::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Vatikan kot svinja in domača Cerkev kot melnati žakelj

Hudo je, zelo hudo. Še nikoli tako. Če razvpiti slovenski moralni teolog zmerja Vatikan s svinjo in domačo lokalno Cerkev, kot ji pravi, primerja z melnatim žakljem, potem bi celo najbolj nepristranski opazovalec smel takoj slutiti, da je nekaj v teh podalpskih krajih močno narobe. Sam naphani diskurz bi mu veleval, da mora postati dvomljiv. Da gre za nohte ob odstavitvi obeh nadškofov, dr. Stresa in dr. Turnška, zaradi mariborske finančne polomije, in da smo deležni posebne predstave za javnost, kjer ne sme biti težko blasfemično pljuniti celo proti Vatikanu. In tako v vestički STA beremo:

V pogovoru za Odmeve na Televiziji Slovenija pa je Štuhec dejal, da je skrajni čas, da “se zavzamemo za svojo cerkev” in za to, “da ne bodo z nami ravnali kot svinja z melnatim žakljem”. Kot pravi, ni pričakoval, da je mogoče v tako kratkem času “obglaviti” krajevno cerkev na način, da imajo štiri upokojene nadškofe.

Vatikan kot svinja

No, zdaj vemo. Vatikan za dr. Štuheca morda ni svinja, ampak ravna kot svinja. Toda kaj točno spremeni metaforizacija opisa? Z domačimi nadškofi Sveti sedež nesramno pometa kot svinja z melnatim žakljem, domačo Cerkev obglavlja, še slikovito pravi. In edini izhod? Alarmanten je: zavzeti se moramo za svojo cerkev. Kako točno razumeti ‘zavzemanje’, ni jasno. Zavzeti za ‘svojo’ cerkev seveda, ali morda, ne pomeni ustvarjati nove verske ločine. Proti Vatikanu. Pomeni verjetno nekaj takega kot prenovo Cerkve. Pomeni torej končno prenovo Vatikana. Tako hude in neposredne kritike na račun Vatikana s strani samih cerkvenih ideologov že dolgo nismo slišali. In to tistih najbolj konservativnih. Tistih najbolj provatikanskih.  Izjemno redko videna priložnost je to, ko gre za upor na ladji Bounty – ne za sklicevanje na strice iz ozadja, temveč za revolt proti vatikanskim stricem in rožljanje z vstajo. Štuhec bo prenovil Vatikan. No, pa smo le naleteli na nekaj vstajniškega duha celo pri tistih, ki so nekaj mesecev nazaj prisegali, da je tako rekoč bogoskrunski.

Mediji kot statisti v cerkvenem teatru

Ne more biti nobenega dvoma, da so morali slovenski škofje dolgo pripravljati medijski »coming out«. Vse je teklo kot po maslu. Dolge tedne so vedeli, da bo treba javnosti posredovati novico o odhodu. Zavili so jo v kup evfemizmov, mediji so jih avtomatično povzemali, med njimi najbolj bode v oči tisti, da sta Stres in Turnšek »sprejela povabilo« po odstopu. Kot da sta imela kakšno drugo izbiro! Kot da sta odšla prostovoljno. A mediji so jo imeli, vendar je niso izkoristili.

Prvič, slovenski mediji so prezentacijo odstopa po potrebi cenzurirali. Vsi po vrsti. Oklestili so je dodatnih zoprnih kontekstov. Lep primer cenzurirane izjave, ki gre onstran praznega »sprejemanja« odstopa in plehkih deskripcij stanja stvari brez substancialnih ocen, je tale:

Bolj zaskrbljujoča od moralne pa je aroganca Cerkve, od katere bi že zdavnaj pričakovali, da brez sprenevedanja in laži poplača vse dolgove, ki jih ima do države in državljanov. Tudi in predvsem do upnikov z možnostjo poplačila dolgov npr. iz prodaje nepremičnin. Nesporno je, da je v denacionalizacijskih postopkih Cerkev pridobila ogromno premoženje v naravi in nepremičninah in da torej takšne možnosti ima.

Drugič, slovenski mediji so znova ravnali enodimenzionalno, na prvo žogo in v skladu z zamišljenim medijskim teatrom v režiji škofov. V finančnem bankrotu mariborske nadškofije vidijo le finančno odgovornost, ne sprašujejo se o politični. Kot da je bankrot nekaj, kar se je zgodilo zunaj političnih silnic, paktiranja Cerkve z Janšo, politično motiviranega pridobivanja kreditov, politično dirigiranih malverzacij (s pomočjo s strani politike nastavljenih akterjev v državnih podjetjih in npr. vpletenosti Cerkve v produkcijo famoznih propagandnih brezplačnikov:

Člani komisije, ki se ukvarja z ozadjem izdajanja brezplačnikov Slovenski tednik in Ekspres, bodo dopoldne zaslišali nekdanjega predsednika uprave Gospodarstva Rast Mirka Krašovca, direktorja sklada Julius Lea Ivanjka ter nadzornico Gospodarstva rast Danico Ozvaldič.

Predsednica komisije Melita Župevc (SD) je pred mesecem dni pojasnila, da so odprli tudi temo “cerkvene pomoči Slovenskemu tedniku”. Šlo naj bi za sredstva, ki so jih brezplačniku namenila podjetja in skladi blizu mariborske nadškofije. Pri tem se po besedah Župevčeve zastavlja vprašanje, kakšen interes so ta podjetja videla v določenem brezplačniku. Komisiji tako namerava najti odgovor, ali ni šlo za “vezano trgovino”.

Povedano drugače, tudi če bi Stres res nič ne vedel o nasedlih naložbah in finančnih malverzacijah, gre njegova odgovornost onstran teh dogajanj. Je tako rekoč politična. In svoja politična pajdašenja je poznal zelo dobro.

Tretjič, Cerkev si lahko nekaznovano privošči celo bizarne očitke medijem (kill the messenger!), konkretno Dnevnika, ki je (dejansko 12 ur, če upoštevamo splet!) pred tiskovno konferenco poročal o odstavitvi dveh nedolžnih nadškofov. Lahko si privošči prepoved dajanja svojih izjav, selektivnost. Lahko si privošči popolno aroganco in nerazumevanje vloge medijev, a bodo ti v zameno še vedno pohlevno nekritični in benevolentni – nekateri tudi odkrito servilni, kot sem že pisal. In še vedno ne bodo dojeli, kako prostovoljno sodelujejo v piarovskem spektaklu, pri katerem je treba nadškofa prezentirati kot obžalujoča vrla človeka, polna dobrote,  ki se jima sicer dela krivica, jo pa z dvignjeno glavo prenašata.  Zato menda, ker sta pač delno soodgovorna za nastali položaj, ne pa »glavna krivca«, kot sta dejala. Si lahko zamislimo podobno medijsko sliko ob vseh obsojenih in neobsojenih tajkunih, ki se trenutno odvijajo po sodiščih?

Odgovoren ali ne, to je zdaj vprašanje

Lep dokaz temu, da so naivno in apatično sodelovali v skrbno pripravljenem spektaklu,  diskurzivno s strani klerikov izpeljanem nadvse učinkovito, je totalna odsotnost presoje, kaj točno sploh pomeni Stresovo sklicevanje na odgovornost in neodgovornost v primeru finančnega bankrota.

Stres je namreč včeraj na tiskovki govoril o tem, da je »padel del odgovornosti« tudi nanj. Skrbno izbrane in pretehtane besede, kjer se zaradi odgovornosti celo opraviči. Nakar pove:

»Nikoli nisem trdil, da nimam nikakršne odgovornosti, vendar skupaj z nadškofom Turnškom odločno zanikava, da bi bila midva glavna krivca za razmere, ki so pripeljale do tega finančnega zloma.«

Kar očitam novinarjem, je torej dejstvo, da niso zmožni problematizirati tega dejstva: ne definirati odgovornosti, temveč enostavno pogledati, ali je tak stavek resničen. Ne gre le za to, da sta nadškofa uspela minimizirati svojo odgovornost v smeri »soodgovornosti«, žalosti spoznanje, da Stresa ne želijo, ne znajo ali nimajo motiva ujeti na laži.

Stres je namreč do včerajšnjega dne vedno zanikal sleherno svojo odgovornost. Tu so trije arbitrarno nabrani dokazi, ki bodo morali zadostovati. Najprej prvi. Že v naslovu in podnaslovu naslednjega prispevka 1. oktobra 2012  jasno razbiramo vehemenco zanikanja odgovornosti:

Stres odgovornost

Na mariborski nadškofiji zavračajo navedbe, da je za finančni polom nadškofije odgovoren škof Anton Stres. Kot zatrjujejo, so vse ključne poslovne odločitve predlagala, sprejela in izvrševala poslovodstva gospodarskih družb.

Drugi dokaz, da Stres ni sprejemal odgovornosti, je znova vsebovan že v podnaslovu in sami vsebini:

Stres: Odgovornosti ne morem sprejeti

Stres je včeraj komentiral tudi očitke v zvezi s pogodbo mariborske nadškofije z Vegradom o obnovi dvorca na Betnavi. Pojasnil je, da nadškofija ni imela lastnih sredstev, zato je iskala strateškega partnerja in ga našla v podjetju Vegrad. Sredi septembra 2009 je zato Stres, ki je bil takrat mariborski nadškof koadjutor, podpisal krovno pogodbo s tem podjetjem. »Menim, da je bila pogodba korektna in v skladu z interesi nadškofije, da se kompleks Betnava uredi in nečemu služi,« je dejal metropolit in pristavil, da v času izvrševanja pogodbe ni bil več v Mariboru, temveč je že bil imenovan za ljubljanskega metropolita, »zato ne morem sprejeti ali imeti nobene odgovornosti za posle in dejanja, ki so predmet kriminalistične preiskave«.

Tretji dokaz, kjer se je spet želel dekulpabilizirati s sklicevanjem na to, da je on vendar ljubljanski nadškof (!), je tukaj:

“Ne razumem, zakaj sem ves čas pod pritiskom jaz kot ljubljanski nadškof. Razumem, da ljudje kolaps gospodarstva mariborske nadškofije radi posplošujejo na celotno Slovenijo, vendar gre vendarle najprej za njeno zadevo,” je za tednik še povedal Stres. “Ne morem dajati izjav na račun pravne osebe, za katero nisem odgovoren,” poudarja.

Stokanje medijem o neodgovornosti

Stres je torej lagal, a tega novinarji ne znajo opaziti – njegova izrečena trditev, da nikoli ni trdil, da nima nikakršne odgovornosti, je netočna. Je lažna. Trdil je prav to. In večkrat. Trdil je celo, da odgovornosti ne more sprejeti. Tudi selektivna branja v smislu tacitne delitve na »finančnopravno« in »moralno« odgovornost tu ne bodo pomagala; zato, ker je sam avtor ni uvedel. S tem, ko je Stres lagal, je tudi veličina njegova kesanja lažirana. In opravičilo prazno.

Najbolj cinično perverzna med vsemi pa je Stresova lekcija novinarjem in medijem 24. januarja letos ob godu sv. Frančiška Saleškega, ko se je srečal z več kot 50 katoliškimi novinarji in drugimi sodelavci v medijih. Takrat je novinarje metropolit podučil, da Slovenijo mori ideološka polarizacija, ki vodi v samomor družbe. Del samomorilskega ravnanja pa je ravno neprevzemanje odgovornosti:

Izpostavil je potrebo po preseganju »delitev ljudi na naše in one tam, ki jih je treba onemogočiti, kajti to pomeni samomor družbe. Nihče se ne trka na prsi, nihče ne prevzema odgovornosti«.

Ko se torej te dni dr. Stres poslavlja in naznanja, da se bo znova posvetil svoji veliki ljubezni filozofiji, bi lahko med svoje novostajajoče knjige o etiki – in zanjo je specialist – vključil tudi kakšno novo poglavje o sprejemanju odgovornosti in laganju. Izkušnje in reference ima. In ko se dr. Štuhec te dni vsaja nad Vatikanom in s prstom kaže na menda edinega (!) krivca mariborske polomije, Mirka Krašovca, bi ga novinarji lahko vendar pocukali za rokav in vprašali, kaj je Cerkev storila, da bi kazensko Krašovca tudi res ovadila. Razen v zadevi obnove betnavskega gradu, kjer je med ovadenimi, se namreč nekdanjemu mariborskemu ekonomu še ni skrivil las.

Vtis je, da je kazanje s prstom en na drugega in bežanje pred odgovornostjo, tudi za ceno laži in prevar, novi šport domačih cerkvenih dostojanstvenikov. Melnati žakelj, ki za svoj obstoj niti več ne rabi svinje. Vstajo proti Vatikanu in upor na ladji SLO-RKC pa bo treba še budno spremljati.

Information

This entry was posted on 01/08/2013 by in aktualno, argumentacija, filozofija, mariborske, mediji, politika, radio, TV, časopisi and tagged , , , , , .
%d bloggers like this: