::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

O vplivu papeževega obiska na duhovno sušo Slovencev

Priznati moram, da nisem popolnoma dojel kompleksne domislice Andreja Štera, nekoč ministra za notranje zadeve in obenem, kakor poudarjajo v sliki in besedi v Dnevniku, malteškega viteza.

Na pogovoru za Radio Ognjišče se je te dni z drugimi gosti spominjal dogodka 20 let nazaj, tridnevnega obiska papeža Janez Pavel II v Sloveniji. Ob jubileju so se prihodu papeža v domačijo želeli prikloniti in ob tem nekateri ubrali nenavadne načine orisa pomena dogodka. Šter je navrgel svojo misel o enkratnem vatikanskem medikamentu:

»Na duhovne sadove papeževega obiska gledam kot na zdravilo pri kakšnih boleznih; nikoli ne vemo, kako bi se multipla skleroza razvijala, če ne bi uporabljali enega zdravila, ker ne vemo, na kaj vse vpliva. Obiskal nas je svetnik, tri dni smo ga imeli možnost poslušati, in če to nič ne pomaga, potem nimamo možnosti.«

Šter papež dnevnik

Analogija, po kateri je papež podoben zdravilu, v osnovi lahko razumemo: poslušati ga in mu slediti prinaša ozdravitev. Uvedba dodatne primerjave z multiplo sklerozo in vpliva zdravila nanjo je bolj enigmatična in je niti ne bom poskušal dešifrirati. Končna poanta je pa jasna: papežev obisk bi morali izkoristiti za duhovno zdravljenje, pa ga nismo – to vemo z gotovostjo, ker nič ni pomagalo. Ker ni, lahko to jemljemo v dokaz temu, da Slovenci nimamo možnosti.

Šter razvije argumentacijsko shemo, ki je inačica argumenta (ali sklicevanja) na negativne posledice –  večkrat se po njej ravna tudi argument iz moči, ad baculum. Nekdanji minister očitno razmišlja v takšni smeri:

Prva premisa: Če ne bo prišlo do A, potem bodo sledile posledice B.

Druga premisa: Posledice B so slabe.

Sklep: Torej bi moralo priti do A.

Če shemo prevedemo v konkretnost njegovega primera, dobimo naslednji razmislek:

Prva premisa: Če bi poslušali svetniškega papeža, potem bi prišlo do duhovnega razcveta Slovencev (»bi pomagalo«).

Druga premisa: Duhovnega razcveta pa ni bilo.

Sklep: Torej bi morali poslušali svetniškega papeža.

Nesporno imamo pred sabo logično zmoto: nezaželenost in negativnost neke posledice začetne premise še ne naredita za veljavne. Ker ni prišlo do duhovnega razcveta, kar je po sebi zelo neoprijemljiv opis nekega kolektivnega mentalnega stanja, to pač še ne implicira, da do njega ni prišlo zaradi premajhne pozornosti papežu.

K temu Šter potrto dodaja še pesimistično perspektivo o duhovnem napredku: ker Slovenci leta 1996 nismo poslušali papeža in svetnika, smo brez pravih možnosti – tu je precej nedoločen – za prihodnje. Slabi obeti, torej. O tem, kako bi bilo treba prisluhniti papežu, da bi se to poznalo na naši kondiciji, tudi nismo izvedeli ničesar. Toda kot da bi se nekoliko ustrašil lastne resignacije, Šter spomni na potreben čas za dojetje:

»Ta dogodek bi lahko predstavljal en skupni kapital, izhodišče, iz katerega bi lahko mnogo hitreje in lažje napredovali. Sem pa prepričan, da pomembne stvari se dogajajo temeljito, ne prehitro, ker morajo ljudje to doumeti.«

Upanje umira zadnje – morda nekoč dojamemo, kaj nam je 20 let nazaj prišel povedati papež Janez Pavel II, ko je pod geslom »Oče, potrdi nas v veri« obiskal Ljubljano, Maribor in Postojno. In verjetno imamo srečo, da so z nami potrebni prevajalci.

Information

This entry was posted on 21/05/2016 by in ad consequentiam, mediji, zmote and tagged .
%d bloggers like this: