Cerar kot brezkofeinski Janša

Kakšna točno bi lahko bila razlika v političnem profilu med Mirom Cerarjem, predsednikom vlade, ter Janezom Janšo, prvakom opozicije? Nemogoče vprašanje, bi marsikdo porekel – saj vendar ni primerjave. Ne nujno.

Zdi se, da so volivci julija 2014 večinsko zaupali vodenje Slovenije nekomu, za katerega so vsaj malo, če ne kar močno presodili, da ne sme biti Janša – glas za novoobraznega Cerarja je nesporno bil v veliki meri izsiljeno ‘antiglas’. Nekaj temu sorodnega se je zgodilo že leta 2008 z vlado Boruta Pahorja, nato debaklu Pozitivne Slovenije, ki je sicer zmagala na volitvah decembra 2011, a ni uspela sestaviti vlade, in nato, po enoletnem kazenskem mandatu Janeza Janše, vladi Alenke Bratušek, ki je prevzela 20. marca 2013 in ga spet predčasno končala.

Ne more biti dvoma, da je na vseh naštetih volitvah predvsem levo volilno telo z večjo lahkoto dajalo prednost kateri koli izbiri, s katero bi ustavilo demokraciji in človekovim pravicam prenevarnega prvaka SDS, venomer hrupno rožljajočega s svojo avtoritarno agendo. Seveda bi bilo pretirano reči, da obstaja obsežna sorodnost med Janšo in Cerarjem, pa vendar so trenutki, ko se zdi, da je razlika znatno manjša od tiste, v katero smo v resnici pripravljeni verjeti.

Naj navedem primer. Decembra lani sem tvegal analogijo za enega izmed dnevnih časopisov in Cerarjevo pozicijo ocenil kot stanje nekakšnega Janševega simulakra v sprejemljivejši verziji:

Vlada srednje uspešno krmari med zbujanjem vtisa, da uspeva za silo gospodarsko konsolidirati državo, hkrati pa ne polarizirati čustev državljanov s tako ali drugače ideološko obarvanimi mnenji. Rezultat – Cerar je vedno bolj podoben omikani in prijazni verziji Janeza Janše: do protibegunskega sovraštva se ne opredeli, raje na hitro ograjuje državo v rezilno žico; sežiganja knjig sicer ne podpira, a tudi ne obsoja; načeloma nima nič proti porokam istospolnih parov, a v imenu vlade jih raje ne bo podprl. Napovedano višjo etičnost političnih principov je zamenjala popolna oportunost. Je pred nami »AntiJanša?« Ne, priča smo fenomenu »Janše, ki ni Janša« in mu kot predsedniku vlade omogoča konstantnih 30 odstotkov podpore.

In res, profesorski zmagovalec brez kakršnega koli programa, subjekt-ki-se-zanj-predpostavlja-da-je etičen, ki se je kasneje dezorientirano in amatersko proglasil za ‘ne tič ne miš’, skratka politični center, včasih za sabo nehote pušča sledi političnega kreda predsednika SDS – ne samo v tem, da je njegova političnoekonomska usmeritev bolj ali manj neprikrito neoliberalna, tudi v marsičem drugem ravna kot kakšen brezkofeinski Janša, če uporabim Žižkovo analogijo.

Torej kot njegova blažja, manj radikalna emanacija, ki ji je odvzeta določena radikalnost. Od tod naprej imamo nekaj možnosti za spekulacije: je Cerar uspešen ravno zato, ker imitira svojega podobnika in si Janše volivci nekako nezavedno bolj želimo, kot smo pripravljeni priznati? Je morda zaradi tega neuspešen? Je imitacija odvisna od brezhrbteničnosti, je strukturno nujna, omogoča nediferenciacijo ista globinska struktura, sorodna politična ekonomija in svetovni nazor?

