::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Joj! kam bi dél? Univerzitetna afera in vprašanja etike

Mariborska prepisovalna afera, v prvi fazi s protagonistoma dr. Klavdijem Logožarjem in dr. Žanom Oplotnikom,  v drugi pa kar z univerzitetnim vrhom in njegovimi reakcijami, je sovpadla z izidom jubilejne številke revije Dialogi, v kateri je 47 avtorjev, povezanih z mariborsko preteklostjo in sedanjostjo, reflektiralo pozicijo in duha mesta.

Omenjam, ker je kar nekaj piscev v številki, ki sem jo uredil, omenilo šibko in nikakršno vlogo univerze, kot jo je ta odigrala v mestu zadnjih nekaj desetletij. Zakaj je ni in kaj je temu botrovalo? Biti univerzitetni učitelj ne pomeni le izobraževanja študentov in izvajanja pedagoškega procesa. Pričakovali bi, da bo univerzitetno občestvo aktivno prispevalo k njegovi identiteti in razvoju. Kar se nam je dogajalo zadnje dni, razkriva še bolj akutno stanje in na svoj način pritrjuje oceni: ne samo, da se zdijo akademiki samostojna kasta ljudi, univerza samo sebe razume kot odlepljeno od siceršnjega življenja, zato zanjo po lastnem mnenju veljajo drugačne zakonitosti, etične norme in časovni roki. Morda je torej razlog za pasivno vlogo v njeni avtopercepciji.

Logožar VSS odstop

Če smo se še pred kakimi desetimi leti maloštevilni zavzemali za novo Filozofsko fakulteto, če smo verjeli, da se področji humanistike in družboslovja v mestu preprosto, zaradi dotedanje »tehniške« narave univerze, ki letos tudi sama praznuje štirideset let svojega obstoja, nista dovolj hitro razvijali, da rabita svoj čas, v zadnjih letih prav nič ne kaže na kakšen poseben trend vzpona akademskega intelektualnega angažmaja v življenju mesta.

Klišeji o lumpenproletarskem mestu, industrijski puščavi in kulturni sivini počasi več ne bodo dovolj, kot tudi ne epekajevske evforije. Seveda govorim o aktivnostih, ki niso neposredno vezane na poklicno in akademsko delo in preštevanje točk. Ki od posameznikov terjajo nekaj več žrtvovanja in vpletenosti. Njihov prispevek je, vsa čast izjemam, zanemarljiv in po moje kar manjši kod drugod, čeprav tudi drugje zaznavam isti trend. Od kod takšna njena samozadostnost, od kod avtoizolacija tistega jedra intelektualcev, ki bi morali celo nekemu duhovnemu dogajanju dajati ton, vizijo, ideje in pridržati večkrat neprijetno zrcalo?

Več razlogov je in vsi so z vso ihto privreli na plano tudi ob zadnji aferi. Če pustim ob strani dejstvo, da so pedagoški delavci vsako leto pod večjimi pritiski, da so njihovi urniki resnično natrpani, da se jih izkorišča s ti. faktorizacijami in vedno več neplačanega dela, medtem ko so plače po stažu nižjega kadra, sploh asistentov, sramotno nizke in na ravni učiteljev v osnovni šoli (česar javnost ne pozna dovolj, zlasti zato, ker medije tuintam prestreli kakšna afera z visokimi honorarji, ki so resnično velika izjema, ne pravilo), če skratka odmislim smiselne in tehtne razloge po manjšem »zunajpoklicnem« angažmaju univerzitetnikov, so preostale okoliščine naslednje:

(a) V Mariboru je resnično težko učinkovito delovati intelektualno – v polnem pomenu besede. Ker ta zahteva odmev, sinergijo, recepcijo. Družbeno in duhovno, še manj aktivistično delo so v horizontu pričakovanj in preferenc, ki je izrazito antiintelektualističen, predvsem zasmehovani in odrinjeni, zaznamovani kot odvečna in velikokrat tudi nevarna dejavnost. Razlogov je celo število, od zgodovinskih do socialnih, ekonomskih in medijskih. Misliti, analizirati, biti kritičen do družbenih dogajanj, zahtevati moralnost in legalnost, si zanju prizadevati, slediti principom racionalnosti? Ne, to ni za Maribor. Zakaj bi bilo dobro za njegovo univerzo, ki bi morala v tem prednjačiti? Zakaj bi bilo dobro za občino, če pa se je njen župan, nekoč intelektualec in univerzitetnik, odpovedal istemu in po dejanjih že dohiteva predhodnika? Kot da bi bilo mesto zakleto.

(b) V situacijah, ko se izrecno zahteva, da univerza postane podjetje in se odkrito favorizirajo tržne logike delovanj, ni prostora za moralo in etiko. Toda ena okolja takšne ideje sprejemajo še bolj odprtih rok. Zdaj, ko se po izbruhu afere napoveduje nov etični kodeks na univerzi, ga rektor v svojem pojasnilu omenja skupaj s pogojem: skladen bo moral biti z načeli korporativnega upravljanja. Če se moralo in etiko kot predmet izrinja iz izvedbe na nekaterih študijskih programih, se res ne bi smeli čuditi, da ju pogrešamo takih načel v reakcijah univerzitetnih učiteljev, ki se po finančnem okoriščanju s pomočjo plagiatorstva ne čutijo krive ničesar, oziroma vodstva, ki nemoralnosti kakor ne opazi. In če ni potrebe po moralnih in etičnih vsebinah v programih, ne pričakujmo preveč ne od študentov, ne od družbe in tudi ne od univerze. Tudi v primeru te afere ne, kjer so se le maloštevilni priglasili h kritični besedi.

(c) Samozadostnost antiintelektualizma na veliko podpirajo mediji. Komercialni iz predvidljivih razlogov nezanimivosti, kjer se raje daje prednost rumenim in senzacionalnim novicam, pikantnostim in nezahtevnim vsebinam, manj komercialni pa itak po novem želijo biti le še to: prikrito komercialni in tržni, da ne bi izgubili surove tekme z drugimi. Kot sem spomnil v prej omenjeni številki Dialogov, že osnovno googlanje in ogled arhivov lokalnih medijev zelo hitro pokažeta, da sintagma »mariborski intelektualec« praktično ne obstaja. Če kdo, bi se nad tem morali zamisliti na univerzi kot kovnici prihodnjih intelektualcev! Pa se po moje še niso. Že pred leti se je razkrilo, da s humanističnimi vsebinami ni mogoče prodreti v npr. Večer. Da so razmerja člankov na kulturnih straneh tega časopisa silovito neenakomerna: da se favorizira književnost in morda vizualne umetnosti. Prvi in zadnji intervju z Zofijinimi ljubimci, društvo za razvoj humanistike, je bil v tem časopisu narejen leta 1998. Počasi bo 20 let. In navajam zgolj kot primer. Prištejmo k temu še cenzuro posameznikov, o čemer sem naj tej strani že veliko pisal. Ni dvoma, da morajo mediji prevzeti svojo soodgovornost.

Šele ta polnejši kontekst takšnih in drugačnih okoliščin, verjetno tudi podrobnejši o rektorskih ekipah in njihovih omrežjih, nam lahko bolje osmisli razumevanje zadnje afere. Ki to ne bi postala, če je ne bi obelodanil ljubljanski, ne mariborski časopis. In spet: na dan, ko je vsaj deset slovenskih medijev povzelo Dnevnikovo razkritje, tega Večer sploh ni storil. Poročal je dan kasneje, v tiskani obliki.

Klipšteter komentar Logožar Dnevnik

Že reakcije na razkritje prepisovanja dekana Ekonomsko-poslovne fakultete so potrdile vse povedano. Tam, kjer ni osnovne senzibilnosti za moralno in etično delovanje, kjer morda ni niti razumske podstati za dokazovanje, kaj je bilo z ravnanjem dekana narobe, lahko razvoj dogodkov celo brez težav predvidite. Ne more vas veliko presenetiti. Vodstvo univerze se je na vse kriplje pretvarjalo, da z afero nima nič, da ni razlogov za dekanov odstop, da je zadeva zastarala, da rektor ne sme kar na vrat na nos sprejemati odločitev, da mora ustanoviti posebno komisijo, da se v prihodnje kaj takega ne bo več ponovilo, da se pripravlja etični kodeks in poslej težav več ne bo, da je mentor dejansko soavtor diplome, itd. Paleta izmuzljivih reakcij, ki so po sebi simptom takšnega antiintelektualizma, zasidranega bistveno širše v danem okolju. Kjer je del »intelektualizma« nekaj tako preprostega kot dejstvo, da je treba poskrbeti za lastno pozitivno podobo in ugled. Nekaj tebi koristnega. Ne bi smelo biti pretežko, saj se bo hitro poznalo pri vpisu študentov in še čem. A tudi to je bilo preveč. Na koncu je danes le prevladala skrb za ugled in rektor je presenetljivo predlagal dekanu EPF, da vendarle odstopi. Po ostrih protestih Visokošolskega sindikata Slovenije in še nekaterih. V tem hipu še ni jasno, ali se bo omenjeni odzval.

Toda pozor: vse, kar je rektor zmogel napisati v komunikeju, je sintagma »sporno ravnanje«. Izjava ni dejanje obsodbe, zgolj ugotovitev, da je treba zaščititi ugled in integriteto univerze, ker sta načeta. No, v primerjavi s preteklimi dnevi je tudi to napredek. Kar smo namreč slišali iz ust njegovega tajnika pred tem, je bilo ravno nasprotno: da je rektor starešina, ki ne more ravnati pobalinsko (!) in izvajati sankcij brez preverbe. Na koncu je k sreči storil prav to. Ne bi bil presenečen, če ga naslovljenec ne bi poslušal, tako kot prejšnjega rektorja ni dekan Filozofske fakultete. Kar se je dr. Tičarju očitno zdelo zelo prav, saj ga je kasneje nagradil s prorektorsko funkcijo.

Zapletanje in sprenevedanje dr. Logožarja in dr. Oplotnika je že zdaj takšno, da bi zahtevalo temeljito argumentacijsko analizo zaradi pestrosti izgovorov in izmikanj. Dekan EPK nikoli ni priznal, da je delo študentke prepisal in ga uporabil v neke druge namene. Še več, na koncu se je opravičil, toda ne zaradi prepisovanja, temveč dejstva, da študentke ni obvestil o tem, da jo je – prepisal. In kot da ni dovolj, tudi bajnega zaslužka 24.000 evrov, do katerega je prišel izključno po njeni zaslugi, z njo ni pripravljen na noben način deliti. A zdaj razumemo, da nekateri res ne razumejo pojmov »morala« in »etika«? Tudi če bo odstopil, dekan ne bo zaradi njiju, temveč zahteve rektorja. Kar je tisto najbolj tragično. In kar je, kot rečeno, pogojeno z mariborsko formo mentis.

Posebne vrste izmikanj je uprizoril prorektor dr. Oplotnik. Ki pa ga, kot kaže, rektor k ničemur ne namerava pozivati. Prej bi lahko rekli, da je ponosen, da ima v svojih vrstah nekoga, ki je še kot mladenič po logikah, ki nam niso znane, postal član uprave Darsa, danes pa je, kot je aprila letos pisal Večer, »dopoldne profesor, popoldne direktor«.

Oplotnik Hreščak Večer podjetnik

O vlogi prorektorja bi seveda vedeli veliko več, če ga sumljivih okoliščin ne bi razbremenjevale sumljive druge okoliščine izginotja vseh podatkov o Logožarjevi študiji in poslovni dokumentaciji. Zato danes Oplotnik ne rabi vedeti ničesar: niti o tem, kdo je študijo naročil, niti zakaj je bil razpis prirejen, niti o tem, kako si so z njo lahko na Darsu pomagali, niti o tem, kam je študija že leta 2009 izginila in je zato nihče ne more najti. On, prorektor za finance, ničesar ne ve. Kako je že rekel Aškerc? »Joj! kam bi dél?« »Kaj? – Kdo si božji? – Kam naj deneš, vprašaš? – I, kjer si vzel!«

%d bloggers like this: