Kam je izginila sproščenost? Preden se lotimo ultimativne analize tega, se je treba vprašati, kam so še pred tem izginili sproščevalci, ki očitno nimajo več časa za zganjanje novih vetrov (tajkunizacija je bolj otipljiv poklic, so dejali, celo univerzitetni ali ustanovnouniverzitetni, pa tudi volitve so blizu, pa kakšen nov časopis bi tudi »pasal«), za pokušino en memoriam in ena ocena stanja sproščenosti.
Resnica je nekje vmes, takšna pa je tudi v podani oceni stanja: nekje vmes med višjo nesproščenostjo in veliko nesproščenostjo. Ali kot pravi avtor:
Začnejo se masovne molitve in prisege ob sveti 57. številki Nove revije. »Sproščeni paket« ne zadostuje več, zato začnejo ustanavljati zavetišča za sproščene, kjer se lahko umaknejo pred »nesproščenimi« in v miru zborujejo.
Čas torej za nov začetek. Za nov amor fati, za novo večno vračanje istega. Ali kot je zapisal dr. Frane Adam v intervjuju z naslovom »Kje ste, sapice sproščenosti?« (Delo, 24. december 1998):
»Zelo malo, skoraj nič ni dialoga, polemike, angažmaja strokovne javnosti, timskega dela. Akademska kultura je komajda še opazna.«
»Ni klime duhovne sproščenosti, pač pa imamo bolj opravka z zadrtostjo, zavrtostjo in sprenevedanjem.«
Sproščevalci, kje ste, da nas znova poučite?