Šefica Socialnih demokratov je po nekajdnevni nenavadni odsotnosti sredi afere nakupa sodne stavbe na Litijski množičnim medijem zagotovila, da je stranka že »iz najhujšega«. Poudarek so izbrali tudi novinarji MMC RTV Slovenija in ga dali v naslov.
Nekateri so se menda pridušali, kot poroča portal N1, da je povsem nedopustno, če odide na dopust v trenutku, ko ji stranka razpada – kar je storil evropski poslanec Matjaž Nemec. Zakaj je bila Tanja Fajon nekaj dni odsotna, ne vemo dobro, da pa ob vrnitvi deluje optimistično, ni težko uganiti: želi pač pomiriti strasti in napetosti v javnosti, še zlasti v lastnih vrstah. Toda kaj natančno se je vmes zgodilo, da bi takšen opis lahko šteli za dovolj precizen in korekten? Kaj hudega je minilo?
Minevanje hudega
Ne ravno veliko. Pravosodna ministrica Dominika Švarc Pipan je napovedala svoj odhod. S svojega mesta se, zelo zapoznelo in brez izrečene zahteve stranke, da to stori, poslavlja tudi generalni sekretar stranke Klemen Žibert, v medijih zaenkrat najbolj osumljen, da je operativno vodil posel nakupa stavbe. Ampak odhodi ničesar ne spremenijo.
Predsednico torej lahko razumemo, da uporablja psihološko »spravno« retoriko, toda dejansko se vmes ni odvilo nič bistvenega: noben element korupcijske afere ni nič bolj pojasnjen, nič ni manj hudo za SD in tudi nepremičninski posli sekretarja niso niti za dlako bolj transparentni. Ne vemo, kje je končal denar, ne vemo, kaj se dogaja s preiskavo. Strogo vzeto se njeno »najhujše« lahko nanaša zgolj na medijsko pozornost javnosti. Ko Fajon ugotavlja, da je najhujše mimo, na neki točki vara: tak je tukaj lahko zgolj opis za utrujenost novinarjev in manj fokusirano pozornost državljank in državljanov. Stanje, ki si ga je tako močno želela!
Hipotetično o pritisku javnosti
Vzemimo in premislimo glede tega hipotetično situacijo: ni težko ugotoviti, da so Socialni demokrati v tej aferi storili skoraj vse narobe, politično in piarovsko, nespametno protežirali svojega sekretarja, za katerega nikoli niso uradno zahtevali, da odide, hkrati pa neprepričljivo agresivno napadali ministrico Švarc Pipan. Toda če so se okrepile ocene, da lahko dogajanje dramatično škoduje stranki in jo tudi pokonča, bi se morda zgodilo nekaj nepričakovanega, če bi se že v začetku čisto vsi umaknili s soja žarometov? To je ta spekulacija: kaj bi se z vidika pritiska javnosti dogajalo, če bi vodstvo stranke ravnalo skrajno arogantno in bi se ves čas izmikalo slehernemu pojasnilu? Da bi umanjkalo na način, kot je to storila Fajon za nekaj dni?
Predstavljajmo si torej, da so v vodstvu neke stranke, ki so ujeli s prsti v marmeladi, dva tedna nedosegljivi in ne odgovarjajo na nobeno vprašanje, vmes pa se novinarjem vidno izmikajo brez slabe evsti. Ne govorim o tem, kako zelo maksimalno neetično bi bilo takšno početje, o čemer ne more biti dvoma, ampak o realnih psiholoških učinkih tovrstnega nespodobnega ravnanja ob aferi kakšne od političnih strank. Bi »najhujše« minilo na isti način, kot je menda zdaj, bi minilo prej ali sploh ne bi?
Za SD dela spomin zlate ribice
Nisem prepričan, da ne bi minilo na podoben način. Govorimo seveda o fenomenu pozabljanja javnosti: ljudje imajo pač spomin zlate ribice in njihova pozornost pada neverjetno hitro. Z njo pa tudi zahteve in pričakovanja do drugih – neverjetno hitro postanejo indiferentni in jim ni mar za nič. Naloga novinarjev mora biti, da se proti takemu spominu borijo.
Na pozabljanje ljudi vplivajo številni dejavniki in preprostih razlag zanj nimamo. Ena od njih so najbrž nizka pričakovanja, ki jih imamo do politikov, še zlasti v nerazvitih demokratičnih sredinah. Druga je informacijska prenasičenost z informacijami, kjer se novice o korupcijski aferi izgubijo v poplavi drugih. Zagotovo bi lahko bil faktor vpliva tudi kognitivna disonanca in pristranost: kot vidimo, Golobove številne napake marsikoga ne motijo, ker ga imajo za svojo volilno izbiro in sploh v kombinaciji s strahom pred vrnitvijo Janše niso pripravljeni priznati, da so izbrali narobe. Kognitivna disonanca pa pripelje do zavračanja informacij, ki niso v skladu z njihovimi političnimi pričakovanji ali prepričanji, kar se v praksi kaže v selektivnem spominu in ignoriranju korupcijskih afer.
K temu dodajmo še, da je ljudstvo dovzetno na manipulacije o tem, da je vse »najhujše« minilo, v slovenskem medijskem prostoru, ki je avtokastriran, pa je tovrstne cilje brez novinarskega nadzora mogoče doseči še bistveno hitreje. Končno na pozabljanje in spomin zlate ribice med državljani vpliva zavračanje neprijetnih čustev – nihče si zares ne želi razmišljati o stvareh, ki sprožajo gnev, jezo in občutke nemoči ali razočaranja. Precej bolj »prijetno« se je obrniti proč in razmišljati o čem bolj prijaznem kot o skorumpiranih politikih.
Izživljanje Goloba nad SD
Fajon je še povedala, da se zaveda, »kakšni časi so pred nami in da stranka ni v dobri kondiciji. Ampak mislim, da smo iz najhujšega pravzaprav izšli, potegnili smo določene poteze.« No, v njeni jih niso ravno potegnili – omenja zgolj pogovore, statutarni kongres marca letos, ne pa tudi volilnega, čeprav nekateri zahtevajo njen odhod. Omenja načelno ničelno stopnjo tolerance do korupcije, ne pove pa, kaj bi glede tega praktično naredila v svojih vrstah.
Ko se je sestala s predsednikom vlade, na katerega je očitno jezna, ker ni takoj razrešil pravosodne ministrice in ji s tem onemogočil razkrivanje podrobnosti v aferi, je še ugotovila, da bo kar on prevzel resor za pravosodje. To mu je ponudila in menda »se je strinjal«. Potem bodo v stranki poskusili najti novega kandidata.
A ključno in odprto vprašanje je tudi, zakaj si je predsednik vlade dovolil sadistično poniževanje Socialnih demokratov. Še več, veliko slutenj je, da je začetno operacijo izpeljala njegova generalna sekretarka Vesna Vuković, v začetku s pomočjo njej bližnjih medijev. Šefica Socialnih demokratov je nato medije mirila, da so uspeli na sestanku odgovoriti na »tisto glavno vprašanje, ali se želimo delati skupaj naprej – odgovor je da.«
V igri je potemtakem bil tudi odhod iz koalicije in končno vladna kriza. Je bila zamera do Goloba le v tem, da ni pravočasno odpoklical ministrice, ali pa morda neizrečeno tudi v sumih, da si je premier privoščil nekaj roštilja s koalicijsko partnerico in jo po malem discipliniral, kar se že kaže pri nekaterih maščevalnih odklonilnih glasovanjih socialnih demokratov v parlamentu?
Kaj podobnega bi smel izpeljati le lider stranke, ki je brezmadežna. Golobova pa je zelo daleč od takšnega vzora.
Več:
Ministrica Švarc Pipan na odstrelu: kdo so strici iz ozadja in kakšni so scenariji?
Ravs, zaradi katerega frči perje: resna zagata Socialnih demokratov ob sumu kaznivega ravnanja
Naključja se pač dogajajo: vpleteni v afero Litijska množično menjujejo telefone