Dva nesporna presežka v enournem pogovoru med Igorjem E. Bergantom in predsednikom vlade vsebujeta dve osnovni sestavini njegovega dojemanja drugih. V prvem bomo našli elemente značilnega cinizma do ljudstva: ljudje, ki so brezposelni in tudi brez dohodkov zaradi epidemije, na drugi strani pa številni, ki delo pač opravljajo od doma in za nameček včasih še dodatno funkcijo učitelja svojim otrokom, so pač neskončni lenuhi, ki se svaljkajo po kavču. Ko ga je voditelj vprašal o utrujenosti in pojasnil, da misli na utrujenost prebivalstva, torej na apatijo in depresijo, je premier državljanom sarkastično zabrusil:
»Je pa treba odkrito reči, da za večino prebivalstva ključen prispevek k temu, da epidemijo umirimo, predstavlja ležanje na kavču in gledanje televizije.«
No, cinizem je dejansko skrit za njegovo odkritostjo, kot se je izrazil: on pač pove, kar misli, zato mu moramo šteti to v dobro. In zato se vsaj izgovarjati ne more, da je bil napak razumljen.
Drugačno vrsto odrezavosti je Janša pokazal ob komentiranju alternativne vlade, nastajajoče okoli dr. Jožeta P. Damijana, ki se trudi nabrati zadostno število glasov v parlamentu za glasovanje o nezaupnici predsedniku vlade. O trdnosti vlade in Damijanu kot novem mandatarju je zabrusil:
»Če ima nekdo 46 glasov in je pripravljen obljubiti, da bo brez nas oblikoval stabilno in trdno vlado, brez volitev, in to tudi naredi, jaz mu samo čestitam. To je genij, ki si zasluži Nobelovo nagrado že jutri.«
Nerodno stališče, ker tovrstna znova s cinizmom in še bolj megalomanično samopredstavo obarvana čestitka predpostavlja, da je on edina rešitev za Slovenijo v tem hipu in času do volitev, vse ostalo je genialnost. Ampak zelo nerodno to lahko pomeni zgolj, da je on na poziciji nad-genija, ki si zasluži nad-Nobelovo nagrado, kajti Damijanu do tega laskavega priznanja manjka le še kakšen poslanski glas – in pogoj, da bo njegova vlada stabilna.
Bergant kot voditelj ni bil slab, ni pa storil ničesar od tistega, kar sem pred oddajo napovedal, da bi kot voditelj moral vprašati. Številnim akutnim vprašanjem, sploh tistim, povezanim z napadi na medije in pritiski nanje, se je izognil:
»Dajmo, nacionalka, brez klečanja danes v intervjuju z Janezom Janšo. Kajti, gospod voditelj Igor E. Bergant, zdaj ni čas za prijaznost in uvidevnost, pokažite pravo novinarstvo, brez kakšne servilnosti in prijaznosti! Postavljajte ostra vprašanja, potrudite se in pomagajte zavarovati svojo novinarsko avtonomijo! Saj gre vendar za premierja in vladajočo stranko, ki si želi podrediti vašo hišo politično ali jo celo uničiti!
Vprašajte ga, kako je z žaljivostmi in napadi na medije, s pritiski na novinarke in novinarje! Vprašajte, kako je z demontažo države, z podrejanjem vseh družbenih sistemov, s približevanjem višegrajski skupini. Vprašajte ga, kako je z oddaljevanjem od demokratičnih principov v EU, kam nas vodi orbanizacija države in avtokracija, pritiski na policijo, tožilstvo in sodišča?
Vprašajte ga, kdaj se bo odpovedal retoriki izključevanja, zastraševanja, ksenofobije in politične propagande. Vprašajte ga…Bo šlo ali upamo zaman?«