::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Pahorjev Ahmad: ko predsednik pove, da je antihumanizem politična izbira

Že dolgo nisem ugledal intervjuja s predsednikom Pahorjem, ki bi bil v tolikšni meri izčrpno posvečen begunski tematiki. Konkretneje, še zlasti primeru zgodbe Ahmada Šamieha, sirskega begunca, ki ga čaka deportacija. Velik del razloga najbrž tiči v dejstvu, da sta se novinarja Dnevnika, Ervin Hladnik Milharčič in Meta Roglič, namenila vztrajati pri dodatnih vprašanjih – pri nas se je uveljavila »razvada«, da novinarji ob politikih nemudoma nehajo drezati, četudi prejmemo povsem mlačne in neprepričljive odgovore. Tokrat se je, pohvalno, zgodilo nekaj drugega.

V nadaljevanju bom poskušal pokazati, da je predsednik v svojih replikah nakazal velik del tega, kar tudi sicer tvori njegov politični in najbrž siceršnji značaj: razumevanje sočloveka kot sredstva za doseganje partikularnega cilja. Volilnega. Šamieh ni koristen, ni niti volivec, predvsem pa, česar se Pahor zelo zaveda, »razdvaja ljudstvo«, za nameček celo politiko. On, ki se tako bori proti temam, ki povzročajo konflikte, je tu pač moral zavzeti neko antihumano držo. In jo je.

V čem se ta kaže? Vsekakor velja, da je Pahor že 14. novembra podal stališče, v katerem se je zavzel proti precedenčnemu primeru: povedano drugače, pristojne celo svari, naj presneto dobro premislijo, preden se bodo spustili v iskanje izjeme za Ahmada. V intervjuju misel ponovi: podelitev azila se mu ne zdi sprejemljiva, ker mu niso kršene pravice in se ga pošilja v državo, ki je varna.  Intervju s predsednikom je zato dvakrat pomemben: ker nam razkriva hladnokrvnost in obenem hipokrizijo, s katero nam streže predsednik, ki je hitro ob začetku novega mandata back on track: takšen, kot ga ves čas poznamo. Naj v nadaljevanju pokomentiram nekatera za trditev značilna mesta.

Pahor intevju Dnevnik

Začetek obravnavanega intervjuja v Dnevniku

»Willkommenspolitik«

Pahorja predvsem bega ti. Willkommenspolitik – ne sme se zgoditi, da bi Slovenija kakor koli pokazala, da ima odprto srce za begunce, kaj šele vrata. Oboje, ne le drugo, mora ostati čvrsto zaprto. Naša srca smejo biti za Katalonce, ne za Ahmada –  je tudi predvsem bolj varno: daleč od oči, daleč od srca.

Ko novinarja čakata na njegovo opredelitev, kako ravnati z omenjenim sirskim beguncem, dolgo eksplanatorno vprašanje prekine hladen strel v dvorani, sprenevedanje, da ni opazil, kaj točno se v državi dogaja. Vredno natančnega citiranja v celoti:

Slovenska predsedniška kampanja je v nasprotju z volilnimi kampanjami v drugih evropskih državah potekala miroljubno, brez groženj o islamu, migrantih in vojni. Z Marjanom Šarcem o migrantih nista izrekla nobene sovražne besede. Slovenija je dajala vtis zrele države. Nekaj dni po volitvah pa je en begunec popolnoma razbil politično sliko države. Ali ni zgodba Ahmada Šamieha nekaj, kar se ne bi smelo nikoli zgoditi?

Kaj se je zgodilo takega, kar se ne bi smelo zgoditi?

O lažnih upih in resničnem neinteresu

Sledi pojasnilo nevednemu predsedniku, prevod tistega, česar ni utegnil zaznati v dogajanju okoli sebe. No, vsaj poskus razlage na točki, ko je precej očitno, da je postregel s cinizmom: vse je v najlepšem redu, zgodilo se je zgolj tisto, kar se je smelo in moralo.

Novinarja mu pojasnita, da so najvišje institucije oblasti pri beguncu vendarle najmanj vzbudile upanje, da bo dobil zatočišče, čez dva dni pa so mu to upanje radikalno odvzele. Ob tem izpostavita, da se je zgodba osredotočila na enega begunca preprosto zato, ker jih v Sloveniji nimamo na tisoče, zaradi česar je bila lažje zlorabljena. Nato se Pahor brez dvoma izčrpno opredeli do situacije, celo z več ravnodušnosti, kot bi je tudi sicer pričakovali. Primer zreducira na »lažno upanje« kot glavno težavo in dejstvo, da ne obstaja noben poseben interes, da bi Ahmad v državi smel ostati:

Ni bistveno, ali gre za enega ali za sto beguncev, bistven je naš odnos do njih. Sam sem se do tega primera opredelil in z izrekanjem svojega stališča nisem imel težav. Tri sodišča so razsodila – med drugim je dalo svoje mnenje tudi luksemburško sodišče, dokončno pa je razsodilo ustavno sodišče – da prosilcu za azil niso bile kršene človekove pravice in da ga Slovenija lahko izroči Hrvaški, ne da bi mu bile s tem kršene človekove pravice. Ker po mojem mnenju ne obstaja kakšen poseben interes, da bi prav ta gospod ostal v Sloveniji, je treba ravnati v skladu z odločitvijo sodišča. Res je, da so nekateri poslanci vzbudili drugačna upanja. Do tega imajo pravico, čeprav se z njimi ne strinjam. Predsednik vlade je najbrž v dobri veri nekaj izjavil, na koncu pa so se strasti umirile tam, kjer tudi sam pričakujem, da se, s sprejetjem stališča, da se spoštuje odločitev sodišča.

Zavzeto legalistično stališče je na las podobno tistemu pri notranji ministrici – ta je okarala domači politični vrh, tudi poslance in ministre, da so izgubili kompas in pozivajo k nespoštovanju avtoritete sodišč, za nameček pa javno problematizirajo zakonito delo organov ministrstva za notranje zadeve.

A Pahorjeva kritika se je bolj osredotočila na psihološki oris: lažniva ravnanja poslancev in njihovo vzbujanje upanja pri beguncu, da ne bo deportiran iz Slovenije. Podobno je tudi premier ravnal v »dobri veri«, preden je ugotovil svojo zmoto. Ob tem se predsednik ni izrekel o tem, kaj tvori pravno podlago za tak dopuščeni »posebni interes«, ki bi Ahmada lahko, menda izjemoma, zadržal v Sloveniji.

Predsednikove terapevtske želje po okrevanju

Novinarja sta v nadaljevanju spomnila, da je prosilec za azil končal v bolnišnici in sledile so Pahorjeve želje, po katerih človek najbrž nemudoma ozdravi:

Dobro, želim mu okrevanje, o tem ni dvoma. V tem času ima pravico do popolne oskrbe, potem pa ne vidim razloga za to, da ga ne bi izročili Hrvaški.

Tak hladnokrvni pospešek v stilu »Veliko zdravja, da vas bomo lahko čim hitreje udobno deportirali« je novinarja Dnevnika spomnil na stališče zunanjega ministra, ki ob sleherni omembi Hrvaške vidi predvsem luksuriozno turistično destinacijo – najbrž zato, ker ima tam dopustniško stanovanje. Predsednik se je te primerjave sicer na načelni ravni ubranil, nato pa postregel s pojasnilom, zakaj brivec Šamieh ni Rade Šerbedžija:

Ni mi treba sprejeti stališča nekoga tretjega, ker imam svoje. Odločitev treh sodišč je zame prepričljiv razlog za to, da se tokrat diskrecija ne uveljavi, ker po mojem mnenju ne gre za kakšne posebne okoliščine, ki bi to zahtevale. Vesel sem, da se je Šamieh prilagodil okolju in se vklopil vanj. Zakaj pa se ne bi? Ta država mu je v trenutku njegove velike stiske ponudila varno pribežališče. Zakaj se ne bi nekoliko bolj asimiliral v to okolje? To se mi ne zdi izraz nekega presežka, ampak normalno človeško ravnanje tega človeka. Ponudili smo mu možnost, da je bil nekaj časa na varnem. Dobro se je asimiliral. To pa še ne pomeni, da bi morala notranja ministrica poseči po diskreciji.

Ahmad – begunec brez presežka

Smo pravilno prebrali? On bi razpravljal o tem, »zakaj se ne bi nekoliko bolj asimiliral v to okolje«  – kakor ne bi ravnokar prikimal temu, da se je Šamieh res dobro asimiliral, pričakuje od njega še več prilaganja. Kajti to, kar je opazil »ni izraz nekega presežka«, ampak »normalno človeško ravnanje tega človeka«!

Nenavadno pomensko nihanje, na trenutke povsem kontradiktorno, se že v naslednjem stavku zadovolji s spoznanjem, da se je »dobro asimiliral«, očitno pa se je Pahor odpovedal možnosti pojasnila, kaj je tisti X, ki Šamiehu manjka, da bi prišlo do presežka, kot pravi, ki bi torej bil dobra podlaga za zakonito izjemnost, s pomočjo katere bi lahko ostal v državi. Ob predpostavki torej, ki jo predsednik še dalje dopušča, da bi ta X bil zadosten razlog za diskrecijsko ravnanje.

Človeškost begunca proti človeškosti politika

Sledil je odličen miselni obrat novinarjev – ker je predsednik ravnokar opisal Ahmadovo »normalno človeško ravnanje«, na katerega država očitno reagira nenormalno, sta omenjeno normalno človeškost, pričakovano od beguncev, primerjalno protipostavila politični. Odgovor je bil presenetljiv:

Rekli ste, da je Šamieh ravnal človeško. Zakaj pa ne bi tudi politika oziroma notranja ministrica ravnala človeško?

Govorimo odkrito. Mislim, da danes v evropski politiki prevladuje skrb, da nihče od politikov s svojimi izjavami ali ravnanji ne bi proizvedel učinka willkommen politik Angele Merkel. Od te politike je pri ukrepanju in kampanji odstopila tudi sama.

Če od beguncev pričakujem človeškost, kaj pričakujemo od politkov? Naše ravnanje je načelno, po Pahorju, kar pa pomeni, da morajo politiki pokazati hladno srce. Nič Willkommenspolitik, na beguncih je, da so človeški, na politikih pa je, da so hladni kot špricer. Zdaj pa razumi.

Človek, ki se je pred meseci bahal, da je za odstranitev ograje na slovenski meji, ker nam ne preti begunska nevarnost, bi bil najbrž bolj konsistenten, če bi jo zagovarjal. Ker kaj pa je drugega visoka žiletna ograja na meji kot najimenitnejši izraz nedobrodošlice, ki jo je zdaj kot novo geslo začel odkrivati predsednik? Saj res: najbrž njegov predlog po odstranitvi ograje ni mišljen kot izraz kakšne humanosti do beguncev, temveč dobrodelna gesta do domačinov. »Naših ljudi«, ne tujih.

Antihumanizem kot krepost

In res, na novinarsko opozorilo, da je nemška kanclerka svojo rezerviranost do beguncev odkrila šele, ko je najprej sprejela najmanj milijon, slovenski predsednik odkrivanje antihumane hladnosti kot evropskega načela, v katerega je očitno vštel svoje lastno, dopolni še z večjo eksplicitnostjo o tem, kakšne skrbi tarejo njega in druge šefe držav:

Obstaja skrb voditeljev nacionalnih držav in evropskih institucij, da ne bi v razumevanju človeške potrebe po humanem obravnavanju beguncev šli predaleč in dajali signalov, da so vrata na široko odprta.

Nevarnost, da greš pri človeških humanih potrebah predaleč, je postala vrlina: treba se je zadržati. Jih v kali zatreti. Antihumanizem je avtentična krepostna drža, ne humanizem. Siceršnja Pahorjeva navada skrivaštva za političnimi agendami Evropske unije je s tem pojasnjena do konca: za Ahmadovo deportacijo sploh ne stojijo odločbe stališč, niti ne gre za legalizem sledenja sodiščem, temveč prej za napačne signale, ki jih lahko s svojo solidarnostno držo sporočimo drugim beguncem. Sirski begunec je torej prejkone žrtev, čigar deportacija mora postati in ostati svarilni zgled.

Vzdrževanje vtisa enakomernega bremena

Da je takšna razlaga točna, pokaže vnovično vztrajanje obeh novinarjev: kajti če predsednik nima veliko razumevanja za begunce, ga v izobilju kaže v odnosu do notranje ministrice. Na  ironično poizvedbo, kako se v tem primeru skrb voditeljev nacionalnih držav lahko kaže že z nesprejemom enega človeka, se Pahor zateče k pomenu logike vtisa. Pomemben je videz, Ahmad je žrtev naše zaveze, da ne odstopamo od načelnega ravnanja evropskih držav:

Jaz to skrb razumem in sem jo pri ministrici podprl. Da ne damo vtisa, da kakorkoli odstopamo od ravnanja praktično vseh držav, ki razumejo, da je število beguncev, ki so se zatekli v Evropo, veliko večje od pripravljenosti osemindvajsetih držav, da si enakovredno porazdelijo breme in skrb za njih.

Sklep

Na koncu se je pokazalo, da bo Ahmadova deportacija nuja iz dveh komplementarnih razlogov: da ne bi »v razumevanju človeške potrebe po humanem obravnavanju beguncev šli predaleč«, kar pomeni, da ne smemo izpasti preveč humani, nato pa še, da bi z opustitvijo njegovega izgona porušili vtis (!) o neenakomernem bremenu in skrbi za begunce, ki velja med članicami Evropske unije.

Predsedniku bi za ta dva uvida morali biti neizmerno hvaležni. Dosedanjo suho formalnopravno govorico o izgonu begunca je zelo odkrito in pošteno nadgradil z manj pravniškim pogledom, čigar pomembna elementa sta očitno omenjeni antihumanizem kot pravilen odnos do beguncev in argument videza enakovredne porazdelitve bremena beguncev, ki je lahko menda odločilno prizadet. Kakor da bi se zdelo, da se niti samemu sebi ni zdel dovolj prepričljiv, je ob izteku pogovora navrgel:

»Verjetno vam v mojih stališčih ni težko videti nekaj kontroverz. Gotovo.«

Res je, predsednik. Le da so tu kontroverze nekaj, kar bi moralo nositi drugačen opis. Sam bi rekel, da so to dragoceni vpogledi v politični psihogram človeka, ki so mu ljudje ravnokar zaupali novi mandat.

Information

This entry was posted on 02/12/2017 by in mediji,politika and tagged , , , .
%d bloggers like this: