Nekateri mislijo resno: s strankarsko nezvestobo na evropske volitve

Je racionalizacija zgolj obrambni mehanizem ali morda tudi logična zmota? Oboje. Ko storimo kakšno dejanje, ki ga težko sprejmemo, navajamo bolj ali manj prepričljive razloge, da bi »resnico« dogajanja prikrili sebi in obenem morda prepričali druge. Včasih racionaliziramo tudi kaj, kar nam povzroča nelagodje neodvisno od naše volje ali v imenu oseb, ki so nam blizu, toda največkrat so to dejanja in nekaj, kar smo storili sami, kadar smo v stiski in bi radi učvrstili naša prepričanja, vrednote in verodostojnost.

Dr. Žiga Turk je poskrbel za klasičen primer. Profesor, informatik in nekdanji minister SDS se zdaj na listi Nove Slovenije poteguje za evropskega poslanca, ker se je odločil podpreti EPP in NSi, ki v slovenski politični prostor prinaša stabilnost, zmernost in racionalnost, smo prebrali v Delu. K sreči se je končno vsaj en novinar opogumil – ja, saj res ne vem, ali gre za vprašanje poguma ali načrtno kultivirane indiference – in ga pobaral, zakaj to počne kot član druge stranke. Odgovoril je bil:

»Sem član SDS in tudi povabljen sem bil kot član, mislim, da za NSi to ni bila težava.«

No, najbrž na listo druge stranke ni bil povabljen kot član SDS, to je že prvi racionalizacijski lapsus. A potem presenečenje šele sledi, kajti on ne bo izstopil:

»Na nek način bi bilo tudi neetično, da bi zdaj izstopil iz SDS in bi izpadlo, da si z izstopom kupujem položaj na listi NSi«.

Izključitev kot reklama

Še več, kot so zapisali v Delu, ima stranka po njegovih besedah možnost, da ga v skladu s statutom izključi, a dvomi, da bodo to storili, saj bi mu s tem namenili še dodatno reklamo! Skratka, računa s tem, da niti izključen ne bo.

Čeprav se racionalizacija kot obrambni mehanizem lahko razlikuje od racionalizacije kot logične zmote ne zgolj v perspektivi področja analize, torej v psihološki ali logični sferi, se v veliki meri tudi ujame. V slednji bomo običajno našli poudarjenost tehnike prepričevanja drugih in končno sebe, zakaj je neko ravnanje smiselno in razumno: Turku se zato zdi, da je zelo smiselno, da je član SDS in v tem, da kandidira za drugo stranko, sploh ne vidi težave.

Celo več, svojo neetičnost želi nadgraditi z zamenjavo za domnevno etičnost: če bi zdaj odstopil, bi bil neetičen, kar pomeni, da svoje nadaljnje članstvo v SDS posredno prikazuje kot etično izbiro. Najbrž je ena izmed bistvenih razlik obeh analiz ravno v tem: v logični analizi nas bolj zanima, zakaj in kako prepričujemo druge, v psihološki pa, zakaj in kako sebe.

Zanikanja antecedensa

Če bi Turk izrecno sklepal, da je s tem ravnal etično, bi dobili lep zgled zmote »zanikanja antecedensa«, saj bi potem trdil naslednje:

1. Če bi iz stranke SDS izstopil zdaj, bi ravnal iz osebnih koristi in s tem neetično.
2. Sam iz stranke nisem izstopil.
3. Torej nisem ravnal neetično.

S tem bi sledil argumentacijski shemi:

1. Če je A resničen, potem je tudi B resničen.
2. A ni resničen.
3. Tudi B ne more biti resničen.

Sklepanje ne drži: če sem v Mariboru, potem se nahajam v Sloveniji; nisem v Mariboru, torej nisem v Sloveniji? Seveda sem lahko kje drugje in sem vendarle v državi. V tem smislu bi tudi Turk pozabil povedati, da iz tega, da ni izstopil iz stranke SDS in s tem ni ravnal neetično, pač še ne sledi, da je zaradi tega njegovo dejanje res etično – splošna politična moralna uzanca govori o tem, da ne moreš sedeti na dveh političnih stolih, vmes pa se pretvarjati, da si vsem zvest. No, to je običajni argument rogonoscev: da so visoko etični in imajo radi obe, ženo in ljubico.

Izgovor za stanje lastne strankarske nezvestobe

Zato je natančneje reči, da je bivši superminister zgolj racionaliziral, po moje, in iskal izgovor – tako značilen za racionalizacijo. Z logičnimi napakami ali zmotami, odvisno od tega, ali to počnemo hoteno ali nehoteno – no, na tem mestu se v naše prepričevanje drugih velikokrat prikrade freudovsko nezavedno – se je zgolj ustrašil svoje lastne neetičnosti kot očitka na svoj račun in poskrbel, da bi našel opravičilo za stanje svoje strankarske nezvestobe, v katero se je pahnil.

Najbrž je težko Janši reči »ne« po vsem, kar je zanj storil in mu omogočil, končno tudi ministrski stolček. Ja, to bi bilo spet neetično…

Zanimivo je opazovati tudi, na kakšen način tolikšno nezvestobo racionalizirajo ne samo njen izvajalec, temveč tudi mediji – saj je ni pripravljen zabeležiti skoraj noben novinar. Ker Turk že skoraj redno nastopa v Odmevih, tam in ne samo tam ne bomo našli tovrstnega vprašanja gostu, čeprav je kandidatura bila napovedovana in oglaševana že nekaj tednov. Zakaj? Ne vem, najbrž bi bilo s strani Manice J. Ambrožič in Igorja E. Berganta dojeto kot tako rekoč preveč intimno. No, toliko o novih medijskih časih in novi novinarski etiki.