Nothing either good or bad, but reporting makes it so

Včasih so govorili o medijskem uravnoteževanju in sproščenosti. Bili so taki časi:

Mediji bodo na prvih straneh objavljali najlepše in najbolj spodbudne dogodke doma in na tujem. Geslo ‘slaba novica je najboljša novica’ bodo zamenjali z geslom ‘dobra novica je najbolj spodbudna novica’. Trač časopisov, revij in oddaj ne bo. O življenjskih stvareh se bo pisalo in govorilo z občutkom za sveto in s pozitivno odprtostjo do vsega lepega. Mladini bo naklada tako padla, da bo bankrotirala, njeni delavci bodo živeli od minulega dela.

Ivan Štuhec

Danes v Sloveniji pospešeno besedičijo o harmoniziranju dobrin in slabih novic. Človek ne more verjeti, kaj pade na pamet predsedniku države:

Zdaj se seveda o kvotah govori na razne načine, kot veste so glasbeniki oziroma ustvarjalci glasbe opozorili na potrebo, da bi slovenska glasba imela določene kvote v naših radijskih programih. To je zadeva, ki ima seveda svojo specifično zgodovino in svoj specifični pomen, ampak če smo v položaju, v katerem so kvote del naše stvarnosti, potem je prav, da jih pogledamo tudi s stališča kvote pozitivnih vesti. S tem nikakor ne mislim, da si moramo kakšne pozitivne zgodbe izmišljati, mislim pa, da je prav, da pozitivnih zgodb ne spregledamo popolnoma, ampak da najdemo tudi prostor zanje in mogoče celo kakšno kvoto.

Včeraj preberem v prilogi Dela identično idejo marketinškega guruja de Bona, češ dajmo v časopise po eno stran z dobrimi novicami. Če že imamo take s športom… In potem sledijo razprave in simpoziji o pravih kvotah dobrih novic. Na katere vabijo Marjana Bauerja, da nam pove, da se pač mora streči z negativnimi novicami, ker je to v človeški naravi! Kot da bi volk pojasnjeval, da se ne more upreti ovčicam, ker nosijo preveč seksi perilo. Geniji v kratkih hlačah. Še več takih simpozijev, prosim!

Čemu služi ves ta cirkus o dobrih novicah? Seveda zgolj temu, da bi nas zaslepil za pravo resnico o tem, od kod in zakaj nastajajo slabe. Da bi nas zaslepil za razpravo o insinuacijskem, diskvalifikacijskem, politikantskem diskurzu medijev. Ali senzacionalizmu in rumenilu. Ali včasih, čisto terapevtsko, za tesnobo in krizo v tem svetu (še najmanjkrat). Bodimo slepi, zahtevajmo dobro!

Da dobrih novic po sebi ni mogoče definirati, je jasno. Prvič, ker je lahko ista novica dobra ali slaba, ker je ta pripis relativen. Ker je pripis relativen ob različnih časih tudi za istega akterja.  Drugič, ker na sebi ne moremo točno povedati, kaj je dobro in kaj slabo. »For there is nothing either good or bad, but thinking makes it so.« Pravi Shakespeare. Po naše: »For there is nothing either good or bad, but reporting makes it so.«

In tretjič, ker smo čase uravnoteževanja medijev in novic, upajmo, že preboleli. Ali pa tudi ne. Zdaj je čas, da se uravnoteži RTV SLO:

»Padec kvalitete MMCja je večji kot sem slutil. Spreminja se v uradni list Milana Kučana.«

Znova sproščeni

Nismo čakali zaman na reanimacijo sproščenosti. Današnji Zbor za republiko je spet »uhvatio ritam«. Seveda Peter Jambrek:

Nobena stranka na volitvah namreč ne bo dobila zadostnega mandata za spremembe, je prepričan Jambrek, zato bo sodelovanje nujno. Glavne politične skupine bi zato morale skleniti pogodbo za končanje trenutnega tranzicijskega sistema in za določitev konkretnih ukrepov. Ti pa bi morali temeljiti na jasni viziji svobodne in sproščene Slovenije, je dejal.

Sproščenost, čudežen koncept, ki ga v času najgloblje gospodarske krize res zelo potrebujemo. Z vsako zategnjeno luknjico na pasu bolj. Krasno je videti, da se je borcem za zborovsko sproščenost pridružil še Franc Kangler. Nekako se rima. Zato nekaj obujanja spomina na leto 2007 in tedanji Zbor za republiko in izjave, ki so sledile:

Janez Janša, 13. 6. 2007

»Opozicija bi bila v vsaki državi, ki bi dosegala take uspehe kot Slovenija, nesproščena in nervozna. V Sloveniji se to dogaja, zato se skuša vlado spraviti na neke stranske teme, predvsem zato, da se ne bi ukvarjala s ključnimi razvojnimi vprašanji.«

Dimitrij Rupel, 12. 6. 2007

»Kljub temu, da v zboru menimo, da še nismo dovolj sproščeni, in da levica misli, da nismo več sproščeni, je bistvena skupna ugotovitev, da potrebujemo več sproščenosti.«

Ivan Štuhec, 11. 6. 2007

»Sproščanje teh nesproščenosti je dolgotrajen proces… Univerze so še ta prostor, kjer očitno avtonomija in sproščenost nimata svoje legitimne domovinske pravice. Drugače se ne more zgoditi, da neka rektorska konferenca o nekem predloga zakona reče, da o nekem predlogu zakona ne bomo diskutirali. Ja koji faktor pa ste vi, da to lahko rečete?«

Ivan Štuhec, 11. 6. 2007

»Meni se ta debata o nesproščenosti zdi popolnoma deplasirana… res ne vidim nobenega primera, kdo ni sproščen in kdo komu prepoveduje govoriti in misliti.  Mislim, da je ta bila prišla tam nekje okoli leta 2002, potem pa ni bilo nobene debate o sproščenosti, zdaj pa je spet naenkrat nastala.«

Peter Jambrek, 12. 6. 2007

»Ne želimo ohranjati delitev iz preteklosti, ampak želimo prostor za sproščeno razpravo.«

Peter Jambrek, 11. 6. 2007

»Tej vladi je treba dati še vsaj en mandat, da vsaj približno sanira 12 let nesproščenosti na 50 let podlage diktature.«

Peter Jambrek, 12. 6. 2007

»Slovenija je morda preveč sproščena v razpolaganju s sredstvi črnega fonda, njen predsednik pa pri opravljanju funkcije.«

Matej Makarovič, 11. 6. 2007

»Tisti, ki širijo okrog raznovrstne strahove, ki si želijo živeti v strahu, tisti tudi sami niso več sproščeni.«

Jože Snoj, 11. 6. 2007

»Sproščena je za sproščene, tisti, ki so nesproščeni, pa vemo, kdo so. Stara struktura, ta je nesproščena.«

Jože Snoj, 11. 6. 2007

»Družba, kjer se lahko spušča takšna propagandna megla, kot se jo spušča danes, v sebi še kako sproščena.«

Jože Snoj, 11. 6. 2007

»Sicer nisem med jutrišnjimi razpravljavci, tribune pa se bom udeležil zelo sproščeno.«

Janko Kos, 12. 6. 2007

»Odnos do Pučnika podzavestno nesproščen. Na dan je spet stopila slaba vest tistih, ki so ga preganjali.«

Tone Jerovšek, 12. 6. 2007

»Slovenija ni sproščena, Slovenija ne deluje na podlagi resnice in dejstev.«

Borut Pahor, 12. 6. 2007

»Občutek nesproščenosti je kaznoval takratno koalicijo (LDS).«

Alojz Peterle, 12. 6. 2007

»Odločil sem se, da bom sproščen, bo pa zaradi tega še napeto.«

Alojz Peterle, 12.6. 2007

»Sproščenost je kot ljubezen – ali je, ali je pa ni.«

(Sproščeni) Niko Grafenauer, 12. 6. 2007

»Ni bil aerodromski človek tega časa, a si predstavljam, kako je iz zaporniške celice gledal v nebo, ki ga je včasih prečkalo tudi kakšno letalo.«

Pahor neostoik ali pozitivec?

Včasih je bila sproščenost…. danes je skoraj-duhovnost.

Je Borut Pahor neostoik ali pozitivec? To vprašanje me bega že nekaj časa. Da bi izostril fokus, sem si ogledal zadnjo ga-ga predstavo, ki smeši, vsaj po mojem, njegovo neostoiško/pozitivistično pozo. Niz klanjanj na kritične pripombe sogovorcev (po načelu hujši je očitek, bolj ga sprejemamo) lahko razumemo bodisi kot (a) čisto politično sistemsko nemožnost ovreči kritiko, nadgrajeno z retorično maniro, (b) politično-religiozno držo tipa protokrščanske vizije Tonyja Blaira, ki jo je Pahor kupil skupaj z laburistom Blairom in njegovimi piarovci, ali (c) močnejše navzoče duhovno-ideološko stališče v njem.

Teza o neostoiku ali pozitivcu je seveda na ravni tretje možnosti. Imitacijska karikatura ga-ga predstav je odlična priložnost, da vidimo stvari v bolj izluščeni in izostreni formi. Fantje imajo politični »feeling«, ni kaj.

… in takole: sproščenost je za premierja recept za frustracije

Iz sproščenosti v sproščenost, od Janše k Pahorju in nazaj k Janši (če bi že bila kakšna »tranzicijska« razlika). Predsednik vlade je namreč dal sproščenosti novega poleta. Z nekakšnim fitnes nadpomenom iz psihologije športa. In seveda povedal, da jo nujno potrebujemo. Iz članka v novi Katedri:

Pahorjeva nefrustrirana sproščenost

Je Slovenija danes kaj bolj sproščena, kot je bila nekaj let nazaj? Tako so nedavno spraševali mnogi, predvsem nadebudni novinarji. Dilema je preprosto abotna, ker ne vemo, kaj je sproščenost in ker ne vemo, kako bi jo merili. Kot ujetnike nas vodi v osrčje ideološkega diskurza in mnogoterih zlorab – če je volilni slogan o sproščeni Sloveniji leta 2004 homogeniziral ljudstvo pod neko izpraznjeno parolo, celo filozofskega izvora, ter imel nalogo prikriti, da se pod krinko prijetnega žargona dogajata kruta avtokratizacija politike v vseh sferah in komandna demokracija v režiji vladajoče SDS, bi danes pričakovali, da smo se sproščenosti po volitvah 2008 končno znebili. Ker izpraznjenih floskul, s katerimi zgolj manipulirajo z nami kot vodljivimi neracionalnimi lutkami, ne potrebujemo.

Kakšna zmota! Te dni je podpredsednik SDS, dr. Milan Zver, ocenjeval 100 dni nove vlade in ponosno navrgel, da je bila »Janševa vladavina zlata doba Slovenije«. O sproščenosti ni govoril, kajti prejšnji vladarji so svoj programski ideal nekam sramežljivo opustili. Pač pa jo je ob začetku svojega mandata strastno zagrabil Borut Pahor in znova zabrundal pesmico o »pravi sproščenosti«, ne »zategnjenosti« in »zakrčenosti«. Postavil se je torej v kožo svojega predhodnika in z njegovimi ideološki vatli hitel dokazovati, da je boljši od njega, kar vedno znova manifestira v maniri dokaza o tem, da mu je enak. In tako je dva tedna nazaj zasedalo širše vodstvo stranke SD na klavzuri v Velenju, kjer je gošča sproščenosti znova pribrzela na dan. Predsednik vlade in hkrati SD je namreč prihajajoče leto 2009 označil kot »leto zgoščenih socialnih, gospodarskih in političnih problemov« in oceno zabelil s tem, da »potrebujemo sproščeno politično ozračje«. Kot se je izkazalo v nadaljevanju, je s tem referiral na svojo lastno zrelaksirano kondicijo, pravzaprav je meril na svoj novi tip vladanja. Pahor je namreč, kot misli sam, v vodenje države vnesel novost v obnašanju, ki da se kaže v zanj specifični politični drži: »Ne gre več za agresivno politiko, temveč za politiko sproščenosti, demokratičnosti in tolerance sprostitve frustracij«.

S tem se je nedvoumno deklariral za politika sproščenosti neagresivnega tipa. Karkoli naj bi to že pomenilo. Obskuren je neartikuliran dodatek – ob vseh variacijah tega, kaj političnim protagonistom »sproščenost« zelo arbitrarno pomeni, je omemba tolerance sprostitve frustracij pomembna novost. Četudi bizarna. Frustracijska odpornost (ali toleranca) kot tehnični termin v psihologiji opisuje našo sposobnost prenašanja frustracijskih pritiskov, na katere naletimo v situacijah, ko smo soočenimi s težavami. Kako naj to razložimo v kontekstu političnega delovanja, ni čisto jasno, toda kot vse kaže si verjetno Pahor predstavlja sproščanje frustracij kot dogajanje v duhovnem telesu naroda (ali politike), ki je potrebno določene zmerne, »odporne« obdelave. Če navedeni atributi niso mišljeni konjunktivno in našteti zelo poljubno, potem politika sproščenosti nenadoma nastopa kot zdravilo proti sproščanju; paradoksalno je s tem ta atribut zadobil dva povsem nasprotna pomena. Manj verjetno, je, da nam Pahor poenostavljeno želi povedati le to, da se politika sproščenosti banalno kaže tudi v odpornosti na frustracije.

Toda preden si začnemo beliti glavo z njeno heterogeno semantiko, velja izreči svarilo. Analiza številnih artikulacij tega označevalca iz ust Janševih ideologov (recimo v Novi reviji, danes pa bi rekli, da tudi na Novi univerzi) je pokazala, da avtorji ne vedo, kaj govorijo, oziroma se jim to ne zdi pomembno. V svoji votlosti jim je sproščenost označevala dobesedno karkoli. Pahor je, kot permanentni gost in učenec Zbora za republiko ter nič manj permanentni Janšev partner, geslo sproščenosti evidentno ponotranjil. S tem pa tudi njeno izpraznjenost. Bolj kot to, da ne ve, kaj želi z njo povedati, pa je pomembno, kaj želi z njo početi. Če Pahor stavi na odvrženo ideološko kost, ki je vodila v procese dedemokratizacije v državi, velja jemati za popolno aboto, da nekdo, ki je dobil zaupanje volivcev na podlagi zahteve po drugačni politiki in odgovornosti za spremembe, v začetku svojega mandata zapoveduje sposojen zlizan ideologem. Nadalje, če je v času konjukture sproščenost komu zvenela simpatično, danes, v časih recesije in »zakrčenosti« zategovanja pasu, zveni maloumno. In tretjič, obstaja še nek iracionalen element. Premier navzlic vsej kritiki in dekamuflaži sproščenosti kot ideološkega slepila še vedno vztraja pri njej. Kot smo že napisali v obliki teze: želi biti bolj Janšev kot Janša sam. Želi biti bolj sproščen. Njegova predanost razodeva notorno bližino predhodniku in hkrati izpraznjenost lastne politične poti in programskih ciljev. S tem nadaljuje niz cenenih nacionalističnih sloganov o najboljših na vrhu sveta, nebesih pod Triglavom, odličnem slovenskem narodnem značaju in podobnih puhlicah, ki so vedno zvenele kot kičast plagiat. Včasih zato, ker se res bile. Je bil glas za Pahorja glas za drugačno, nesproščeno politiko? Če ja, potem nas sedanji premier vara. Kar bi morali od njega pričakovati, je manj ali nič sproščenosti!

Premier je razočaranje tudi sicer. Če je Janša obljubljal samozavest, kot edini kandidat za ponovnega predsednika stranke na kongresu konec marca v Mariboru Pahor obeta »kongres enotnosti in samozavesti«. In če je bil volilni slogan SDS pred nekaj meseci »Slovenija na pravi poti«, je Pahor v Velenju dva tedna nazaj ocenil, da »je stranka ubrala pravo pot«. No, zanj je prava pot, otipljivo že na terminološki ravni, očitno Janševa.

Kako bo Pahor dosegel sproščenost? Takole…

Pravijo, da se je sproščenost iztekla z volitvami ali celo prej. Če bi to bilo res, tale blog ne bi imel več velikega smisla. Toda ne dajte se zapeljati, majhni in veliki čudeži se še dogajajo. Kot smo na njem dokazovali zadnjih nekaj let, je plod politične ljubezni med Pahorjem in Janšo. Ki je, resnici na ljubo, v zadnjega pol leta ponarodela; in zdaj takim očitajo, da ugotovitev ni nova? V tem Magovem predvolilnem intervjuju jeseni 2008 je Pahor povprašan tudi po sproščenosti. Novinarsko trendovsko vprašanje »Kako doseči sproščenost« ni ostalo neodgovorjeno:

Janeza Janšo ste obtožili, da ni izpolnil predvolilne obljube o sproščeni Sloveniji. Ali se vam zdi mogoča razlaga, da je slovenski prostor tako polariziran, da se tista stran, ki je v opoziciji, čuti nesproščeno?

To je gotovo eden ključnih problemov. Leta 2004 je bilo mogoče opaziti, da so gospodarski in socialni kazalniki sicer solidni, vendar ljudje kljub temu niso bili zadovoljni s položajem v družbi in so se odločili za spremembe. Takrat je bil ta navdih, s klicem po sproščeni Sloveniji, pravi slogan za pričakovanja ljudi. En del javnosti je bil po dvanajstih letih vladavine ene stranke izključen iz ustvarjanja javnega življenja in se je počutil odrinjenega. Penetracija ene politične sile v družbeno tkivo je bila prevelika. Mislim, da so ljudje pričakovali, da bodo šle stvari v tem mandatu v drugo smer, vendar se vzorec ponavlja: tisti del javnosti, ki se ne vidi politično reprezentiranega v vladi, se počuti odrinjenega. Morda bo del take miselnosti vedno ostal, vendar si bom v prihodnjem mandatu prizadeval, da bi vsaj del tega problema poskušal rešiti na strateški, paradigmatični ravni. Vse ustvarjalne sile, ne glede na svetovnonazorsko ali politično pripadnost, je treba vpoklicati k ustvarjanju skupne Slovenije.

Kako doseči sproščenost, če še vaši strankarski kolegi v parlamentu težko sodelujejo s poslanci SDS in NSI?

Sproščenost ne pomeni odsotnosti demokratičnega dialoga, ki je lahko tudi zelo kritičen in polemičen, mora pa biti kulturen. Med strankami bodo vedno razlike, ki se bodo tako ali drugače izkazovale. Sproščenosti ne vidim v tem, da bi poskušali zanikati razlike med nami. Nasprotno, te se morajo svobodno izpovedovati in zaradi tega ne sme biti nihče sankcioniran. Navsezadnje smo vsi pripadniki nekih manjšin. Ne mislim samo na nacionalne manjšine, ampak tudi kulturne in manjšine v življenjskem slogu. Za Slovenijo je zelo pomembno, da se vsak posameznik počuti svobodnega in da lahko prispeva svoj talent k ustvarjanju skupne prihodnosti. Tukaj vidim priložnost za premike v javnem razpoloženju. Ne smemo ustvariti družbe posameznikov, ki so zaradi politične ali druge identitete privilegirani ali deprivilegirani.

Janša, Rancière in filozofi

5. The people which is the subject of democracy, and so the matricial subject of politics, is not the collection of members of the community or the labouring class of the population. It is the supplementary part in relation to any counting of the parts of the population which makes it possible to identify the count of the uncounted with the whole of the community. Jacques Rancière

Je g. Janša kalimero, ki po volitvah na noben način ne prizna poraza? Danes berem tole: v SDS bodo zahtevali ponovno štetje. To dejstvo me je spomnilo na francoskega filozofa Jacquesa Rancièrja in zgornji citat, pa tudi na odnos g. Janše do filozofov. Zadnje volitve sem, tako kot mnogi, spremljal relativno pozorno. Neka malenkost, ki zadeva moj poklicni stan, mi ob tem ni ušla, a nikjer nisem zasledil, da bi jo zaznali tudi drugi. Da je niso novinarji in komentatorji, po svoje še razumem. Najbolj mizerno se mi zdi, da je, vsaj javno, niso niti filozofi. Recimo poklicni – pri tem so filozofski nosilci projekta sproščenosti izvzeti. O čem govorim?

O nečem tako banalno neposrednem – gospod Janša je znova diskreditiral filozofe. Filozofi so za, zdaj verjetno že bivšega premierja, znova nebodigatreba. En ništrc. Na izredni seji državnega zbora, sklicani za torek, 9. septembra 2008, so se v SDS kakopak trudili izničiti učinke razkritja v finskem dokumentarcu o podkupovalni aferi Patria. In ko je v zboru nastopil premier, se je dotaknil podpisane pogodbe in rekel tole:

“Ko je bila ta oddaja predvajana, je slovenska opozicija zahtevala prekinitev pogodbe s Patrijo,” je dejal in dodal, da upa, da “so jo presojali pravniki in ne filozofi”.

Če ste filozof, se vam običajno ne ljubi odgovarjati na očitke o tem, da ste to, kar ste. To počnejo, delijo očitke namreč, branjevke na tržnici, ki vam prodajajo jajca (ja, še vedno so iste, kot tiste v Heglovem spisu Kdo misli abstraktno?). Ali inkasanti, prodajalke čevljev, davčni inšpektorji, hotelski kuharji in vaš bratranec iz Haloz. Ti običajno (poudarek na tej besedi, da ne bomo ponižujoče posploševali) niti najmanj ne vedo, kaj je filozofija, vedo pa, da je vredna njihovega in vašega gnusa. Zaradi prezira kajpak filozofi radi zardevajo, ko jih kdo vpraša, kaj počnejo v življenju, začnejo živčno stopicati levo in desno, večkrat celo po cankarjansko zatajijo svojo mater Zofijo. No, seveda razumemo g. Janšo, če vztraja, da v prvi vrsti pogodbe interpretirajo pravniki. A gesta izključitve vseh drugih iz občestva interpretov je jasna. Bolje rečeno: jasno je naveden »razred« ljudi, ki tega ne sme početi – to so filozofi. Ne avtomehaniki ali makroekonomisti. Od tu naprej je težko zanikati, da ima izjava do filozofskega poklica in dejavnosti ponižujoč odnos. Če to reče premier in če to reče minister za visoko šolstvo, se vam kaj dobrega, kot profesorju ali študentu, pod antifilozofsko nastrojeno oblastjo ne more obetati. Da bi stvar bila še hujša, si je Janša v nekaj drugih soočenjih privoščil isto diskreditacijo in običajno je letela na Gregorja Golobiča; še enega, ki ima pač izbrano nebodijetreba-diplomo iz filozofije.

Ne ljubi se mi brskati po raznih arhivih, ampak žaljivo izključitev filozofov sem v tej kampanji naštel štirikrat. Trikrat iz ust Janše, enkrat iz ust nekoga iz njegovega tabora. Očitek je bil vedno zožen na polarizacijo »vedni strokovnjaki-nevedni zofofili«. Stvar bi verjetno celo pozabil, če me ne bi spomnila na prejšnjo volilno kampanjo natanko štiri leta nazaj, na čas ultimativnega sproščanja predvolilnega diskurza. Zgodba je bila ista, a takrat sem reagiral javno. Ker sem moral, bil sem izzvan. V nekem članku v Večeru sem se obregnil ob Janševo obregnitev čez filozofe na Zboru za republiko v Mariboru. In mi je tedanja glavna piarovka v Večeru odgovorila:

V Sobotni prilogi Večera je Boris Vezjak v članku Moč argumenta pri slovenski desnici zapisal, da je predsednik SDS Janez Janša “na zborovanju desnice v Mariboru diskreditiral filozofe in jih pavšalno označil za zmedene”. Ta navedba je neresnična.

Janez Janša v svojem nagovoru na Zboru za republiko 14. julija 2004 v Mariboru sploh ni omenjal filozofov, zato jih niti ni mogel označiti za “zmedene”. To trditev si je avtor članka izmislil. Janša je isti dan, ko je potekal Zbor za republiko, v izjavi za nacionalno televizijo govoril o konkretnem ideologu LDS Slavoju Žižku in o nikomer drugem.

Nisem ji ostal dolžan. Resda sem po spominu citiral na pamet, v resnici je namesto darilnega epiteta »zmeden« tam nastopal še hujši »frustriran«, zato sem zapisal:

Gospa Marjetka Raušl v imenu Janeza Janše trdi, da prvak SDS na Zboru za republiko ni omenjal filozofov, kot pravim sam, in jih zato ni mogel označiti za “zmedene”. Pravi še, da je v izjavi za nacionalno televizijo “govoril o konkretnem ideologu LDS Slavoju Žižku in o nikomur drugem.”

Izjava gospe Raušl je dvakrat neresnična. Takole je namreč g. Janša v Mariboru pred kamero hvalil svoj program in delil komplimente filozofom: “Mislim, da bo tukaj tisto, kar bo odločalo o volitvah, ne pa razni forumi ali frustrirani filozofi.” (Dnevnik RTV Slovenija, 14. 7. 2004)

Koga je imel namen žaliti, dr. Slavoja Žižka, enega filozofa ali vse, prepuščam presoji bralcev. Nesojenega ideologa LDS se namreč v posnetku izjave ni omenjalo. Prav tako naj bralci presodijo, katera diskreditacija je prijaznejša: biti “zmeden” ali “frustriran”.

Da je sicer nebistvena omemba filozofov edino, proti čemur so pri SDS našli kak pomislek (pa še ta je napačen), jemljem kot implicitno priznanje bistvenim poudarkom iz članka.

Gospa Raušl se tudi ni dala. Težko je ugibati, kaj jo je ob tem gnalo, prej kot ne verjetno želja, da svojega nadrejenega obrani pred grdim kiksom:

Gospod Vizjak v Večeru 26. avgusta 2004 odgovarja, da je moja izjava, češ da predsednik SDS Janez Janša na Zboru za republiko ni govoril o filozofih in jih ni označil za “frustrirane”, neresnična. Pa je resnična in to lahko potrdijo vsi zbrani na Zboru za republiko.

Še enkrat ponavljam, da gospod Janša v svojem nagovoru zbranim v dvorani ni govoril o “frustriranih filozofih”. Gospod Janša je to izrekel v intervjuju za nacionalno televizijo novinarki Mojci Pašek, ki je v poročilu z Zbora za republiko to izjavo uporabila. Gospod Vizjak je to izjavo res videl v prispevku v Dnevniku TV Slovenija 14. 7. 2004, vendar če si jo bo natančno še enkrat pogledal (dostopna je na spletni strani http://www.rtvslo.si), bo lahko jasno videl, da je šlo za izjavo, posneto na hodniku mariborskega Koloseja (in povedano novinarki), in ne za del nagovora zbranim v dvorani. Zato spet ponavljam, da si je gospod Vizjak trditev, da je Janša to izrekel zbranim v dvorani, izmislil, in to dokazujem z navedenim posnetkom.

Res pa je, kot pravi gospod Vizjak, da ni omenil konkretno Slavoja Žižka, vendar ga je imel pri tej izjavi v mislih. Ampak tega seveda gospod Vizjak ni mogel vedeti.

No, takšno izmikanje in rokohitrstvo je bilo zame že preveč, zato sem nazaj udaril ostreje. Sicer znova nisem imel časa in prostora omeniti motivacije, ki je takrat Janšo skoraj dnevno naganjala, da je Žižku očital preferenco tistih treh minut dobrega filma pred usodo Slovenije, ki jo je, ironično, letos pred volitvami zaključil s filmskim citatom Woodyja Allena o seksu med »tranzicijskim trojčkom«, ki ne pozna vprašanj, pozna pa seksi odgovor. Ampak pustimo to. Še dobro, da me je takrat Večer objavil, kajti vmes so verjetno vsi, ki so jim filozofi že od pamtiveka v napoto, polemiko raje preskočili:

Nezaslišano je, kako ga. Marjetka Raušl v imenu SDS kar sproti popravlja svoje izjave! Res misli, da so tudi bralci kar naenkrat doživeli amnezijo? V prvem demantiju je trdila, da g. Janša sploh ni omenjal filozofov na mariborskem Zboru za republiko, zdaj se je izvila, da jih je res omenjal, a le v izjavi po srečanju. Najprej je trdila, da je omenjal zgolj “frustriranega filozofa” dr. Slavoja Žižka in torej ni mogel žaliti vseh filozofov, zdaj mi nenadoma priznava, da g. Janša res ni omenjal g. Žižka, da pa ga je imel “v mislih”, česar jaz nisem “mogel vedeti”. Ampak če nisem mogel vedeti, koga vehementno žali, potem je bilo moje sklepanje, da nedefinirano žali vse filozofe, izsiljeno in upravičeno!

Nikjer nisem zapisal, da je g. Janša omenjeni desant na filozofe izvedel za govorniškim pultom dvorane v Koloseju, glede česar se zdaj ga. Raušl izmika. Napisal sem “na Zboru za republiko” in pri tem seveda imel v mislih tudi izjave medijem na hodniku. Da gospa, ki za SDS komunicira z javnostjo, po vsej korespondenci ne zna napisati niti mojega imena (petkrat me imenuje g. Vizjak) in ga zamenjuje z imenom kolega poslanca, je tragikomično dejstvo, ki se lepo prilega rokohitrstvu njene stranke.

No, to korespondenco sem na temle blogu že linkal, spravil sem jo kontekst ministra Zvera, ki je vse tiste, ki niso podprli vlade pri njenem izvirnem in kasneje internacionaliziranem predlogu reševanja romskega vprašanja, označil za tiste, ki »filozofirajo«, kasneje pa to ponovil še v Delu. Takrat sem zaključil takole:

Ta vlada ni naklonjena filozofom. Sproščenost ni za njih, z izjemo Heideggra seveda.

