Nacionalkina Tarča in Odmevi spet niso imeli srečne roke pri realizaciji zgodbe o tem, kako se v naši državi utajujejo davki.

Novinar Jure Brankovič je v Tarči predstavil stališče dr. Roka Snežiča, ki je pred kamero (in svojim prestižnim mercedesom) gladko priznal in celo opisal postopke, kako se poigrava s slovenskimi davčnimi organi:

»Jaz lahko to odkrito povem. V Bosni se odpre podjetje, da ni vidno, kdo je lastnik, enostavno to podjetje pokupi nepremičnine v Sloveniji in davčna uprava ne more iti zoper bosansko podjetje v izvršbo, ker bosansko podjetje ni davčni dolžnik.«

Samooklicani doktor, ki se ni samooklical

Odmevi z Igorjem E. Bergantom so naslednji dan poskušali komentirati sicer ne čisto novo, a navidez osupljivo zgodbo. Pokazalo se je, da znova neuspešno. Že voditeljev uvodni stavek je bil strel v koleno:

Samoklicani doktor davčnih utaj Rok Snežič je v Tarči podrobno opisal, kako je s pomočjo osebnega stečaja domnevno izničil svoj davčni dolg v višini 800.000 evrov. Napovedal je, da mu dolga nikoli ne bo treba plačati.

Za začetek: Snežič pač ni samooklicani doktor – takih označevalcev smo vajeni iz Janševih medijev. Kajti ima veljaven doktorat Evropske pravne fakultete, leta 2010 je pod mentorstvom dr. Jurija Toplaka doktoriral s temo »Primerjalno pravni prikaz obdavčitve nepremičnin in utaje davčnih obveznosti s poudarkom na ustavno pravnem vidiku v Sloveniji in državah bivše Jugoslavije«.

Resnici na ljubo je Snežič že takrat bil na slabem glasu, zato so nekateri mediji poročali o »davčnem utajevalcu z doktoratom o davčnem utajevanju« – a tega je legalno zagovarjal in ubranil. Za doktorja se ni samooklical. Slovenske novice so nek svoj zapis posmehljivo naslovile s »Kako je doktoriral iz lastne davčne utaje«:

Ko je z državo, ki moralizira, nekaj hudo narobe

Nadaljevanje je v Odmevih razgalilo vso skromnost spoprijema z davčnimi utajevalci. Isti novinar Jure Brankovič je poročal o slabem izplenu sobesednikov, njegovo pojasnilo se kaže kot simptom:

Izogibanje davčnim obveznostim je nesprejemljivo in žaljivo, je praktično edini odziv državnih organov na včerajšnje prostodušno priznanje pravnika Roka Snežiča.

Ko se državni davčni organi sklicujejo na moralno obsodbo, mora s tako državo najbrž biti nekaj hudo narobe. Marsikateri državljan bi bil presrečen, če bi reakcija na njegovo neplačano položnico bila zgolj tisti »To je za nas žaljivo«.

Kar je sledilo kot reakcija na njegov odkrit nastop, je bilo zgolj samovšečno moraliziranje. Kakor da bi novodobne Al Caponeje bilo mogoče ustaviti z očitkom, da je njihovo početje za družbo nesprejemljivo. Ko vam pred kamerami pove »Glejte, jaz sem šel v osebni stečaj izključno zaradi tega, da davčno odločbo uničim, spravim s sveta.«, nam očitno ostane le ogorčenje. Ker si za čem drugim ne prizadevamo. In to je vse. Res, sami smo si krivi.

Očitek, da je gospod nenačelen

V tovrstno deplasirano zgražanje je padla tudi povabljena strokovnjakinja za gospodarsko pravo dr. Elizabeta Zirnstein, ki je v Odmevih nato komentirala Snežičevo ravnanje in priznanje:

»Najprej naj povem, da se mi zdi sramotno, da doktor pravnih znanosti poziva na ta način javnost k zlorabi stečajne zakonodaje in neplačevanju davkov. Vemo, da zakaj so davki in prispevki namenjeni. S tega se plačuje javno zdravstvo, javno šolstvo in tako naprej. Me zanima, če bo gospod tako načelen tudi ko bo pričakoval kakšne tovrstne storitve od države. Takrat pričakujem od njega, da bo rekel »Ne potrebujem teh storitev« ali pa »Lepo prosim, da mi jih zaračunate, ker za njih nisem nič plačal. Namenoma se namreč izogibam davkom.«

Kakor da bi Snežiča morali po prstih, ker je njegovo postopanje neetično. Packa umazanega! A to še ni vse. Nekdanji direktor Davčne uprave in davčni svetovalec Ivan Simič je v omenjeni Tarči opisal, da je njegovo izmikanje plačilu davkov res izvedljivo, vendar bo moral premoženje skrivati celo življenje. V svojem nastopu v studiu se je skliceval na »svojega prijatelja Roka« in končno primer opisal kot edinstven z besedami: »Rok je pač eden sam«.

Povedano preprosteje: njemu se zdi, da njegovo izigravanje zakonov ni posebej velika težava. Žalostno in pomenljivo po sebi. Pa tudi protislovno: če je Rok samo eden, potem tudi njegova sugestija, kako izigravati zakonodajo, ne more biti posebej nevarna, ker pač imitatorjev ne bo imel. Iz tega razloga pa naše zgražanje iz bojazni pred posnemovalci neupravičeno. Vse ni tako preprosto, Simiča je demantiral že novinar Brankovič. V Odmevih je dejal: »Primer Roka Snežiča še zdaleč ni edini.« In podal primer Ivana Zidarja in Mateja Raščana.

Prazno moraliziranje in potuha

Sklicevanje na moralo je bizarno tudi z vidika Snežičeve intence. Lepo prosim: je bil njegov namen res predstaviti svoje ravnanje kot odličen zgled, ki mu je treba slediti? Sam vidim stvar drugače: primera njegovega nastopa ne bi smeli jemati kot spodbudo za prazno moraliziranje in zgražanje, saj davčnim in finančnim organom ter politiki Snežič daje najboljšo možno spodbudo, kaj morajo urgentno storiti, če želijo pri utajevalcih pobrati davke in zaščititi svoje dobro ime.

Na neki ravni je pozitivno, saj daje pomembne impulze in navodila, kako utaje zamejiti  – nemoralno je v resnici naše zgražanje. Če ja, potem ravno slednje, prazno moraliziranje torej, ohranja status quo in daje potuho davčnim organom, da ne storijo ničesar. Razen tega, če zakoni niso potrebni dopolnitev, celo smemo reči, da se je Snežič samoovadil. Zakaj bi torej morali proti temu protestirati in ne biti veseli?

S tem, da je Snežič utajeval davke in izigraval zakonodaje, je gotovo vse narobe. Z dejstvom, da je javno opisal, kako je to počel, pa niti malo ne. Če karikiram: morda je za to, da se bo kaj ukrenilo, storil več kot vsi novinarji doslej. Kar se mene tiče, bi lahko nacionalka še večkrat zavrtela odlomek z njegovim nastopom. Če bo to pospešilo zakonske spremembe na bolje, je to zelo majhna cena zanje. Zgražanje javnosti in medijev ali celo davkarije teh sprememb pač ne bo prineslo.