::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Lov na medijske komuniste

Janezu Janši bolj poredko dajem prav. Danes se bo to zgodilo. Prvič, dajem mu prav, ko zahteva predčasne volitve. Strinjam se z njegovimi razlogi – če odmislim za številne fatalno dejstvo, da je sam generiral razmere zanje. Tudi ima prav, ko trdi, da je v tako kriznih trenutkih politike treba imeti večino – spet z zadržkom, da je k blokadi in kaosu prispeval sam s svojo psihopolitiko paranoje in manipulacij. V politiki je žal tako: štejejo nastale razmere, opisi veljajo in so pravilni univerzalno, ali pa ne, čeravno jih partikularno podaja gasilec, ki je tudi piroman. Razmere so, skratka, realno zrele za volitve, Pahorjeva vlada je povsem nemočna in za nameček dejansko nima podpore.

Dajem pa mu prav tudi v naslednjem. SDS menda uveljavlja pravico do popravka v Delu. Zapisali so:

Tako časnik Delo danes objavlja novico o sobotnem nagovoru predsednika SDS Janeza Janše na srečanju z več kot 1.200 članicami in člani stranke na spominskem gorniškem taboru dr. Henrika Tume v Lepeni. Med drugim predsedniku položi v usta sledečo izjavo: »Prepričan je tudi, da bodo imeli prihodnji mandat trdno večino v državnem zboru, ta pa jim bo omogočila, da se stvari v državi spet uredijo.«

Predsednik SDS Janez Janša je v resnici dejal: “Ne mislimo prevzemati odgovornost za stanje, brez tega, da bi imeli zelo jasne garancije, da bo tisto, kar je potrebno storiti, v parlamentu tudi podprto in sprejeto.«

Predsednik Janša tako ni nikoli ni izražal prepričanja, da bo stranka »v prihodnjem mandatu imala trdno večino«, temveč, da stranka ne misli prevzemati odgovornosti v prihodnjem mandatu, če ne bo ustrezne večine v državnem zboru. Celoten govor si lahko preberete na http://www.sds.si/news/9521.

V mislih so imeli odziv na zapis v Delu, ki sem se ga dotaknil že v svojem prejšnjem prispevku. Novinar je zapisal stavek:

Prepričan je tudi, da bodo imeli prihodnji mandat trdno večino v državnem zboru, ta pa jim bo omogočila, da se stvari v državi spet uredijo.

Poglejmo si potemtakem tri trditve iz govora in prispevka v Delu:

Prvič: A pravi, da bo njegova stranka imela prihodnji mandat trdno večino v državnem zboru.

Drugič: A pravi, da njegova stranka ne bo prevzela odgovornosti v prihodnjem mandatu, če ne bo trdne večine v državnem zboru.

Tretjič: A pravi, da njegova stranka ne bo prevzela odgovornosti v prihodnjem mandatu, če ne bo imela trdne večine v državnem zboru.

Med njimi je seveda razlika. Prva je trditev novinarja Dela. Druga je trditev stranke SDS, ki zanika prvo. Tretja je kombinacija prvih dveh, derivirana iz obeh in zato dopušča obe branji. V Delu očitno verjamejo, da sta prva in tretja identični, zato, domnevam, ne želijo objaviti popravka. Po tem branju s trdno večino v parlamentu Janša cilja na svojo večino. Drugo branje je seveda, da ne misli na svojo, temveč katerokoli. Predsednik Janša tako res ni nikoli ni izražal prepričanja, da bo stranka »v prihodnjem mandatu imela trdno večino«. To seveda drži. S tega vidika je zahteva po popravku upravičena. Toda ali drži tudi, da ni mislil na večino svoje stranke, če tega že ni izrazil? In na čigavo je? Skrajno neverjetno se zdi, da bi bilo tako. Glede na njegove izjave v zadnjih mesecih, letih in slog političnega mišljenja sploh. Kajti v istem govoru v Lepeni je ponovi: »Edina alternativa v tej državi je SDS«. In le nekaj mesecev nazaj je izzival, sicer v pogojnikih, da bi Pahorju in vladi grozila najmanj dosmrtna ječa. Še huje, februarja letos je govoril o trdni večini v parlamentu na identičen način:

Na slavnostni akademiji ob 22. obletnici SDS-a je Janša poudaril, da bo prihajajoči mandat izjemno težak zaradi nakopičenih težav in zadolženosti države. A SDS ga je ob trdni podpori volivcev in večini v državnem zboru pripravljen prevzeti.

Res ni prepričljiv, če meni, da mu bomo verjeli, da nima v mislih svoje večine. Toda drži, da tega nikoli ni rekel. Znašli smo se pred distinkcijo med povedanim in mišljenim, med tem, kaj nekdo meni in kaj nekdo reče. In ker pri pravici do popravka lahko šteje le zapisano ali izrečeno, je po moje pravica do popravka upravičena,  četudi na nek mejen način. Nikoli namreč ne moremo presojati, kaj je avtor z nečim želel povedati ali menil, temveč kaj je dejansko rekel.

Če se z Janšo tu lahko strinjam, se ne morem glede njegove obravnave medijev. Dovolj konkretno sem jo obsodil že v prejšnjem prispevku in isti dan je priletel nov dokaz napada na Delo. Namreč svoje zahteve po popravku niso objavili kar tako, temveč so svoj zapis, ne prvič, opremili s čistim propagandističnim likovnim sporočilom, seveda z obveznim dodatkom paranoidizacije. Komunisti so pač povsod, nikoli ne počivajo. Takole:

Ker se te dni pogovarjamo o Breiviku in njegovem strastnem lovu na marksiste, bi se smeli vprašati, v čem se ta – v ideološkem smislu – razlikuje od strastnega lova na (medijske) komuniste?

One comment on “Lov na medijske komuniste

  1. Pingback: Zofijini ljubimci » Objave » Štiri rešitve

Komentarji so zaprti.

Information

This entry was posted on 02/08/2011 by in aktualno,mediji,medijska paranoja,politika,politična paranoja,časopisi.
%d bloggers like this: