Po današnji Delovi anketi kar 69 odstotkov vprašanih ne odobrava ukrepa Vatikana, uperjenega proti nadškofu Uranu. Ni dvoma, ljudje so pretežno na njegovi strani, imajo ga radi, verni in celo neverni – in očitno so mu po tihem pripravljeni odpuščati grehe, če jih je storil. Kaj navajajo v opravičilo?
Vsi to počnejo
V teh dneh so celo desnici in Cerkvi naklonjeni mediji pisali in namigovali, da marsikateri duhovnik na skrivaj pere plenice. Saj ne, da tega ne bi vedeli ali opazili, mi in oni – želeli so zgolj omiliti Uranove potencialne grehe in jih raztopiti v argumentu »tudi ti«. Najbolj nazorni sta pri tem bili (verni) intervjuvanki v Delu:
Žal ne vem, kaj mu Vatikan očita – če je res česa kriv, potem se mora pač pokoriti in ubogati navodila svetega sedeža, a če gre res ‘le’ za očetovstvo … To se za božjega služabnika res ne spodobi, a še zdaleč ni edini, če ima res kje kakšnega potomca. Zato se mi zdi kazen veliko prehuda.
Vsi kdaj grešimo, in če je grešil tudi Uran, ne razumem, zakaj bi moral zato oditi iz Slovenije?! Taka dobričina si česa takega pač ne zasluži, že tega očitanja in špekuliranja ne, še zlasti če nič od tega ni res.
Argumenta »vsi to počnejo«, imenovan sklicevanje na splošno prakso, in podobno »tudi ti« (tu quoque), sta vedno priročna in ljudska, kakršen je tudi nadškof. Če tudi drugi duhovniki perejo plenice, zakaj kaznovati samo enega? In prav tega? Če vsi kradejo, zakaj so kaznovali ravno mene? Če vsi vozijo prehitro, gospod policaj, zakaj moram jaz plačati kazen? Res ni pravice na tem svetu!
Oba klasična zmotna premisleka seveda spregledata, da Uran ni bil katerikoli duhovnik in da kazanje s prstom na druge ne more biti relevantno. Tudi reči »taka dobričina« je pravzaprav le pozitivistični »argumentum ad hominem«: če dobričina stori neprimerno dejanje, bo to dejanje zato res manj primerno? Seveda ne.
Tri interpretacije
V zadnjih dnevih so nekateri lahkotnejši mediji opogumljeno začeli razvijati tretjo možno branje tega, zakaj je prišlo do izgona nadškofa. O dilematiki dveh samoumevnih nasprotnih možnosti sem že pisal. Tretja možnost je nekoliko bolj zarotniška, ni videti neverjetna in si zasluži vsaj omembo. Poglejmo si vsa tri branja.
Krivična obsodba: po prvem branju se nadškofu Uranu dogaja velika krivica na stara leta, možu velike topline in krhkega zdravja: deležen je krivičnih očitkov o očetovstvu, ki so neresnični, sicer nadvsem prijazen in ljudski škof je popolna žrtev sovražnih govoric in dolgoletnih vaških čenč, ki so žal zdaj prepričale še Vatikan, čeprav z neverjetno zamudo in brez dokazil.
Dolga roka pravice: po drugem branju se Uranu vendarle dogaja pravična kazen: ne le, da ni pristal na test očetovstva, je tudi oče otrok, o čemer je Vatikanu, kar je tu še najhujše, najmanj dvakrat tajil in lagal: pod prisego »že, ko je bil pred božičem 1992 pod prejšnjim papežem imenovan za škofa, in nato spet, preden je jeseni 2004 s premikom v nadškofa in metropolita v Ljubljani dobil najvišjo službo v Cerkvi.« Čeprav so mu nadškofje dali možnost, da dokaže svojo nedolžnost, tega ni izkoristil, zato je njegovo romanje v Canosso povsem pravična kazen, kakorkoli že je morda res prestrog ukrep za nekoga, ki je bolehen in star.
Zarota kardinala Rodeta: po tretjem branju niti ni pomembno, ali je nadškof Uran dejansko nedolžen ali kriv. Za tako hudo sankcijo je predvsem, čeprav morda ne v celoti, odgovoren kardinal Rode, ki je skupaj s prejšnjim nuncijem v Sloveniji Santosom Abrilom y Castellom neposredno odločal o Uranovi usodi kot član vatikanske kongregacije za škofe. A Rode je nekdo, ki Urana iz nekega razloga nikoli ni maral, kvečjemu iz dna duše preziral, zato ga resničnost navedb o očetovstvu niti ne zanima zares: izkoristil je okoliščino nenehnih govoric in nerodno obrambo osumljenega, da je z nekaj manevri podpihovanja prišlo do drakonske kazni.
Rode stopi na oder
Za nobeno od treh tudi medijsko lansiranih branj ni zelo verjetno, da se bo kdaj povsem in docela razkrilo kot pravo ali nepravo. Spekulativnost, izziv tudi za medijski profesionalizem, je vedno zoprna cona razprave, ker predpostavlja le večjo in manjšo dozo možnega približanja resnici dogodkov in stanj stvari, in to žal vključujoč tudi prihodnost. Pa vendar smo prav zato pahnjeni v situacijo, ko bo pri njej najverjetneje tudi ostalo in bi bila odločitev za popolno vzdržanje od presoj preozka omejitev glede na težo in obseg dogajanja. V kar se lahko zatečemo, je vsaj induktivno sklepanje. Da je kardinal in Uranov predhodnik odigral ne tako majhno vlogo pri kaznovanju domnevnega zatajevalca otrok, induktivno ni tako zelo zanemarljiva opcija. To sta mu lahko omogočila njegov nesporen vpliv in vloga v Vatikanu, bil je, kot rečeno, neposredno med odločevalci, in tu je še njegov sovražni odnos do Urana, ki ga je vedno težko skrival (podobno kot nikoli ni znal ali želel skrivati svojih pravih čustev).
Rodetu je večkrat ušlo nestrinjanje z imenovanjem njegovega naslednika. O njem, ne o Uranu kot človeku ali nadškofu in celo ne o njegovem imenovanju, se nikoli ni izrazil pozitivno, niti diplomatsko, prej nasprotno. V času Uranovih zagovorov na Svetem sedežu in sicer je zagotovo moral vedeti, s kakšno hipoteko je otežen sprva škof, kasneje nadškof in metropolit. V trenutku, ko je odšel, je vsaj navidezno bila slovenska RKC zgledna, brez večjih afer. In kaj se zgodi v njegovi odsotnosti, ko ga ni doma? Zdaj, ko je na tem, da se iz Vatikana na stara leta vrne na rodno grudo, ga pričakata Sodoma in Gomora, moralno in finančno grešna domača cerkev, za katero se je toliko trudil. Kdo bi se vrnil v tako gnezdo? Mar ni treba krivce kaznovati že zavoljo tega, kar so storili Sloveniji po tistem, ko je odšel iz nje?
V intervjuju za Dnevnik 24. decembra 2005 je Rode sprva razvijal teorijo totalne zarote slovenskih medijev, s katero tudi te dni RKC zelo opleta, potem pa je prst neposredno usmeril v Urana, ki da se rad dobrika javnosti in javnost njemu:
Kako si razlagate, da so mediji oziroma javnost do vašega naslednika, nadškofa Urana, bolj prijazni, kot so bili do vas? Ljudje so ga izbrali celo za Slovenca leta.
Se vam ne zdi to še en dokaz o središču, ki vodi oblikovanje slovenskega javnega mnenja?
Ne, jaz v tem vidim dokaz, da je nadškof Uran bolj priljubljen, kot ste bili vi, in da so njegova stališča bolj sprejemljiva, kot so bila vaša. Morda le zaradi načina, a vendarle.
Po mojem so tokrat zgolj spremenili taktiko in kot na ukaz spet vsi trobijo v en glas. Če so se mene lotili s silo, so hoteli nadškofa Urana omrežiti z laskavim priznanjem. Naj vam v zvezi s tem postrežem z besedami kardinala Ratzingerja, ki veljajo v vsakem primeru: “Prva škofova skrb ne sme biti, da se prikupi javnosti. Škof mora javnost pretresti, prebuditi moralno vest, četudi ga zaradi tega zasovražijo. Cerkev je prepričljiva takrat, ko so oznanjevalci pripravljeni na trpljenje, na rane in na smrt.”
Se pravi: priljubljenost škofa je sumljiva po sebi. Prava drža oznanjevalca mora računati tudi na trpljenje, rane in s koncem življenja. In zdaj je res videti, da Urana po nekogaršnji zaslugi čakajo trpeče preizkušnje mučenika.
Neprepričljivi demanti z izogibanjem
Grozeče govorice o Rodetovi vpletenosti so danes doživele njegov oster demanti. Kardinal, oziroma kot so ga podpisali na uradni strani RKC »Franc kardinal Rode«, je zanikal svojo vpletenost, »češ da naj bi vplival na disciplinske ukrepe«. Neverjetna trditev, če je prav on kot član relativno majhnega zbora 35 članov kongregacije za škofe skupaj s prejšnjim nuncijem po vseh dosedanjih medijskih informacijah odločal o tem ukrepu – a o tem niti besede, čeprav so ju kot »domačina« morali vprašati kaj več od drugih.
Rodetovo pismo se je omejilo le na zanikanje partikularnih trditev, npr. sodelovanja z mariborsko škofijo, in nekaterih medijev, češ da je pričakoval prijazen finančni odnos do te škofije tudi od svojega naslednika, ki pa se mu je izneveril. O pravih razlogih ukrepa izgona pa nič, kardinal se jim popolnoma izogne in nas pusti razočarane. Če je z izjemno vehementnimi stavki zanikal vse laži o svojem spletkarjenju in besede o Uranu kot »kadrovski napaki«, pa je na koncu pisma nehote popustil:
Na navedena podtikanja in namigovanja odgovarjam z besedami francoskega diplomata Talleyranda: »Tout ce qui est excessif est insignifiant.« Vse, kar je pretirano, je brez pomena.
Je pretiranost – glede česa? – res enaka laži in podtikanju? Pojem tega ne implicira in Rodetovo siceršnje zanikanje postavlja v malce čudaško luč; najmanj, kar mu lahko očitamo, je silno (ekscesno) nerodno izbran citat.
Odgovor Realnega: Uran kot žrtev cerkvenih stališč do družinskega zakonika
Kaj naj v smislu moralne ocene porečemo, če bi se izkazalo, da je nadškof Uran res oče otrok, ki jih zaenkrat taji? Saj res, kaj že je pridigala Cerkev le nekaj mesecev nazaj? Ironični obrat tehtnosti stališč RKC pri in pred referendumom o družinskem zakoniku bi lahko strnili v nekaj osnovnih tez (povzeto po članku iz Dnevnika):
Zakonik omalovažuje materinstvo in očetovstvo in mu ne priznava posebnega pomena za rojstvo in razvoj otrok. In vendar je v ustavi jasno zapisano, da država varuje materinstvo in očetovstvo.
Zakonik zagovarja stališče, da otrok za zdrav psihični, duhovni in telesni razvoj ne potrebuje očeta in matere.
Zakonik je razvrednotil družino in družinske vrednote.
Družinski zakonik ne priznava, da je v največjo otrokovo korist, da ima skrbno in ljubečo mamo ter skrbnega in ljubečega očeta. Ne spoštuje dejstva, da mama in oče po naravni poti otroku podarita življenje in se dopolnjujeta pri vzgoji otrok.
Vsa ta stališča RKC, izjemno pomembnega akterja v referendumu sploh, so le nekaj mesecev po referendumski zavrnitvi novega zakonika na svojevrstni preizkušnji: če je nadškof Uran res oče, kaj je od tega je udejanil in kaj je potem Cerkev mislila resno? Mar izrečene zahteve ne veljajo tudi zanjo? Trditev »saj marsikateri duhovnik pere plenice« postane sploh hipokritična. Pravičniška ironija bi od Urana in vseh drugih očetov med klerom zahtevala priznanje pomena očetovstva za rojstvo in razvoj otroka, prispevek k zdravemu psihičnemu, duhovnemu in telesnemu razvoju otroka, dopolnjujočo vzgojo, skrbnega in ljubečega očeta. Kot da bi nekdo želel reči: če mislite resno, začnite pri sebi!
Nenazadnje je sam Uran v letih škofovanja moraliziral o pomenu družine in problemu upadanja rojstev pri nas: »Spomnil je na veliko krizo upadanja rojstev med slovenskim prebivalstvom, visoko stopnjo samomorov, bega iz življenja, razpada družin ter moralne in duhovne krize«, »odločitev za večjo rodnost je po njegovem ‘odločitev za prihodnost slovenskega naroda in za boljše življenje vseh generacij’«.
Komunikacijski šum in obljuba rešitve
Mediji so izrazito bežno poudarili velik razkorak med začetno špartansko reakcijo slovenskih škofov, ki so se zavili v molk in fingirali nevednost, naslednji dan pa presenetljivo že na karseda veliko komentirali drobne fragmente zgodbe. Kot da bi čez noč zamenjali piarovsko strategijo in iz nevednežev postali vedeži. Prelomna je bila skupna izjava Urana in Stresa, ki so jo objavili 25. julija, ko so se odločili, da bodo vendarle opustili začetno taktiko sprenevedanja. Vendar pri tem niso zavrgli večkrat ponovljene teze o ti. komunikacijskem šumu med Uranom in Svetim sedežem.
Dokaj evidentno je, da je razlaga, ki bi vključevala probleme v komunikaciji, za lase privlečena. Težav v njej očitno ni bilo: Uran je hodil na avdience v Vatikan, nuncijem v Sloveniji niso blokirali telefonov in tudi vrata jim verjetno nihče ni zaloputnil, slovensko znajo dovolj dobro ali imajo vsaj dobre prevajalce, Rodeta je dogajanje v domovini vedno zanimalo. Kakor pišeta Uran in Stres v skupnem pismu, v Cerkvi še vedno stavijo na piarovske učinke sklicevanja na šum, ki bo menda nekoč odpravljen:
Upava, da bo odsotnost pripomogla k pomiritvi in da se bodo nesporazumi pojasnili.
Rečeno s figo v žepu. Na kakšen način bi lahko bili nesporazumi odpravljeni, kaj bodo za to naredili, kako bo komunikacija vzpostavljena in problematični očitki razrešeni? Zelo težko, ker je videti izmišljen izgovor. Novinarji bi lahko izrabili trenutno večjo zgovornost RKC in naše škofe povprašali po teh ključnih dilemah ali jih raziskali:
Se je od nadškofa Urana kadarkoli zahteval preizkus očetovstva?
Je to od njega zahteval tudi Sveti sedež?
Ali drži, da je Uran takšen preizkus zavrnil?
Kajti nadškof bodisi je oče otrok bodisi ni. Če ni, gre za grdo in graje vredno natolcevanje, ki mu je nasedel Vatikan in velik del javnosti. Če je, potem bomo resnico izvedeli le ob izkazanem zanimanju otroka ali morda matere. A za to je potreben interes domnevnega otroka nadškofa po preizkusu – brez njega pač nikoli ne bomo vedeli. Obljubljene možnosti, da bi se nesporazum pojasnil, ni, razen le v tem izjemnem primeru, ko bi zainteresirana oseba to zahtevala in na koncu ugotovila, da se je glede očeta motila. Čeprav marsikoga tudi to ne bi zadovoljilo – lahko bi bila vložena zmanipulirana zahteva, da bi se Uran izkazal za nedolžnega.
Če se od njega nikoli na noben način ni zahteval preizkus, potem je nekoliko sumljiva vsaj ena trditev: da ga je doslej zavračal. Se ne sklada preveč s sedanjo Uranovo obljubo, da nanj pristaja. A tudi iz tega razkoraka ni mogoče izpeljati nobene zanesljite ugotovitve v nobeno smer. Razen ene: da je težko razumeti, kaj naj bi štelo za komunikacijski kratki stik.