Kavalirji in golobčki: Pahor in Kosorjeva v hrvaških in domačih medijih

Pogledal sem jo naravnost v oči in ji dejal: ‘Mi verjameš?’ Ona mi je odgovorila: ‘Če si to zaslužiš.’

Sluzasti stavek, ki so ga hrvaški mediji po srečanju Boruta Pahorja in Jadranke Kosor na gradu Trakošćan nadvse izpostavljali. V idiličnem ambientu sta se ob glasbi nekdanja predsednika vlad Pahor in Kosorjeva družila ob »neformalnem« spominu na četrto obletnico srečanja, na katerem sta se dogovorila o načinu reševanja dolgotrajnega spora o meji med državama. Vsaj tako so dejali.

Ni bilo trenutka, ko nam mediji ne bi slikali podobe srečnega para, polnega majhnih pozornosti in ljubkih gest. Nam je stekla solza v tej melodrami, smo zadrhteli v pričakovanju srečnega konca romance, če se že nismo utegnili vprašati, kdo nam režira tak romantični spektakel?

Solzavi dovtip o intimističnem zretju v oči v skrbno režiranem kontekstu nekakšnega ljubezenskega naboja razumem kot otipljiv dokaz smešni, bizarni melodramatizaciji srečanja  – za medijski pogled. Tudi vdoru filmičnega v politično areno, Pahorjevi verbalni in neverbalni komunikacijski invenciji. Prav zato sem pred dnevi na svojem FB profilu objavil vprašanje, ki je zvenelo retorično:

Pa kdaj bo konec te medijsko servirane ljubezenske melodrame? V medijski vukojebini, kjer nas vsi pitajo s takimi mehiškimi političnimi telenovelami, človeku dobesedno režejo pamet. Kdaj se bomo temu uprli? Sramota.

Hobby program naših političnih ljubimcev

Takoj lahko povem: nihče se ni uprl. Niti ne kaže najmanjše volje, dvomi so se potrdili. Medijske prezentacije omenjenega srečanja pri nas bi lahko označili za praktično enotno neproblemske: omejile so se na deskriptivno raven dogodka, celo hipertrofirano nevtralno opisovanje detajlov, brez poskusa trohice dvoma ali distance. Da smo kot državljani interpelirani v gledalce mehiške telenovele, nato pa igralci (beri: politiki) z nami manipulirajo, je naivnost par excellence.  Žal pravilna napoved, da na temo hobby programa (izraz Gregorja Golobiča) našega ljubimca v naslednjih dneh v resnih medijih ne bomo našli nobenega kritičnega prispevka, se je uresničila. Kaj nam to pove? Najlažje si odgovor predočimo, če si ogledamo nekaj odzivov hrvaških medijev v obliki naslovov:

FOTO: Nećete vjerovati što su Kosorica i Pahor radili u Trakošćanu (Danas)

Kada smo sjeli, pogledao sam je u oči i pitao vjeruje li mi… (Dnevnik) oziroma

Tako se to radi: Borut Pahor i Jadranka Kosor podigli spomen ploču (Dnevnik)

“Malo ljetno druženje”: Kosor i Pahor si otkrili ‘spomen ploču’ (24sata.hr)

Večernji list se je čudil odprtju plošče v spomin na nek prejšnji sestanek, katerega zgodovinski pomen sta si protagonista prejkone izmislila in prikrojila sebi v prid:

Na tome je mjestu, kažu, uspostavljeno povjerenje dvaju vodećih osoba, a time i Vlada pa čak i naroda. K tome, tvrde, ovdje je razvijeno i njihovo osobno prijateljstvo, koje traje i danas. U spomen na taj događaj čak su i postavili tablu sa zajedničkom fotografijom (čuvena usklađena crvena haljina i kravata) i s datumom prvog susreta. Drugim riječima – sami su sebi otkrili spomen-ploču! A u spomen na njihovu bliskost, muzeju Trakošćan ostat će ploča s njihovom fotografijom i natpisom kako su se tu prvi put sastali – tako dugo dok netko možda ne zaključi da se to baš i ne uklapa u prizor pred vratima povijesnog muzeja.

Podobno skeptični in začudeni so bili na index.hr, kjer se jim postavitev spominskega obeležja tudi ni zdela samoumevna. Pri Danasu so se podobno čudili samopromociji (»da su oni ti koji su doprinijeli završetku pregovora Hrvatske i njenom ulasku u Europsku uniju«), celotno dogajanje pa so označili za bizarnost dneva!

Pri 24sata so se odločili za ironizacijo v obliki opisa pikantnih detajlov:

Pahoru na poklon boca travarice i još nešto…. Iako su rekli da neće biti poklona, Kosor je nakon ručka, na kojem su se posluživali zagorski specijaliteti, otišla u automobil iz kojeg je izvukla vrećicu za slovenskog predsjednika. Poklonila mu je bocu travarice, no u vrećici je bilo još nešto što je skrivala od fotoreportera. Tek mu je diskretno pod stolom pokazala što vrećica skriva.

Slovenski mediji pa…

Presenetljivo trakoščanske romantike in njenega vdora v politično scenografijo niso zagrabili niti rumeni mediji v Sloveniji – kot da bi bilo neumestno biti tabloidno pikanten, ko gre za predsednika republike. Popoln manko skeptične distance se manifestira že v naslovih najpomembnejših množičnih medijev:

RTVSLO: Pahor in Kosorjeva na Trakošćanu praznovala obletnico

Delo: Pahor in Kosorjeva spet v Trakoščanu

Planet Siol: Pahor in Kosorjeva ob obletnici v Trakošćanu zaplesala

Dnevnik.si: Pahor in Kosorjeva neformalno obeležila dogovor iz leta 2009

24ur.com: FOTO: Pahor in Kosorjeva zaplesala ob obletnici dogovora

Kao golupčići

Če so se hrvaški spraševali, kaj se bo zgodilo šele pri naslednjih obeležjih, če so že štiri leta tako pomembna, da si zaslužijo spominsko ploščo,  bi bil resnično pravi izziv, čemu so ocene povišane vrednosti sladkorja v krvi ostale v slovenskih medijih tabuizirane. Je Borut Pahor nedotakljiva božanska ikona? Smo znova priča spontanemu črednemu nagonu novinarjev in urednikov, velja k temu prišteti še »spontano« politično orientacijo urednikov, ki mora pomagati k temu, da predsednik republike ohrani prave rejtinge priljubljenosti? V kakšni meri je prostovolja mentalna kastracija novinarskega ceha v Sloveniji res prostovoljna? Kdo bi vedel. Posledice so jasne: kastracija ne proizvaja le invalidnih medijev, zmaguje tudi nekritičnost državljanov, ki jo na veliko proizvajajo prvi. Kjer ni kritičnih novinarjev, bodo tudi državljani pohlevna čreda; karikaturne učinke slednjega pa si lahko ogledamo prav v trakošćanskih epizodah. Če so, skratka, slovenski mediji dogodek jemali »resno«, ga hrvaški niso. Če so bili prvi seriozni, so bili hrvaški cinični. Če so prvi pokazali popoln manko distance, je drugim z njo uspelo. Novinar Večera se tako celo seriozno trudi z opisi modnih dodatkov, kot da gre za politično bižuterijo najprestižnejšega ranga pomembnosti:

Kosorjeva in Pahor tokrat nista bila barvo usklajena, kar je veljalo za njuno prvo trakošćansko srečanje in tudi za mnoga kasnejša. Rdečo kravato in rdečo obleko je zamenjala nekoliko bolj neformalna oprava. Pahor je nosil temno obleko z belo srajco brez kravate, Kosorjeva pa poletno večbarvno obleko brez broške, ki je bila njen zaščitni znak.

Novinar Večernjeg lista je iste podrobnosti opisal z neskrito ironijo:

Napomenimo da za ovu zgodu njih dvoje nisu bili modno usklađeni. Pahor, u klasičnom odijelu svojoj prijateljici u haljini s cvjetnim uzorkom i bisernim nakitom, donio je buket roznih ruža. Nakon izjava novinara zajedno su ručali iza zatvorenih masivnih vratiju zidova dvorca, stol je bio postavljen za dvoje, a poslije su u kafiću podno dvorca popili još po piće i srdačno se pozdravili. Unatoč “podvalama” od prošli put da su kao golupčići, ni ovaj se put nisu ustrezali od srdačnih poljubaca. U obraz.

Na ravni novinarskega diskurza, da poenostavim, zgodba o golobčkih Pahorju in Kosorjevi – če vzamemo ta opis za metaforo pristopa –  za naše medije, vse po vrsti, ni bila ustrezna. Samocenzura je morala narediti svoje. Ne preseneča torej, če hobby programi trakoščanskega kavalirja ne smejo biti prepoznani za hobby program. Mit o romantičnem predsedniku republike mora ostati naša fiksacija, pa naj stane, kar hoče.

Pesniški surplus:

Jana Kolarič

ARBITRAŽNI ŠKANDAL, ribje-repati sonet

»Je igre konec,« rekla je Jadranka
o (bivšem) arbitražnem sporazumu,
in eni so podvrženi zdaj sumu,
za oprat’ ga, nujen en bo, dva sestanka …