Instagramski rešitelj države: komentar k intervjuju s predsednikom republike v Dnevniku

Dnevnikov veliki intervju Mirana Lesjaka in Zorana Potiča s predsednikom republike bo hitro zgrmel v pozabo. Odgovorni urednik in novinar nista uspela iz njega izvleči nič posebnega, pri vprašanjih nista kaj prida vztrajala, v sogovorca tudi ne dramatično drezala ali mu onemogočila, da bi se s svojo prislovično zvijačno retoriko izvlekel iz vseh možnih političnih in moralnih dilem, zanj načeloma zoprnih ali nevarnih.

Svoje napovedi iz uvoda verjetno ne moreta upravičiti: »O tukaj povedanem se bo še govorilo, tako in drugače.« Prej bi po branju zato pohvalil Pahorja, zaradi besedne in argumentacijske gibčnosti v iskanju novih rešitev, ko se zdi, da bo na robu previsa sredi svojih političnih koketiranj s politično desnico in aktualno vlado zgrmel v globino, a se vedno znova spretno reši z gibkim prepričevalnim trikom. Naštel bom nekaj mest iz intervjuja, zame vrednih kratkega komentarja, še zlasti pa se bom posvetil delu, ki me najbolj zanima v luči njegovih populističnih ravnanj.

Začetni del današnjega intervjuja s predsednikom republike v Dnevniku

O kolaboracijski filozofiji

Po nekaj začetnih, tudi bolj osebnih poizvedbah o epidemiološki krizi (»Vas je kaj strah, da bi se okužili?« »Ne.« »Zakaj pa ne? Veliko ljudi je strah okužbe.«; »Katero je v razmerah epidemije družbeno bolj odgovorno čustvo, strah ali pogum?« ipd.) sta prešla k opredeljevanju predsednika do avtokratskega obnašanja sedanjega premierja – tukaj se Lesjak in Potič niti nista sklicevala na lastno prepričanje, kar bi pričakovali, ampak na »pomemben del javnosti«, ki tako meni. Nevtralizacija Pahorjevih replik, za katerega že leta vemo, da ima za potrebe koketiranja z Janšo in nevarnimi političnimi idejami vedno pri roki dober izgovor, ni stekla in tokrat se je domislil sklicevanja na »filozofijo« razumevanja svoje funkcije:

»Moje sodelovanje z vsemi temelji na moji filozofiji o tem, kaj pomeni predsedovati državi. Jaz tukaj nisem zato, da bi vlado hvalil, jo kritiziral ali ji dajal kakšna navodila, na tem položaju sem zato, da z vlado sodelujem.«

Kaj potem v praksi pomeni sodelovati? Da si tiho, najbrž, in pokorno slediš vsemu. Spretna redukcija, ki mu omogoča otresti se očitkov o nekritičnosti do vlade, pri čemer se novinarja nista spomnila, da tudi lažna in neverodostojna, saj je še pred kratkim vladajoči koaliciji dobesedno na veliko laskal in risal neverjetno idilo ob njenih čudovitih ukrepih (Idila sredi epidemije: o štirih jezdecih demokracije).

Seveda Pahorju kot političnemu slalomistu ni mogoče očitati enostranskosti, kajti vsakič bo velemojstrsko uspel razumeti obe strani, ob tem pa še prodati svojo velikodušnost! Do sedanjega premierja recimo z besedami, da se je znašel »v težki situaciji, in tudi to je treba upoštevati, ko od njega terjamo več potrpežljivosti«, čeprav je pred tem dodal, da bi na njegovem mestu izbral kakšne druge besede… Kakor da bi žargon predsednika vlade danes bil kaj drugačen kot pred koronakrizo.

Nikoli ne veš, kdaj boš moral sodelovati z diktatorjem

Imenitno se je vselej kolaborativno razpoloženi Pahor znašel tudi ob omembi Madžarske, kjer je suspenz parlamenta označil za nekaj, kar spravlja veliko držav menda v zadrego; namreč Orbanovi kritiki so se enkrat že opekli, je spomnil. Načeloma sicer ni za takšne drastične suspenze, bi se dalo razbrati,  toda vselej je tukaj še vpeljava tistega razvpitega »ampak«:

»Veliko držav se danes sprašuje, ali se ne ponavlja situacija iz tistega časa, ko so Orbana na začetku krize zaradi postavljanja ograj in trde protimigrantske politike zelo kritizirali, potem pa so države deloma same uveljavljale iste principe.«

Namig smo razumeli, nekaj šteje tudi stališče imaginarnega števila držav, ki svetujejo modro molčanje o suspenzu demokracije in poti v diktaturo. Nekako takole: bodimo raje previdni pri njeni kritiki in se ne opečimo znova, saj človek nikoli ne ve, kdaj bo tudi sam pred sabo rade volje pozdravil diktatorja. Žal se novinarja ob takšni relativizaciji nista zdrznila.

Dobro je imeti prijatelje

Glede aktivacije 37.a člena Zakona o obrambi smo prebrali, da ji Pahor ne oporeka, celo podporo napotitvi vojske na državno mejo je napovedal. Podobno se je nenadoma zazdelo, da se ob »francosko-nemškem vlaku«, ki je vsa ta leta bil zanj logična in zelo preferenčna zunanjepolitična izbira, tudi s strani Janše zdaj goreče ponujani »višegrajski vlak« ne zdi več slaba možnost.

Pahor se je znova odlično znašel z neuničljivim argumentom, kako preseči situacijo skozi njemu očitno ljubo načelo »volk sit, koza cela«; dejal je, da je dobro imeti čim več prijateljev po svetu! Saj res, kdo bi temu oporekal. Zato je bil proti temu, da bi »morali zmanjšati kvaliteto odnosov z nekaterimi iz Višegrajske skupine«.

Spraševalca ga potem glede avtoritarizma, populizma in nacionalizma v državah te skupine nista uspela izzvati in umetelni zaključek s svežo modrostjo je bil neizbežen: »Prijatelje imamo tudi tam, kjer imajo naši zavezniki sovražnike«. Saj res, morda jih nekateri nimajo, ker so bolj načelni od nas. Zakaj bi imeli sovražnike med trinogi, če so lahko naši prijatelji? Klinc gleda kratenje človekovih pravic, če se lahko z njimi objemamo!

Vladajoče stranke ne komentira

Tudi pri naslednjem vročem izzivu glede bojazni, da bi zaradi vladajoče SDS in njene politične bližine z morda izključenim madžarskim Fideszom lahko Slovenija postala v Evropski uniji marginalizirana, je Pahor hitro unovčil svoj večni adut, sklicevanje na odpoved svojemu stališču v kombinaciji s samopromocijo političnega »spravitelja«:

»O strankarskih zadevah se ne izrekam, razumem pa nekatere pomisleke, ki se raztegnejo do nezaupanja. Moja naloga ni, da bi nezaupanje poglabljal, ampak da ga odpravljam.«

Velja dodati enkrat več: predsednik je ob več priložnostih v zadnjih letih izrecno povedal, da ne komentira niti delovanja vlade. Nevzdržno stališče, saj ravno to nenehno počne, tudi če si tega res ne želi, pa je v zgornjem primeru sploh deplasirano, saj vendar ni bil povprašan po strankarskem dogajanju, ampak po tem, da bi lahko Slovenija pristala na obrobju EU. Nekaj malega pa bi kot šef države z njo le lahko imel, kajne? Žal sta novinarja spet nasedla.

Non, je ne regrette rien

Pa pustimo vse zamujene priložnosti glede novinarske svobode, politike izključevanja in kulture diskreditacij ter se posvetimo sklopu vprašanj, uvrščenih proti koncu pogovora, kjer se novinarja dotakneta Pahorjevih aktivnostih na socialnih omrežjih. Začneta z moledujočim »Ali vam je bilo res treba napisati na Instagramu, da sredi koronakrize čilate?«, skoraj pravcato tovariško kritiko, kakor da bi ga želela opozoriti, da naj po nepotrebnem ne zmanjšuje umetniškega vtisa svoje sicer imenitne predstave v vlogi, ki jo opravlja. Ampak sledil je hladen tuš:

»Ne, a tako sem čutil, to sem storil in tega ne obžalujem.«

Hja, osebne občutke neobžalujočega je pa res težavno spodbijati! O njegovem čilanju, megafonskem flirtu, iznajdljivosti ob selfijih in sploh zabavljaštvu sredi koronakrize sem pisal na drugih mestih (Raje modrovanje o času po epidemiji, Predsednikova domišljija: kako patentirati koronaselfie, Megafonski flirt in ljudstvo na balkonu) in seveda je iz Pahorjevih vzorcev ravnanj vsakič jasno čutiti, da obvlada premišljeno, dobro načrtovano promocijo, ki se ji za nič ne bo odpovedal. Kaj promocijo, njegova prezenca skozi čilanje vendar tvori bistvo, kvintesenco njegovega političnega delovanja.

Kajti seveda niso težava le objave na instagramu in socialnih omrežjih, te so zgolj posledica njegovih ravnanj. Skratka, o flirtajočem in zadnjem času megafonskem stilu zganjanja všečnosti, njegovem političnem slogu, ki ni zvedljiv na instagramsko objavo, nismo slišali ničesar. Novinarsko moledovanje ne bi moglo bolj podcenjujoče zgrešiti!

Rešuje državo, ko ne spi

In res spraševalca nista niti poskušala nakazati, da bi bilo z njegovim ravnanjem na položaju predsednika republike kaj narobe ali poskušala zapeljati pogovor v smeri spornosti njegovega bebavega populizma. Ne, zanju je težava v tem, da se Pahorju menda rogajo: »Zagotovo veste, da sem vam zaradi tega mnogi posmehujejo.« Kakor da bi sam tega ne opazil in kakor da ne bi vedel, da velika večina v vseh javnih anketah njegovo tovrstno ravnanje podpira. Zakaj bi se torej sekiral?

Instagram je naporna reč, zato se lahko hvali, da morda 18 ur na dan rešuje državo (sic!):

»Če bi uporabil drug izraz, bi bil odziv drugačen. Tudi ne želim reči, da rešujem državo 24 ur na dan, ker je ne, vmes tudi šest ur spim.«

Spet nam mojster dvoumnosti omogoča dve branji. Morda sploh ne rešuje države ali jo morda rešuje le, ko je buden? Potem je res velika krivica, da ne opazimo njegovega garaškega volontiranja in znoja, potrebnega ob vsakodnevnem flirtu z ljudstvom. In kakor da še ni dovolj, se je ob vsej spornosti svojih objav, če političnost tovrstnega delovanja pustimo ob strani, Pahorju uspelo še pridušati, da »na tem področju nekateri orjemo ledino«, svoje pionirsko delo na področju instagramiranja in tvitanja pa je potem celo podkrepil s sklicevanjem na svojo visoko odgovornost:

»Politiki s tem, da imamo zelo razvita družbena omrežja, na neki način postajamo tudi uredniki vsebin, in zaradi številnih sledilcev je s tem povezana velika odgovornost.«

Strast in pogum instagram raziskovalca

Skratka, predsednik glede socialnih omrežij ničesar ne obžaluje, deluje po občutku in je kot pionir človek velike odgovornosti. V isti sapi spraševalcema lahko celo natrosi, da »instagram ne prenese pretirane politične korektnosti, za vsakega politika je izjemno nevarno orodje, tudi zame«, kar je sploh zanimiva korelacija, s katero je uspel podkrepiti svoje odgovornostno ravnanje: kakor da bi politična nekorektnost zahtevala visoke stopnje moralnosti.

In ko jima je prodal bučke vseh sort, še ni bi voljan odnehati. Ob neverjetnem in enako nezmotljivem občutku, etičnosti svojega instagramiranja in veliki teži odgovornosti, sta sledila še strast in pogum po raziskovanju. Kajti on je raziskovalec, ki vendar tvega, zato bi njegov riziko lahko znali ceniti:

»A če bi se umaknil iz tega, bi priznal, da nimam več poguma v življenju in strasti, da bi raziskoval. Ko boste videli na Instagramu, da ni več tveganih objav, vedite, da sem postal star, da se umikam, da moje politično srce peša, da strasti ni več, da sem se vdal in da tistega Pahorja, ki ste ga poznali, ni več.« 

Pahor dva dni nazaj: koronavirus in petje za stoti rojstni dan

Priznati, da si preračunljivec

Ob opozorilu, da skoraj ni nikogar, ki bi mu ob tovrstnem udejstvovanju ploskal – no, tudi tu se novinarja motita – je nato poskusil še z zatrjevanjem, da se tovrstni praksi ne misli odpovedati. Svojo odločenost je izrazil z ganljivo podporo, da njega kritika pač nikoli ne more ustaviti:

»Zagotovo, a jaz bom šel po tej poti naprej. Glede marsičesa so me kritizirali, a me to ni oviralo. Bomo videli, kaj bo prinesla digitalna doba politike, ker kdor je ne bo razumel, bo izpadel iz igre.«

Seveda, saj kritike so temu namenjene, da jim ne prisluhnemo. Ko mu je v naboru različnih strategij upravičevanja svojega početja že povsem zmanjkalo domišljije, kot visoko odgovoren in moraličen na koncu poskusil s še eno taktiko, prepričati ljudi s samopriznanjem. Težko bi rekli kesanjem, ker priznati, da si preračunljiv, pač ne implicira obžalovanja in distanciranja do lastnega početja:

»Seveda gre pri tem tudi za preračunljivost, nenazadnje je vsaka kariera politika povezana tudi s preračunljivostjo. V svoji karieri se nisem nikoli upiral temu, da bi me imeli za… – kako bi vi temu rekli? Smešneža?«

Pahorjeva megla

Predsednik je začel z odgovornostjo v socialnem udejstvovanju, končal pa s svojimi slabostmi in preračunljivostjo. Celo na tej točki je svojo besedno zvijačnost znal uporabiti sebi v prid:

»Politik mora dobiti neke slabe diagnoze, brez tega ne more živeti, javnost mora v njem prepoznati tudi nekaj slabosti. Jaz s to vrsto slabosti brez težav živim.«

Kaj zdaj, je morda priznal, da ima slabosti (»s to vrsto slabosti brez težav živim«) ali zgolj, da mu takšne diagnoze pripisujejo drugi (»dobiti slabo diagnozo«, »javnost prepoznava slabosti«)? Mojstrska je ta dvopomenskost, zvijačnost izmikanja in semantične megle, v katero se nenehno zateka.

Prav zato se novinarja ne bi mogla bolj motiti, ko sta na začetku intervjuja zapisala, da Pahorju ni mogoče očitati, da ni bil jasen, ker da je takšen bil, jasen namreč. Ravno to ni res, on je vendar popolnoma nejasen v svoji navidezni jasnosti, v meglenosti svojih relativizacij in obratov, praznini sredi navidezni vsebinskosti, nemoralnosti ob prazni gesti zatrjevanja odgovornosti.

Že skoraj za simptom lahko štejemo, da novinarstvo po desetletjih njegovega političnega udejstvovanja tega noče odkriti.

Comments are closed.

Powered by WordPress.com.

Up ↑

%d bloggers like this: