::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Novinarji in avtorefleksija

Predsednik DNS ugotavlja:

Ključnega pomena je tudi, da novinarji sami izplavajo iz apatičnosti in tišine, v kateri jih tudi v najhujših delovnih razmerah sili strah pred izgubo službe. Poleg tega, je dodal Stepišnik, bi morali novinarji poročati o lastnih napakah. Redkokateri medij namreč objavlja razsodbe novinarskega častnega razsodišča, ki zadevajo njegove novinarje.

V Pravilniku o delu NČR se lahko poučimo o naravi in pomenu razsodb ali priporočil, kot tudi njihovi javni objavi:

24. člen
Razsodbe in stališča NČR imajo status javnostim dostopnih dokumentov.
NČR jih posebej odpošlje:
1) udeležencem v postopku,
2) odgovornemu uredniku medija, v katerem je prišlo do kršitve Kodeksa novinarjev Slovenije.
Spoštujoč pravico javnosti do obveščenosti in izhajajoč iz odgovornosti novinarjev za etiko javne besede NČR s svojimi razsodbami, stališči in priporočili seznanja tudi najširšo javnost, tako da te dokumente pošlje v objavo slovenskim medijem. Razsodbe, stališča in priporočila NČR objavi tudi na spletni strani http://www.razsodisce.org. Na spletni strani razsodišča NČR objavi tudi pritožbe, ki so bile prekinjene ali niso bile obravnavane zaradi procesnih razlogov.

25. člen
Priporočila NČR so namenjena objavi v množičnih medijih. Z njimi želi NČR opozoriti najširšo in zainteresirane javnosti na pojave neetičnega ravnanja novinarjev in drugih udeležencev v procesih množičnega komuniciranja, spodbuditi širšo razpravo o teh pojavih, zlasti med novinarji, ter spodbuditi strokovne javnosti, da izoblikujejo rešitve, ki bi v prihodnje zagotovile spoštovanje etike javne besede.

Verjetno je v naravi stvari, da medij poroča predvsem o razsodbi njegove novinarke ali novinarja, vendar Pravilnik tega ne omenja specifično. Nikjer ne piše, da naj ne povzema drugih  razsodb – še več, da o njih poroča, je verjetno tudi zaželeno. Si torej želimo maksimuma ali minimuma, se bomo pritoževali le, če ne dosežemo minimuma? Preveril sem objave razsodb NČR v Večeru, kjer je zaposlen predsednik DNS in avtor zgornjega stališča. Ugotavljam, da je v letu 2012 časopis doslej objavil le eno razsodbo od letošnjih devetih – v primeru svoje novinarke Nine Ambrož. Preostalih osem ni omenjenih niti z besedico.

Nasploh verjetno velja, da se mediji odločajo za objave razsodb le v primeru svojih novinark in novinarjev – in drži, največkrat le selektivno in tedaj, ko so ti oproščeni. Toda argument, da bi morali objavljati le »svoje« razsodbe, je na silno majavih nogah.

Kaj je potem ostalo od spodbud k širši razpravi o neetičnih ravnanjih? Sam sem se na NČR naslovil petkrat (morda celo več), od tega le v enem primeru takrat, ko je šlo za poročanje o meni. V vseh preostalih primerih sem to storil z namenom spodbujanja razprave o novinarski etiki in kršitev, ki sem jih zaznal kot državljan in so se mi zdele skrajno akutne (poudarek ločeno na »skrajno« in na »akutne«). Kot sem ravnokar preveril, je npr. Večer poročal le v enem primeru (ironično, leta 2001, ko je šlo zame in ki s tega in drugih vidikov ni bil toliko zanimiv za širšo vsebinsko razpravo). Drugje ni bilo dosti bolje. Sprašujem se, koliko je volje po javnih razpravah o etičnih dilemah novinarstva v resnici in v kolikšni meri jo mediji sami vzpodbujajo?

Uradna stran DNS bi lahko vsebovala povezavo na stran NČR in s tem njene razsodbe že na vstopni strani. Sicer je ta zgledna in razsodbe kvalitetno argumentirane, čeprav se z vsemi ne strinjam. NČR je vsega spoštovanja vredna inštitucija, v razmerah tabloidizacije in antinovinarstva vedno bolj, in tudi količina opravljenega dela je gromozanska.

Sicer pa je sintagma »poročanje o lastnih napakah« širša od objav razsodb NČR in verjetno le segment kritike, ki je novinarji potrebujejo ali dopuščajo na svoj račun. Needs to be tested again. Findings so far: negative. 

pointer

%d bloggers like this: