Zadnji dogodki so vnesli zmedo med provatikanske vrste na Večeru, ki se zdaj močno redčijo, kar se komentatorjev tiče: njihovo vselej Cerkvi naklonjeno držo sem komentiral v vrsti zapisov. Po blamaži dr. Ivana Štuheca, ki odprto pljuva po Vatikanu in zato ni več primeren za abonma v tem mediju, se (samo)obglavljanje nadaljuje v stampedu. Dr. Drago Ocvirk naj bi spoznal, da služba Jezusu ni več zanj. Osebni razlogi? Ne, temu se reče včasih sprejeti povabilo, kot dobro vesta dr. Stres in dr. Turnšek.
Na Večeru Vanessa Čokl odkrito žaluje (njeno pristranost sem večkrat evidentiral na tej strani), Dejan Karba bi znal povedati marsikaj, a se je, vsaj etapno, opekel na primeru raziskave Rodetovega sinu, bil skoraj vržen iz časopisa, nato preseljen v Mursko Soboto. No, morda pridejo boljši časi.
Ocvirk se je sicer nazadnje proslavil z javnim pismom podpore bratu v stiski, kardinalu Francetu Rodetu, in pokazal veliko mere poznavanja problematike testa očetovstva.
P.S. Mineva že debeli teden odmerjenega medijskega molka. Morda kdo misli, da se na ta način rešujejo težave privatne sfere? Ja, tak argument poznamo: tudi za bankrot nadškofije so dejali, da je interna zadeva Cerkve.
