Bolj kot rastejo rejtingi SDS, bolj intenzivni so pozivi Janše k predčasnim volitvam. In močnejša kot je samozaverovanost Janše, bolj predrzni in neposredni so njegovi napadi na medije. Žal lučke za alarm še vedno ne gorijo. V zadnjem letu bi takšnih napadov (in tudi tožb) lahko našteli kar nekaj, predvsem na časopisno hišo Delo. Obžalujem, da se iz političnih prevzemov medijev v mandatu 2004-2008 nismo nič naučili. O tem sem sicer ne edini resnično veliko pisal, brez haska, a vsaj z notranjim zadoščenjem. Zdaj se zdi, da se bo, če sledimo intenzivaciji napadov, paradigma ponovila. V današnjem Delu berem nekaj, kar so povzdignili v izjavo dneva:
»Če bi v Sloveniji laž prepovedali za en dan, bi večina medijev propadla ali šla na dražbo kot Delo Revije,« je Janša nadaljeval v značilnem slogu.
Skratka, v primeru Janševe zmage bo v remont verjetno morala večina slovenskih medijev. Malo verjetno je, da bi se Janša z lažmi kar sprijaznil. Škoda, da je spomin zlate ribice že zbledel, zato bodo mnogi novinarji in seveda širša javnost remont odkrivali in doživljali na novo. Zdel se jim bo samoumeven in ne bodo protestirali, spet bodo inventivno ugotavljali potrebo po uravnoteževanju, večine medijskih (Grimsovih) zakonov pa za nameček niti ne bo treba spreminjati, ker bodo ostali stari dovolj dobri.
Pa vendar se mi izjava o uspešni laži večine medijev zdi zanimiva iz nekega drugega zornega kota. Namreč v perspektivi paranoidizacije medijev – če nekdo verjame, da večina medijev ves čas laže, potem bi težko našli boljšo ustreznico zanjo. Teza o nenehni medijski laži lepo nakazuje, na kakšen način se teorija zarot in paranoja pretežno ujameta: paranoja vas blodnjavo prepričuje natanko v to, da so se mediji zarotili proti vam, da vam nagajajo, vas ne želijo sprejeti, nenehno manipulirajo in so sploh vredni temeljite rekonstrukcije. Od tod do vojne z mediji je samo še korak in Rupel jo je, kot vemo, tudi dobesedno napovedal. Spodaj objavljam svoje besedilo iz leta 2006, da nahranim omenjeni spomin zlate ribice. Ja, to so bili časi, ko se nam je paranoja zdela tako samoumevna (no, še danes se nam), saj so jo oblekli v praznična oblačila sproščenosti. Jasno, biti paranoidno na preži ves čas terja veliko relaksacije. Zato so na masažni stol posadili kar vse državljane.
Janša je zadnje čase večkrat ponovil krilatico »Laž je nesmrtna duša komunizma». Zdaj je nehote ponudil svojo parafrazo: če večina naših medijev ves čas laže, je laž tudi nesmrtna duša slovenskih medijev. Pripravimo se torej na tisto, čemur je Sokrat rekel »terapija duše«. Po slovensko. Kajti staronovi terapevti se nam vsiljivo ponujajo že zdaj, četudi bomo v suknjiču še našli strašljiv račun za prejšnje seanse.
***
Vojna z mediji ali »gorje premaganim!«
Mediji bodo na prvih straneh objavljali najlepše in najbolj spodbudne dogodke doma in na tujem. Geslo ‘slaba novica je najboljša novica’ bodo zamenjali z geslom ‘dobra novica je najbolj spodbudna novica’. Trač časopisov, revij in oddaj ne bo. O življenjskih stvareh se bo pisalo in govorilo z občutkom za sveto in s pozitivno odprtostjo do vsega lepega. Mladini bo naklada tako padla, da bo bankrotirala, njeni delavci bodo živeli od minulega dela. – Ivan Štuhec
Ne more biti nobenega dvoma: slovenski mediji so v vojni in novinarji so igralci na bojnih frontah. Vprašanje je le, če rekrutacijo razumejo kot nekaj prostovoljnega. Naj mi bralec v nadaljevanju oprosti številne citate, toda kaj, ko so po sebi zgovornejši od kakršnekoli razlage.
Vojna z mediji je nadaljevala že dobljeno vojno. Galski vojskovodja Bren, ki je nad Rimljani vpil »vae victis!« (gorje premaganim!), je dobil svoje posnemovalce. Vojaški žargon so seveda uporabili zmagovalci, začeli pa so s svarili: »Ponekod bi lastniki medijev temeljito razmislili, ali se jim splača vojna s politično opcijo, ki je doživela uspeh na volitvah in mnoge potrditve na mednarodni ravni.« Zdaj, ko se dobivajo številne bitke, je zunanji minister dr. Dimitrij Rupel sicer zadovoljen, ne le s svojo podobo kolumnista v Delu. A vselej ni bilo tako. Sovražnika v vojni je bilo treba videti in slikati kot hudobca, kot vraga, kar pove že sama beseda: »Sam imam občutek, da zadnja leta v našem komuniciranju prevladuje grobost. Največ medijske proizvodnje je namenjene sprotnemu, takojšnjemu učinku. V naših medijih vidim veliko grobosti in hudobije. Tega je veliko tudi drugod, npr. v ZDA, v Veliki Britaniji… vendar je tam poleg nizkotnosti tudi veliko dobrega, odličnega, duhovitega, veliko skrbnega oblikovanja. Pri nas tega skoraj ni več.«
Grobost in hudobija medijev se odlično kombinirata s satanom. Po Janezu Janši jo je medijski hudič zagodel vladi. Zato je leta 2005 spregovoril o »čustveni in monetarni kolaboraciji« nekaterih piscev in celo o »satanizaciji nove slovenske vlade«. Poprejšnjemu vtisu o pristranskih novinarjih se je torej pridružilo še nezadovoljstvo glede poročanja o delu nove vlade. Motivacija za kapitalske in lastniške prevzeme medijskih hiš je bila zdaj jasna in po letu ali dveh očitkov o satanizaciji skoraj ni več ni zaslediti.
A ostanimo pri etiologiji vojne. Na začetku se je borbeni krik usmeril proti Delu: »Ste kdaj videli katero državo, ki bi imela take medije kot Slovenija? Ne poznam nobene. Objavljal sem v vseh svetovnih časopisih, v vaši hiši pa so mi – svojemu zunanjemu ministru – zavračali besedila. Medijska politika je potrebna zelo resnega, sproščenega premisleka. Ne poznam države, kjer bi se mediji tako enotno postavili zoper demokratično izvoljeno vlado.« Na koncu je tem sporadičnim jeznim Ruplovim besedam sledil cel scenarij s hudičevo hipotezo podkrepljenim izhodiščem. Vojne običajno začenjajo z občutkom ogroženosti in tega, da smo napadeni in se moramo braniti. Diagnozo so znova zaupali Ruplu in izrekel jo je lapidarno, vredno učenja na pamet: »V Sloveniji imamo medijsko vojno proti politiki, ki uresničuje program slovenskega sproščanja in evropskega povezovanja. Slovenski državljani so nadvse prepričljivo rekli ‘ne’ usmeritvi Ropove in Kučanove politike, vendar se ta v zaostreni obliki nadaljuje v slovenskih medijih.«
Minister je torej opazil vojno stanje in protinapad je potekal z zanimivo dikcijo: potrebujemo sproščene medije. »Ogromno sproščanja nas čaka na tem področju«, je jasnovidno rekel že dr. Peter Jambrek. Napovedana medijska sprostitev je bila najprej implicirana v nekakšni medijski kontroli ali vsaj poduku, ki bo novinarje naučil lekcije. A ne le tega. Večkrat demonizirana fakulteta, valilnica novinarjev, Fakulteta za družbene vede oziroma prejšnja FSPN, trdnjava rdečkarskega komunizma, kot so dejali, jim pravega znanja menda ni ponudila. Jambreku smo lahko hvaležni za še eno tezo: vojne z mediji prinašajo zmagovalce vojn v politiki. Kajti do preobrata na zadnjih državnozborskih volitvah je po njegovem prišlo zaradi tega, ker so »ljudje nehali verjeti medijem«. Mediji so torej bili uspešno presežena zapora, ki je kot takšna šele omogočila vzpostavitev nove oblasti. Misel je zanimivo intrigantna in daljnosežna: šele nezaupanje v medije je porodilo obrat na zadnjih državnozborskih volitvah. Jambrekov »silogizem« je bil takšen: (1) ljudje so doslej (neomajno) verjeli medijem, (2) vera v medije je vzdrževala in ohranjala dosedanjo oblast, toda (3) ljudje so nehali verjeti medijem. Zatorej je (4) konec zaupanja/vere v medije povzročil spremembo oblasti. Pomembnost novinarskega dela in vpliva tega na politične dogodke ne bi mogli biti v tesnejši povezavi. Ljudstvo je sicer uvidelo, da medijem ne sme verjeti, kot misli Jambrek, toda novinarji so ostali na svojih mestih. Novinarji so torej mediatorji in ključ do političnega uspeha. Že v samem začetku vzpona nove oblasti so bili interpelirani v politične vojščake. In takšni so, tudi po svoji volji, ostali še danes.
Vojna s slovenskimi mediji potrebuje dobre obramboslovce in omenjena jih ima. Zato se je osvajanje medijev nadaljevalo tudi v letu 2006 in medijske hiše so še dalje padale kot trdnjave, nekateri vojaki so prebegnili na zmagovito stran in uvideli svojo silno pristranskost. Rekrutacija sproščenih novinarskih vojščakov je postala samoumevna in s strani politike vsiljena gesla o tem, kakšni da morajo mediji biti, se še kar množijo. Postati morajo uravnoteženi, pluralni, državotvorni, sproščeni… Ali kot pravi predsednik državnega zbora, dr. France Cukjati: »sproščeno nepristranski« in po naši meri. Če ne bodo, se ve, kaj sledi. Gorje premaganim!