Pahor za ene kot McConaughey, za druge ga ni

Ne le, da so domači mediji povsem ignorirali polurni nastop Boruta Pahorja za rusko RT, najdejo se celo odzivi, ki so pripravljeni ga braniti, češ nastop ni bil kakšen poseben debakel, temveč primerek imenitnosti v nastopu. Uredniki in novinarji portala MOSKI.SI so že takšnega bolj naklonjenega mnenja. Pri predsedniku so ugotavljali čudovit teksaški naglas, neomajnost v argumentaciji, vztrajnost in mimogrede ošvrknili še kritike, češ da je izpadel nekompetentno:

Video, ki že nekaj dni kroži po družabnih omrežjih, nam pokaže slovenskega predsednika v povsem novi luči. Prvič, nismo vedeli, da angleško govori s teksaškim naglasom Matthewa McConaugheyja, in drugič, nismo vedeli, da zna biti tako neomajen v svoji argumentaciji.

Slišimo lahko, kako ruska novinarka poskuša primerjati situacijo na vzhodu Ukrajine, kjer so izvedli referendume za odcepitev, z osamosvojitvijo Slovenije. A naš predsednik se ni dal in je tovrstne primerjave zatrl v kali. Kritiki sicer trdijo, da je predsednik v intervjuju podajal le na pamet naučene odgovore in s tem izpadel nekompetenten. Prisluhnite intervjuju in presodite sami!

Intervju je nastal ob robu varnostne konference MSC v Münchnu, ki je potekala prejšnji teden, med 6. in 8. februarjem.

Moski.si Pahor intervju RT

Je pred nami pravi moški, ki ni Janis in ne Branko? A od manj pomembnega k pomembnejšemu: v začetnem zapisu sem ugotavljal, v čem je bil nastop predsednika škandalozen in obenem ošvrknil medije, ki so intervju presenetljivo spregledali, čeprav se včasih tako radi obsesivno zapodijo v malenkostne trivialije.

V naslednjem sem poskušal ugotoviti, čemu psi čuvaji niso zalajali in se pri tem gibal med dvema najbolj verjetnima pojasniloma: ker so lenobne sorte in ker so motivirani, da ne lajajo. Vratarjenje ali cenzura, to je zdaj vprašanje.

Danes lahko, osmi dan po intervjuju, še bolj decidirano rezimiram medijsko pokritje dogodka: čeprav so intervjuju s slovenskimi politiki v tujini silno redki, sploh televizijski in sploh takšne dolžine, to dejstvo domačih novinarjev in urednikov nikakor ni ganilo. Največji dolžniki: STA, RTV Slovenija, POP TV, Delo, Slovenske novice, Dnevnik, Primorske novice, vsi brez informacije, kaj šele komentarja. Razlog? Težko bi dal prednost kateremu od dveh navedenih razlogov, indikativna pa sta oba. Ko je Alenka Bratušek dala zelo kratek intervju za CNN, ga ni bilo medija, ki se ne bi postavil v vrsto. Pa je šlo celo bolj za to, da so si dajali duška glede znanja ali neznanja angleščine:

Alenka Bratušek CNN mediji

Edino reakcijo sploh sem zaznal pri tabloidu Svet24, ki je poročal prvi, Mladini (ki pa izhaja enkrat tedensko) in Večeru, z ustrezno zamudo. Za primerjavo v nadaljevanju na koncu prispevka navajam nekaj povezav na zapise v medijih nekdanje bivše Jugoslavije – dovolj žalostno in zgovorno dejstvo, da je za informacijo o tem, kaj govori slovenski predsednik, treba brati tuje.

Za trenutek si zastavimo hipotetično vprašanje, kaj bi se zgodilo, če bi recimo ruski vrh reagiral na Pahorjeve nerodne izjave v intervjuju? Na kakšen način bi slovenski novinarji, ki verjetno ne bi več mogli molčati, vpeljali podatek o Pahorjevem intervjuju, na kakšen način bi nanj referirali, če svojim gledalcem, poslušalcem in bralcem osnovne informacije niso privoščili?

Odgovor je preprost: zanje to ni nobena posebna težava, vpeljali bi kontekst zadnjega dogodka in prvega omenili ob njem brez ustrezne problematizacije. Svojega molka preprosto ne bi pojasnili, svoj spregled bi zamolčali.

Nekaj podobnega sem podrobneje spremljal že nekajkrat, celo na svojem lastnem primeru. Na čudenje, čemu mediji in novinarska društva gledajo proč, ko Janez Janša zmerja novinarje z »opankarji«, na očitke, da je znova na delu Tomaž Majer in njegovi trenirkarji, pri čemer je diskreditacijski označevalec bil celo neposredno namenjen novinarjem samim, da so torej napadeni oni, so pri DNS hladnokrvno pač posvojili odkritje, z rahlo zamudo. Malim bogovom je dovoljeno oglasiti se, kadar oni tako želijo, predstaviti dejanje kot avtonomno in »svoje«, kot kreatorjem in vratarjem medijske realnosti jim ni težava poskrbeti, da ne bodo ničesar krivi in da bodo prav oni za vse zaslužni.

Kot poveden za racionalizacijo pojasnitvenega diskurza ob poznem »vklopu« medija nam lahko služi zapis v Večeru (14.2.2015),  ki je kot edini osrednji nacionalni časopis sploh povzel dogajanje. Priključek s sedemdnevno zamudo novinar Boris Jaušovec lovi z uvodno frazo »Intervju še vedno buri duhove« (kje jih sploh buri, čigave duhove?) in pojasnilom (»O njem je poročalo več svetovnih agencij, na družabnih omrežjih je nenavadno veliko odzivov«).

Pahor RT Večer Jaušovec

Povedano enostavno: ne le, da je treba zamolčati molk, informacije morajo, če se medij le odloči, da bo o čem kaj napisal, biti prirejene na ustrezen način, da ne bo ostalo neproblematizirano zgolj molčanje, temveč bo vsaj minimalno motivno pojasnjeno tudi pisanje, če do njega pride. Kako in s čem pojasnjeno, pa je spet drugo, za analizo kar zabavno vprašanje.

Če je Pahor za ene neustrašen in teksaško akcentirani McConaughey, za druge sploh ni. No, če sem čisto iskren in se sklicujem na ironijo, vpisano v karikaturno medijsko stvarnost samo, so novinarji portala MOSKI.SI dali od sebe za kakšen milimeter več novinarske profesionalnosti od sebe od teh drugih, ki znajo tiščati le glavo v pesek.

Nekateri zapisi o Pahorjevem intervjuju:

http://www.oslobodjenje.ba/vijesti/region/pahor-usporedjivati-slucaj-krima-i-osamostaljenje-slovenije-je-potpuno-pogresno

http://hr.rbth.com/news/2015/02/10/predsjednik_slovenije_europa_treba_posteno_odgovoriti_zeli_li_vidjeti_uk_32919.html

http://www.blic.rs/Vesti/Svet/533414/Pahor-Pogresno-je-porediti-Krim-i-osamostaljenje-Slovenije

http://www.rts.rs/page/stories/sr/story/11/Region/1824944/Pahor%3A+Pogre%C5%A1no+pore%C4%91enje+Krima+i+Slovenije.html

http://www.b92.net/info/vesti/index.php?yyyy=2015&mm=02&dd=09&nav_category=78&nav_id=956511

http://www.nspm.rs/hronika/borut-pahor-pogresno-je-porediti-krim-i-osamostaljenje-slovenije-nas-je-napla-jna-mi-smo-se-borili-i-pobedili-nikoga-nismo-okupirali.html

Kako bo Rusija napadla Slovenijo in kako nas bo Pahor obranil

Zakaj domači psi čuvaji niso zalajali ob škandaloznem intervjuju predsednika republike za prorusko televizijo RT, nekoč Russia Today? Še več, zakaj slovenski javnosti niso privoščili niti informacije o njem, tudi če bi ne mislili, da je v njem kaj pretiranega?

Pahor Russia Today youtube

Kajti molčali so vsi po vrsti: Slovenska tiskovna agencija, Delo, Dnevnik, Večer (z izjemo priložnostnega zapisa na spletu), nacionalna RTV, komercialna POP TV in tako dalje. Redko izjemo predstavlja tabloid Svet24, ki je novici o sramotnem nastopu namenil naslovno stran. Upravičeno.

Slovenski (slovenly?) mediji so torej klonili: če jim ni bilo težko repetitivno in že skoraj obsesivno povzemati nastopa predsednice vlade Alenke Bratušek na CNN, ki je negativistično silovito odmeval na domačih tleh že zaradi njene bazične angleščine, ne kakšnega vsebinskega lapsusa, so to pot »modro« gledali proč. Še STA je intervju mimogrede omenila zgolj v sklopu poročil o zapisih tujih agencijskih novic:

Hina in srbska tiskovna agencija Tanjug sta poročali, da se je slovenski predsednik Borut Pahor v pogovoru za rusko televizijo Russia Today zavzel za mirovno iniciativo EU glede reševanja krize v Ukrajini, hkrati pa je zavrnil vsakršno primerjavo razmer na Krimu z okoliščinami v Sloveniji, ko je ta leta 1990 izvedla referendum o samostojnosti, šest mesecev kasneje pa razglasila svojo samostojnost. “Dejstvo je, da je ruska vojska okupirala Krim in tako storila napačno stvar, Slovenija pa ni okupirala nikogar,” je izpostavil Pahor.

Res je, tuje agencije in hrvaški, srbski in drugi mediji so o intervjuju poročali, predvsem v delu, ko primerja krimsko in slovensko odločitev. Slovenski, da bo kontrast še hujši, pač ne. Obstaja za tak obsežen molk kakšna dobra in tehtna razlaga? Kolega mi je zaupal svojo, privatno: v večini medijskih agend se novinarji, vsi po vrsti, zapodijo za kostjo, ki jo navrže v prostor Janševa SDS. Kar se je zgodilo pri Bratuškovi. Toda ker je Pahor večni Janšev partner, ker obstaja ena taka tiha koalicija med njima, podobna tisti pri TEŠ6, so v tem primeru tudi Janševi mediji preprosto zamižali na obe očesi. In ker so, se niso zganili niti drugi.

Moja teza je nekoliko širša: že dolga leta se nekatere politične opcije in z njo posamezni politiki pri nas preprosto »šparajo«. Seveda obstajajo tudi izjeme, pa vendar. Psi čuvaji so tu za to, da ne lajajo, menijo, ne da lajajo. Kam spada Pahor, ni težko uganiti. Za obravnavo Bratuškove je obstajal bistveno večji politični konsenz, ki mu je sledil medijski. To pot konsenza ni.

Zakaj je bil nastop škandalozen?

Oksana Boyko je v oddaji »Worlds apart« odlično opravila svojo moderatorsko nalogo. Vsa vprašanja, vse intervence so bile smiselne, logične, spodobne, poznavalske. Da so morali v uredništvu oddaje in RT močno zabavati ob nastopu Pahorju, nam signalizirajo že napisi med oddajo in pod njeno objavo na strani Youtube. Kako namreč razumeti opis posnetka »SLOVENLY CRISIS ft. Borut Pahor, President of Slovenia« drugače kot izraz sarkastičnega posmeha, igre besed med pridevnikom »slovenly« ter imenom naše države, ki bržčas leti na predsednikov prostodušen nastop, v katerem je mrgolelo mašil, iteracij in puhoglavih misli?

Kako je, kar je še huje, mogoče razumeti tale opis istega posnetka intervjuja na njihovem uradnem youtube kanalu:

WWIII can still be averted – President of Slovenia

No, Pahor je ob tretji svetovni vojni ponosno in afektirano navrgel, kot zna samo on, da se bo Slovenija vojaško branila pred Rusijo, da je lojalna NATU in bo to tudi ostala, če bo »svet skrenil v napačno smer«. Znova ni druge razlage: pri RT so se morali na račun našega predsednika kot rešitelja sveta močno smejati in njegovo štirinajstkrat ponovljeno sintagmo »miroljubna rešitev« prevesti v poanto »Če ne bo šlo na miroljuben način, pa se bomo šli vojno, zdaj pa izvolite«. Žal jim je Pahor za norčavo obravnavo ponudil karseda dober povod.

Bo Rusija napadla Slovenijo?

V sloviti komediji Duck Soup bratov Marx najdemo dovtip, izrečen med ambasadorjem Trentinom in Rufusom T. Fireflyjem:

-I am willing to do anything to prevent this war.

-It’s too late. I’ve already paid a month’s rent on the battlefield.

Vrhunec Pahorjevega nastopa nesporno predstavlja njegova nepričakovano vsiljena razprava, da se bo Slovenija branila, če jo bo Rusija napadla: kakor da bi nekdo navijal za mesečno rento. Dramatična situacija, ki bi jo lahko povzeli z besedami kolegice na Facebooku komentariatu: »Še par krat ga spustijo k mikrofonu, pa bo vojna.«

In res, če odmislimo dejstvo, da Pahorju kar trikrat zapored ni uspelo zapopasti novinarkine primerjave med slovenskim in krimskim referendumom, saj je vsakič narobe navedel razliko med obema političnima situacijama, če odmislimo praznost njegovih odgovorov, iteracijo, ki je močno presegla tisto bolj razvpito pri Alenki Bratušek (v 27 minutah pogovora se je uspeh Pahor štirinajstkrat (!) zavzeti za »miroljubno rešitev« in točno desetkrat za politični »dialog«), potem je največji debakel intervjuja nesporno večkratni namig, da se bo Slovenija branila pred vojaškim napadom. Predsednik države je uspel svojo predanost obrambi svoje države skorajda s pretnjo zatrditi kar štirikrat (»Ni dvoma o tem«).

Pahor RT uradna stran kabineta

Kako sta sogovorca prišla do omembe takšne intervencije? Novinarka je resda namigovala na dejstvo, da se izdatki za oboroževanje v Evropi in tudi Sloveniji večajo, medtem ko se evropska kriza enostavno še ni končala. Njena poanta: je militarizacija res pomembna v trenutkih, ko bi morali prednost dajati socialnim težavam, brezposelnosti, revščini? Naj navedem ključni del pogovora:

Novinarka:

»Is Russia really such a huge threat to prioritize military spending before, let’s say, job creation?«

Pahor:

»If there will be a place for peaceful solution, as a president of Republic of Slovenia I would be very pleased, I would support such an attempt, I would do what is in my capacity for a peaceful solution of all problems, also this crucial one, but in case this will not happen, I will do my best to defend my country, no doubt about it, no doubt about it. So, let us seek for a peaceful soluton, if not, then I have to protect. This is the task number one for me and for my office to protect my people (medklic novinarke: »And you are the commander-in-chief of your country«) and I will do it with my partners in the NATO, no doubt about it! (…)

»Just a moment, you mentioned social problems, unemployment rate and all that stuff. Absolutely, I would like to focus on those issues, if and in case of peaceful solution I could focus on that problems. That is why I do support peaceful solution to the problems. But no doubt about our commitment to NATO in case the world would go wrong way.«

Novinarka:

»Mister president, unlike you I don’t speak for my country, but something tells me that there is no will or intention on the part of the leadership in Russia to attack Slovenia. Moreover, I think Russia is very interested in keeping up its trade ties, both with Slovenia and other countries in the region. I know that the trade between our countries decreased by twenty percent last year.«

Vrhunska reakcija novinarke

Nekaj minut kasneje se je Pahor sicer poskušal malce popraviti, češ morda Ruska federacija res ne bo napadla Slovenije, toda potem navedel v ilustracijo upravičenosti takšne bojazni Poljsko in zaključil s podukom novinarki, da nihče (oziroma ona) ne bi smel podcenjevati takšnih občutkov (!) ogroženosti (»You should not underestimate these feelings.«)

Zlahka si predstavljamo, da se veliko vojaških spopadom preprosto začne s kopičenjem vojaških sil na meji z domnevno »okupatorsko« deželo, nič manj pa morda prav s svarili, da je ena stran pripravljena na vojno, če bo napadena. Pahor je storil nekaj zelo podobnega: vehementno je ponavljal, da je pripravljen braniti svojo državo, čeprav ne obstaja nikjer niti najmanjši indic, da nas bo kdorkoli napadel. Vrhunska reakcija novinarke, češ »Nekaj mi pravi, da Rusija nima nobenega namena napasti Slovenije« je bila razorožujoča tako rekoč v obeh smislih in pomenih besede.

Samosmešenje, ki ni več smešno

Silovito neroden nastop s samosmešenjem predsednika republike, bolj ali manj res zgolj interni težavi Slovenije, ki je pač ne znamo rešiti drugače kot na volitvah, preti najmanj s čudenjem na mednarodnem političnem in diplomatskem parketu. Ker pač, gledano globalno, svet ne more biti zadovoljen našim »domačijskim« pojasnilom, da naš predsednik svoje zadrege s samopodobo rad projicira v politično dogajanje.

Ampak, kot rečeno, je Pahor tudi simptom našega medijskega trenutka, kjer lahko tehtamo zgolj, ali je splošna medijska apatija in nereflektiranost posledica politične voljnosti medijev, ali pa morda velja obratno in je amorfnost medijev nekaj, kar toliko lažje in z velikim veseljem oblikujejo politični centri. Če sploh kdaj bi pa res pričakovali, da novinarji začutijo nekaj svojega watch-dog poslanstva takrat, ko se navidez nedolžno govoričenje in napihovanje predsednika republike lahko nenadoma spremeni v akutno dramo mednarodnih razsežnosti.

Pahor Krim B92