Ne le, da so domači mediji povsem ignorirali polurni nastop Boruta Pahorja za rusko RT, najdejo se celo odzivi, ki so pripravljeni ga braniti, češ nastop ni bil kakšen poseben debakel, temveč primerek imenitnosti v nastopu. Uredniki in novinarji portala MOSKI.SI so že takšnega bolj naklonjenega mnenja. Pri predsedniku so ugotavljali čudovit teksaški naglas, neomajnost v argumentaciji, vztrajnost in mimogrede ošvrknili še kritike, češ da je izpadel nekompetentno:
Video, ki že nekaj dni kroži po družabnih omrežjih, nam pokaže slovenskega predsednika v povsem novi luči. Prvič, nismo vedeli, da angleško govori s teksaškim naglasom Matthewa McConaugheyja, in drugič, nismo vedeli, da zna biti tako neomajen v svoji argumentaciji.
Slišimo lahko, kako ruska novinarka poskuša primerjati situacijo na vzhodu Ukrajine, kjer so izvedli referendume za odcepitev, z osamosvojitvijo Slovenije. A naš predsednik se ni dal in je tovrstne primerjave zatrl v kali. Kritiki sicer trdijo, da je predsednik v intervjuju podajal le na pamet naučene odgovore in s tem izpadel nekompetenten. Prisluhnite intervjuju in presodite sami!
Intervju je nastal ob robu varnostne konference MSC v Münchnu, ki je potekala prejšnji teden, med 6. in 8. februarjem.
Je pred nami pravi moški, ki ni Janis in ne Branko? A od manj pomembnega k pomembnejšemu: v začetnem zapisu sem ugotavljal, v čem je bil nastop predsednika škandalozen in obenem ošvrknil medije, ki so intervju presenetljivo spregledali, čeprav se včasih tako radi obsesivno zapodijo v malenkostne trivialije.
V naslednjem sem poskušal ugotoviti, čemu psi čuvaji niso zalajali in se pri tem gibal med dvema najbolj verjetnima pojasniloma: ker so lenobne sorte in ker so motivirani, da ne lajajo. Vratarjenje ali cenzura, to je zdaj vprašanje.
Danes lahko, osmi dan po intervjuju, še bolj decidirano rezimiram medijsko pokritje dogodka: čeprav so intervjuju s slovenskimi politiki v tujini silno redki, sploh televizijski in sploh takšne dolžine, to dejstvo domačih novinarjev in urednikov nikakor ni ganilo. Največji dolžniki: STA, RTV Slovenija, POP TV, Delo, Slovenske novice, Dnevnik, Primorske novice, vsi brez informacije, kaj šele komentarja. Razlog? Težko bi dal prednost kateremu od dveh navedenih razlogov, indikativna pa sta oba. Ko je Alenka Bratušek dala zelo kratek intervju za CNN, ga ni bilo medija, ki se ne bi postavil v vrsto. Pa je šlo celo bolj za to, da so si dajali duška glede znanja ali neznanja angleščine:
Edino reakcijo sploh sem zaznal pri tabloidu Svet24, ki je poročal prvi, Mladini (ki pa izhaja enkrat tedensko) in Večeru, z ustrezno zamudo. Za primerjavo v nadaljevanju na koncu prispevka navajam nekaj povezav na zapise v medijih nekdanje bivše Jugoslavije – dovolj žalostno in zgovorno dejstvo, da je za informacijo o tem, kaj govori slovenski predsednik, treba brati tuje.
Za trenutek si zastavimo hipotetično vprašanje, kaj bi se zgodilo, če bi recimo ruski vrh reagiral na Pahorjeve nerodne izjave v intervjuju? Na kakšen način bi slovenski novinarji, ki verjetno ne bi več mogli molčati, vpeljali podatek o Pahorjevem intervjuju, na kakšen način bi nanj referirali, če svojim gledalcem, poslušalcem in bralcem osnovne informacije niso privoščili?
Odgovor je preprost: zanje to ni nobena posebna težava, vpeljali bi kontekst zadnjega dogodka in prvega omenili ob njem brez ustrezne problematizacije. Svojega molka preprosto ne bi pojasnili, svoj spregled bi zamolčali.
Nekaj podobnega sem podrobneje spremljal že nekajkrat, celo na svojem lastnem primeru. Na čudenje, čemu mediji in novinarska društva gledajo proč, ko Janez Janša zmerja novinarje z »opankarji«, na očitke, da je znova na delu Tomaž Majer in njegovi trenirkarji, pri čemer je diskreditacijski označevalec bil celo neposredno namenjen novinarjem samim, da so torej napadeni oni, so pri DNS hladnokrvno pač posvojili odkritje, z rahlo zamudo. Malim bogovom je dovoljeno oglasiti se, kadar oni tako želijo, predstaviti dejanje kot avtonomno in »svoje«, kot kreatorjem in vratarjem medijske realnosti jim ni težava poskrbeti, da ne bodo ničesar krivi in da bodo prav oni za vse zaslužni.
Kot poveden za racionalizacijo pojasnitvenega diskurza ob poznem »vklopu« medija nam lahko služi zapis v Večeru (14.2.2015), ki je kot edini osrednji nacionalni časopis sploh povzel dogajanje. Priključek s sedemdnevno zamudo novinar Boris Jaušovec lovi z uvodno frazo »Intervju še vedno buri duhove« (kje jih sploh buri, čigave duhove?) in pojasnilom (»O njem je poročalo več svetovnih agencij, na družabnih omrežjih je nenavadno veliko odzivov«).
Povedano enostavno: ne le, da je treba zamolčati molk, informacije morajo, če se medij le odloči, da bo o čem kaj napisal, biti prirejene na ustrezen način, da ne bo ostalo neproblematizirano zgolj molčanje, temveč bo vsaj minimalno motivno pojasnjeno tudi pisanje, če do njega pride. Kako in s čem pojasnjeno, pa je spet drugo, za analizo kar zabavno vprašanje.
Če je Pahor za ene neustrašen in teksaško akcentirani McConaughey, za druge sploh ni. No, če sem čisto iskren in se sklicujem na ironijo, vpisano v karikaturno medijsko stvarnost samo, so novinarji portala MOSKI.SI dali od sebe za kakšen milimeter več novinarske profesionalnosti od sebe od teh drugih, ki znajo tiščati le glavo v pesek.
Nekateri zapisi o Pahorjevem intervjuju:
http://hr.rbth.com/news/2015/02/10/predsjednik_slovenije_europa_treba_posteno_odgovoriti_zeli_li_vidjeti_uk_32919.html
http://www.blic.rs/Vesti/Svet/533414/Pahor-Pogresno-je-porediti-Krim-i-osamostaljenje-Slovenije
http://www.rts.rs/page/stories/sr/story/11/Region/1824944/Pahor%3A+Pogre%C5%A1no+pore%C4%91enje+Krima+i+Slovenije.html
http://www.b92.net/info/vesti/index.php?yyyy=2015&mm=02&dd=09&nav_category=78&nav_id=956511
You must be logged in to post a comment.