Toninova retorika: Šarec je kot nemški general leta 1945

Kdo je odgovoren, da Slovenija lanskega decembra ni naročila vseh količin cepiva proizvajalcev Pfizer in BioNTech, ki ga je imela na voljo? Ali je ob tem predsednik vlade celo lagal in manipuliral?

Zaradi neposrednega odškodovanja državljanov zaradi kršenja ustave v delu, ki govori o pravici do zdravstvenega varstva, je Marjan Šarec napovedal ustavno obtožbo. Nato se je zvečer v studiu POP TV pri Urošu Slaku soočil s prvakom Nove Slovenije.

Očitki o negativizmu

Pričakovali smo razpravo o tem, zakaj cepiva niso bila naročena, toda Matej Tonin se je spretno branil s staro in preverjetno taktiko, sogovornika je obtoževal nesodelovanja, pomanjkanja dialoga in destruktivnega zavračanja vlade, katere nadvse lojalni del je njegova stranka. Vsebinska pojasnila so nadomestili očitki o negativizmu, poglejmo si zgolj enega:

»Gospod Šarec, ves ta negativizem, negativna nastrojenost nam ne bo prav pri ničemer pomagala. Ljudje zdaj potrebujejo optimizem, neko svetlo točko na koncu tunela, ne pa samo prerekanje.«

Opazimo lahko, da je svoj »maskirni dialogizem«, kot ga očitam predvsem Pahorju, uporabil kar za univerzalno retorično agendo, s katero lahko v celoti zavrača katerikoli vsebinski pomislek, ki bi ga ali ga je že ponudila opozicija. Nasprotujete prevzemu medijev? Ne bodite no tako negativni. Da si podrejamo Slovensko tiskovno agencijo? Prenehajte s tem, poglejte luč na koncu tunela! Da bomo uničili vse podsisteme v državi? Prosim vas lepo, pokažite nekaj optimizma!

Nemški general, ki požiga vse mostove

Šarcu je zato lahko Tonin izmenoma serviral še psihološke očitke o zagrenjenosti in obremenjenosti z Janšo, na koncu pa si ga je privoščil še s skrbno pripravljeno metaforo, v katero je vkomponiral zimzeleno diskreditacijsko domislico o »metanju puške v koruzo«. Primerjal ga je nič manj kot z nemškim generalom, ki želi po porazu povzročiti čim več škode:

»Se mi zdi, da ste kot nemški general maja 1945, ki je vrgel puško v koruzo in zdaj za seboj požiga vse mostove in uničuje vse.«

Zelo redko se zgodi, da bi se v Novi Sloveniji posredno identificirali z antifašističnimi silami. Toda motiv osebne kompromitacije Šarca skozi primerjavo z nacisti, skrbno zavit v celofan prijaznega nagovarjanja k sodelovanju in širjenja optimizma, je bil bržkone preveč slasten izziv. Nedavno se je Tonin ob družinskem sprehodu že ponorčeval, da se je na Menini planini prebijal iz »kul obroča«, kar bi lahko razumeli kot duhovičenje iz partizanskega boja. V tem smislu sveža primerjava sogovorca z nemškim generalom morda predstavlja celo določeno ideološko olajšanje.

Tonin kot nesojeni Kučanov sin

In kakor da njegova zabavljaškost v pogovoru še ne bi bila dovolj deplasirana, ga je pozval k večji stoičnosti pri prenašanju žaljivk na svoj račun, metanju zamer čez ramo (sic!) in znova sedenju za isto mizo:

»Gospod Janez Janša je na moj račun rekel marsikatero težko. Pisal je tudi pesmice. Kako je že napisal? Milan Kučan nima sina, a nič zato, saj ima Tonina.«

Biblični poziv k odpuščanju kot krščansko navodilo ni nova sestavina njegove retorike, s katero legitimira svojo lojalnost. Toda kako resno jo lahko jemljemo? Vzemimo realen primer z drugo osebo, neko novinarko: ti je predsednik vlade psoval ženo s prostitutko za 35 evrov? Da je ujetnica zvodnika Milana, ki nima sina? Ni problem, pusti si psovati še z druge bližnje, sedi za isto mizo, nastavi drugo lice, vrzi zamere čez ramo, kajti država te resno potrebuje. Projekt orbanizacije še ni dokončan.

Več:

Politična mimikrija in maskirni dialogizem

Ujet v kul obroč: Toninovo prebijanje skozi cinizem do partizanstva