Sobota, dan za etiko

Je s tem, ko je dr. Žiga Turk, nekdanji Janšev minister, izstopil iz stranke SDS, v resnici ravnal neetično?

Zgodbo poznamo: po tistem, ko se je odločil kot član SDS kandidirati na listi Nove Slovenije na evropskih volitvah, je pritrjeval prav temu: bilo bi neetično, če bi izstopil zdaj, ko nastopa za drugo stranko:

Na nek način bi bilo tudi neetično, da bi zdaj izstopil iz SDS in bi izpadlo, da si z izstopom kupujem položaj na listi NSi.

Neetična ločitev

No, tik pred volitvami se je zgodilo ravno to, izstopil je. Predstavljajmo si za trenutek moža, ki se spopada s skušnjavo skoka čez plot in na koncu prevara svojo ženo. Ko je razkrit, je žena zelo huda in od njega pričakuje ločitev. Vesten družinski očka, kakršen je, svojim prijateljem pojasnjuje odločitev: če se ločim, bodo dejali, da se dobrikam svoji ljubici in bom izpadel nezvesto. Na koncu z enako argumentacijo poskuša še pri ženi. Zato se ne bom ločil, zaključi, bilo bi neetično.

turk izstop župrnal

Turkovo neetično dejanje na Žurnal24: izstop tik pred volitvami

Turkova racionalizacija je dosegla svoj vrhunec minulo soboto. Dan pred volitvami, med volilnim molkom, je izstopil iz SDS. Neetično dejanje? Javno je odločitev komentiral takole:

Pred soboto bi bila to predvolilna poteza. Po soboti bi jo interpretirali v luči rezultatov.

Peklenske muke, ki jih je preživljal s sedenjem na dveh stolih in si jih lajšal z opravičili po tem, zakaj se enemu ne odpove, se je odločil salomonsko presekati na pol in vendarle zahvaliti Janševim. Pojasnilo je ganljivo: pred soboto na volilni dan tega ni mogel, izstop bi bil razumljen kot predvolilna poteza, s katero napihuje svoj imidž, po soboti bi bilo zgrešeno, dejali bi, da je zaradi rezultata.

Če ni vrlina, naj bo krepost

In s tem je sobota postala edini dan za etiko. Še pravočasno, saj se nam v naslednjih letih lahko zgodi, da nam bodo ta precej anahroni institut volilnega molka ukinili. Le kdaj bodo potem nekateri imeli čas za etičnost? V svojem komentarju Nekateri mislijo resno: s strankarsko nezvestobo na evropske volitve sem že podrobno analiziral Turkovo argumentacijo: opisal sem jo skozi formo racionalizacije in zanikanja antecedensa.

Za racionalizacijo je značilno dajanje napačnih in neprepričljivih izgovorov za našo trditev – takšnih, za katere vemo, da bodo zamašili tiste prave razloge, ki jih moramo prikriti, ker nas pravi preveč spravljajo v zadrego. Pri Turku smo lahko zaznali veliko željo, da bi svoje dejanje opravičil – še več, iz nečesa, kar ni vrlina, ustvariti premišljeno in krepostno dejanje.

Njegovo zadrego pač lahko razumemo, menjati stranko res ni biblični greh. Način, na katerega je izpeljal menjavo, pa je na koncu izpadel ne samo smešno, ampak tudi protislovno. Ker je vendarle pred volitvami zapustil svojo stranko in jo zamenjal za nastop na listi druge, je s tem dobesedno storil neetično dejanje po lastnih začetnih kriterijih in se zanikal. V nerodnosti iskanja izgovorov se je potem še naprej zapletal in dodajal nove.

Turk nsi volitve

Turk o neetičnost izstopa na straneh Dela

Težko verjamemo, da se za zakasnelo dejanje odločil v skladu z načeli, ki jih je navedel. Minula sobota, menda edini dan, ko je njegovo dejanje bilo menda smiselno, je res smiselna izbira, ampak iz čisto drugega razloga: že na volilno nedeljo bi njegova etična zadrega postala še bistveno večja, če bi bil izvoljen za evroposlanca.

Menjava članstva da, ampak ne pred vsakimi volitvami

Turk je sicer prejel 4942 preferenčnih glasov, nekaj manj od Jožefa Horvata in precej več od Mojce Erjavec ali Ive Dimic, kar pomeni, da uvrstitev na listo Nove Slovenije za stranko ni bila čisto nekoristna, a še zmerom najbrž zelo daleč od začetnih želja.

Po dolgotrajni abstinenci medijev je v trenutku, ko je dvojno strankarsko članstvo postalo novinarjev zanimivo, še teden nazaj moral odgovarjati na omenjene očitke. Zato je na enem od soočenj nesojeni evroposlanec prejšnji teden povedal:

Članstva v stranki ne menjaš za stolček pred vsakimi volitvami.

Še ena nerodnost več z lažnim napihovanjem svoje etičnosti. Kolikor vemo, Turk sicer (še) ni član Nove Slovenije, je pa zdaj le izstopil iz Janševe, a je obenem pa ves čas pojasnjeval, da mu je program njegove nove stranke bistveno bližji in bolj všeč. S tem njegovo početje izpolnjuje skoraj vse pogoje opisane menjave stranke za stolček.  Iz česar sledi neizbežno še ena komičnost v pehanju za bolj moralnim vtisom, da namreč zadnje evropske volitve niso bile »vsake«. Bile so torej, vsaj zanj, izjemne.

 

Nekateri mislijo resno: s strankarsko nezvestobo na evropske volitve

Je racionalizacija zgolj obrambni mehanizem ali morda tudi logična zmota? Oboje. Ko storimo kakšno dejanje, ki ga težko sprejmemo, navajamo bolj ali manj prepričljive razloge, da bi »resnico« dogajanja prikrili sebi in obenem morda prepričali druge. Včasih racionaliziramo tudi kaj, kar nam povzroča nelagodje neodvisno od naše volje ali v imenu oseb, ki so nam blizu, toda največkrat so to dejanja in nekaj, kar smo storili sami, kadar smo v stiski in bi radi učvrstili naša prepričanja, vrednote in verodostojnost.

Dr. Žiga Turk je poskrbel za klasičen primer. Profesor, informatik in nekdanji minister SDS se zdaj na listi Nove Slovenije poteguje za evropskega poslanca, ker se je odločil podpreti EPP in NSi, ki v slovenski politični prostor prinaša stabilnost, zmernost in racionalnost, smo prebrali v Delu. K sreči se je končno vsaj en novinar opogumil – ja, saj res ne vem, ali gre za vprašanje poguma ali načrtno kultivirane indiference – in ga pobaral, zakaj to počne kot član druge stranke. Odgovoril je bil:

»Sem član SDS in tudi povabljen sem bil kot član, mislim, da za NSi to ni bila težava.«

No, najbrž na listo druge stranke ni bil povabljen kot član SDS, to je že prvi racionalizacijski lapsus. A potem presenečenje šele sledi, kajti on ne bo izstopil:

»Na nek način bi bilo tudi neetično, da bi zdaj izstopil iz SDS in bi izpadlo, da si z izstopom kupujem položaj na listi NSi«.

Turk nsi volitve

Žiga Turk misli resno: v Delu o lastni (ne)etičnosti

Izključitev kot reklama

Še več, kot so zapisali v Delu, ima stranka po njegovih besedah možnost, da ga v skladu s statutom izključi, a dvomi, da bodo to storili, saj bi mu s tem namenili še dodatno reklamo! Skratka, računa s tem, da niti izključen ne bo.

Čeprav se racionalizacija kot obrambni mehanizem lahko razlikuje od racionalizacije kot logične zmote ne zgolj v perspektivi področja analize, torej v psihološki ali logični sferi, se v veliki meri tudi ujame. V slednji bomo običajno našli poudarjenost tehnike prepričevanja drugih in končno sebe, zakaj je neko ravnanje smiselno in razumno: Turku se zato zdi, da je zelo smiselno, da je član SDS in v tem, da kandidira za drugo stranko, sploh ne vidi težave.

Celo več, svojo neetičnost želi nadgraditi z zamenjavo za domnevno etičnost: če bi zdaj odstopil, bi bil neetičen, kar pomeni, da svoje nadaljnje članstvo v SDS posredno prikazuje kot etično izbiro. Najbrž je ena izmed bistvenih razlik obeh analiz ravno v tem: v logični analizi nas bolj zanima, zakaj in kako prepričujemo druge, v psihološki pa, zakaj in kako sebe.

Zanikanja antecedensa

Če bi Turk izrecno sklepal, da je s tem ravnal etično, bi dobili lep zgled zmote »zanikanja antecedensa«, saj bi potem trdil naslednje:

  1. Če bi iz stranke SDS izstopil zdaj, bi ravnal iz osebnih koristi in s tem neetično.
  2. Sam iz stranke nisem izstopil.
  3. Torej nisem ravnal neetično.

S tem bi sledil argumentacijski shemi:

  1. Če je A resničen, potem je tudi B resničen.
  2. A ni resničen.
  3. Tudi B ne more biti resničen.

Sklepanje ne drži: če sem v Mariboru, potem se nahajam v Sloveniji; nisem v Mariboru, torej nisem v Sloveniji? Seveda sem lahko kje drugje in sem vendarle v državi. V tem smislu bi tudi Turk pozabil povedati, da iz tega, da ni izstopil iz stranke SDS in s tem ni ravnal neetično, pač še ne sledi, da je zaradi tega njegovo dejanje res etično – splošna politična moralna uzanca govori o tem, da ne moreš sedeti na dveh političnih stolih, vmes pa se pretvarjati, da si vsem zvest. No, to je običajni argument rogonoscev: da so visoko etični in imajo radi obe, ženo in ljubico.

Izgovor za stanje lastne strankarske nezvestobe

Zato je natančneje reči, da je bivši superminister zgolj racionaliziral, po moje, in iskal izgovor – tako značilen za racionalizacijo. Z logičnimi napakami ali zmotami, odvisno od tega, ali to počnemo hoteno ali nehoteno – no, na tem mestu se v naše prepričevanje drugih velikokrat prikrade freudovsko nezavedno – se je zgolj ustrašil svoje lastne neetičnosti kot očitka na svoj račun in poskrbel, da bi našel opravičilo za stanje svoje strankarske nezvestobe, v katero se je pahnil.

Najbrž je težko Janši reči »ne« po vsem, kar je zanj storil in mu omogočil, končno tudi ministrski stolček. Ja, to bi bilo spet neetično…

Zanimivo je opazovati tudi, na kakšen način tolikšno nezvestobo racionalizirajo ne samo njen izvajalec, temveč tudi mediji – saj je ni pripravljen zabeležiti skoraj noben novinar. Ker Turk že skoraj redno nastopa v Odmevih, tam in ne samo tam ne bomo našli tovrstnega vprašanja gostu, čeprav je kandidatura bila napovedovana in oglaševana že nekaj tednov. Zakaj? Ne vem, najbrž bi bilo s strani Manice J. Ambrožič in Igorja E. Berganta dojeto kot tako rekoč preveč intimno. No, toliko o novih medijskih časih in novi novinarski etiki.

Arbitražna »zagađenost« in medijska odpornost nanjo

Kako so se slovenski mediji obnesli ob novem zelo akutnem medržavnem zapletu, arbitražni prisluškovalni aferi oziroma »Pirangate« in »Piranleaks«, kot so burno dogajanje okoli nje poimenovali Hrvati in tudi naši novinarji?

Za kompleksnejšo analizo bo še treba počakati, zaenkrat bi želel opozoriti na detajl v medijskih poročilih, ki je vsaj v mojih očeh trenutno najbolj moteč in nanj kažem s prstom že dlje časa kot na lokalitetno posebnost: na slab smisel za senzibilnost, odkrivanje in tehtanje argumentacijske podlage v analizi izjav, dogodkov ali stanj stvari.

arbiter afera Pusić dokumenti Večernji

Trdil bom, da v povprečju domači mediji niso namenili praktično nobene pozornosti razlogom ali argumentom, ki jih zelo poenoteno (in poenotena) ponuja hrvaška stran pri navajanju svoje odločitve po odstopu od arbitražnega sporazuma že dober teden dni. Čeprav bi ti morali največ šteti ne samo v odnosu do Slovenije, temveč pred vso mednarodno pravno, politično in laično javnostjo. Prikrajšani smo za tisto najbolj bistveno.

