Novo spreminjanje Zakona o medijih: Milosavljević o možnih preprodajah radijskih postaj in frekvenc

Po s strani strokovne javnosti storpediranem predlogu novel treh medijskih zakonov, zakona o Radioteleviziji Slovenija (RTVS), zakona o Slovenski tiskovni agenciji (STA) in krovnega medijskega zakona, se drama okoli vnovičnega obvladovanja medijev začenja odvijati na novo, tokrat tudi z novim trikom. Janševa oblast se je morda odločila zamenjati taktiko, skupno 193 pripomb na predlog nove medijske zakonodaje je bilo vendarle preveč po tistem, ko ji ni uspelo sprememb realizirati skrivaj in je po začetnem predlogu pet dni za javno razpravo bila rok prisiljena na pritisk javnosti podaljšati do 5. septembra.

Kritični odzivi dela politike, novinarjev, stanovskih organizacij in tudi mednarodnih združenj z nedvoumnim predlogom po umiku predlogov so zdaj pripeljali do novega predloga, ki ga presenetljivo ne vlagajo na Ministrstvu za kulturo, ampak preprosto kar poslanci vladajoče koalicije.

Dogovori okoli RTV Slovenija

Poslanci koalicije so v parlamentarni postopek vložili predlog novele zakona o medijih, ki spreminja del 77. člena, ki se nanaša na opredelitev lokalnih radijskih in televizijskih programov. Predlog je bil vložen 27. oktobra, javna razprava po starem vzorcu predvidena do 4. novembra! Kaj se dogaja z začetnimi predlogi, ne ve nihče, tovrstna gesta pa krepi spekulacije o nenačelnem dogovoru znotraj vladajoče koalicije, še zlasti med SDS, SMC in Novo Slovenijo, po katerem bi se Janševa stranka odpovedala obsežnejšim posegom v medijsko krajino v zameno za to, da ji predvsem SMC pomaga pri prevzemu RTV Slovenija in zrušitvi generalnega direktorja Igorja Kadunca, kar bi sprožilo učinek domine in pripeljalo do popolnega obvladovanja javne radiotelevizije.

Po tem scenariju bi se vladajoča SDS zadovoljila z obstoječo paleto strankarskih medijev, ki jih obvladuje, začenši z Nova24TV, Demokracijo, portalom Škandal in še okoli 20 večjimi in manjšimi spletnimi portali, v tem hipu že obvladuje Siol, kamor je nastavila Petra Jančiča, pravkar se bo dogovorila glede Planet TV in v ozadju je mogoče računati tudi na potencialni pakt z novimi lastniki POP TV. Na ta scenarij kaže tudi dejstvo, da odgovorna urednica te televizije, Tjaša Slokar Kos, presenetljivo ni med podpisanimi pod pismo 22 odgovornih urednic in urednikov, ki so pred dnevi Janši izrekli dovolj odločno sporočilo, da ne bodo klonili pred pritiski. V tovrstnem načrtu bi se vladajoča stranka morala sprijazniti z neposrednim ali posrednim obvladovanjem štirih televizij za namene učinkovitega širjenja politične propagande, nekatere medije pa bi, sploh tiskane, v primerjavi s temi res zlahka pogrešala.

Če obrnemo perspektivo, ji morda mukotrpno urejanje medijske krajine niti ni v posebnem interesu, kajti kar jo je vselej res zanimalo, so predvsem množični mediji kot grob inštrument za doseganje partikularnih političnih ciljev in propagandno obvladovanje širokih množic, ne pa zanje dolgočasna vprašanja njihovega preživetja, interes uporabnikov, učinki na boljše stanje demokracije in prihodnja usoda novinarstva. Agenda, ki Slovenijo poriva na rob vedno bolj nedemokratičnih evropskih držav po madžarskem zgledu.

Milosavljević o novem predlogu

Dr. Marko Milosavljević je na svojem Facebook profilu prvi opozoril na nenavadno maniro v novem predlogu novega Zakona o medijih, ki so ga po tihem vložili koalicijski poslanci nekaj dni nazaj. V njem so zgolj trije členi, od katerih je zgolj en vsebinski, preostala pa sta prehodna in zaključna. Njegov komentar, v katerem omenja nevarnosti predloga ob morebitni spremembo v »taktiki« okoli sprejema nove medijske zakonodaje z odpovedjo prvemu scenariju predloga zakona, v celoti objavljam spodaj:

Zadeva je vsebinsko in postopkovno zelo nenavadna. Predlog so vložili poslanci koalicije (s prvopodpisanim poslancem NSi), in ne Ministrstvo za kulturo, ki je sicer julija vložilo predloge štirih medijskih zakonov in včeraj še popravljeni predlog Zakona o AVMS.

V resnici je vprašanj več kot odgovorov.

– Zakaj poslanci in ne Ministrstvo?

– Kaj to pomeni za predlog Zakona o medijih, ki ga je julija pripravilo MzK in ki naj bi ga po prejetju pripomb v javni razpravi (ki je trajala do začetka septembra) popravili?

– Ali je vlada oz. vladajoča koalicija dvignila roke od Zakona o medijih, ki bi bil bolj temeljito predelan in ki bi naslovil več področij in vprašanj? Je predlog, ki so ga zdaj vložili poslanci, vse, kar bomo glede Zakona o medijih dobili?

Čisto možno je, da vlado v tem trenutku zanima predvsem razrešitev generalnega direktorja RTV Slovenija, Igorja Kadunca, in da računajo na njegovo zrušitev ter vzpostavitev svojega nadzora nad javno RTV. In da so se ‘umaknili’ od Zakona o medijih ter glavnih predlaganih sprememb, ker so ugotovili, da so praktično vse po vrsti v nasprotju z evropskimi pravili na področju dodeljevanja državne pomoči, onemogočanja oz. varovanja konkurence in pravne varnosti: sklad za televizijsko produkcijo, vmešavanje v dogovore glede televizijskih programov in kabelskih operaterjev, onemogočanje (specifičnih) radijskih mrež …

Tako dobimo predlog Zakona o medijih z enim vsebinskim členom.

O odpravi omejitev za lokalne radijske postaje pri pokritosti terena. Uradni razlog je, da tako želijo lokalnim postajam vključitev v proces digitalizacije radia.

Toda rešitev, ki jo zakon ponuja, je pavšalna, preširoka in nedorečena.

– Lokalnim radijskim postajam omogoča tudi širjenje znotraj ‘klasičnega’ (FM) frekvenčnega prostora, ne zgolj digitalnega (DAB+).

– Lokalnim postajam ‘rezervira’ prostor v digitalnem prostoru, na škodo in z omejevanjem drugih potencialnih akterjev in ponudnikov.

– S tem se koristi čisto določenim akterjem in odpira vrata ponovnim prodajam in preprodajam radijskih postaj in njihovih frekvenc, kot se je dogajalo v začetku 90. let, ko so mnogi akterji brezplačno pridobili radijske in televizijske frekvence, nato pa jih za stotisoče in milijone evrov (pre)prodajali na trgu.

– Marjan Meglič je brezplačno pridobljene frekvence svoje MMTV leta 1997 prodal za 5 milijonov dolarjev; Janez Ujčič, Marjan Jurenec in drugi so ‘svoje’ brezplačne frekvence od Tele59 nekaj let v t.i. “The Maribor Deal” prodali za 5 milijonov evrov. Obe prodaji sem takrat razkril in opisal v Sobotni prilogi Dela. (glej sliko)

– ustvarja pa se tudi možnosti krepitve ‘svojih’, prijateljskih radijskih postaj, ki bi v zahvalo za to vladno/koalicijsko pomoč ustrezno pokazale hvaležnost in vrnile uslugo.

Namigi o dogovoru med določenimi poslanci SDS ter določenimi akterji iz lokalnih radijskih mrež in postaj ne pripomorejo k izboljšanju vtisa o dobrih namenih predlaganega zakona – vsaj ne o dobrih javnih namenih.

Obstaja torej velika – prevelika – možnost, da gre za predlog zakona, ki ponovno predstavlja visoko stopnjo koruptivnega tveganja in prirejanja medijskih zakonov za čisto konkretne (materialne in politične) interese, ki so neposredno nasprotni javnemu interesu.

Vsekakor bi se ustrezen tehnološki razvoj lokalnim radijskim postajam lahko omogočilo tudi z drugačno dikcijo zakona. Trenutna dikcija prinaša veliko tveganj in možnih nevarnosti z vidika javnosti – preveč, da bi upravičila poslansko vlaganje v času, ko bi se tudi poslanci morali ukvarjati z resnično najbolj nujnimi vprašanji.

Več:

»Vlada ne želi uničiti RTVS in STA«

Minister Simoniti o kugi, a nič o srbskih medijskih interesih pred slovenskimi

Comments are closed.

Powered by WordPress.com.

Up ↑

%d bloggers like this: