Idila sredi epidemije: o štirih jezdecih demokracije

Medtem ko je novinar Blaž Zgaga v hrvaškem Nacionalu objavil dolgo besedilo, v katerem podrobno analizira aktualno slovensko politično sceno in s pomočjo branja odmevne knjige politologa Edwarda Luttwaka z naslovom »Coup d’État: A Practical Handbook« dokazuje, da je v Sloveniji prišlo do skorajda državnega udara, medijska naracija v državi vzpostavlja popolnoma drugačno sliko: skrbi so odveč, vse je pod nadzorom, politična situacija nadvse demokratična, vlada pa dela dobro in za nameček s tem v celoti soglaša tudi opozicija. Redko videna idila!

To so nam, da bi kontrast med vtisom državnega prevrata in idilo sredi epidemije res izpadel maksimalno, pomirljivo v en glas pojasnili štirje predsedniki na za to priložnost sklicanem srečanju: predsednik vlade Janez Janša, ob njem gostitelj predsednik republike Borut Pahor, ta je vladi prvega dal priložnost, predsednik parlamenta Igor Zorčič, ki je s prebegom svoje stranke SMC omogočil oblast, in predsednik Državnega sveta Alojz Kovšca, ki že leta s svojimi izjavami dokazuje tezo o premajhni radikalnosti skrajne desnice v državi. Njihov nastop ni puščal dvoma, pojavili in prezentirali so se kot štirje jezdeci brez konj, ki nam želijo demonstrirati, da ne bo apokalipse.

Slovenski Partenon na Erjavčevi

Če smo čisto natančni, nam za evangelista niso servirali znova omniprezentnega Jelka Kacina, uradnega govorca, ampak kar Pahorja samega, sporočilo pa je res emblematično in skoraj neponovljivo povzeto v novici STA in RTV Slovenija v nenadkriljivem naslovu: »Pahor: Štirje predsedniki ocenjujemo, da vlada dela dobro«.

Na nepozabni fotografiji Daniela Novakoviča, objavljeni tudi na straneh MMC RTV Slovenija takoj pod omenjenim naslovom, stojijo kot štirje kipi olimpskih bogov, postavljeni v slovenski Partenon na Erjavčevi; kompozicija fotografije je v vseh detajlih skoraj simetrična levo-desno, lahko bi jo prepognili na polovici.

Popolna simetrija kot emanacija popolne idile: štirje predsedniki v palači

Ultimativna simetrija vseh elementov fotografije izžareva občutek enotnosti in spet se zazdi, da čisto dobesedno, kajti v bleščeči dvorani tako rekoč versajske sobane se nad njimi vzpenja ogromen lestenec in celo tolmačka, postavljena med njih na čisto sredino, ni mogla uiti svojemu lastnemu lestencu nad glavo in simetriji stolov in miz v ozadju. Že skoraj nebeško stroga popolnost in harmonija štirih »razsvetljenih« vladarjev vzbujata zaupanje in občutek varnosti na obeh nivojih. Na prvem zaupanje do naše oblasti, torej v njih same, na drugem v to, kar govorijo, da je namreč vse v najlepšem redu in da moramo ostati mirni in nikakor ne dvomiti.

Vera v demokracijo

Da bi odstranil sleherni pomislek, je Pahor celo eksplicitno pozval v zaupanje kot temeljno vrlino, v katero morajo državljani zdaj preprosto verjeti, in takšna vera zadeva seveda njihovo ravnanje in ukrepe:

»Kolikor bodo ljudje zaupali v to, da je mogoče učinkovito ukrepati v demokratični družbi, toliko bolj bomo demokratična družba ostali tudi po koncu zdravstvene, gospodarske in socialne krize, ki bo njej sledila.«

Zvito vzpostavljena korelacija med zaupanjem ljudi in demokratičnostjo stavi na dvopomenskost, ki jo je predsednik republike kot dvoživka, dopoldan se namreč dobrika levim in popoldan desnim, razvijal skozi skoraj desetletja, sploh v zavetju svojega biotopa sredi predsedniške palače  – pridejo namreč trenutki, ko se znajde hkrati na kopnem in v vodi. Kajti zadeva ni čisto preprosta, če pogledamo sporočilnost.

Je morda želel povedati, da bo Slovenija ostala demokratična družba, če bomo brezprizivno sledili ukrepom Janševe vlade, kar bi bilo sicer popoldansko sporočilo, ali pa morda nekaj bolj sofisticiranega, pomiritvi dopoldanskega strahu pred mankom demokracije namenjenega, da se morajo vsi ti ukrepi odviti v demokratičnih procedurah (s poudarkom na »v demokratični družbi«), če želimo ohraniti zaupanje ljudi in prihodnjo demokracijo? No, zadnja možnost je potem skoraj odveč, kajti Pahor nas potolaži, najbrž tudi v izogib zameri navzočim, da slednja pod to oblastjo deluje odlično.

Trojna sreča

Zgolj Pahorju uspeva zapakirati besede na način, da vsak v njih vidi, kar mu ustreza, in priznati mu je treba, da je navzlic vsej svoji pretežni verbalni pobalinskosti v posebej izbranih momentih lahko tudi neverjetno mojstrski v retoričnih spretnostih.

Če opisana fotografija že kompozicijsko manifestira pomirjujočo enotnost in se je harmonija kasneje prenesla še v kozmični red, ki so ga štirje predsedniki demonstrirali z enakomerno dispozicijo položajev sedenja za ovalno mizo, so se ponižno potrudili tudi novinarji, da nas posebej ne vznemirijo in poudarijo temeljno sporočilo še v podnaslovu.

Štirje predsedniki in njihov položaj za mizo

Naslovni poudarek o vladi, ki dela dobro, se ponovi in razširi:

»Vlada dela dobro, opozicija si zasluži zahvalo za spoštljivo in konstruktivno delovanje, v državi pa vlada demokratičen duh, je po sestanku predsednikov štirih najvišjih političnih institucij povedal predsednik države Borut Pahor.«

Elementi so zdaj dejansko kar trije in prav tolikšna najbrž tudi naša sreča: (a) vlada dela dobro, (c) opozicija je konstruktivna v tem, da jo pusti pri miru in (c) v državi vlada (!) demokratičen duh.

Mokre sanje avtokratov

Zapis na MMC RTV Slovenija, sicer v osnovi oprt na Slovensko tiskovno agencijo, nas v vseh treh ključnih elementih naslovja, podnaslovja in nosilne fotografije prepričuje v kar tri poudarke, ki najbrž tvorijo mokre sanje slehernega avtokratskega režima: da moramo neomajno zaupati v nezmotljivost vladarjev, da je najboljša opozicija, če jo že imamo ali sploh rabimo, le tista vdana in sprijaznjena, ter da je seveda režim nujno prepoznati kot globoko demokratičen. Navzlic vsem novim podatkom o čudnih poslih glede nakupov mask, ko se novinarjem portala Necenzurirano dogaja nehotena afirmacija naslova, saj drugi novinarji njihovih odkritij niti ne povohajo, v času kolosalnih odstavitev in nastavitev svojih kadrov in sredi suspenza demokratičnih procesov v parlamentu.

Naslov, podnaslov in fotografija: celotna kompozicija novice na MMC RTV Slovenija

Sporočilna zgoščenost na ravni slike in besede, estetike in jezikovnosti, politične in novinarske naracije, bi težko dosegla večjo intenzivnost. Ne pomnim bolj sumljive kozmične popolnosti kakšne medijske informacije, tokrat tiste, ki jo prenašajo v križ postavljeni štirje jezdeci, zaradi katere bi nas moral prevevati večji strah. Ampak ne, ne bo se zgodilo.

Comments are closed.

Powered by WordPress.com.

Up ↑

%d bloggers like this: