Rumenost in parodija

Verjetno bo kar držalo, da sta šele velemojstra parodije Tilen Artač in Igor Bračič z nezgrešljivim smislom za družbeno analizo za sobotno oddajo v rubriki Mala terasa skozi polko ugotavljala, da je nekaj narobe s Pahorjevim megafonskem populizmom (Megafonski flirt in ljudstvo na balkonu).

Zakaj šele? Človek bi skoraj ne verjel, kako po kar osmih letih naš medijski mainstream, ki pretendira k uvrstitvi v quality media, saj tabloidnih sploh ne bom omenjal, hladnokrvno slika nove Pahorjeve koronavirusne turneje po domovih za starejše in ostarele z mikrofonom v roki kot prijazno in humano dejanje, v katerem moramo ugledati njegovo veliko požrtvovalnost.

Jasno, če jim doslej ni uspelo, zakaj bi zdaj? Artač in Bračič v bistvu delno in povsem nehote rešujeta čast domačih medijev in novinarstva sploh, čeprav seveda ne pripadata ravno temu cehu.

Kako že pravi predsednik v nedavnem intervjuju, ki sem ga podrobno analiziral (Instagramski rešitelj države: komentar k intervjuju s predsednikom republike v Dnevniku)? Takole:

»Kdor želi vse izvedeti o mojem delu, pogleda Twitter, o takšnih in drugačnih dejavnostih izve na Facebooku, nekoliko bolj rumene vsebine, a še vedno dostojne in dostojanstvene, pa lahko najde na Instagramu.«

Na vprašanje, zakaj se zdijo državniku pomembne rumene vsebine, sledi res lakonični odgovor:

»Ker je taka moja presoja. Lahko je napačna, zaradi tega lahko bičajo moje ime…«

Če ga bičajo, kaj mu mar! So what! Ne bo se sekiral. Pa ga sploh ne, torej težave niti ni. Kot ponavljam že osem let, zgodba o Pahorju dejansko je zgodba o slovenskih medijih, tako rekoč na ravni politične ontologije. In je zgodba o vplivu, moči in nemoči njegovega medijskega servisa, dobesedno (Pahorjev medijski servis).

Zato čakamo na Artačevo in Bračičevo parodijo slovenskega novinarja.