Je Šarec ob odstavitvi sekretarja res kategorično obsodil politična lobiranja?

Je s tem, ko je Marjan Šarec žrtvoval generalnega sekretarja svoje stranke, dejansko tudi obžaloval prakso političnih pritiskov in kadrovanj?

Če ne bi odstavil svojega generalnega sekretarja, ker je ta »rihtal« službo Igorju Šoltesu, bi s tem pokazal, da ima super dvojna merila. Zakaj? Ker je od svojega poslanca Darija Krajčiča zahteval, da odstopi s položaja, ko je v neučakanosti in jezi odšel iz trgovine s sendvičem, v otipljivi korupcijski zgodbi pa ni teh visokih moralnih standardov ponovil ob svojem tesnem sodelavcu.

Dva koraka

Imamo dobre razloge dvomiti, da je to na današnji tiskovni konferenci storil kategorično. A ni tako enostavno. Distanciranje je Šarec izpeljal v dveh korakih. Prvi je nesporno obsodba »neprimernosti« in »nepravilnosti« telefonskega klica nadzornici Uradnega lista in sama napoved umika sekretarja, tega ni mogoče zanikati.

šarec kralj mmc

MMC o Šarčevi tiskovni konferenci o generalnem sekretarju LMŠ

Vendar ta ni bil edini in drugi je tisti, ki je bolj pomemben. Namreč tako kot drži, da je premier obsodil delovanje odstavljenega sekretarja, tudi ni bilo mogoče spregledati, da je poskušal njegovo dejanje zavijati v celofan širših praks in ga relativizirati. Kategoričnim obsodbam sicer vselej kategoričnega šefa vlade, ki se je podobno kot Miro Cerar zavezal visokim etičnim normam, pa to ne pritiče.

Bolj verjame Kralju

Relativizacijo je izpeljal z več manevri. Prvi je z izrekanjem naklonjenosti sekretarju, ki ga pozna in mu »bolj verjame« kot pa »raznoraznim drugim ljudem, ki pa ne bi prijavili, če bi poklical kdo prave sorte«. Kar pomeni, da je posredno obtožil tudi predsednico nadzornega sveta Uradnega lista Ireno Prijović, da bi morda v kakšnem drugem primeru (»klica prave sorte«) prijave KPK ne podala.

Še več, ne samo, da sekretarju menda močno zaupa, njemu je dal prednost, ko je interpretiral »brutalnost« telefonskega posredovanja, kjer je menda Kralj nastopil izjemno avtoritativno in samopašno. »Resnica je nekje vmes,« je premier podal končni seštevek teže takšnega klica, s katero je odščipnil polovičko nadzorničinemu pričevanju.

Poleg tega je njegovo ravnanje označil za »naivno«, za »spodrsljaj«, za »neizkušeno« in še enkrat ponovil frazo, da »če pa bi kdo prave sorte poklical, pa verjetno prijave ne bi bilo.«

Zimzelena metafora pometanja

Tokrat se je Šarec zapletel v zadrego konsistence z lastno retoriko poštenosti in »pometanja pred lastnim pragom« – njegove zimzelene metaforike, ki je skoraj ponarodela in ga je ujela  trenutku, ko je zaskrbljujoči kupček nastal pred njegovimi durmi.

Zato mu je bilo najbrž nerodno prisluhniti novinarski poizvedbi na tiskovki, če so to »ljudje iz njegovega kroga« naredili prvič in ali se je zgodilo mimo njega. Očitno nezadovoljen je potem poskušal dejanje nadzornice defenzivno pojasniti z namigom o škodoželjnosti drugih (»Prijava, nad katero vsi triumfirajo, naj ne triumfirajo preveč.«).

Nerodnost in filozofija, ki jo razkriva nerodne argumente

Četudi je znova uporabil ulični zdravopametni slogan o nefilozofiranju (»Tukaj nimamo kaj filozofirati, saj je zadeva popolnoma jasna«), bi počasi lahko spoznal, da mu prav ta povzroča največje preglavice. Zakaj? Zato, ker bi ravno s pomočjo filozofiranja lahko spoznal, da se je modro izogniti poceni argumentacijskim trikom, če želi res ostati verodostojen. Naj navedem primer. Na svoji tiskovki je Šarec citiral časopis Večer. Povedal je:

»Naš sekretar je bil toliko neroden, da je poklical. To smo brali mislim da v Večeru.«

Lepo je bilo videti, predsednik vlade pozorno in sproti prebira medije. A poglejmo si, na kakšen način je pri tem manipuliral. Uroš Esih je v svojem časopisu dejansko napisal naslednje:

Modus operandi političnega kadrovanja v prejšnjih vladah je bil takšen, da so vedno potekala na štiri oči v živo, brez telefonov. Kralj pa si je celo privoščil, da je predsednico nadzornega sveta Uradnega lista Ireno Prijović poklical po telefonu.

Šarčevi »boysi«

Intenca novinarja ni bila, da izpostavi »nerodnost« sekretarja LMŠ, ampak je njegovo dejanje neposredno grajal in ga tudi označil kot nekaj, kar si je Kralj predrzno »privoščil«. Popačitev smisla novinarjevih besed je hitro razumljiva: da bi ga zaščitniško predstavil kot nerodnega, je Šarec moral predpostaviti, da na podoben način kadrujejo vsi (argument iz sklicevanja na splošno prakso), vendar manj nerodno in bolj izkušeno, skratka bolj premeteno in pazljivo. Zato je sekretar zgolj žrtev lastne nepazljivosti.

Nepričakovano je tudi, da si je predsednik vlade tako močno zapomnil Večerov članek kot nekaj, kar lahko uporabi sebi v podporo, saj je v njem novinar zapisal nekaj precej zoprnega zanj:

Slišati je tudi, da se je med Šarčevimi »boysi« v zadnjem času razpasla samozavest in mentaliteta »nihče nam nič ne more«, zato zdrs, kot ga je uprizoril Kralj, ni bil presenečenje.

Nerodno zanj, vendar v nekem drugačnem in bolj fatalnem smislu.

Vse za javno podobo

S tem, ko je reinterpretiral Večerovo besedilo, je predsednik vlade v še eni variaciji manifestiral svojo veliko željo, da zagovarja ne zgolj Kralja, ampak posredno tudi njegovo početje.

Iz vsega naštetega lahko izpeljemo, da je bil njegov sekretar žrtvovan za potrebe gladitve javne podobe in pritiskov, ki bi se pojavili, če tega ne bi storil, obsodbe tovrstnih praks pa je bilo v nastopu predsednika vlade le za vzorec in jih ne moremo šteti za kategorične.

Slabši vtis od njega je danes pustil samo še predsednik KPK Boris Štefanec, ki je začutil soj žarometov na svoji že dodobra scefrani podobi neverodostojneža in v patetičnem nastopu s prstom pokazal na odrešilne medije. Njegova ustanova naj bi se ukvarjala s primerom vpliva na nadzornico urgentno in bo kmalu sprejela odločitev, je naznanil, vendar »zakon po njegovih besedah v takšnih primerih ne predvideva sankcij«.

Kaj potem sploh lahko stori institucija, ki se bori za preprečevanje korupcije, razen podajanja načelnih moraličnih mnenj brez sankcij? Njegovo pojasnilo se bo uvrstilo v anale:

»Sankcija ste mediji in javne objave ugotovitev komisije (KPK-ja, op. a.),« je še pristavil predsednik KPK-ja.

Bolj čudaške in vase usmerjene razlage že dolgo nismo slišali: če je funkcija ustanove, ki jo vodi, tako prazna, da perpetuira le javne ugotovitve, po možnosti na tiskovnih konferencah predsednika KPK, potem včasih služi zgolj njegovi samopromociji.

Več:

Sendvič morala in politično čistunstvo

»There is no free sandwich« ali zakaj je Krajčič moral oditi

Ničelna stopnja tolerance do filozofiranja: Šarec kot vratar v Platonovi Državi

Murgle kradejo otroke: s čustvi proti očitkom o nedokazanem premoženju

Članek Slovenskih novic je lep primerek (ne)hotene manipulacije. Novinar ali novinarka K.K. (verjetno Ksenija Koren) je danes objavil(a) besedilo, katerega osnovna poanta je ustvariti vtis, da je Janez Janša te dni odgovoril na očitke o nedokazanem izvoru svojega premoženja.

SN Janša premoženje

Slovenske novice: ad misericordiam ali o kraji otrok

Damage control

Še več, članek navaja »celotno Janševo pismo« kot nekakšno ekskluzivo in izrecno zapiše, da »je prvak opozicije na javnost naslovil pismo«:

VELENJE – Potem ko je bil v petek po prazničnem dnevu OF v uradnem listu objavljen oklic okrožnega sodišča v Ljubljani s popisom premoženja predsednika SDS Janeza Janše, ki ga preiskujejo specializirani državni tožilci, je prvak opozicije na javnost naslovil pismo, v katerem pojasnjuje izvor svojega premoženja. Oglasila se je tudi njegova soproga Urška Bačovnik Janša. Na twitterju se sprašuje, kdaj bodo volitve in kaj sledi pred naslednjimi. Leta 2014 je moral namreč njen mož v zapor tik pred predčasnimi volitvami, ustavno sodišče pa je sodbo kasneje razveljavilo.

Sicer pa je Janša v pismu, ki ga v celoti objavljamo v nadaljevanju, med drugim pojasnil, da je v 35 letih kariere, večji del katere je bil poslanec, pet let pa tudi predsednik vlade, zaslužil približno 1,1 milijona evrov. Največ je zaslužil kot vodja razvoja v računalniškem podjetju, ko je mesečno dobival približno štiri tisočake. Kot predsednik vlade je mesečno služil 3500 evrov.

Sicer pa priznava, da je v življenju najel šest kreditov, dva še vedno odplačuje.

Celotno Janševo pismo lahko preberete v nadaljevanju.

Nič od navedenega ne drži. Prvič, na veliko citirano pismo je predsednik SDS objavil decembra 2011, ob prvih očitkih protikorupcijske komisije. Lepo, da ga novinarji Slovenskih novic objavljajo danes, toda ni res, da bi ga avtor sam po-objavil v danem kontekstu. Dejansko se te dni posebej na objavo v Uradnem listu sploh ni odzval, so se pa njegovi medijski sateliti.

Zapisano ima očitno neko drugo nalogo – prikazati stanje stvari, kakor da bi Janša na zapisano repliciral. Obnoviti njegovo plat zgodbe, ki ni ravno sveža.

Mladina o tujih računih

Še več, Borut Mekina je prav v zadnji številki Mladine opozoril na številne luknje v Janševem premoženjskem alibiju. V članku z naslovom Asketova polna denarnica spomni na dejstvo, da je tožilstvo začetno vsoto 210.000 evrov premoženja nedokazanega izvora dvignilo na številko 400.000 evrov. In ne le to, navaja nekatere relativno sveže podatke o Janševih bančnih računih v tujini, kar bo verjetno prineslo nov demanti njihovega domnevnega imetnika:

Kaj pomeni ta razlika med 210 in 400 tisoč evrov, javnosti v tem trenutku ni znano. So nam pa na tožilstvu potrdili, da so v »fazi proučevanja« tudi informacije o nekaterih bančnih računih, ki naj bi jih imel Janša v tujini. Domnevno naj bi šlo za računa v graški banki Sparkasse in v švicarski banki Swisse International. Avgusta 2012 je sicer avstrijsko tožilstvo že preverjalo promet na računu graške izpostave banke Sparkasse, ki naj bi domnevno pripadal Janezu Janši. Po takrat pridobljenih podatkih naj bi bilo leta 2011 na ta račun skupaj nakazanih 610.474 evrov iz Münchna, 228.730 evrov pa naj bi bilo na ta račun nakazanih iz Ljubljane. Na drugi strani naj bi – to je izhajalo iz istih podatkov – skupaj 1,502.731 evrov z računa dvignil Janez Janša osebno, še 100 tisoč evrov pa 6. septembra 2011 »Crnkovic«, piše v dokumentih, s katerimi razpolagamo, del teh podatkov pa je Janša sam objavil v svoji knjigi zbranih sodnih postopkov zoper sebe. Janša je tedaj objavil tudi sklep avstrijskega tožilstva, ki je postopek zaradi pranja denarja proti njemu ustavilo. Banka Sparkasse je namreč avstrijskemu tožilstvu sporočila, da v ovadbi navedena številka bančnega računa pri njih ne obstaja. Ali je prišlo v nadaljevanju do kakšnih novih potez s strani avstrijskega ali slovenskega tožilstva, ni znano.

Ad misericordiam

Če se je (verjetni) novinarki Slovenskih novic zazdelo, da je treba namesto Janše odgovoriti na očitke tožilstva, je tudi v nadaljevanju namesto njegovih pojasnil postregla s tvitom njegove žene. V slogu Janševe Nove24TV, kjer so objavili udarni članek z naslovom »Premoženje Janeza Janše popolnoma razkrito in pojasnjeno. Zdaj se bo rdeči falangi dokončno zmešalo! Naslednja faza – kraja otrok?«

Nova24 zmešalo falanga premoženje

Članek na Janševem portalu Nova24TV: prihaja kraja otrok

Manira obrambe je torej predvidljiva: gre za zaroto rdečih škratov iz Murgel, namesto prvaka SDS pa v središče, na osrednje mesto, stopi Urška Bačovnik Janša s kratkim tvitom »Kdaj že bodo te volitve? Nam bodo pred naslednjimi ukradli še otroke?« in povezavo na novico STA, ki govori o objavi v Uradnem listu in grožnji odvzema premoženja.

Sklicevanje na čustva je brž prepoznavno in stavi na solidarizacijo iz usmiljenja (ad misericordiam), kajti zdaj menda prihajajo ukrast še naše otroke. Kdo, ni posebej pojasnjeno, ampak v imaginariju sovražnikov ni treba dolgo ugibati, kajti ti so do potankosti že dolgo identificirani.

Zanimiva je razvita želja Janševe soproge, ki kliče po verjetno predčasnih volitvah ali pa si želi čim hitrejše regularne. Stavek »Kdaj že bodo te volitve?« lahko beremo le na ta način, da očitno verjame, kako te rešujejo težave v sodstvu, tožilstvu in pravosodju nasploh.

Kar bi pomenilo: če so volitve in na njih zmagaš, se ne more zgoditi, da v Uradnem listu istega dne objavijo oklic Okrožnega sodišča v Ljubljani, da bo predmet tožbe tvoje premoženje in da ti grozi odvzem hiše, stanovanja in avta. Volitve rešujejo tvojo zadrego, ko ne znaš pojasniti izvora svojega premoženja in te preganja specializirano državno tožilstvo. Vse to so potencialni blagodejni učinki volilne zmage, ki si jo nekdo obeta – kaj pa drugega.

In končno je z njimi rešena še ena težava, kajti Murgle bodo vsak hip ukradle naše/tvoje otroke. No, tak čustveno nabiti argument pa bi res moral emocionalno prepričati še zadnje dvomljivce.

Urška Janša tvit ukradli otroke

Urškin tvit, v katerem izraža strah pred ugrabitvijo otrok