče zvesti na vprašanje dostojnosti in nizke politične kulture? Zakaj to ni mogoče, sem dokazoval večkrat, najbolj fokusirano na primeru Janševih napadov na novinarje: ker spregleda območje politične patologije, psihopolitike sovraštva in teorij zarot, ker se pretvarja, da ne obstaja politična propaganda in ker  ne opazi, da obstajajo politične tehnike sovraštva in diskvalifikacijskih manipulacij. Spregleda, skratka, realne učinke tovrstnega diskurza in jih še vedno benigno obravnava kot zdrs v coni normalnega.

Kaj je in kaj ni politična kultura

V slovenskem javnem prostoru se pojem politične kulture banalizira. Čeprav je tak koncept razvil Gabriel Almond za svoje potrebe primerjalne politologije, se v domačem novinarskem žargonu pojem uporablja skoraj izključno kot izraz vedenjske kulture in opisuje manire politikov na podlagi njihovega ekscesnega obnašanja. Povedano drugače, politična kultura se reducira na omiko ter vedenjske in etične standarde naših politikov, malodane na bonton.

Toda politična kultura v polnem pomenu analizira politične sisteme in orientacije, povezana je z analizo političnih vrednot, ideologijo, nacionalnimi preddispozicijami, njegovim značajem in nekaterimi kulturnimi značilnostmi.

In tako kot je razprava na nivoju »nizke politične kulture« Janševega tvitanja povezana z redukcijo začetnega pojma, je lahko takšna tudi reakcija: tudi DNS se zato lahko omeji zgolj na ukor ali grajo politiku zaradi njegove nezrelosti, neprimernosti, nezavedanja dejanja in podobno. Govoriti o politični kulturi je torej zgrešeno z vidika diagnoze in z vidika predvidene terapije. Ker kaj točno naj si začnemo z očitkom o zlorabi javne besede?

In ravno zato, ker ni haska in ker je zgrešilo v diagnozi, lahko razen infantilnega hihitanja, objave lastnih fotomontaž v stilu Tudi jaz sem džihadist, otročjih prečrkovanj časopisnih naslovov le skomignejo z rameni, ko Janša v zameno znova udari, tokrat po njih:

Janša tvit DNS hamas

Že na ravni reakcij na Janšo vidimo, da kakšen poseben trud v dvig slovenske politične kulture pač ne bo vložen. Zakaj bi torej besede o tem jemali resno?

Politična propaganda, kaj pa drugega

Ker se v DNS ponavljajo v svojem vzorcu reakcij, naj navedem pasusa iz mojega starega teksta o natanko istem problemu na isti relaciji Janša vs. mediji. Moja poanta je namreč znova ista in kot napisana za novo priložnost – napačnost pristopov sem takrat poimenoval »argument iz konteksta medijskega zavojevanja« in »argument iz konteksta političnega propagandizma«.

Prvi je tale:

Ko politika komentira posamičen medij, še zdaleč ne gre nujno le za nivoje kulture. Ko jih komentira SDS, gre za stranko, ki je medije brutalno zavojevala in jih še. Bomo zavojevalca, ki si podreja medije na vse mogoče načine, educirali o nizki politični kulturi? S tem je nekaj narobe. Bomo Janezu Janši, ko si je s Slivnikom in Jančičem podredil časnik Delo, na koncu očitali:

  1. Janša, res ni lepo od vas, kje vam je kultura?

Mu bomo očitali kaj podobnega danes, če bo komentiral Delo ali kakšen drug medij, kar sicer rad počne? Bomo za spodnjo izjavo in likovno opremo na strani SDS (»DELO osvobaja«) dejali, da je nekulturna?

Takšen diskurz v reakciji DNS je enostavno understatement, nujno zgreši, ne doseže naslovnika, je neproblemski. Še več, na drugi strani lahko sledi le nova spodbuda, nova delitev na tiste, ki imajo Janšo za bedaka in tiste, ki mu dajejo prav. Mar temu potem posplošeno ne rečemo delitev naroda na »naše« in »vaše«? Bomo dejali, da so ideološke igrice naroda zgolj rezultat nizke politične kulture? Razprava torej v pretežni meri dezauvira psihološki vidik razlag in se ne sprašuje po izvoru in motivih.

Poglejmo si še v kratkem izsek zapisa o drugem argumentu:

Teza o manku politične kulture namreč spregleda propagandistični naboj tovrstnih izjav in miselnih horizontov, oziroma po nepotrebnem izloči takšno branje, ki pa je največkrat bistveno. Eno je namreč kontekst in zgodovina nekoga, ki ga karamo glede bontona. Nekaj drugega je psihopolitična konotacija, ki naredi razpravo o bontonu za neresno. Politična kultura gotovo ni isto kot npr. politična propaganda, težko je celo reči, da je slednja njen nekakšen del. Privoščimo si nekaj kratkega miselnega eksperimenta. Predstavljajmo si, da imamo pred sabo tudi pri nas čaščenega Josepha Goebbelsa, mojstra propagande v Tretjem Reichu, ovekovečenega tudi na zgornji sliki s strani SDS, nato pa mu namenimo očitek:

  1. Goebbels, vaše čivkanje je prelahkotno – razkriva vašo nizko politično kulturo.

Deplasirano, kaj pa drugega! V svoji substancialni danosti propagandizem ni pokazatelj politične kulture, saj je vendar nekaj čisto svojskega. Če je slednja izvorno razumljena kot spontan proces in reducirana na nek banalen behaviorizem (ko je nekdo politično nekulturen, mu je nekako ušlo, ni dovolj kontroliral svoje »narave«), je propagandizem pri npr. tvitanju nekaj prav nasprotnega, premišljen in nadziran proces s svojim ciljem. Nehoteni in v nekem smislu tudi hoteni učinek nenehnih razprav o politični nekulturi je, da nas navajajo k nemišljenju in uspavajo. Želijo bolj le zgolj-obsodba, ostati v sferi moralnega poduka, pravzaprav rinejo proč od analitične presoje. Moralizirati o nizki kulturi drugih je tako preprosto in nezahtevno, da bi vse drugo kvarilo prijazen spanec moralista.

Čisto na kratko za konec: obsoditi prikazovanje novinarja Erika Valenčiča kot terorista z vatli nizke politične kulture je neproduktivno, zgreši družbeno in politično diagnostiko in je v končni instanci na neuspeh obsojeno prazno moraliziranje.

Janša tvit Janševa rit

»Je ne suis pas Charlie«

Kar nekaj slovenskih komentatorjev iz vrst Planeta Siol, ki je, kot rečeno, zatočišče misli desne provenience, je v zadnjih dnevih pohitelo nasproti solidarnostnemu geslu »Tudi jaz sem Charlie«. In ta je, kakor pri številnih po svetu, postalo simbolni emblem shoda Društva novinarjev Slovenije.

Njihovo stališče je temu nasprotno: Je ne suis pas Charlie.

Med njimi sta tudi zgodovinar Luka Lisjak Gabrijelčič ter komunikolog in jezuit Peter Lah. Kaj točno trdita? Tu sta njuni utemeljitvi. Lisjak Gabrijelčič pravi:

Ne, nisem Charlie

Sam se na primer ne želim identificirati s Charliejem. Ne odobravam načina, s katerim uveljavlja svobodo govora. Zdi se mi neumen, nepotreben in neodgovoren. Ker sem tako menil pred dvema tednoma in enako menim danes, bi bilo hinavsko in konformistično, če bi se, skupaj z vesoljnim spletom, kitil z nalepko: “Jaz sem Charlie.”

Sploh ni potrebno, da “sem Charlie”, da bi branil Charliejevo osnovno pravico do varnosti in življenja. Ni treba, da zagovarjam njegova stališča, da bi čutil ogorčenje nad barbarskim napadom nanj.

Tu sploh ne gre za stališča. Niti za svobodo do njihovega izražanja. Gre za terorizem. In če priznamo, da ima ta svoje družbene in politične korenine, ni zaradi tega nič manj nesprejemljiv.

Avtor torej oporeka »identifikaciji«, ki ga omogoča solidarnostno geslo, oporeka uveljavljanju svobode govora na način, kot so to storili milijoni po svetu. Zakaj? Ker je po njegovem napad na Charlie Hebdo in posledični masaker dejanje terorizma, ne ogrožene svobode izražanja.

Lah pa na istem mediju razmišlja podobno:

Narobe pa bi bilo, če bi iz omenjene nezmožnosti ločitve med dobrim in slabim novinarstvom potegnili sklep, da imajo propaganda, žalitve in norčevanje enako legitimnost kot kakovostno novinarstvo in komentiranje. Daleč od tega! Zavračam nasilje, žalujem za ubitimi novinarji in spoštujem njihovo svobodo govora, toda: Je ne suis pas Charlie.

Njegova razlaga izhaja iz obsodbe ravnanja novinarjev pri pariškem tedniku, ki so po njegovem šli čez rob in napadli verska čustva. Ker je šlo za izpad, tega ne moremo obravnavati v kontekstu zagovora svobode izražanja, temveč so ravnali mrtvi uredniki in novinarji neodgovorno, žaljivo in necivilizirano, zaradi česar običajni ljudje romajo na sodišča.

Peter Lah Planet SIOL Charlie

Če prvi kolumnist problem reducira na terorizem in v reakciji ljudi po svetu ne želi videti zaščite svobode govora, zaradi česar se mu tovrstna geste podpore zdijo čisto zgrešene, ga drugi primarno na zaščito verskih čustev in v podpori ne želi ugledati solidarnosti do nečesa, kar si tega ne zasluži. Lisjak Gabrijelčič oporeka konceptualizaciji problema, Lah pa dvomi v smiselnost solidarnostne reakcije, vsaj v njeno predstavljeno formo.

Oba spregledata bistveno, tisto najbolj preprosto, človeško in naravno.

Prvi se spregleda razloge: »Je suis Charlie« enostavno ni slogan identifikacije z uredniško politiko časopisa. Obstaja veliko ljudi, ki so misel množično prevzeli le zato, ker čutijo empatijo in sočustvujejo s pokojnimi. »Je suis Charlie« je ime za solidarnost in sočutje, ne za »Podpiram uredniško politiko časopisa s tem imenom«. Te razlike, ker je bila tako omniprezentna, večina pač ni mogla kar spregledati in tudi avtor ne.

Drugi podobno dezavuira posledice: »Je suis Charlie« ni ime zagovora napada na verska čustva, kot rečeno tudi ne zagovora svobode novinarskega udejstvovanja tudi za ceno groženj po smrti, temveč enostavne in preproste solidarnosti in pietete.

S tem, ko vsak po svoje, a ne bistveno drugače, oba izrecno zagovarjata »Je ne suis pas Charlie«,  v emblem in slogan investirata preveč svojega svetovnega nazora in premalo svojega sočutja, za nameček pa ga celo emblematizirata.

Zakaj nisem Charlie SIOL Lisjak