Dan, ko je predsednik vlade izgubil nedolžnost

Mineva že nekaj dni, odkar je Marjan Šarec z majhno, a odločilno pomočjo medijev, uspel normalizirati nadaljnje politično vmešavanje v državna podjetja. Čeprav je imel dobro priložnost, da svoji ministrici za infrastrukturo pristreže peruti, tega ni storil in nič ne kaže na takšno gesto. Še več, priklonil se je njenemu neposrednem posegu v SODO in celo s svojim molkom požegnal napoved novih v druga energetska podjetja.

Medijska naracija in uokvirjanje zgodbe sta poučna. Novinarji tokrat niso dovolj složno niti poskušali izraziti pričakovanja, da premier ministrico najmanj pokara ali celo odpokliče, kar je doslej vselej tudi storil. Po tovrstni vehemenci je zaslovel ob vsakem še tako minornem političnem prekršku in zahteval kazen za vsakokratnega grešnika.

Zadrega, da bi se utegnila zamajati vladajoča koalicija ali pasti vlada, je očitno najprej nagnala strah v kosti medijem, ne politiki.

SIOL Bratušek sodo

Planet TV in Siol med svojim razkrivanjem ministričinega vmešavanja v razpis

Omenil bom le dva dosedanja primera: sloviti poslančev sendvič, ki ga je stal službe in politične kariere, in potem nedavno vpletanje v izbiro novega direktorja Uradnega lista, ko je lobiranje njegovega generalnega sekretarja stranke javno naznanila nadzornica. Šarčeva reakcija, razrešitev obeh brez oklevanja in pomislekov, značilno opiše njegovo vsaj navidezno avtoritativnost, silovito ljubko ljudstvu in atraktivno najmanj toliko kot njegove ljudske metafore in še bolj sklicevanje na zdravo kmečko pamet.

Politični dramolet

Edino zahtevo po njenem odstopu (izjava Alternativne akademije) so mediji gladko in najbrž ne naključno vrgli v koš (RTV Slovenija, STA, Dnevnik, Primorske novice, ipd.). Razlogov za obrat je več in medijski moment ni nepomemben, čeprav bi morala ministrica, celo podpredsednica vlade, po vmešavanju v SODO odleteti s tega mesta takoj. Po tistem, ko je naslednji dan po razkritju Planet TV izpeljala nekaj političnega gledališča in v kombinaciji s pohlevnimi odgovornimi uredniki z dramatičnim protinapadom na »fante« ki obvladujejo energetiko, vsaj za trenutek vnesla element relativizacije v svoje sicer nedopustno dejanje političnega kadrovanja na lastno pest.

Četudi se je neposredno vmešala v menjavo direktorja, kar med razpisom izpeljala menjavo akta o ustanovitvi in ga ob odsotnosti premierja avgusta kot podpredsednica vlade uspešno potrdila na vladi, nato pa zamenjala neposlušnega nadzornika s svojim direktorjem direktorata za energijo. Vse z očitnim namenom, da ustavi eno kandidaturo in favorizira svojo.

Na vprašanje, ali je sredi poletja fintirala vlado na dopisni seji, je nonšalantno dejala, da je njihov problem, če člani vlade ne berejo gradiv! Kako je že povedal dr. Bogomir Kovač? Pred sabo imamo Nušićevo komedijo »Gospa ministrica« o primeru slovenskega političnega povzpetništva. Zaenkrat ob asistenci predsednika Šarca in prijaznih medijev.

Kako ji je uspelo izpeljati trik? Ministrica je po tistem, ko so jo ujeli s prsti v marmeladi, šla v protinapad, ki je najboljša obramba, češ da bo »grizla in sekala lovke« (!) neimenovanih »fantov iz energetike«. Da bi ta manever odvračanja pozornosti od svojega vmešavanja v državna podjetja prikrila in obenem konkretizirala, je morala najaviti pregon in s prstom pokazati na nekoga. Tokrat na direktorja ELES-a. V studiu POP TV je potem dejala, da ga je že prijavila KPK (!), ne policiji.

Grize in seka lovke

No, novinar POP TV Anže Božič je minuli petek zvečer preveril in ugotovil: »Njene prijave do zaključka uradnih ur (na KPK) v petek zvečer še niso prejeli.« Temu se reče učinkovitost! Bratuškova je torej, če ni lagala, takoj po tiskovki tistega petka ob 14.30 uri odšla, se usedla za mizo ter spisala in podala prijavo. Zakaj šele zdaj, zakaj ne kdaj prej? Zgolj retorična vprašanja ob političnem dramoletu z naslovom »Grizem in sekam lovke«, ki si ga je spretno izmislila in odigrala glavno vlogo. V nekakšnem nadaljevanju v stilu šefa njenega ministrskega kabineta in tesnega strankarskega sodelavca Jerneja Pavliča, ki je pred časom zapisal slavno misel: mi zagotavljamo elektriko, da lahko ekologi tvitajo.

Ne le to, očitno osebno zagotavljajo tudi svoje kadre, najbrž pod sloganom prinašanja luči za vse, da lahko državljani (zaenkrat še) tvitajo o njenih nesposobnostih, novinarji pa igrajo tetris.

Metaforična inovativnost

Ni vse tako črno, kar se novinarjev tiče. Na petkovo tiskovko sta prišli dobro pripravljeni Suzana Perman (POP TV) in Barbara Pance (Planet TV). Prav slednjemu mediju zdaj na veliko očitajo, da je s pomočjo svojih interesnih lobijev (beri: fantov iz peskovnika, ki pečejo potičke) speljala celo vojno proti ministrici. Tudi ta informacija je vredna raziskave, vendar v ničemer ne izključuje obsodbe dejanja političnega vmešavanja v državna podjetja.

Na vprašanje na tiskovni konferenci, zakaj je nadzornika v družbi SODO zamenjala, je Bratuškova povedala: »Ker ni bil pripravljen slediti dobrim praksam korporativnega upravljanja in dati možnost čim večjemu številu kandidatov, da se prijavijo na razpis.« Na vsak očitek o vmešavanju politike v podjetja je odgovarjala z dobro premišljeno retoriko, s katero je imitirala Šarčevo metaforično inovativnost. Za tovrsten poudarek so se odločili že na spletni strani njenega ministrstva, ko so izbirali naslov in zapisali »Dokler sem jaz ministrica, energetika ne bo peskovnik.« Vtis odločne in neupogljive heroinje, ki se žrtvuje za državljanske interese in kot levinja bori proti umazanim fantom, je očitno marsikoga prepričal.

ministrica sodo Bratušek spletna stran ministrstva

Prispevek na spletni strani njenega ministrstva: boj proti peskovnikom

»Zdaj sva malo napredovale«

A vendar je bila ministrica tisti dan zelo živčna. Novinarki Planet TV je zadovoljno ob spoznanju, da s svojim posegom ni kršila zakona, pokroviteljsko zabrusila: »Zdaj sva malo napredovale, nisva več pri kršenju zakona, ampak pri kršenju pravil. To je en korak naprej.«

Vprašanja, čemu sprememba akta o ustanovitvi sredi razpisa in čemu sredi postopkov pošiljanje zahtev po upoštevanju novih pravil iger, pa nastavitve novih nadzornikov, je zaustavljala s sklicevanjem na podporo vlade, čeprav gradiva k točki po čistem naključju na korespondenčni seji ni bilo: »Predsednik Šarec in vsi ministri so bili seznanjeni s postopkom. Če ne spremljajo, kaj se na vladah dogaja, je to njihov… (neizrečeno: problem).«

Na poizvedbo, zakaj ne na redni seji, je bila podobno osorna: ker so bile počitnice, in to dolge: »Šest tednov ni bilo redne seje« in »Kadar so počitnice, ni odborov vlad«. Ob tem je dodala še podatek o pozitivnem mnenju zakonodajnopravne službe. Aroganco je stopnjevala s pojasnilom o posegu v postopke: »Zato, ker sem se tako odločila in ker je moja pravica…« Ob tem se je ves čas ponavljajoče sklicevala na ustrezno regulirano »korporativno upravljanje« v primeru ljubljanskega UKC, ki menda tudi upravlja javno službo in ga v celoti nadzira politika. »A sem tam sprašujete?« je ponavljala svoje fingirano začudenje, zakaj mora biti tarča poizvedovanja.

Kronski argument: proti potičkam

V ozadju ministričine obrambe smo odzvanjajoče lahko slišali le eno utemeljitev: politika mora prevzeti odgovornost in ona je ta pokončna oseba, ki ne bo dovolila, da fantje iz energetike kradejo (»Če pa kdo misli, da lahko dela po svoje in da lahko še naprej mešetarijo in kradejo«). V jeziku šarčevskih metafor, spesnjenih do konca:

»Dokler sem jaz ministrica, energetika ne bo peskovnik, v katerem bodo fantje tekmovali, kdo si bo vzel večjo potičko.«

Toda koliko je v resnici vredno sumljivo plehko sklicevanje na politično odgovornost, s katerim maha ministrica? Kdaj in kako politiki v takih primerih res prevzemajo krivdo nase? Ne poznam primera. Vselej se začne in konča pri kazanju s prstom na nadzornike. Politiki so doslej vedno kot prvi poskrbeli za lastno razbremenitev odgovornosti. Ministričin retorični trik je s tem postal kompletiran, vsaj dokler ne sprejmemo predpisov, da takšna odgovornost obstaja, po možnosti jamčena z lastnim premoženjem.

Izgubil je nedolžnost

Ni dvoma, da je nadzor nad državnimi podjetji potreben, lahko tudi verjamejo, da se tam nekateri res igrajo s potičkami. Vendar obstajajo drugi mehanizmi njihovega omejevanja. Marjan Šarec je sicer izjemno redkobesedno pritrdil ravnanju Bratuškove in mediji so mu ustregli. Fantje s sendviči in uradnimi listi v rokah očitno niso bili izziv, toda ob ministrici je končno izgubil svojo nedolžnost, če uporabimo njima tako ljube metafore.

Ker je nova dejanja že napovedala, lahko poslej čakamo na nove primere vmešavanj v razpise, nastavitve nadzornikov in nove akte o ustanovitvi v preostala podjetja, kjer bo politika menda grizla in sekala lovke ter preganjala fante v peskovniku, ne da bi jih poprej ovadila organom pregona. V praksi to pomeni, da je politizacija teh podjetij v državi čez noč postala normalna stvar, pa tudi odgovornost je zdaj že enakomerno porazdeljena med premierja in ministrico. Kako je že rad teoretsko štosiral mladi Žižek? Ne moreš pri punci spati, ne da bi se to poznalo.

In ker so menda mnenja stroke glede »korporativnega upravljanja« deljena, kakor so te dni papagajsko ponavljali novinarji, ponujam rešitev za vse terminološke zagate: res bi bilo jezikovno ustrezneje, če ga končno, v segmentu državnih podjetjih, preimenujemo v »politično upravljanje«. In s tem enkrat za vselej končamo mukotrpno igro številnih sprenevedanj. Obenem pa tudi zlorabe metafor v politiki spet spravimo v običajne gabarite.

Šarčev obrat: brez ključev za zalivalce rož

Neodločnosti ob odstavitvi svojega generalnega sekretarja stranke predsedniku Marjanu Šarcu ne moremo očitati. Ni okleval z napovedjo njegovega takojšnjega odhoda. Toda po drugi strani je poskušal koruptivno dejanje nesimpatično relativizirati na številne načine. Z zamudo enega dneva je post festum dogajanje komentiral še na svojem Facebook profilu in poglobil opisani shizofreni odnos – vmes pa v istem psihološkem slogu nesimpatično blokiral prvaka stranke SDS na svojem tviter računu.

Retorično dvojnost njegove obsodbe sem podrobneje komentiral v prispevku Je Šarec ob odstavitvi sekretarja res kategorično obsodil politična lobiranja?. Čeprav lahko zgolj ugibamo, ali je svoja nadaljnja pojasnila v komentarju na Facebooku razvil iz nuje po nadzoru morebitne prihodnje škode ali »iskrene« notranje potrebe po dodatnem sicer javno izraženem premisleku, se jih na kratko splača pogledati.

Ne bi jim dal ključev

Komentarja so se dotaknili številni mediji, po stari navadi površno. Pri Slovenskih novicah so novico tabloidno predvidljivo oblekli v naslovni poudarek »Na ministrstvih je veliko ljudi, ki jim ne bi dal ključa, da bi zalivali rože«. Tokrat me bo zanimalo, kako je pri tem postopal argumentacijsko prav v delu, ki se nanaša na nesojene »zalivalce rož po ministrstvih in državnih podjetjih«.

Še ena zanj značilna metaforična raba, priključena ugotovitvi o tem, da so v stranki pometli pred svojim pragom, a da so prejeli avtogol (!), se glasi takole:

Na ministrstvih in v državnih podjetjih je veliko ljudi, ki jim ne bi dal ključa za en teden, da bi zalivali rože, kaj šele, da bi bili sposobni za delo, ki ga opravljajo. Ne smemo si zatiskati oči pred tem dejstvom. Naša stranka je v vladi in državni politiki eno leto, naj se vprašajo še tisti, ki so dlje. Namesto, da privoščljivo gledajo, naj razmislijo o mnogih stvareh.

Šarec kralj SN

Šarec bi temo obrnil drugam: nesposobni kadri na ministrstvih

Ne vedno prijetno življenje

V argumentacijskih smislu smo pričakovali, da bo defenzivno taktiko Šarec okrepil in da bo storil na več načinov. V svojem nastopu se je, kot vemo, skliceval na to, da je sicer sekretar Brane Kralj storil napačno dejanje, vendar če bi klical kdo drug, javnost o tem ne bi izvedela ničesar. S taktiko preusmerjanja pozornosti na druge in obujanjem asociacij na »splošno prakso« (v smislu »Vsi to počnejo, ampak moj Brane je bil malček neroden«) si gotovo ni povečal verodostojnosti pri tistih, ki sledijo načelom logike, a takih je malo, pri državljankah in državljanih, ki so jim argumentacijski triki namenjeni, pa zanesljivo ni bil neuspešen.

Iskanju čustvene solidarnosti sledijo tudi poudarki v Facebook komentarju, kakršen je tale: »V življenju niso samo prijetne in lepe stvari.« Seveda si lahko obeta, da bo ljudstvo globoko filozofsko misel nekoga, ki načeloma sovraži filozofiranje, razumelo in z njim ob izgubi sekretarja sočustvovalo.

Uvele rože in ključno vprašanje

Toda vrnimo se kritiki totalnih nesposobnežev na ministrstvih in državnih podjetjih, ki jim ministrski predsednik ne bi prosil, da mu en teden zalivajo rože, v resnici pa počnejo (ali ne počnejo) za državo usodne stvari. Pustimo ob strani smiselno vprašanje, kaj bo storil z vsemi tovrstnimi nesposobneži, s katerimi dnevno dela, saj si ne želi zatiskati oči pred takim dejstvom, kot pravi, hkrati pa slovi po svoji moralni odločnosti in brezkompromisnosti, in poskušajmo osmisliti, zakaj je sploh vpeljal omenjeno topiko. Kajti to je bistveno in, če smo že pri ključu, ključno vprašanje: zakaj in kako je tema o nesposobnem kadru, s katerim mora delati, sploh relevantna v kontekstu pojasnjevanja etične spornosti v ravnanju njegovega sekretarja?

Preprosto povedano: s to temo ni povezana. V kadrovski lobistični akciji, s katero se je poskušalo Igorja Šoltesa inštalirati na omenjeno mesto direktorja Uradnega lista, niti v enem trenutku nihče ni omenjal konteksta, da se na to mesto nastavlja nekoga, ki ni zgolj zalivalec rož.

Napačna sled

V takšnih primerih akterji velikokrat uporabijo zmoto kazanja na napake drugih, pri kateri želimo pozornost preusmeriti na to, da tudi drugi počnejo enako sporne stvari, vendar potem niso kaznovani ali to ni niti zaznano. Šarec je izbral bistro izpeljani red herring, zmoto »napačne sledi«; če dobro pomislimo, vpeljava nove teme z začetnim korupcijskim dejanjem lobiranja nima ničesar skupnega, kajti nesposobnost ministrskih in drugih nesojenih zalivalcev rož, kot se glasi še eno njegovo metaforično besedje, ni povezana s Kraljevim dejanjem zahteve po izbiri Šoltesa. Edini navidezni, a preširoki skupni imenovalec med Kraljem in zalivalci rož bi lahko našli v ohlapnem pojmu »kadrovanja«, sekretarjevo dejanje pa ni sporno zaradi prihoda novega kadra na čelo Uradnega lista, temveč načina, kako je steklo posredovanje okoli njega.

Zmota napačne sledi zato deluje kot zastranitev glede na začetno temo – težko rečemo, da jo je Šarec popačil (potem bi govorili o zmoti strašila), ampak je enostavno zamenjal temo, nepovezano s prvo. Neetično, neintegritetno ali koruptivno kadrovanje ne moremo kar prestaviti v sfero razpravljanj o sposobnosti in nesposobnosti ljudi. Kar pa je potem storil predsednik vlade in javnost povabil k razpravi v tej smeri: da si ne smemo zatiskati oči pred tem dejstvom, še pravi in nato v opravičilo napiše, da je njegova stranka v vladi in državni politiki šele eno leto, zato naj tisti, ki so privoščljivi, raje »razmislijo o mnogih stvareh«.

Vrtne zalivalke v rokah sekretarjev

S tem je bolj ali manj učinkovito pozornost javnosti vsaj delno preusmeril proč od začetne debate in jo speljal na napačno sled – kajpak odvisno od tega, kako daleč mu bo v tem sledila. Glede na njegovo visoko popularnost, svojo formo populizma in z obema zvezano popolno nekritičnostjo množic najbrž ne bo imel napornega dela.

Sicer postane Šarčeva metaforika ironično pomenljiva, ko se spomnimo, da je njegov generalni sekretar stranke, za katerega v istem komentarju najde veliko lepih besed, še leta 2015 služboval kot hišnik v vrtcu Antona Medveda v Kamniku. Zlahka si predstavljamo, da je tam v roke vzel tudi kakšno vrtno zalivalko. Kaj bi že zamrmrala zdrava kmečka pamet v odziv na to pripombo? Da je vsako delo častno, kajne.

Je Šarec ob odstavitvi sekretarja res kategorično obsodil politična lobiranja?

Je s tem, ko je Marjan Šarec žrtvoval generalnega sekretarja svoje stranke, dejansko tudi obžaloval prakso političnih pritiskov in kadrovanj?

Če ne bi odstavil svojega generalnega sekretarja, ker je ta »rihtal« službo Igorju Šoltesu, bi s tem pokazal, da ima super dvojna merila. Zakaj? Ker je od svojega poslanca Darija Krajčiča zahteval, da odstopi s položaja, ko je v neučakanosti in jezi odšel iz trgovine s sendvičem, v otipljivi korupcijski zgodbi pa ni teh visokih moralnih standardov ponovil ob svojem tesnem sodelavcu.

Dva koraka

Imamo dobre razloge dvomiti, da je to na današnji tiskovni konferenci storil kategorično. A ni tako enostavno. Distanciranje je Šarec izpeljal v dveh korakih. Prvi je nesporno obsodba »neprimernosti« in »nepravilnosti« telefonskega klica nadzornici Uradnega lista in sama napoved umika sekretarja, tega ni mogoče zanikati.

šarec kralj mmc

MMC o Šarčevi tiskovni konferenci o generalnem sekretarju LMŠ

Vendar ta ni bil edini in drugi je tisti, ki je bolj pomemben. Namreč tako kot drži, da je premier obsodil delovanje odstavljenega sekretarja, tudi ni bilo mogoče spregledati, da je poskušal njegovo dejanje zavijati v celofan širših praks in ga relativizirati. Kategoričnim obsodbam sicer vselej kategoričnega šefa vlade, ki se je podobno kot Miro Cerar zavezal visokim etičnim normam, pa to ne pritiče.

Bolj verjame Kralju

Relativizacijo je izpeljal z več manevri. Prvi je z izrekanjem naklonjenosti sekretarju, ki ga pozna in mu »bolj verjame« kot pa »raznoraznim drugim ljudem, ki pa ne bi prijavili, če bi poklical kdo prave sorte«. Kar pomeni, da je posredno obtožil tudi predsednico nadzornega sveta Uradnega lista Ireno Prijović, da bi morda v kakšnem drugem primeru (»klica prave sorte«) prijave KPK ne podala.

Še več, ne samo, da sekretarju menda močno zaupa, njemu je dal prednost, ko je interpretiral »brutalnost« telefonskega posredovanja, kjer je menda Kralj nastopil izjemno avtoritativno in samopašno. »Resnica je nekje vmes,« je premier podal končni seštevek teže takšnega klica, s katero je odščipnil polovičko nadzorničinemu pričevanju.

Poleg tega je njegovo ravnanje označil za »naivno«, za »spodrsljaj«, za »neizkušeno« in še enkrat ponovil frazo, da »če pa bi kdo prave sorte poklical, pa verjetno prijave ne bi bilo.«

Zimzelena metafora pometanja

Tokrat se je Šarec zapletel v zadrego konsistence z lastno retoriko poštenosti in »pometanja pred lastnim pragom« – njegove zimzelene metaforike, ki je skoraj ponarodela in ga je ujela  trenutku, ko je zaskrbljujoči kupček nastal pred njegovimi durmi.

Zato mu je bilo najbrž nerodno prisluhniti novinarski poizvedbi na tiskovki, če so to »ljudje iz njegovega kroga« naredili prvič in ali se je zgodilo mimo njega. Očitno nezadovoljen je potem poskušal dejanje nadzornice defenzivno pojasniti z namigom o škodoželjnosti drugih (»Prijava, nad katero vsi triumfirajo, naj ne triumfirajo preveč.«).

Nerodnost in filozofija, ki jo razkriva nerodne argumente

Četudi je znova uporabil ulični zdravopametni slogan o nefilozofiranju (»Tukaj nimamo kaj filozofirati, saj je zadeva popolnoma jasna«), bi počasi lahko spoznal, da mu prav ta povzroča največje preglavice. Zakaj? Zato, ker bi ravno s pomočjo filozofiranja lahko spoznal, da se je modro izogniti poceni argumentacijskim trikom, če želi res ostati verodostojen. Naj navedem primer. Na svoji tiskovki je Šarec citiral časopis Večer. Povedal je:

»Naš sekretar je bil toliko neroden, da je poklical. To smo brali mislim da v Večeru.«

Lepo je bilo videti, predsednik vlade pozorno in sproti prebira medije. A poglejmo si, na kakšen način je pri tem manipuliral. Uroš Esih je v svojem časopisu dejansko napisal naslednje:

Modus operandi političnega kadrovanja v prejšnjih vladah je bil takšen, da so vedno potekala na štiri oči v živo, brez telefonov. Kralj pa si je celo privoščil, da je predsednico nadzornega sveta Uradnega lista Ireno Prijović poklical po telefonu.

Šarčevi »boysi«

Intenca novinarja ni bila, da izpostavi »nerodnost« sekretarja LMŠ, ampak je njegovo dejanje neposredno grajal in ga tudi označil kot nekaj, kar si je Kralj predrzno »privoščil«. Popačitev smisla novinarjevih besed je hitro razumljiva: da bi ga zaščitniško predstavil kot nerodnega, je Šarec moral predpostaviti, da na podoben način kadrujejo vsi (argument iz sklicevanja na splošno prakso), vendar manj nerodno in bolj izkušeno, skratka bolj premeteno in pazljivo. Zato je sekretar zgolj žrtev lastne nepazljivosti.

Nepričakovano je tudi, da si je predsednik vlade tako močno zapomnil Večerov članek kot nekaj, kar lahko uporabi sebi v podporo, saj je v njem novinar zapisal nekaj precej zoprnega zanj:

Slišati je tudi, da se je med Šarčevimi »boysi« v zadnjem času razpasla samozavest in mentaliteta »nihče nam nič ne more«, zato zdrs, kot ga je uprizoril Kralj, ni bil presenečenje.

Nerodno zanj, vendar v nekem drugačnem in bolj fatalnem smislu.

Vse za javno podobo

S tem, ko je reinterpretiral Večerovo besedilo, je predsednik vlade v še eni variaciji manifestiral svojo veliko željo, da zagovarja ne zgolj Kralja, ampak posredno tudi njegovo početje.

Iz vsega naštetega lahko izpeljemo, da je bil njegov sekretar žrtvovan za potrebe gladitve javne podobe in pritiskov, ki bi se pojavili, če tega ne bi storil, obsodbe tovrstnih praks pa je bilo v nastopu predsednika vlade le za vzorec in jih ne moremo šteti za kategorične.

Slabši vtis od njega je danes pustil samo še predsednik KPK Boris Štefanec, ki je začutil soj žarometov na svoji že dodobra scefrani podobi neverodostojneža in v patetičnem nastopu s prstom pokazal na odrešilne medije. Njegova ustanova naj bi se ukvarjala s primerom vpliva na nadzornico urgentno in bo kmalu sprejela odločitev, je naznanil, vendar »zakon po njegovih besedah v takšnih primerih ne predvideva sankcij«.

Kaj potem sploh lahko stori institucija, ki se bori za preprečevanje korupcije, razen podajanja načelnih moraličnih mnenj brez sankcij? Njegovo pojasnilo se bo uvrstilo v anale:

»Sankcija ste mediji in javne objave ugotovitev komisije (KPK-ja, op. a.),« je še pristavil predsednik KPK-ja.

Bolj čudaške in vase usmerjene razlage že dolgo nismo slišali: če je funkcija ustanove, ki jo vodi, tako prazna, da perpetuira le javne ugotovitve, po možnosti na tiskovnih konferencah predsednika KPK, potem včasih služi zgolj njegovi samopromociji.

Več:

Sendvič morala in politično čistunstvo

»There is no free sandwich« ali zakaj je Krajčič moral oditi

Ničelna stopnja tolerance do filozofiranja: Šarec kot vratar v Platonovi Državi

Marjan proti Marjanu: kako politika ujeti na laži

Kaj se mora zgoditi, da bi se neka medijska zgodba lahko osredinila okoli možnosti politika ujeti na laži?

Seveda je vse odvisno od njene teže in okoliščin, v katerih je nastopila. V običajnih razmerah profesionalne in demokratizirane skupnosti bi si novinarji ob tem obliznili vse prste, kajti v njej se kompletira vse, kar želijo doseči v svojem poklicu: učinkovito nadziranje oblasti in širše politične sfere v imenu javnosti, profesionalni izziv novinarskega preiskovanja in dokazovanja, da je lagal, privrženost moralnim in etičnim standardom. Kot vemo, ameriški mediji laži svojega predsednika celo preštevajo in imajo resnično polne roke dela.

Skrivnostni sel iz vlade in stava za malico

Blizu temu je tudi domači primer Marjana Podobnika, razpisovalca strankarskih denarnih nagrad za vsakega ubitega volka – njegova morebitna laž visi v zraku in predstavlja novinarski izziv. Res je takšne narave, da je verjetno na koncu ne bo mogoče neposredno dokazati in zanjo velja situacija »besede proti besedi«. Govorim o sumljivi zgodbi o sestanku s skrivnostnim vladnim pogajalcem. Tatjana Pihlar piše v Dnevniku o skrivnostnem vladnem slu, ki naj bi v zadnjem hipu zadovoljil pričakovanja prvaka SLS, zaradi česar se je tik pred zdajci odločil protest svoje stranke na kmetijskem sejmu odpovedati:

»Jutri zjutraj si bo Marjan nekaj izmislil in bo protest odpovedal. Za eno malico upam staviti, da se bo to zgodilo. Zelo dobro ga poznam in vem, kako deluje. Me pa prav zanima, kakšen izgovor bo tokrat potegnil iz klobuka,« nam je dan pred odprtjem sejma Agra v Gornji Radgoni dejal ustanovni član Slovenske ljudske stranke (SLS) in podpredsednik Sindikata kmetov Slovenije Roman Žveglič.«

Podobnik Pihlar dnevnik

Iz Dnevnikovega članka: skrivnostni pogajalec, ki ga nihče ne pozna

»Prinašalec dobrih novic«

In res se je zgodilo nekaj, kar spominja na omenjeno prognozo; nekdo bi lahko v stavi dobil najmanj malico. Podobnik je le dobro uro pred uradnim odprtjem 57. kmetijsko-živilskega sejma sporočil: »Z velikim veseljem sporočam, da smo ponoči preko prinašalca dobrih novic s strani slovenske vlade dobili izraz polne pripravljenosti, da se v celoti realizirata obe zahtevi Slovenske ljudske stranke. Imamo zagotovila, da bosta pristojni ministrstvi izpeljali spremembo ureditve, ki v tem trenutku še vedno omogoča zgolj odstrel osmih konkretnih volkov in v primeru, da je odstreljen neki drug volk, grozi lovcem in njihovim lovskim družinam visoka kazen. Prav tako je obljubljeno denarno nadomestilo kmetom v tistih okoljih, ki so obremenjena z napadi volkov, medvedov in šakalov.«

Marjan proti Marjanu: larifari!

Omenjena noč je očitno bila zelo dolga, pogovori pa zelo intenzivni. Neki drugi Marjan, predsednik vlade, je potem čez nekaj ur kar na sejmu v svojem govoru ostro demantiral obstoj prinašalca dobrih novic. Podobnikovo hvalisanje je označil za »larifari«, potem pa pred mednarodnim občinstvom močno udaril po njegovi trenutni in pretekli politični karieri. V včerajšnjem demantiju pod naslovom »V SLS obžalujemo napade predsednika vlade Marjana Šarca na kmete in slovenske osamosvojitelje« so v stranki seveda morali reagirati na ostre in za slovenske razmere nepričakovano nezadržane obtožbe.

Za potrebe naše detekcije, ali je Podobnik lagal ali ne okoli tihih dogovorov z vlado, je v njem pomemben le stavek, da »v SLS obžalujemo včerajšnje grobe in žaljive napade predsednika vlade g. Marjana Šarca na SLS in še posebno na predsednika Marjana Podobnika. V zgodovini radgonskega sejma se verjetno še ni zgodilo, da bi se katerikoli predsednik vlade tako spozabil pred visokimi domačimi in tujimi gosti ter javnostjo. V SLS ne želimo ugibati, ali je bil napad posledica živčnosti ob dejstvu, da se je vlada očitno ustrašila protestnega shoda, pristala na zahteve SLS, opogumljena po preklicu shoda pa besedo požrla in dogovor zanikala.«

Sprotno prirejanje scenarija?

Čeprav se Podobnikovi niso prav posebej trudili pojasnjevati realnega stanja, temu so se v bistvu na veliko izognili, je majhna referenca vendarle pomembna: z njo so znova pritrdili pogovoru s skrivnostnim vladnim predstavnikom. Šarčev napad so razglasili za izraz njegove psihične razbesnelosti, nato pa v njem že istočasno ugledali potrditev, da si je vlada premislila glede uresničitve podanih zahtev SLS in ne le zanikala pogovore z vladnim predstavnikom, ampak na že doseženi nočni dogovor takoj pozabila.

V SLS so torej sklepali zelo na hitro in zelo implicitno – čeprav je marsikdo pomislil, da si preprosto izmišljujejo in prirejajo scenarije sproti, glede na razplet dogodkov, kot jim paše. Iz tega, da jih je Šarec močno grajal, pač strogo vzeto še ne sledi, da obljube vladnega kurirja ne držijo več. So se pa najbrž marsikomu ob temu še poglobili sumi, saj prvak SLS že v drugo ni ponudil nobenega močnejšega dokazila, da res ne izvaja »larifari«, kot se je glasil očitek.

Kaj bi lahko storili novinarji?

Pri Podobnikovih, če o takšnih akcijah na koncu ne odloča zgolj sam predsednik, kot je namignil Franc Bogovič in s tem javnosti zaupal več, kot bi smel, bi po plazu hudih obtožb na svoj račun prejkone imeli precejšno moralno zavezo, da svoje trditve alibizirajo s podatkom, s kom iz vlade so se tistega večera pred otvoritvijo sejma pogovarjali. Žal tega niso storili in zato tudi ne zvečali verodostojnosti svojih besed v situaciji, ko jim ne verjamejo niti njihovi ustanovni člani.

Prvak SLS pa ima še en dober razlog za molk: nihče od novinarjev od njega takšnega podatka niti ni dovolj vztrajno zahteval. Sum, da je lagal, torej sploh niso poskušali do konca raziskati. Že mogoče in verjetno, da bi se naslovljeni temu izmikal, vendar bi lahko iz njega vsaj poskušali izvabiti podrobnejše pojasnilo. Vendar posebne vztrajnosti nisem zaznal: novinarka Dnevnika je pri tem prišla še najdlje. Če bi že poskušali, si ne znam predstavljati, da o tem ne bi potem brali.

Končno namreč politika še kako krvavo potrebuje medije in si svojega obstoja brez njim sploh ni mogoče predstavljati. Zlahka si predstavljam, kaj znajo novinarji storiti politiku, ki ga imajo na sumu, da debelo laže. Za začetek pa bodo morali storiti prvi korak.

Avstrijci, ki v temi prosjačijo za elektriko: argument, ki bi še vola ubil

Predsednik Marjan Šarec je nedavno na lastno pest, brez posebnega soglasja v vladi, podprl izgradnjo drugega bloka Nuklearne elektrarne Krško (NEK).

Ob tem je brž poskočil del avstrijske politike, na primer Michael Schickhofer iz stranke SPÖ, namestnik štajerskega deželnega glavarja; v ostrem protestu mu je sledil tudi vodja koroških svobodnjakov Gernot Darmann in napovedal »množično nasprotovanje« projektu ob zahtevi Sloveniji, da se naša nuklearka izklopi že danes, ne jutri, kaj šele, da bi jo širili.

Naš predsednik je nato ob nagovoru zbranim podpornikom svoje stranke v Arboretumu Volčji Potok ostro repliciral in zavrnil takšne ostre očitke:

»Ko bo Avstrija potrebovala električno energijo in ko bodo v temi, se ne bodo vprašali, od kod je prišla, ampak bodo veseli, da jo imajo,« pa se je odzval na prve kritične odzive severne sosede.

Šarčeva retorika

Poglejmo si za trenutek, koliko je v argumentacijskem oziru tehtna njegova replika – ob tem moramo, kot vselej, abstrahirati od okoliščin in kajpak tudi od privrženosti takemu ali drugačnemu pogledu na reševanje naše energetske prihodnosti. Skratka, nadaljevanje ni namenjeno opredeljevanju glede omenjene podpore izgradnji drugega bloka, temveč preverbi, kako uspešen je bil v formalnem smislu njegov argument.

Avstrija Šarec elektrika

Šarec o Avstriji v temi: prispevek MMC RTV SLO

Šarčevo intenco, odeto v njemu lastno zabeljeno in sočno retoriko, hitro prepoznamo po hipokritičnem momentu, s katerim je zbodel naše sosede: Avstrijci bi nasprotovali našemu načinu proizvodnje električne energije, a če jo bodo kdaj potrebovali, ne bodo dlakocepili pri njeni izbiri. Premier je uporabi logični trik tu quoque (»tudi ti«), v katerem je dvolična narava argumenta ali nasprotnika velikokrat izpostavljena. Prav zato ga veliko strokovnjakov za neformalno logiko uvršča v družino ad hominem argumentov.

Pri svoji poanti je sledil klasični argumentacijski shemi »tu quoque«, ki je naslednja:

(1) Oseba A zagovarja stališče X.

(2) Oseba B pove, da so dejanja osebe A v sedanjosti ali preteklosti nezdružljiva z resničnostjo stališča X.

(3) Zato je X napačen oziroma neveljaven.

Tudi on laže!

Primerov navedene zmote (ali prevare) v javnem diskurzu mrgoli, celo več, argumentacija »tu quoque« je sploh v političnem prostoru zaradi svoje udarnosti strahovito popularna in močno razširjena, v populističnem je njena domačnost še večja. Recimo: če politik A pove, da ne smemo prisluhniti politiku B, ker je lažnivec, potem bomo zelo hitro naleteli na repliko tipa »Poglejte, kdo to pravi, saj je vendar tudi A lažnivec!«. Parlamenti, ne zgolj naš, so polni verbalnih ilustracij, ko se več sogovorcev obklada z očitki, kdo je večji lopov in ko ena stran drugi očita prav to, da sama vendar počne isto.

Zmota »tu quoque« črpa iz nesporazuma oziroma še večkrat iz zavestne namere, da v razpravo vpeljemo nerelevantno povezavo z moralnim značajem nekoga ali njegovimi dejanji; če Janez pove, da je Ivan lagal v zadevi X, ta pa odvrne, da je lažnivec tudi Janez, se očitno ne želi ukvarjati s presojo v zadevi X in je debato namesto osredotočenosti ad rem speljal proč v sfero ad personam s tem, da je diskreditiral sogovorca Ivana. Takšen manever je za razpravo usoden celo, če ima v svoji trditvi prav.

Nekaj podobnega počne premier: seveda okoljska, energetska, naravovarstvena ali še kakšna drugačna ustreznost projekta NEK 2 ni v ničemer odvisna od najbrž majhne možnosti, da bi si Avstrija nekoč od Slovenije sposojala ali kupovala električno energijo. Manever je služil le temu, da bi blamiral tistega, ki izreka pomisleke.

Hipotetičnost v »tu quoque«

Predsednikova izpeljava vsebuje manjšo spremembo. Takoj opazimo, da Šarec (oseba B) ni cinično kritiziral stališče Avstrijcev (oseba A) z vidika pretekle ali sedanje, temveč prihodnje nezdružljivosti stališča X z njihovim ravnanjem. Avstrijsko željo po nakupu naše elektrike je skratka močno hipotetiziral: pravite, da ste proti naši nuklearki, ampak naša elektrika vam bo dišala, ko jo boste potrebovali in boste živeli v temi. Drugo premiso je zato modificiral na neznaten način:

(2) Oseba B pove, da so dejanja osebe A v prihodnosti lahko nezdružljiva z resničnostjo stališča X.

Pri čemer pod »nezdružljivostjo« merim na očitek B-ja (Šarca), da bi oseba A (Avstrija) v svojih dejanjih konsistentno sledila svojemu stališču X (o neprimernosti izgradnje nuklearke) in v skladu z njim tudi ravnala: če hipotetično uporablja ali šele nekoč bo uporabila našo elektriko, potem njeni izgradnji ne more nasprotovati. Jasno je, da je takšen indikativni manever izpeljal le zato, da bi potvoril možne ugovore in jih lažje ovrgel.

Ko torej premier razlaga, da je slovenska investicija v NEK 2 upravičena, ker bodo Avstrijci nekoč jamrali, ko bodo v temi, uporabi izjemno šibko podporo argumentu in se pri tem požvižga na vse možne okoljske, energetske ali politične pomisleke. Z njim bi zlahka utemeljil tudi novo investicijo v TEŠ 7 ali katerokoli še bolj sporno, najbrž pa se v SDS in SD sedaj tolčejo po glavi, da podobnega niso uporabili že pri zagovarjanju TEŠ 6.

Skratka, če uporabimo Šarčevo zdravopametno retoriko metafor: to so argumenti, da bi še vola ubili. Sicer pa so mu množični mediji izjavo brez zadržkov z veseljem požegnali. Kot običajno ne bomo vedeli, ali zaradi spontanega provladnega refleksa ali nesposobnosti, da bi povedano mislili.

Molk oblasti ob vaških stražah in njegova eksplozivna narava

Je že prišel čas, ko lahko z veliko prepričljivostjo sklenemo, da slovenska politika ne želi ali ne zna reagirati na pojav spontanega organiziranja vaških straž na meji, kjer se posamezniki odločajo na lastno pest urejati razmere z begunci?

Ta čas je najbrž že prišel, navzlic dopustniškemu trenutku. Razen evforičnih vzklikov iz vrst SDS se do njih praktično ni izrekel noben ključni slovenski politik. Tudi če bosta že jutri anemična Marjan Šarec ali Borut Pahor uspela ob svojih populističnih gegih iz sebe iztisniti kakšno priložnostno in prejkone zelo previdno svarilo pred jemanjem pravice v svoje roke tam, kjer naši varnostni organi, tako verjamem, ustrezno varujejo mejo, najbrž dlje od kratke povedi ne bosta prišla.

Pa bi morala – že zato, da zaščiti verodostojnost policije in vojske, bi zrela oblast pohitela z opozorilom o zadostnosti svojega aparata, saj je ideja vaških straž vendar grozeča nezaupnica, ob kateri si navdušeno mane roke kaotičnih razmer željni vodja opozicije.

vaške straže orožje tabla pozor

Iz osamljenega prispevka TV Slovenija: vaški stražarji in njihove tablice na hišah

S tem, ko ne reagirata na vaške straže, proizvajata dve napaki: v svoji indolenci jih dopuščata in legitimirata, hkrati pa ne branita vseh, ki delo na meji zavzeto opravljajo. No, naletela bosta na še eno huronsko težavo: vmes je policija pojasnila, da njihovo delovanje ni kaznivo (!), s čimer je odprla vrata možnosti delovanja vseh mogočih vard in političnih špekulantov.

Uspavana četrta meja oblasti

Recepturo reagiranja oblasti smo spoznavali že ob soočanju s sovražnim govorom, tudi ob beguncih. Miniti morajo meseci, preden zmore ob stalnem pritisku javnosti sestaviti kakšno opozorilno oceno, če sploh, in še pri njej je bodisi nedosledna ali neprepričljiva: o tem sem pisal večkrat, recimo v Pahor najprej o pravici do drugačnega mnenja, nato šele o sovraštvu.

K stanju potem obilno prispeva uspavana in dezorientirana četrta veja oblasti. Povejmo že enkrat na glas, brez ovinkarjenja in olepšav: slovenski novinarji niso zmožni niti tega, da bi na politično oblast naslovili vprašanje o pojavu vaških straž. Seveda so doslej pokazali, da niso sposobni še marsičesa – in vprašanje je bolj, česa so, razen podeljevanja nagrad samemu sebe za uspešne pse čuvaje. Pričakovati od njih, da bodo vaške straže problematizirali ali od politikov zahtevali opredelitev, je potem še svetlobna leta proč od prve naloge.

Pa imajo šest vprašanj že serviranih: spisala jih je Alternativna akademija in zastavila ministrici za pravosodje Andreji Katič in ministru za notranje zadeve Boštjanu Poklukarju. Novomeška policijska uprava je namreč v svoji javni izjavi povedala, da vaškim stražam ni mogoče oporekati, dokler ne ogrožajo varnosti ljudi, k temu je nato pritegnila generalna direktorica policije Tatjana Bobnar v za zdaj edinem prispevku Petre Držaj na TV Slovenija.

policija bobnar nadzorniki meje

Zaprisega novih nadzornikov državne meje: za Bobnarjevo organizacija vaških straž po sebi ni problematična

Spontana simbioza

Uredniki in novinarji so bili sposobni le ene geste in v njej so presneto dobri: na politiko naslovljena vprašanja o legalnosti vaških straž so vrgli v koš, svojih pa niso zastavili. Zame indic več, da mediji delujejo v spontani simbiozi z oblastjo. Da so naslovniki morda na dopustu, ne more biti dober alibi, saj jih tja novinarji radi pospremijo s svojimi reportažami, kot sem ravnokar ugotavljal v besedilu TV Slovenija na preži z Mahničem: prosti čas in poslanstvo javnega servisa.

V »ambrožičstoparslokarjarcštrukeljurbaslesjakstepišnikovskem« svetu domače (ne)odgovornosti, če naštejem osem najpomembnejših medijev, se potem oblast ob takšni anemičnosti medijev, ki ne želi nadzirati politike  – hote ali ne, puščam za hip ob strani – lahko seveda pričakovano vedno izmuzne.

Ne gre za ideološko brkljarijo

Nekaj izjemno maloštevilnih komentarjev smo sicer dočakali. Toda Ali Žerdin je v svojem sobotnem Delovem komentarju zgrešil poanto:

Zgodovinski, politični in ideološki humus, na katerega je padla domislica, da bi zaradi migrantske grožnje veljalo ponovno ustanoviti samoorganizirane vaške straže, je ploden in globok. Pognojen je z ideološko brkljarijo, ki je deloma sprejemljiva tako za desnico kot tudi za levico. V jedru te brkljarije pa je vprašanje nasilja. Natančneje: ali še velja, da ima državni aparat monopol nad uporabo nasilja. Skušnjava, da bi se odrekli tej definiciji, ni lastna zgolj desnici, temveč ideje o rabi nasilja pri spreminjanju skupnosti bivajo tudi na levici.

Nepotrebna Žerdinova redukcija obstoja vaških straž na morebitno »ideološko brkljarijo«, čeprav je z njo protagonist trenutne straže res povezan zaradi svojih domobranskih insignij in neposrednih povezav s SDS, zamegli dejanski problem. Spomnimo se tistih v primeru romske družine Strojan: tam ni šlo za nobeno ideološko ozadje zrevoltiranih domačinov, temveč za kolektivno histerijo, zaradi katere so med drugim nadzirali in ustavljali konvoje policijskih vozil. In tudi ni bistveni izziv, ali ima državni aparat »monopol nad uporabo nasilja« – mar ne poznamo odgovora?

Pojav organiziranih parastruktur zadeva poseg v institucionalni red in delovanje pravne države, v kateri ukrepe nadzora meje izvajajo njeni organi. Prvenstveno ni povezan z nasiljem, kajti z vaškimi stražami je nekaj hudo narobe že, če njeni protagonisti ne vihtijo nožev in mitraljezov ali to skrivajo pred javnostjo in izvajajo mimikrijo, kot to počnejo pri štajerski vardi.

Dokler ta pojav minimiziramo na nekaj posameznikov, ki se domnevno zgolj prosto gibljejo ob mejnem področju, ne bomo ugriznili v jedro težave. Že organiziranje in formacija posameznikov z namenom kontroliranja beguncev bi morala zbuditi nelagodje, ne le potencialna kazniva dejanja, kot je uporaba orožja ali pretvarjanje posameznikov, da so uradne osebe v stiku z begunci, do česar najbrž nujno prihaja in kar želi zdaj politična desnica prijazno predstaviti kot hvalevredno in v ničemer problematično pomoč policiji.

»Stvari moram vzeti v svoje roke«

S spontanim dopuščanjem normaliziramo nekaj, kar lahko že jutri izbruhne v požar. Včerajšnji jutranji komentar po strelskem obračunu v Teksasu na strani 24ur.com, kjer je bilo ubitih vsaj 20 ljudi, storilec pa je pred tem spisal sovražni rasistični manifest in ga objavil na spletu, lahko razumemo kot simptom: pasivnost do vaških straž in sovražnega govora se že racionalizira in opogumlja posameznike, tako kot v Ameriki žanje »uspehe« Trumpovo sovraštvo do Mehičanov in priseljencev ob neoviranem dostopu do orožja.

anonimus o streljanju vaške straže

Indikativni komentar po streljanju v Teksasu na straneh 24ur.com

Anonimus s spleta predvidljivo sprejema omenjene dražljaje domače politike: Slovenci potrebujemo dostop do orožja, pri nas je preveč migrantov in kriminala, zato moramo stvari vzeti v svoje roke. Pričakovano glede na nedavno sporočilo slovenske policije, da se sme, vsaj v nekem obsegu, pravico jemati v svoje roke.

Od tehničnih ovir do stražarjev

Redukcija vaških straž na prostočasne sprehajalne aktivnosti, ki jo implicira mnenje policije in strašljivi molk oblasti, se lahko hitro sprevrže v skrajno eksplozivno situacijo. Samooklicane paravojake smo na neki način potrebovali; če jih ne bi bilo, bi si jih morali izmisliti. Zakaj? Ker formacijo nekaj obskurnih nadzornikov meje daleč prekaša grozeča legitimacija vaških straž skozi presojo šefice policije, brez trohice distanciranja, kar lahko pomeni le, da so že razglašene za praktično družbeno sprejemljive.

Če bo pri tem ostalo še dolgo, brez reakcij Pahorja, Šarca, Katičeve in Poklukarja in celo šefov strank, kar se nam dogaja trenutno, bomo lahko skupaj ugotovili tole: Cerarjeva vlada je legitimirala »tehnične ovire«, Šarčeva pa je, čeprav je premier na začetku nasprotoval ograji, ob novih 40 kilometrih, kupljenih v Beogradu s pomočjo Jelinčičevega pajdaša, k temu dodala še vaške straže. Kaj točno še potrebujemo za dopolnitev vtisa, da se nevarno približujemo maniram divjega zahoda?

Obramboslovec in vojak na čelu TSmedia in Antenna TV SL

Po poročanju Financ in ob nenavadnem, a vselej indikativnem nezanimanju skoraj vseh drugih množičnih medijev, se je na vrh družb TSmedia in Antenna TV SL zavihtel Roland Žel. Nedavno ga je nadzorni svet Telekoma imenoval za direktorja za mandatno obdobje štirih let, od prvega septembra letos naprej. Na tem mestu bo zamenjal Tino Česen, ki je doslej vodila z medijsko sfero povezana podjetja znotraj Telekoma.

Časopis Finance je opazil, da v sporočilu za javnost Telekom ni ponudil »utemeljitve« za takšno imenovanje. Zato so sami pobrskali po njegovih referencah: Žel je prihaja na novo stolček z mesta svetovalca na politično varnostnem področju stalnega predstavništva Republike Slovenije za EU v Bruslju.

Vojaške zadeve

V sistemu Cobiss so njegove maloštevilne objave katalogizirane pod rubriko Vojaške zadeve. Umetnost vojskovanja. Vojaška znanost. Povedano drugače: z mediji, kot sta SIOL in Planet TV, se bo ukvarjal in jih vodil vojak, človek z izkušnjami na obrambnem področju. V preteklosti generalni direktor direktorata za obrambne zadeve, in sicer od leta 2010. Pri Financah so celo našli takratno utemeljitev za imenovanje Žela:

Vse od ustanovitve sedanjega direktorata je v vodstvu opravljal različne naloge s področja kadrovskih in organizacijskih zadev, sodeloval je pri pripravi strateških dokumentov nacionalne varnosti z obrambnega področja, kot direktor urada je opravljal naloge vodenja in usmerjanja, ki se nanašajo na področje civilne obrambe, kriznega upravljanja, zagotavljanja civilnih zmogljivosti za podporo Slovenski vojski in vojskam zavezništva, urejanja prostora za potrebe obrambe, kartografije ter izobraževanja in usposabljanja kadrov v obrambnem sistemu.

Žel Telekom finance

Prispevek v Financah

Mentorska skrb

Seznam se bere kot opis nekoga, ki bi lahko bil Šarčev državni sekretar za nacionalno varnost. No, Žel je že druga zanimiva kadrovska rešitev v letošnjem letu. V prispevku Šarčev alter ego, ki se počuti kot pošast Nessie sem pisal o intervjuju za aktualnim državnim sekretarjem na nacionalno varnost za Siol, v katerem je novinar Damirja Črnčeca pozabil povprašati marsikaj bistvenega. Naključje je hotelo, da je 1. februarja letos mesto pete članice uprave največjega telekomunikacijskega operaterja v državi zasedla Vida Žurga, dolgo časa izjemno aktivna članica stranke SDS, ki je, spet po strahovitem naključju, julija 2017 doktorirala pri mentorju Črnčecu.

Časnik Večer je objavil dokaze, da je nova strokovna pridobitev v Telekomovi upravi s svojim mentorjem tudi v poslovnem odnosu. Z njim je poslovala še najmanj leta 2015, ko mu je septembra prodala »IGLU – Inštitut za globalno upravljanje«: v njem je Črnčec še vedno lastnik. Še eno veliko naključje: 1. januarja 2013 je članica uprave Telekoma postala Mateja Božič, sicer žena prej omenjenega Dobrana Božiča, danes svetovalka isti upravi.

Zato ni presenetilo, ko je novinar Aleksander Kolednik svojemu intervjuvancu pozabil zastaviti niz ključnih vprašanj, kar sem tudi javno napovedal dan poprej. Naj jih nekaj, dovolj znanih, naštejem: ničesar nismo slišali o kadrovanju v upravo Telekoma, nič o urejanju POP TV in prihodu njihove novinarke na prvo mesto na listi za evropske volitve v stranki LMŠ, na kar namiguje njegov prejšnji politični delodajalec, preden je nenadoma postal »politični prosti strelec« (kot si pravi sam), nič o odstavljanju poslanca LMŠ Darija Krajčiča zaradi sendviča, odstopu sekretarja Romana Kirna v neposredni bližini predsednika vlade, tudi ne o odtekanju podatkov na revijo Reporter in vplivu na pisanje tamkajšnjih novinarjev, o čemer je spregovoril odstopli sekretar Peter Vilfan, ki je dostavil dokumentacijo osebno v kabinet premierja, a se je naslednji dan že znašla v omenjenem časopisu.

Kdo kadruje v Telekomu?

Od tod naprej lahko ugibamo o dvojem: je morda tudi Žel magistriral pri Šarčevem državnem sekretarju,  včasih direktorju Obveščevalno varnostne službe Ministrstva za obrambo, direktorju  Slovenske obveščevalno-varnostne agencije SOVA in svetovalcu načelnika Generalštaba Slovenske vojske za obrambno politiko? S kakšnimi strokovnimi znanji je prepričal Telekomove nadzornike, trenutno razvpito Lidia Glavina kot predsednico in druga članice in člane, ki so Bernarda Babič, Dimitrij Marjanović, Barbara Kürner Čad in Barbara Gorjup?

Drugi del ugibanja zadeva vpletanje vrha politike v delovanjem državnih podjetij in z njim povezanih medijev. Je odhod Tine Česen, ki je predčasno končala mandat, povezan z odstopom Rudija Skobeta? Slednji je, beremo v Reporterju (!), nedavno na finalu nogometne lige prvakov v Madridu prijateljem okoli sebe tarnal, da sta ga s čela Telekoma strmoglavila Šarčev državni sekretar Damir Črnčec in članica uprave Telekoma Vida Žurga.

Dovolj denarja za oglaševanje v propagandnih glasilih

Za plačo Želu ne bo treba skrbeti, če naj zaupamo javnemu viru: Česnova je za vodenje TSmedie dobivala mesečno 9.000 evrov, za vodenje Planet TV pa še dodatne tri tisočake, čeprav je družba pridelala že skoraj 50 milijonov evrov izgube.

Sicer je skupina Telekom Slovenije v prvem polletju 2019 ustvarila 19,57 milijona evrov čistega dobička, kar je 35 odstotkov več kot v istem obdobju lani, medtem ko so prihodki od prodaje upadli za pet odstotkov, na 340,63 milijona evrov. Dovolj denarja, da lahko oglašujejo tudi v Janševih propagandnih glasilih in sobivajo ob ksenofobnih in nestrpnih člankih, o čemer sem pisal v Telekom in njegovo oglaševanje v spornih medijih.