Zapis sem naslovil »Zverova 11. teza o Romih«, danes sem začel s citatom iz Rancièrovih »11. tez o politiki«, prevedenih v lingua franca. Kdor ga bo pozorno prebral, bo videl, da mora Janša v svoje dobro nemudoma začeti brati filozofe.

Globoka država, globoka paranoja

“There are two kinds of paranoia:  Total, and insufficient. I am both, because if you think you are sufficiently paranoid, you’re not.”
– Guildenstern, Rosencrantz and Guildenstern are Dead

Nisem vedel, dokler nisem prebral današnjega Ruplovega odziva na Milosavljevića v Delu (glej celotno polemiko). Da je namreč globoka paranoja utemeljena na globoki državi. Kaj je globoka država? Tole:

Demokratične reforme prinašajo sproščenost, svobodo in demokracijo tudi na področju kulture. Uradne ustanove in formalne politike sprejemajo in razširjajo takšno pojmovanje kulturnega življenja. Vendar je še mnogo evropskih držav v prehajanju, v tranziciji. V ozadju še vedno ostajajo zakoreninjene nasprotne, avtoritarne, hierarhične, dogmatične ideje. V ozadju držav, ki se reformirajo, tudi v nekaterih starih članicah, deluje globoka država, sistem ustanov, skupin in pritiskov, ki vlečejo nazaj, ki pozivajo k obračunom z modernim svetom in mednarodno solidarnostjo; ki zbujajo arhaične vzorce; predvsem pa napadajo ljudi evropske usmeritve.

Rupel danes znova odgovarja Milosavljeviću, toda ker so arhivi Dela neuporabni, imamo srečo, da »profesor Rupel« objavlja svoje korespondence tudi na spletni strani MZZ. Pri čemer ga različne vloge, v katerih nastopa, ne motijo. Del tega je tako sočen, da ga velja prebrati trikrat (tretjič obvezno s ščipanjem v bedro). Da bo jasno tudi, kaj je globoka paranoja:

V Sloveniji se je čez vsako mero razširilo »spodkopavanje« ali – če hočete – problematiziranje ustanov, ki delujejo na podlagi demokratičnih pooblastil. To spodkopavanje oz. problematiziranje izvajajo skupine in ustanove, ki same niso nastale na podlagi demokratičnih postopkov. Za »spodkopavanje« ali »problematiziranje« izvoljenih državnih organov in demokratičnih ustanov je v demokraciji pristojen parlament, poleg njega pa še druge veje oblasti, npr. sodišča. Z nasprotovanjem oblasti ni nič narobe, sploh pa v Sloveniji ne beremo in ne slišimo nič drugega kot nasprotovanje oblasti! Še vedno pa se sprašujem, kam je mogoče uvrstiti skupine in ljudi, ki se udeležujejo nasprotovanja demokratičnim ustanovam, ne da bi bile same izpostavljene kakršnikoli demokratični kontroli. To, da te skupine nasprotno stran imenujejo oblast, je hinavstvo! Dejansko imajo danes v Sloveniji največ moči in oblasti tisti, ki zaničujejo demokratične postopke, prav malo oblasti pa tisti, ki demokracijo spoštujejo in so ji seveda v vsakem trenutku podrejeni. Pojav, kadar v ozadju demokracije deluje nedemokratična in zaničljiva neformalna oblast, sem imenoval globoka država. Tej bi morali nasprotovati in to bi morali problematizirati, spodkopavati … vsi, predvsem pa tisti, ki se ponašajo z akademskimi in kritiškimi naslovi.

Katere ustanove, kakšna oblast, kakšna kontrola, kakšno spodkopavanje? Na ravni diskurza so nekatere sintagme in domislice vredne vse pozornosti, v celoti pa… Če je kdo služil JNA v letih, ko ji je Slovenija menda nagajala in želela ven iz balkanskega kotla, tega žargona ni pozabil. Rušenje tekovina revolucije, bratstva i jedinstva, napad na oblast in Tita, skrita in nikoli imenovana iredenta… Ampak takrat je bil paranoičen sistem, tule pa je predvsem slovenski zunanji minister.

Osupljiv je ministrov obrat, ko pravi, da Sloveniji vlada alternativna oblast. Ne vladamo mi, vladajo oni, vladate vi. Organizirana zarotniška spletka se torej ravna po tistem starem vicu: »Zakaj me sprašujete, kdo sem, če pa itak vse veste o meni?« Rupel želi povedati prav to: »Zakaj napadate to oblast in mene, če itak ne vladamo mi, temveč vi?«