Clintonova in Pahor v izbrisanem Večerovem članku

Več možnosti je, zakaj je nenadoma izginila Večerova objava o tem, kako je ameriška državna sekretarja Hillary Clinton leta 2009, sodeč po dokumentaciji Wikileaksa, povlekla za ušesa predsednika vlade Boruta Pahorja. V času, ko se je odločalo o arbitraži, ki je danes bolj kot kadarkoli – vsaj trenutno – videti spodleteli projekt.

Toda najprej k izginotju. Kar preseneča, je predvsem aktualizem objave v času napetih odnosov s Hrvaško po njeni enostranski prekinitvi podpore arbitražnemu sporazumu. Kontekst pisanja je torej pravi, zaželen in pričakovan – vendar povzet po nekem starem dogajanju, ne trenutnem, kot bi bralec pomislil. Nedeljski prispevek na spletni strani Večera pa je po kakšnih štirih urah izginil:

Wikileaks Clinton Pahor Večer cache

Hillary Clinton Pahor Večer

Clinton Pahor google

Po drugi strani pa se, če pogledamo izbrisano (ali izginulo) Večerovo besedilo, to sklicuje na MMC RTV Slovenija in Večernji list:

Hillary Clinton, nekoč ameriška državna sekretarka, danes predsedniška kandidatka, je leta 2009 opozorila Boruta Pahorja, da bo občutil “gnev iz Washingtona”, če bo Slovenija še naprej onemogočala pogajanja Hrvaške z Evropsko unijo, razkrivajo depeše WikiLeaks.

Po pisanju spletnega portala MMC sta ameriški veleposlaništvi v Ljubljani in Zagrebu redno prejemali navodila ameriške državne sekretarke glede pritiskov na slovensko in hrvaško vlado, da se ukine slovenska blokada hrvaških pristopnih pogajanj z EU-jem. Kot piše Večernji list, so se najprej vključili v težave slovensko-hrvaških odnosov, ko so si prizadevali, da bi Hrvaška še pravočasno vstopila v zvezo Nato.

V 5. marca 2009 iz Washingtona poslani depeši je zapisano, da je treba Sloveniji prenesti sporočilo in opozorilo, da jo čaka velika mednarodna sramota, če Hrvaška v severnoatlantsko zavezništvo ne bo sprejeta na aprilskem vrhu. Clintonova in njeni sodelavci so v depeši natančno opredelili, kaj mora narediti slovenski premier Borut Pahor.

“Slovenska vlada nas prepričuje, da razume resnost položaja, vendar ne moremo dopustiti sramote, da en zaveznik ne ratificira pristopa Hrvaške,” piše v depeši, ki je podpisana s Clinton, so še objavili pri RTVSLO.

Nekaj brskanja po googlu takoj razkrije, da je citirano besedilo skoraj v celoti prepisano iz zapisa na MMC RTV Slovenija, toda iz septembra 2011. Povedano drugače, spletno uredništvo Večera je iz nekega razloga skopiralo star zapis MMC, dodalo tisti »po pisanju spletnega portala MMC« in ga objavilo.

Zakaj? Prva možnost je, da je nekdo bil strahovito nepazljiv, da je po čisti pomoti povlekel na plano besedilo MMC, staro štiri leta, ne da bi to opazil. Oziroma da je spregledal, da gre za zapis starejšega datuma. Vendar tezo o spregledu težko sprejmemo, razen če je bil avtor ob njem hkrati povsem odločen, da plagiira, in je zato teza v svojem bistvu zgrešena. Toda kaj bi s tem prepisovanjem novinar sploh pridobil, razen morda izpolnjene norme in honorarja?

MMC Wikileaks 2011

Druga možnost je povsem špekulativna. Resnici na ljubo je težko spregledati datum zapisa – če prepisujete, ga preprosto zanemarite in upate, da nihče ne bo opazil vaše goljufije. Razen tega bi moralo biti avtorju povsem jasno, da bo objavil nekaj, kar nima podlage v nobenem trenutnem besedilu, ker se v zadnjih dnevih in celo letih ni zgodilo nič podobnega. Kaj še preostane? Objava bi lahko bila iz nekega razloga namenska, vendar ne z namenom prepisovanja zaradi pridobitve neke osebne koristi. Kakšen cilj bi pri tem vodil novinarja, pa lahko, da ne zaidemo v prehude teorije zarote, zgolj brezplodno ugibamo. Ne vemo in tudi ni preveč verjetno, da nam bodo postregli z javnim pojasnilom.

Nobena od obeh možnosti Večeru ne more biti v čast.

P.S. Kot sem ugotovil naknadno, je umik članka verjetno posledica Bobovnikovega tvita – saj se časovno z njim tudi ujema. Tak indic še dodatno krepi sum, da je šlo za drzno in precej bizarno prepisovanje:

Bobovnik Večer prepisovanje

Joj! kam bi dél? Univerzitetna afera in vprašanja etike

Mariborska prepisovalna afera, v prvi fazi s protagonistoma dr. Klavdijem Logožarjem in dr. Žanom Oplotnikom, v drugi pa kar z univerzitetnim vrhom in njegovimi reakcijami, je sovpadla z izidom jubilejne številke revije Dialogi, v kateri je 47 avtorjev, povezanih z mariborsko preteklostjo in sedanjostjo, reflektiralo pozicijo in duha mesta.

Omenjam, ker je kar nekaj piscev v številki, ki sem jo uredil, omenilo šibko in nikakršno vlogo univerze, kot jo je ta odigrala v mestu zadnjih nekaj desetletij. Zakaj je ni in kaj je temu botrovalo? Biti univerzitetni učitelj ne pomeni le izobraževanja študentov in izvajanja pedagoškega procesa. Pričakovali bi, da bo univerzitetno občestvo aktivno prispevalo k njegovi identiteti in razvoju.

Kar se nam je dogajalo zadnje dni, razkriva še bolj akutno stanje in na svoj način pritrjuje oceni: ne samo, da se zdijo akademiki samostojna kasta ljudi, univerza samo sebe razume kot odlepljeno od siceršnjega življenja, zato zanjo po lastnem mnenju veljajo drugačne zakonitosti, etične norme in časovni roki. Morda je torej razlog za pasivno vlogo v njeni avtopercepciji.

Logožar VSS odstop

Če smo se še pred kakimi desetimi leti maloštevilni zavzemali za novo Filozofsko fakulteto, če smo verjeli, da se področji humanistike in družboslovja v mestu preprosto, zaradi dotedanje »tehniške« narave univerze, ki letos tudi sama praznuje štirideset let svojega obstoja, nista dovolj hitro razvijali, da rabita svoj čas, v zadnjih letih prav nič ne kaže na kakšen poseben trend vzpona akademskega intelektualnega angažmaja v življenju mesta.

Klišeji o lumpenproletarskem mestu, industrijski puščavi in kulturni sivini počasi več ne bodo dovolj, kot tudi ne epekajevske evforije. Seveda govorim o aktivnostih, ki niso neposredno vezane na poklicno in akademsko delo in preštevanje točk. Ki od posameznikov terjajo nekaj več žrtvovanja in vpletenosti. Njihov prispevek je, vsa čast izjemam, zanemarljiv in po moje kar manjši kod drugod, čeprav tudi drugje zaznavam isti trend. Od kod takšna njena samozadostnost, od kod avtoizolacija tistega jedra intelektualcev, ki bi morali celo nekemu duhovnemu dogajanju dajati ton, vizijo, ideje in pridržati večkrat neprijetno zrcalo?

Več razlogov je in vsi so z vso ihto privreli na plano tudi ob zadnji aferi. Če pustim ob strani dejstvo, da so pedagoški delavci vsako leto pod večjimi pritiski, da so njihovi urniki resnično natrpani, da se jih izkorišča s ti. faktorizacijami in vedno več neplačanega dela, medtem ko so plače po stažu nižjega kadra, sploh asistentov, sramotno nizke in na ravni učiteljev v osnovni šoli (česar javnost ne pozna dovolj, zlasti zato, ker medije tuintam prestreli kakšna afera z visokimi honorarji, ki so resnično velika izjema, ne pravilo), če skratka odmislim smiselne in tehtne razloge po manjšem »zunajpoklicnem« angažmaju univerzitetnikov, so preostale okoliščine naslednje:

(a) V Mariboru je resnično težko učinkovito delovati intelektualno – v polnem pomenu besede. Ker ta zahteva odmev, sinergijo, recepcijo. Družbeno in duhovno, še manj aktivistično delo so v horizontu pričakovanj in preferenc, ki je izrazito antiintelektualističen, predvsem zasmehovani in odrinjeni, zaznamovani kot odvečna in velikokrat tudi nevarna dejavnost. Razlogov je celo število, od zgodovinskih do socialnih, ekonomskih in medijskih. Misliti, analizirati, biti kritičen do družbenih dogajanj, zahtevati moralnost in legalnost, si zanju prizadevati, slediti principom racionalnosti? Ne, to ni za Maribor. Zakaj bi bilo dobro za njegovo univerzo, ki bi morala v tem prednjačiti? Zakaj bi bilo dobro za občino, če pa se je njen župan, nekoč intelektualec in univerzitetnik, odpovedal istemu in po dejanjih že dohiteva predhodnika? Kot da bi bilo mesto zakleto.

(b) V situacijah, ko se izrecno zahteva, da univerza postane podjetje in se odkrito favorizirajo tržne logike delovanj, ni prostora za moralo in etiko. Toda ena okolja takšne ideje sprejemajo še bolj odprtih rok. Zdaj, ko se po izbruhu afere napoveduje nov etični kodeks na univerzi, ga rektor v svojem pojasnilu omenja skupaj s pogojem: skladen bo moral biti z načeli korporativnega upravljanja. Če se moralo in etiko kot predmet izrinja iz izvedbe na nekaterih študijskih programih, se res ne bi smeli čuditi, da ju pogrešamo takih načel v reakcijah univerzitetnih učiteljev, ki se po finančnem okoriščanju s pomočjo plagiatorstva ne čutijo krive ničesar, oziroma vodstva, ki nemoralnosti kakor ne opazi. In če ni potrebe po moralnih in etičnih vsebinah v programih, ne pričakujmo preveč ne od študentov, ne od družbe in tudi ne od univerze. Tudi v primeru te afere ne, kjer so se le maloštevilni priglasili h kritični besedi.

(c) Samozadostnost antiintelektualizma na veliko podpirajo mediji. Komercialni iz predvidljivih razlogov nezanimivosti, kjer se raje daje prednost rumenim in senzacionalnim novicam, pikantnostim in nezahtevnim vsebinam, manj komercialni pa itak po novem želijo biti le še to: prikrito komercialni in tržni, da ne bi izgubili surove tekme z drugimi. Kot sem spomnil v prej omenjeni številki Dialogov, že osnovno googlanje in ogled arhivov lokalnih medijev zelo hitro pokažeta, da sintagma »mariborski intelektualec« praktično ne obstaja. Če kdo, bi se nad tem morali zamisliti na univerzi kot kovnici prihodnjih intelektualcev! Pa se po moje še niso. Že pred leti se je razkrilo, da s humanističnimi vsebinami ni mogoče prodreti v npr. Večer. Da so razmerja člankov na kulturnih straneh tega časopisa silovito neenakomerna: da se favorizira književnost in morda vizualne umetnosti. Prvi in zadnji intervju z Zofijinimi ljubimci, društvo za razvoj humanistike, je bil v tem časopisu narejen leta 1998. Počasi bo 20 let. In navajam zgolj kot primer. Prištejmo k temu še cenzuro posameznikov, o čemer sem naj tej strani že veliko pisal. Ni dvoma, da morajo mediji prevzeti svojo soodgovornost.

Šele ta polnejši kontekst takšnih in drugačnih okoliščin, verjetno tudi podrobnejši o rektorskih ekipah in njihovih omrežjih, nam lahko bolje osmisli razumevanje zadnje afere. Ki to ne bi postala, če je ne bi obelodanil ljubljanski, ne mariborski časopis. In spet: na dan, ko je vsaj deset slovenskih medijev povzelo Dnevnikovo razkritje, tega Večer sploh ni storil. Poročal je dan kasneje, v tiskani obliki.

Klipšteter komentar Logožar Dnevnik

Že reakcije na razkritje prepisovanja dekana Ekonomsko-poslovne fakultete so potrdile vse povedano. Tam, kjer ni osnovne senzibilnosti za moralno in etično delovanje, kjer morda ni niti razumske podstati za dokazovanje, kaj je bilo z ravnanjem dekana narobe, lahko razvoj dogodkov celo brez težav predvidite. Ne more vas veliko presenetiti. Vodstvo univerze se je na vse kriplje pretvarjalo, da z afero nima nič, da ni razlogov za dekanov odstop, da je zadeva zastarala, da rektor ne sme kar na vrat na nos sprejemati odločitev, da mora ustanoviti posebno komisijo, da se v prihodnje kaj takega ne bo več ponovilo, da se pripravlja etični kodeks in poslej težav več ne bo, da je mentor dejansko soavtor diplome, itd. Paleta izmuzljivih reakcij, ki so po sebi simptom takšnega antiintelektualizma, zasidranega bistveno širše v danem okolju. Kjer je del »intelektualizma« nekaj tako preprostega kot dejstvo, da je treba poskrbeti za lastno pozitivno podobo in ugled. Nekaj tebi koristnega. Ne bi smelo biti pretežko, saj se bo hitro poznalo pri vpisu študentov in še čem. A tudi to je bilo preveč. Na koncu je danes le prevladala skrb za ugled in rektor je presenetljivo predlagal dekanu EPF, da vendarle odstopi. Po ostrih protestih Visokošolskega sindikata Slovenije in še nekaterih. V tem hipu še ni jasno, ali se bo omenjeni odzval.

Toda pozor: vse, kar je rektor zmogel napisati v komunikeju, je sintagma »sporno ravnanje«. Izjava ni dejanje obsodbe, zgolj ugotovitev, da je treba zaščititi ugled in integriteto univerze, ker sta načeta. No, v primerjavi s preteklimi dnevi je tudi to napredek. Kar smo namreč slišali iz ust njegovega tajnika pred tem, je bilo ravno nasprotno: da je rektor starešina, ki ne more ravnati pobalinsko (!) in izvajati sankcij brez preverbe. Na koncu je k sreči storil prav to. Ne bi bil presenečen, če ga naslovljenec ne bi poslušal, tako kot prejšnjega rektorja ni dekan Filozofske fakultete. Kar se je dr. Tičarju očitno zdelo zelo prav, saj ga je kasneje nagradil s prorektorsko funkcijo.

Zapletanje in sprenevedanje dr. Logožarja in dr. Oplotnika je že zdaj takšno, da bi zahtevalo temeljito argumentacijsko analizo zaradi pestrosti izgovorov in izmikanj. Dekan EPK nikoli ni priznal, da je delo študentke prepisal in ga uporabil v neke druge namene. Še več, na koncu se je opravičil, toda ne zaradi prepisovanja, temveč dejstva, da študentke ni obvestil o tem, da jo je – prepisal. In kot da ni dovolj, tudi bajnega zaslužka 24.000 evrov, do katerega je prišel izključno po njeni zaslugi, z njo ni pripravljen na noben način deliti. A zdaj razumemo, da nekateri res ne razumejo pojmov »morala« in »etika«? Tudi če bo odstopil, dekan ne bo zaradi njiju, temveč zahteve rektorja. Kar je tisto najbolj tragično. In kar je, kot rečeno, pogojeno z mariborsko formo mentis.

Posebne vrste izmikanj je uprizoril prorektor dr. Oplotnik. Ki pa ga, kot kaže, rektor k ničemur ne namerava pozivati. Prej bi lahko rekli, da je ponosen, da ima v svojih vrstah nekoga, ki je še kot mladenič po logikah, ki nam niso znane, postal član uprave Darsa, danes pa je, kot je aprila letos pisal Večer, »dopoldne profesor, popoldne direktor«.

Oplotnik Hreščak Večer podjetnik

O vlogi prorektorja bi seveda vedeli veliko več, če ga sumljivih okoliščin ne bi razbremenjevale sumljive druge okoliščine izginotja vseh podatkov o Logožarjevi študiji in poslovni dokumentaciji. Zato danes Oplotnik ne rabi vedeti ničesar: niti o tem, kdo je študijo naročil, niti zakaj je bil razpis prirejen, niti o tem, kako si so z njo lahko na Darsu pomagali, niti o tem, kam je študija že leta 2009 izginila in je zato nihče ne more najti. On, prorektor za finance, ničesar ne ve. Kako je že rekel Aškerc? »Joj! kam bi dél?« »Kaj? – Kdo si božji? – Kam naj deneš, vprašaš? – I, kjer si vzel!«

Veronike Podgoršek prepisani poročni nasveti

»Bi se poročil z menoj?« je naslov, v katerega se na najbolj udarnem mestu portala Planet Siol nemudoma zaleti bralec na svetovni dan svobode tiska. Na dodani fotografiji se diskretno nasmiha prikupna dama srednjih let, dr. Veronika Podgoršek, sicer specialistka za družinsko in zakonsko terapijo in kolumnistka portala, zadnje čase tudi žirantka različnih resničnostnih ali zabavnih oddaj na televiziji. Vedno bolj znan javni obraz po izbiri množičnih medijev.

Bi se poročil z menoj Podgoršek naslovna

Nič čudnega, če je prvi komentator pod kolumno jadrno zapisal »Gospa Podgoršek, moj odgovor je DA.« (Poročiti zakonsko terapevtko res zveni kot ubiti dve muhi na en mah.)

Priznam, malce tudi zato, ker sem poročen, se mi kolumne ni ljubilo brati. Ob rutinskem odpiranju strani pa se mi je pogled zataknil ob še en nestandardni komentar anonimnega pisca, ki sebe sicer označi za rednega bralca družinske svetovalke, a ji očita ponavljanje oziroma avtocitiranje, nakar poantirano zaključi: »Spoštovana ga. Podgoršek, Vaše kolumne so zanimivo branje, a od doktorice znanosti bi pričakoval malo več izvirnosti.«

Podgoršek Veronika ponavljanje kolumne

In res, hitrostni googling pokaže nekaj zanimivih značilnosti zaznanega fenomena. Prvič, avtorica rada uporablja iste stavke, ki jih je poprej že zapisala. Še več, jemlje jih celo iz zapisov, ki jih je priobčila na istem Planetu Siol le tri mesece nazaj, kar zanesljivo mora šteti za podcenjevanje njene bralne publike.

Drugič, podrobnejši pregled pokaže, da so pravzaprav to večkrat stavki, ki jih je zapisala že bistveno poprej, torej jih reciklira že vsaj tretjič. Oglejmo si naslednji odlomek:

Izbira partnerja in zakonska skupnost sta bili stvar ekonomskega dogovora. Le malokdo se je spraševal o individualnem vzajemnem ujemanju ali neujemanju bodočih zakoncev. Kot kažejo družbenozgodovinske raziskave, pa je prehod k moderni družbi povzročil tudi korenite spremembe zakonske zveze in družine: prejšnjo delovno je zdaj nadomestila čustvena skupnost.

Podgoršek Bi se poročil z menoj SIOL ponovitve 2

Kot rečeno, je odlomek najti v kolumni za Planet Siol 8. februarja 2015 pod naslovom »Partnerstvo, starševstvo ali kariera?«, torej le slabe tri mesece nazaj. A obenem je vsaj ta del besedila (preostanek se mi ni ljubilo preverjati) v nespremenjeni obliki že uporabljen v kolumni z naslovom »Boj med spoloma-drama današnjih dni« v reviji Viva 10. septembra 2010.

Poglejmo si še neko drugo misel iz zadnje kolumne:

Kot kažejo družbenozgodovinske raziskave, pa je prehod k moderni družbi povzročil tudi korenite spremembe zakonske zveze in družine: prejšnjo delovno je zdaj nadomestila čustvena skupnost.

Podgoršek čustvena skupnost ponovitve

Zgodba se ponovi: tudi v tem primeru gre za povsem identični stavek iz stare Siolove kolumne in obenem kolumne iz Vive iz leta 2010. Ne le, da se je Podgorškova samocitirala, in to dvakrat, malo večja zadrega nastopi, ko ugotovimo, da smela repetitivnost ne more šteti za samocitiranje, ker misel sploh ni njena.

Zlahka se lahko prepričamo, da je citirani stavek v celoti prevzet iz knjige »Popolnoma normalni kaos ljubezni« pred kratkim preminulega Ulricha Becka in njegove žene, vdove Elisabeth Beck-Gernsheim. Slovenski prevod je izšel leta 2006 pri FDV.

Da bi tragikomedija bila še večja, brskalnik Google med drugim zajame uporabo istega stavka v nekaterih študentskih diplomah:

Podgoršek diplome Beck

Big deal, vso to silno samocitiranje in prepisovanje? Po moje niti ne. Odvisno od tega, koga želite poročiti.

Podgoršek Bi se poročil z menoj SIOL

Podgoršek Partnerstvo starševstvo SIOL