Kaj smejo politiki in kaj znajo novinarji

Če za domače politike velja, da se tudi v skladu z evropskimi sporočili mora poskušati vzdržati preostrih ukrepov in zvišanih tonov, če je politika v svojih ocenah stanja nujno cenzurirana ali takšna velikokrat celo mora biti, »diplomatskost« kot neko posebno načelo ne more veljati za kritično analizo ali komentar pri novinarskem delu. Pa se ne dogaja. Novinarji smejo povedati več kot politiki, zato z njo ne bomo mogli upravičiti njene tozadevne pasivnosti.

Slovenski mediji zaenkrat žal niso znali fokusirano opisati in še manj ohraniti razpravo v fokusu glede tega, kaj točno je tisti razlog X, zaradi katerega Hrvaška nadvse vehementno in užaljeno odstopa od sporazuma. Ne samo, da je v hrvaški politiki in mediji ključen modus operandi, namreč po vsem sodeč prisluškovanje hrvaških obveščevalcev, bil iz razumljivih razlogov zamolčan in netematiziran, čemur so velikokrat, povsem nerazumljivo, sledili slovenski, vsebinske razprave o razlogih, ki se navajajo, o tem X, praktično ni bilo. Javnost je lahko razumela, da sta se slovenski arbiter in agentka, ujeta v prisluškovanje, med sabo telefonično pogovarjala. Zakaj in v čem je to bil usoden prekršek, pa večina ni mogla razumeti.

Zato ni bilo presenečenje, da novinarji in uredniki niso posebej zaznali niti premika od argumenta A k argumentu B. Se pravi, njegovo zamenjavo. Podrobnejši pregled bi torej moral demonstrirati, kako so mediji zaznali in pretehtali argument A, ki sta ga venomer vrtela zunanja ministrica Vesna Pusić in hrvaški predsednik vlade Zoran Milanović. Začetni argument je bil enostavna trditev: »Ravnanje slovenskega arbitra in predstavnice ministrstva za zunanje zadeve (agentke) je v nasprotju s pravili arbitražnega postopka.«

Jutarnji Pusić dokumenti arbitraža

Od medijev bi torej konkretno pričakovali, da bi preiskali in nato pojasnili, ali to drži, v česa se sestoji narava kršitve in katera pravila so bila kršena? So to nalogo opravili? Le deloma in bolj pomanjkljivo, pri čemer se v glavnem citirali le domače mednarodne strokovnjake, še najpogosteje dr. Vasilko Sancin. Če sta Pusićeva in Milanović nenehno ponavljala,  da je slovenski arbiter »okužen« in da je s tem okužen celoten arbitražni postopek, slovenski javnosti tega hrvaškega čudežnega označevalca, ki je evidentno, kot bomo videli, rabljen na nek zelo širok, arbitraren ali celo propagandni način, nikakor ne tehnično-pravni, mediji niso znali približati. Zato mi žal ni uspelo dešifrirati opisa, kot si ga je privoščila Sancinova, ko je dejala, da zaradi okuženosti sodnika po arbitražnem sporazumu ni mogoč odstop od arbitraže. S čimer je sicer sprejela opis in interpretacijo hrvaške strani. Okuženosti v kakšnem smislu?

Zamenjava argumenta in ‘zagađeni’ dokumenti

Še bolj simptomalen od šibke analize ponujenih argumentov v zgodbi, ki tvorijo jedro vseh reakcij v okviru hrvaške odpovedi sporazumu, je bil spregled njihove menjave. Po novem namreč hrvaška stran sploh ne omenja več argumenta A, ta zanjo sploh ni pomemben. Eksplicitno rečeno, temeljna težava ni več arbiter, pravi Pusićeva, ampak dokumenti, ki naj bi jih arbiter priložil v arbitražni spis. Poglejmo si nekaj trditev iz Dnevnika:

‘Temeljni problem nije kompromitacija slovenskog arbitra’, pojasnila je Vesna Pusić stranim veleposlanicima.

Problem arbitraže o granici između Hrvatske i Slovenije nije riješen ostavkom slovenskog arbitra i imenovanjem novog, jer su u postupku ostali ‘zagađeni’ dokumenti na temelju kojih sud ne može donijeti zakonitu odluku, izjavila je u srijedu ministrica vanjskih i europskih poslova Vesna Pusić.

‘Temeljni problem nije kompromitacija slovenskog arbitra… Glavna primjedba je da je dokumentacija temeljem koje bi arbitri trebali donijeti odluku zagađena činjenicom da je slovenski arbitar stavio unutra stavove, papire, dokumente nakon što je arbitraža već počela svoju raspravu i razmatranje slučaja’, rekla je Pusić.

Potpredsjednica vlade je dodala da je to suprotno dogovorenim pravilima i da se tako ne može donijeti zakonita odluka.

‘Budući da je nakon takvih poteza nemoguće ustanoviti koji su dokumenti koji su došli legalno, a koji su došli naknadno… Hrvatska smatra da je nemoguće donijeti odluku temeljem tako kontaminiranog materijala'”, istaknula je.

Pusić Dnevnik dokumenti arbitraža

Argument B se potemtakem glasi: »Hrvaška stran odstopa od arbitražnega sporazuma ne zaradi okuženosti arbitra, temveč okuženosti dokumentov.« Pustimo ob strani dejstvo, da niti nebogljeni slovenski politični vrh, ki v imenovanju novega francoskega arbitra Abrahama raje deplasirano prešteva diplomatske zmage, ni znal ali hotel zavrniti niti argumenta B, čeprav se zdi to enostavnejše. Za še večji debakel štejem, da tega manevra niso uspeli ovrednotiti niti »diplomatskosti« in počasnih političnih korakov razbremenjeni mediji. Pa bi jim o tem lahko kot sumljiv indic služila že manipulativna in očitno nadvse ekstenzivna raba oznak o »kontaminaciji« zdaj arbitra zdaj materialov. Nasploh se zdi, da je »zagađenost« postala že skoraj hujskaški diskreditacijski vzklik v funkciji pojasnila vsakič, ko svojo odločitev brani hrvaška politika.

Eno zelo redkih izjem predstavlja novinar Uroš Esih v današnjem Večeru, ki se sklicuje na neimenovane vire, ki so mu zatrdili, da niti tehnično niti fizično takšno dodajanje materialnih dokazov v arbitražni spis preprosto ni možno. Z vidika celote poročanja slovenskih medijev drastično premalo, da bi lahko prekrilo siceršnji vtis o popolni ignoranci in nesposobnosti zaznati argumentacijsko srž najbolj vročih političnih razprav s hudimi, celo teritorialnimi posledicami za Slovenijo. Toda analiza teže argumentov je le ena plat novinarskega dela. Druga bi morala biti, zakaj in čemu so se Hrvati s takšno enostavnostjo odpovedali argumentu A, znotraj katerega so v resnici že razglasili svojo decidirano odločitev po izstopu.

Pusić Nacional dokumenti arbitraža

Medijski debakel podpirata še spoznanji o tem, da številni mediji raje zahajajo v napihnjeno državotvorno, provladno in navijaško držo, spet drugi pa se že pripravljajo na val nacionalističnega patosa in emocij, ki lahko vsak hip pljuskne in okupira slovensko mentaliteto – ali vsaj pragmatično morda po tistem, ko se bo večina vrnila z dopusta na hrvaški obali.

Vukas kot nov preizkusni kamen

Medtem ko slovenski predsednik Borut Pahor, očitno lost in space, malce pa izgubljen tudi med tavanjem med kupi sena, člani Alpskega kvinteta, svojo katrco in pijano množico v Laškem, blebeta o abstraktni »veri v mir in prijateljstvo«, ki da bo rešila vse težave s Hrvaško. Ampak problem je že v tem, da smo izgubili vero v predsednika, kaj šele, da bi jo širili dalje. Razen tega papeža že imamo.

V prihodnjih dnevih bo nov preizkusni kamen za slovenskega novinarja gotovo predstavljala včerajšnja izjava Budislava Vukasa, pravkar odstoplega hrvaškega arbitra, o tem, da je »sodišče Hrvaški hotelo odvzeti del morja«.

Vukas arbitraža Zurnal

Z njo je arbiter strašno nerodno prikimal interpretaciji, ki je v Sloveniji popularna, vendar ne dokazana: da so namreč Hrvatje v zasedi in s prisluškovalnimi aparati v rokah zgolj čakali, kdaj bodo interne informacije nakazale, da v odločitvi sporazuma ne bodo dosegli želenega, in njegov proces predčasno nasilno prekinili. Kar je izustil Vukas, de facto ne kompromitira slovenske strani, temveč eksplicitno sestavo celotnega arbitražnega sodišča. Je tako rekoč direkten pljunek nanj in njegovo verodostojnost, ki v veliki meri diskreditira hrvaško odločitev po izstopu in razgalja nek drug, bolj verjeten razlog zanj. Bo znala slovenska politika to izkoristiti? Kakšno interpretacijo bodo zmogli naši mediji? Počakajmo.

Več:

https://vezjak.com/2015/07/23/arbitrazne-novinarske-race-ki-so-nenadoma-izginile/

pahor klobuk sn 1

 

Pesniški surplus:

Jana Kolarič

PIRANGATE, sovje-repati sonet

Piranske al’ savudrijske so gate?
Njih pranje škodi vseh vpletenih časti.
Zaliv želeni (v pod vprašajem lasti)
škandal je za Slovence in Hrvate.

Obeh so službe igrale se pirate,
pa naj imena imajo sove, čuka …
Kak trud (in keš), da se sosedu kuka
pod kovter, v pisker, telefon, copate …!

Povejte, kaj v intimi lastne sobe
sta naša dva storila sploh narobe?
Zmerljivk požar zamenja naj debata!

Čeprav ji morje sega do obzorja,
Hrvaška hoče prav naš meter morja.
Pohlep je to, otročjost »iz inata«?

Podmorski svet nahrani tudi brata;
če sloga je, oba dovolj imata!

Dobovšek, dvoumnost in vse bo jasno

Slovenski mediji so lahko tudi zabavni v svoji vztrajni manipulabilnosti. Medtem ko sta PLANET TV in PLANET SIOL pred tedni poročala, da je dr. Bojan Dobovšek , sicer izvoljeni poslanec SMC, dal košarico mandatarju in ne bo minister, je Delo poročalo nasprotno – in to v demantiju. Poglejmo si najprej interpretacijo prvih in nato še Delo.

Planet TV in SIOL:

A kapitulacija novega predsednika vlade v odnosu do Bruslja ni edino, zaradi česar vre v Stranki Mira Cerarja. Vidni član SMC Bojan Dobovšek se je danes dokončno odločil, da zavrne mesto notranjega ministra. “Ko boste videli ekipo, vam bo vse jasno,” je bil kratek po telefonu. Potem ko je sinoči nakazal, da bo to storil v imenu vrednot, ki naj bi se jim odrekla stranka, je Dobovšek po naših informacijah dobil navodilo, naj z novinarji ne govori.

Delo:

Bojan Dobovšek je zanikal navedbe portala Siol.net, da je zavrnil kandidaturo za notranjega ministra.

Ljubljana – Na portalu Siol.net so objavili novico, da je neuradni kandidat za notranjega ministra iz kvote SMC Bojan Dobovšek zavrnil ministrsko mesto.

Dobovšek je za Delo navedbe zanikal.

Sam meni, da se pri njegovi morebitni kandidaturi nič ni spremenilo, izjava, ki so mu jo pripisali na Siol.net, pa da je vzeta iz konteksta.

Svojo odločitev, da zavrača ministrsko mesto, je po pisanju omenjena portala, menda potrdil z besedami: »Ko boste videli ekipo, vam bo vse jasno.« Za Delo je sporočil, da se je njegova izjava glasila: »Če bom kandidat, vam bo jasno, ko boste videli ekipo.«

Dobovšek zavrnitev SIOL

 

Dobrohotno branje bi se glasilo, da je Dobovšek bil najbrž res premalo specifičen, izrekel pa je v najboljšem primeru dvoumen stavek, ki se bere na dva načina:

»Ko boste videli ekipo, vam bo vse jasno.«

Dvoumnost izvira iz dejstva, da ga lahko razumemo na naslednja nasprotna načina:

(a) Ko boste videli ekipo, vam bo jasno, zakaj me ni zraven.

(b) Ko boste videli ekipo, vam bo jasno, ali sem zraven.

Ne vemo, v kakšni obliki je stavek novinarjem res podal, a iz njegovega demantija izhaja, da je opozoril na branje (b) kot pravilno, čeprav so novinarji Planeta njegove besede razumeli kot (a). Namerno ali ne, je spet drugo vprašanje.

In potem izstop

Zaplet je minil brez javnega opažanja dvoumnosti in na njej temelječega spinanja v medijskih razlagah.  In kot se rado zgodi, se nerazrešeni »problemi« vrnejo kot simptom. Ko je včeraj RTV Slovenija kot prva poročala, da zdaj nenadoma Dobovšek izstopa iz stranke SMC, se je simptom pojavil znova. Sam javni servis je navedel kot verjeten razlog tudi  izjavo »Ko boste videli ekipo, vam bo vse jasno.« in jo interpretiral kot (a), čeprav je imel na mizi demanti takšnega branja. Temu so sledili še drugi mediji, npr. POP TV, Žurnal in drugi.

Dobovšek 24ur izstopil

Ironičnost novinarskega postopka je s tem dvojna: ne le, da niso upoštevali demantija, s čimer so zavestno vztrajali v laži ali najmanj ravnali iz nevednosti, temveč so še dalje nekritično ponujali demantirano pojasnilo, ki je v sebi dvoumno in najprej privleče misel o tistem bolj senzacionalistično inspiriranem branju, po katerem Dobovšek izreka opazko na račun ministrske ekipe. Izjema je STA, ki je pri povzemanju raje navedla dovolj nevtralno razlago razlogov za njegovo odločitev: »Po poročanju MMC RTVS je poslanec takrat opozoril le, da se je stranka odrekla nekaterim vrednotam, v katere so verjeli pred volitvami.«

Javni servis kot Groucho Marx

Klasičen primer jezikovne dvoumnosti najdemo v filmu Animal Crackers, kjer Groucho Marx izusti naslednji stavek.

One morning I shot an elephant in my pajamas. How he got into my pajamas I’ll never know.

Stavku sledi ti. paraprosdokia, besedna figura, ki črpa iz te dvoumnosti  – po tistem, ko je gledalec že verjel, da je Groucho ustrelil slona, oblečen v pižamo, sledi nenaden obrat, kjer nemudoma ugotovi, da je stavek razumel narobe: ni ustrelil slona, oblečen v pižamo, temveč oblečenega v pižamo.

Dobovšek izstop SIOL

Zdaj pa še Ocvirk

Zadnji dogodki so vnesli zmedo med provatikanske vrste na Večeru, ki se zdaj močno redčijo, kar se komentatorjev tiče: njihovo vselej Cerkvi naklonjeno držo sem komentiral v vrsti zapisov. Po blamaži dr. Ivana Štuheca, ki odprto pljuva po Vatikanu in zato ni več primeren za abonma v tem mediju, se (samo)obglavljanje nadaljuje v stampedu. Dr. Drago Ocvirk naj bi spoznal, da služba Jezusu ni več zanj. Osebni razlogi? Ne, temu se reče včasih sprejeti povabilo, kot dobro vesta dr. Stres in dr. Turnšek.

Na Večeru Vanessa Čokl odkrito žaluje (njeno pristranost sem večkrat evidentiral na tej strani), Dejan Karba bi znal povedati marsikaj, a se je, vsaj etapno, opekel na primeru raziskave Rodetovega sinu, bil skoraj vržen iz časopisa, nato preseljen v Mursko Soboto. No, morda pridejo boljši časi.

Ocvirk se je sicer nazadnje proslavil z javnim pismom podpore bratu v stiski, kardinalu Francetu Rodetu, in pokazal veliko mere poznavanja problematike testa očetovstva.

P.S. Mineva že debeli teden odmerjenega medijskega molka. Morda kdo misli, da se na ta način rešujejo težave privatne sfere? Ja, tak argument poznamo: tudi za bankrot nadškofije so dejali, da je interna zadeva Cerkve.

Večer Ocvirk Drago izstop