V bližnji smeri se je pred dvema tednoma, morda še bolj radikalno, gibal Luka Mesec: vlada nam dejansko Janša, ne Cerar, je dejal, čeprav ni na oblasti. Prvak Združene levice ni govoril o podobnosti, svoje teze ni niti podrobneje razdelal, iz njegove ocene pa nesporno izhaja, da je Cerarjeva vlada izgubljena in da uspeva Janša iz zasede, tako rekoč spontano in nehoteno, vplivati na njene mlahave odločitve. V medijskem imaginariju Janševe Demokracije so misel pograbili in jo napihnili v sintagmo o brezdušni zombi naravi aktualne oblasti.

Mesec Janša Cerar zombi

Naj mi bo dovoljeno pustiti razširitev teh misli za kako drugo priložnost. Raje se pomudimo pri še eni podobnosti – eno takšnih bližin utegnemo zaznati v njunem dojemanju medijev. V zadnjem intervjuju za Dnevnik je Cerar uspel v njih zaznati sovražnika na način, kot to prislovično zelo rad počne prvak opozicije:

Vas ni strah morebitnega maščevanja? Niste nikoli pomislili, da bi se vam kdo morebiti utegnil maščevati zaradi te vaše udejanjene iniciative zaprtja balkanske begunske poti?

Če bi razmišljal o tem, bi me moralo biti vsak dan strah. Mediji namreč vsak dan sprožate oziroma objavljate sovražne vsebine proti vladi, tudi proti meni osebno se pogosto piše na zelo žaljiv in grozeč način. Če bi bil te vrste, da bi se bal, potem bi živel v stalnem strahu. To funkcijo sem sprejel zato, ker verjamem, da skupaj s svojimi sodelavci znam in zmorem potegniti Slovenijo na pot normalnega razvoja. To tudi nedvomno dokazujemo. Na mestu predsednika vlade sem zato, da se soočam z razmerami, ki jih imamo.

Skratka, ni vas strah, ste pa jezni na medije. Ali so…

Ne, nisem jezen.

… dovolite, da končam vprašanje. Državni statistiki so izračunali, da je bil kazalnik zaupanja potrošnikov v marcu na letni ravni nižji za 6 odstotnih točk, od povprečja prejšnjega leta pa je bil nižji za 8 odstotnih točk. So za to krivi mediji s svojimi negativnimi objavami, da ljudje ne vidijo vašega uspešnega dela?

Zakaj pravite, da sem jezen?

Tako vas je razumeti. Rekli ste, da mediji vsak dan objavljamo vsebine proti vladi in vam osebno.

Ja, rekel sem, da bi se lahko vsak dan bal, če bi bil takšen človek. Vi ste me spraševali, ali me je strah, da mi bo kdo kaj naredil zaradi mojih iniciativ, bodisi mednarodnih bodisi domačih. Ni me strah, to pa ne pomeni, da sem jezen.

Cerarjeva percepcija medijev kot tistih, ki nas ne marajo, osebno sovražijo in napadajo je verjetno ena najbolj konstitutivnih potez Janševega dojemanja sveta. Lani se je Janez Jerovšek v Demokraciji spraševal, od kod izvira sovraštvo do Janše pri velikem delu prebivalstva. Pisal je o tem, da levičarski kontinuitetni mediji že dvajset let bruhajo same negativne in lažnive članke o njem, da obstajajo specializirani novinarji za pisanje sovražnih člankov, da je to njihova delovna dolžnost, da je bilo sproduciranih na tisoče člankov in »da je Janša preživel, stoično prenašal vsa ponižanja in ostal vodilni politik na začudenje novinarjev, ki mislijo, da je njihova moč tako velika, da vsakogar lahko uničijo z medijskim umorom.«

Lahko bi brez pretiravanja dejal, da v Cerarjevih zgornjih besedah razbiramo odjek Janševega občutenja sovražnega odnosa, ki ga posledično želi tudi vračati.

Cerar intervju Dnevnik izsek mediji

V Dnevnikovem intervjuju je zanimiv nenaden preskok od precej neobičajnega poudarka, da bi se kdo premierju lahko maščeval, ker je soodgovoren za zapiranje begunske poti – kdo točno, nam niso povedali – k vprašanju strahu pred mediji, ki ga je induciral sam.

Njegov prehod v dodano primerjavo, češ potem bi me moralo biti dnevno strah, saj mediji do mene gojijo sovraštvo, in to z neizrečeno vmesno premiso, da so tisti, do katerih gojimo sovraštvo, prej tarča nekega maščevalnega pohoda kot tisti, do katerih tega ne počnemo, neposredno osumlja medije kot generatorje sovraštva in posledično tiste, ki sprožajo dejanja, ki bi se jih morali bati. A Cerarja ni strah, zagotavlja, pa tudi ni jezen, kot pomirjujoče zagotavlja na novinarsko trditev.

Neodgovorjenih je s tem ostalo več vprašanj. Prvič, kako precizna je ugotovitev, da mediji do Cerarja gojijo sovraštvo? Kateri točno? Skupaj zanesljivo pri tem nima v mislih opozicijskih, desnih. Imam kar dobre razloge verjeti, da je takšna karakterizacija močno patološka, »janšistična«; da Cerar ne vidi bruna v svojem očesu. Evil is in the eye of the beholder.

Drugič, koliko je vredna trditev, da bi nekoga zaradi tega sovraštva medijev moralo biti strah? Priznajmo, tega Janša nikoli ni uspel izpeljati: zaradi pisanja medijev se nikoli ni potožil, da bi se čutil življenjsko ogroženega.

In tretjič, že nakazano, ali je primerjava strahu pred povračilnimi ukrepi zaradi zaprtja begunske poti res vredna paralelizma z mediji in domnevno spodbujeno nevarnostjo, pred katero bi bilo njega, Cerarja, lahko strah, ker novinarji pišejo na grozeč in žaljiv način? Mar ni ta analogija nekoliko privlečena za lase? Je predsednik vlade bolj ogrožen ne zaradi svojega političnega delovanja, temveč po njegovem potencialno enako ali bolj zaradi permanentnih napadov medijev, ki iz njega ustvarjajo podobo, za katero si on sam predstavlja, da bi jo lahko kdo zlahka zasovražil, posledično pa se upravičeno čuti prestrašenega?

Cerarjevo resda sporadično dojemanje medijev je nedvomno postalo še ena točka, ki ga približuje prvaku SDS. Na točki medijsko inducirane grožnje in strahu ga je, kot rečeno, tudi prehitel. Če se bo zapletel v bitke z njimi ali si jih celo poskušal podrediti, pa med njima več ne bo razlike.

Cerar intervju Dnevnik strah mediji

Prostitutke in medijski zvodniki: kako so Janšev tvit soustvarili novinarji

Zdaj, ko so celo pri Svetu Evrope obsodili Janšev tvit na račun novinark RTV Slovenija Eugenije Carl in Mojce Pašek Šetinc, kar so označili za najvišjo obliko pritiska na novinarje, ko so na nedopustnost žalitev opozorili celo Novinarji brez meja, je morda prišel čas za kratko rekapitulacijo motivov Janševih permanentnih verbalnih napadov na novinarje.

Janša tvit svet Evrope

Njegove pritiske na medije bi lahko v grobem razdelili na realne, konkretne intervencije vanje, dolgo bojevane vojne z njimi s pomočjo npr. državnih lastniškim deležev in nadzornih svetov, kakršnim smo bili priča predvsem v njegovem mandatu 2004 do 2008, ter na tiste druge, diskreditacijske, verbalne, propagandne.

Slednji se kažejo predvsem v oblikah uporabe diskreditacijskega jezika, norčevanjih, žalitvah, smešenjih in v zadnjem času tudi seksizmih. Česar Janša v svoji previdnosti ni uspel izreči v kamere, mu je največkrat uspelo v navidez varnem zavetju tviterja.

Vojna z mediji in novinarska voljnost

Konkretni pritiski in zavojevanja so dosegli svoj vrhunec upora v novinarski peticiji leta 2007, še danes eni največjih Janševih bolečin, ki je ne more pozabiti, pa tudi kontrareakcijo njemu v podporo v Steinbuchovi antipeticiji, ustanovitvi ZNP in nastanku brezplačnikov, ko se je Janša po delnem neuspehu odločil zamenjati strategije neposrednega osvajanja medijev in za eno leto prešel v gverilske taktike delovanja. Nikoli ni priznal, da so bili brezplačniki njegovo finančno in uredniško maslo.

Čeprav še danes zanika svoj neposreden vpliv ali poskus vpliva na medije, pa nikoli ni bilo pravega dvoma, da so bili v njegovem prvem polnem mandatu sprva lastniško in nadzorniško, nato pa uredniško in vsebinsko v večji meri njemu podrejeni naslednji: STA, RTV Slovenija, Delo, Večer, Primorske novice. Kasneje so se jim pridružili še nekateri.

Dolga leta sem kritiziral novinarsko nesenzibilnost in neobičajno solidarnost v odnosu do novega političnega škornja, ki so ga v posameznih kolektivih novinarji preprosto sprejeli kot novo neizbežno dejstvo, brez posebnega upiranja. Vsa čast izjemam, toda bile so preredke.

Kot dober zgled upora žal ne bi mogel izbrati nobenega: na STA so se v veliki meri podredili direktorici Alenki Paulin in odgovornemu uredniku Borutu Mešku, na RTV Slovenija je vladal triumvirat Možina (direktor TV Slovenija), Vasle (direktor Radia Slovenija) in Guzej (generalni direktor), družbo pa jim je delal Stane Granda kot predsednik programskega sveta. Primer Dela je sorazmerno dobro dokumentiran, rokave sta na misiji najbolj zavihala Danilo Slivnik in Peter Jančič.

Na Večeru sta se za predsednika vlade žrtvovala zakonca Milan Predan in Darka Zvonar Predan, pomočnikov ni manjkalo. Na Primorskih novicah so ob pomoči župana Borisa Popoviča delo ob drugih opravili Sergej Škrlj, Tino Mamić in Suzana Zornada Vrabec.

Vendar je bila bolj od navedenih problematična molčeča večina, vdana v usodo, sprijaznjena in indignirana v zelo omejenem obsegu. Dobro dokumentiran je npr. primer uredništva Večera, ki je kolektivno javno zapisalo, da pri njih ni političnih pritiskov in cenzure, čeprav so se v pisarnah istočasno spotikali ob ti. bunkerje.

Predsednik vlade kot dežurni urednik

Kot je za New York Times nekoč povedala njegova državna sekretarka, ki je ob vezani trgovini nakupa Dela v zameno za Mercator stopila na stran Boška Šrota, je Janša dnevno pisaril urednikom slovenskim časopisov in zahteval spremembe naslovov in vsebin. Toda ko je zaradi izgube politične moči in delno vendarle pritiska novinarjev začel upadati njegov neposreden vpliv, je prišel leta 2008 še poraz na volitvah. Glede svojih  strasti v odnosu do njih je za nekaj let bil prisiljen staviti na svoje zveste medijske satelite in novinarske pribočnike, ki so mu še ostali in še ostajajo, dokler se leta 2015 ni odločil za naskok s projektom Nove 24, začel zbirati denar ter prepričevati delničarje v korist nove medijske hiše, ki bo »normalizirala« nenormalno medijsko stanje. Kot izkušeni politik se za nameček zaveda, da se politične bitke danes ne dobivajo brez konstrukcij medijske realnosti – te so odločilne.

Ves ta čas, vsa ta leta, pa je skupaj s svojimi političnimi privrženci nadaljeval s strankarsko diskreditacijo vseh medijev, urednikov in novinarjev, ki so mu slikali neljubo resničnost, za katero je presodil, da ni usklajena s podobo in stvarnostjo, v kateri je on nezmotljivi vladar.

Kalifati in džihad

Velik del intenzivnega diskreditacijskega diskurza je bil vezan na zapise na spletni strani SDS, kjer nikoli ni zmanjkalo stigmatizacij in žalitev, na nastope v parlamentu, različne intervjuje ali medijske pojavitve, nekaj časa tudi na anonimne zapise nekega Tomaža Majera. V njih je vedno znova odkrival zarote, njemu nenaklonjena komunajzarska trobila, »uradne liste tranzicijske levice«, novinarske politkomisarje in Goebbelsove podanike.

Ko je leta 2011 Janša prešel na tviter, je počasi začel odkrivati neslutene propagandne možnosti tega socialnega omrežja in jih s pridom uporabljati. Postajal je vedno bolj drzen, besede so postajala vse težje, novinarjem pa znova običajno ni bilo mar, napade nase so največkrat stoično prenašali brez ugovora. Že leta 2014 je npr. Janša na svojem tviter računu označil Delo za »uradno glasilo kalifata«. Ne, nič se ni zgodilo.

Janša tviter Delo kalifat kristjanofobija

Spomnim se, da sem prvi opozoril na nevzdržen sovražni govor, ki ga je z oznako »opankarski žurnalizem« Janša sprva usmeril v novinarko Gordano Stojiljković, potem pa še v druge. Še pred tem sem dolga leta svaril pred posledicami diskurza »ad hominem« v domačem političnem govoru in ga konkretno ilustriral. Sledili so napadi ne Erika Valenčiča kot »potencialnega terorista«. V nekaj zapisih sem analiziral Janševe večletne pritiske na novinarje skozi podeljevanje »piškotkov« – in ni se težko prepričati, da se nanje nihče ni odzval vse do danes.

Težava je morda celo v tem, da teh razbohotenih diskreditacij v njihovi bogati paleti variacij, vse od žalitev, kompromitacij, posmehovanja in šovinizma, niti ne znamo misliti. Šele kasneje nastopi težava z reakcijskim pogumom in posledično bojaznijo upora. Verjetno se nekateri novinarji celo tolažijo z povsem napačno taktiko, češ treba ga je ignorirati. Prepričan sem, da ta nikamor ne vodi.

Novinarski soustvarjalci

Ko se danes morda kdo čudi, zakaj se je Janši nenadoma »poslabšalo« in je postal izjemno žaljiv, zakaj je začel licitirati medijske prostitutke in jim kot kakšen zvodnik predpisovati cene, potem tak ne res ne pozna okoliščin. Ne, ni se poslabšalo, neodzivnost je dobesedno tlakovala pot radikalizaciji njegovih diskreditacij, dajala mu je krila. Za sabo ima prakso stoterih podobnih tvitov, spregledanih in netematiziranih. In tudi te dni, po vseh reakcijah nase, z nezmanjšano ihto nadaljuje s svojim napadi ravno zato, ker se mu ne zgodi hudega. Ker ga mediji ne znajo ali nočejo kaznovati.

Zato je Janševe mačistične in šovinistične tvite treba razumeti. Kot logično nadaljevanje in stopnjevanje nesankcioniranega in neustavljanega govora, kot spregled in prijazno dopuščanje političnega propagandizma, usmerjenega v medije in konkretne novinarje, za katerega se nihče nikoli ni zares zmenil.

Janša je konsistenten, novinarji v svoji obrambi niso. Zato ni pretirano reči, da so njegovo radikalnost, ki jo razbiramo iz mačističnih tvitov, omogočili in soustvarili novinarji sami. Vendarle pa je treba priznati, da so se to pot, s tvitom o RTV prostitutkah, mediji pretežno le zganili na način, ki je dostojen, dovolj intenziven in ustrezno izčrpen. Upajmo, da je to znamenje prekinitve s poprejšnjo kilavo prakso.

***

Kratek vodič po nekaterih zapisih o Janševih diskreditacijah medijev na tej strani:

Novinarski opankarji

Novinarski piškotki

Novinarski teroristi

Novinarski kalifat

Novinarski Goebbelsi

Novinarska diskreditacija

Novinarski cinizem

Božja služba Programskega sveta RTV

Izak Košir na spletni strani Mladine ekskluzivno piše o tem, kako je Programski svet rokohitrsko, na načelu z Mitjo Štularjem, prekoračil vsa možna pooblastila z zanj pričakovano idejo, da se bogoslužje po novem predvaja na 1. Programu Radia Slovenija. Problem?

Mladina Košir bogoslužje rtv

Ja, kot ugotavlja Marko Milosavljevič na Facebooku, s tem »posega v dele programa, v pristojnosti urednikov, zahteva objavo točno določenih oddaj in zahteva objavo točno določenega števila specifičnih oddaj.  Kar pomeni, da »krši Statut, hkrati pa tudi Zakon o RTVS, ki v svojem 16. členu nikjer ne omogoča tovrstnih intervencij.«

Programski svet RTV Slovenija pod vodstvom Mitje Štularja zahteva predvajanje bogoslužja na 1. programu Radia Slovenija na šest največjih praznikov. Te naj bi si razdelila rimskokatoliška in evangeličanska cerkev. Verskim obredom so lahko poslušalci do zdaj prisluhnili na 3. programu. Sklep, ki si ga lahko v celoti preberete na tej povezavi, je bil sprejet prejšnji teden, z njim pa se krši status javne televizije, ki v 11. členu pravi da “programski svet ne sme posegati v posamezne dele programa pred objavo in sprejemati odločitev ali stališč, ki so povezani z objavo delov programa”.

Eden od programskih svetnikov Nikola Damjanić je zaradi tega Mitjo Štularja že pozval k odstopu, hkrati meni, da ima programski svet pri glasovanjih dvojna merila in da je bilo omenjeno glasovanje “čista manipulacija” s strani predsednika sveta, saj v prvem glasovanju niso dobili potrebne večine (15 glasov), temveč zgolj 13. “Programski svet, ki si prilašča funkcijo uredniškega odbora, se nima pravice vtikati v uredniško politiko, predsednika Mitjo Štularja zato pozivam, naj se častno umakne. Poleg tega, če že imamo verski program, naj upošteva tudi druge verske skupnosti,” pravi Damjanić, ki je vsem članom Programskega sveta poslal tudi na Štularja naslovljeno protestno pismo.

V tem med drugim zapiše, da je bilo njegovo “vodenje seje ob sprejemanju PPN je bilo vrhunec vašega sicer dobro znanega manipulativnega sloga vodenja sej”. Damjanić je Štularja, ki se mu sicer mndat predsednika sveta izteče čez šest mesecev, še obtožil, da v delo sveta vnaša “politikantstvo in razdor”.

“Najprej ste namerno preslišali kompromisni predlog svetnika Grila, ki je predlagal, naj prenos verskih obredov še naprej ostane na 3. radijskem programu, medtem ko bi zgolj obrede ob najpomembnejših cerkvenih praznikih (teh naj bi bilo 5 ali 6) prenašali na 1. programu radia. Raje ste sami oblikovali amandma, po katerem naj bi verske obrede v celoti prenašali na 1. programu. Hoteli ste, da o zadevi glasujemo v paketu, očitno računajoč, da bomo v želji zagotoviti zavodu normalno delovanje »pogoltnili« oziroma spregledali tudi vaše kukavičje jajce. Šele po opozorilu nekaterih svetnikov ste nazadnje pristali na edino logično razlago, da je treba glasovati o vsakem amandmaju posebej. Ko je vaš amandma dobil le 13 glasov, ste to razglasili za njegovo potrditev, čeprav bi kot predsednik programskega sveta morali znati na pamet vsa pravila glasovanja, na primer zahtevo, da mora biti PPN (in vse, kar je z njim povezano) sprejet z absolutno večino. Nato pa ste izvedli še eno proceduralno akrobacijo, ko ste dali na glasovanje še amandma v skladu s predlogom svetnika Grila, ki bi ga sicer morali dati že prej na glasovanje. Sledili ste pač logiki: rešujmo, kar se rešiti da,” piše Damjanić, ki poudarja osebno nima nič proti verskim vsebinam, ki naj bi bile sestavni del radijskih in televizijskih vsebin. da pa je za enakopravno obravnavo.

Kot je pojasnil strokovnjak za medije in profesor na Fakulteti za družbene vede (FDV) Marko Milosavljević programski svet s tem sklepom (natančneje, Amandmajem št. 3-1/2 k Programsko-produkcijskem načrtu RTVS za leto 2016) posega v dele programa, v pristojnosti urednikov, zahteva objavo točno določenih oddaj in zahteva objavo točno določenega števila specifičnih oddaj. “Z vsem tem krši Statut, hkrati pa tudi Zakon o RTVS, ki v svojem 16. členu nikjer ne omogoča tovrstnih intervencij. Programski svet RTVS že nekaj časa dokazuje, da deluje povsem samovoljno ter krši Statut in/ali Zakon o RTVS. Kdo ve, morda bo Programski svet na naslednji seji zahteval, da mora TVS objaviti intervju s točno določenim politikom in ne sme objaviti točno določenega filma ali dokumentarca. Morda bo zahteval cenzuro prispevkov in objavo točno določenih drugih prispevkov, pri čemer bo zahteval tudi, kateri novinar mora ali sme prispevke narediti,” pojasnjuje Milosavljević in dodaja, da potem ne potrebujemo ne urednikov, ne javne radiotelevizije. Hkrati se sprašuje, ali je RTV Slovenija že postala “cenzorska radiotelevizija”.

Bogoslužje Programski svet RTV

Je Slovenija v vojni? Kdo bi vedel. Koga bi zanimalo.

Ne samo slovenski mediji, celo državljani sami imamo resno politično-ontološko dilemo: je v Slovenija po pariškem napadu in izjavi francoskega predsednika v vojni ali ni v vojni? Kakšno stanje z njo sploh opisujemo? Se bo začela obnašati ustrezno prvemu ali drugemu prepričanju? In, nenazadnje, ne gre le za prepričanje. Temveč za celo vrsto vojaških in varnostnih ukrepov, ki sledijo, če je naš odgovor pritrdilen.

Novinarji ne soglašajo. Niti se zdi, da bi jih posebej zanimalo raziskati, čeprav je naokoli cel teden. Morda pa so sodobne vojne takšne, da ni pomembno vedeti, če v njih sodelujemo. Morda so sodobni mediji takšni, da ni posebna nuja iskati odgovor na neznatna vprašanja.

Nehajmo se hecati

Borut Mekina je v zadnji številki Mladine ugotavljal zelo decidirano: seveda smo v vojni. Ob tem je dvignil prst: nehajmo se hecati, da nismo. Nekaj podobnega, očitno iz stranskopolitičnih razlogov, meni Branko Grims – in to je ena redkih točk, kjer se Mladina in poslanec SDS strinjata.

 

Slovenija vojna Mladina Mekina

Na drugi strani stoji predsednik republike, ki je vojno stanje zanikal. Slovenija ni v vojni. Kako bere klavzule o vzajemni obrambi članic EU, na katere se sklicujejo Francozi, ni povedal. No, seveda ni edini. Bolj bizarne dileme, ki bi morala državljane še kako zadevati, že dolgo ne. Mekina povzame brezhecno situacijo takole:

»Slovenija ni v vojni,« je dejal predsednik države Borut Pahor ta teden, »Slovenija je ena najvarnejših držav.« Nasprotno pa je predsednik komisije za nadzor nad obveščevalnimi službami, poslanec SDS Branko Grims, dejal, da Slovenija je v vojni, saj »je Slovenija del EU-ja in EU je v vojni«. Poleg tega naj bi bila država tudi zaradi prehajanja beguncev bolj ogrožena. Kar je zares zanimivo pri tej razpravi, je nekaj drugega. In sicer, kako lahkotno z vojnimi napovedmi operirajo predstavniki države. V tako rekoč vseh državah EU glede aktiviranja sedmega odstavka 42. člena napovedujejo glasovanje v parlamentu in nekatere omejitve, slovenska obrambna ministrica Andreja Katič pa je v Bruslju že povedala, da Slovenija Francijo podpira, četudi še ne vemo, kaj bodo Francozi od nas zahtevali.

Simbolično, formalno ali kako drugače?

Biti v vojni je najbrž neko formalnopravno stanje. Če bi bila Slovenija v njej, bi takšno stanje država verjetno morala razglasiti. Je to parlament, je to predsednik republike, glede na svoje pristojnosti? Smo lahko v vojni tudi brez tega?

Pogled na samo na nekaj, temveč prav vse bistvene medijske naslove zadnjega tedna na googlu razodene že skoraj komičen lok interpretacijskih ugibanj. Poglejmo si jih.

Najprej imamo naslov iz Mladine, ki dejstvu o vojni pritrjuje, tudi s pomočjo ugotavljanja uradnosti:

Evropa uradno v vojni, tudi Slovenija | MLADINA.si

Z njo se strinja tudi poslanec Grims, kot povzemajo na Žurnalu:

Grims: Slovenija je v vojni – zurnal24

Soslednje zaokrožuje predsednikov demanti v obliki zapisa na MMC:

Predsednik Pahor: Slovenija ni v vojni – RTV Slovenija

Prvi si resno dilemo, biti ali ne, zastavijo na Svetu24:

Svet24.si – Je Slovenija res v vojni?

Preostali odzivi so odmevi prejšnjih stališč, Delo pa dilemo razreši na salomonski način. Slovenija je simbolično v vojni, ne realno:

Vojnega stanja ni, vojna je le simbolna – Delo

Končno praktično-pragmatično rešitev ponudi športni novinar Miran Ališič. Slovenija bi bila v vojni, ampak ji ni treba:

Francija v vojni, Sloveniji ni treba

 

Slovenija v vojni google zadetki

 

Slovenija v vojni google zadetki nadaljevanje

 

Slovenija v vojni google zadetki nadaljevanje 2

Če bi kaj veljala beseda poklicanih, torej vrhovnega poveljnika oboroženih sil, ki sicer raje od česarkoli podobnega čas posveča flirtanju z ljudmi, potem nismo v vojni.

Če nekaj šteje beseda ministrice za obrambo, ki pravi, da Slovenija ni v vojni, ne po odločitvah na evropski ravni, ne po ustavi in zakonodaji, tudi. Andreja Katič je dejansko, če naj verjamemo Jančičevem zapisu v Delu, tudi avtorica sintagme, po kateri smo v vojni nekako le »simbolno«, kolikor načeloma sodelujemo v »vojni proti terorizmu«.

Teža nevednosti

Ne trdim sicer, da se nam dogaja spodaj opisano, toda v splošnem seveda velja, da je politika brez-vednosti ali ne-vednosti vedno najboljša politična psihotaktika v odnosu do državljanov. Manj kot ti vedo, bolj so instrumentalno uporabni in vodljivi. Če jim uspemo prikriti takšno nepomembnost, kot je vojna, je to lahko le čista zmaga.

In ravno zato naj skromno dodam: morda le ne bi bilo slabo vedeti, če smo v njej ali nismo.

Strah pred sočutjem in pariški masaker

Ko so se v minulih dveh dnevih takoj po pokolu na socialnih omrežjih pojavili slogani in na tviterju hashtagi #JeSuisParis, #JeSuisUnParisien ali #PrayForParis, je situacija hipoma in zelo uspešno proizvedla odpor, ki ga zaznamuje čista poteza zanikanja. Recimo: Don’t Pray For Paris – Reject Religious Extremism.

Zakaj nismo vsi Charlie? Zakaj nismo vsi Parižani? Čemu velik uspeh dvoma v pravilnost sočutja, ki ga menda ne smemo kar tako izrekati ali čutiti do pokojnih, morda tragično pobitih? Ali vsaj, če je v tem pomembna finesa, načinov manifestiranja empatije, solidarnosti in čustev do njih?

Je suis Pars stolp

Nedavni pariški masaker je nakazal in vsaj zame poskrbel s pričakovano skepso v družbenih omrežjih, morda tudi širše, ko je sočutju do mrtvih, izraženem v številnih geslih, nemudoma sledila antigesta, nenavaden dvom. Kakor da bi se številni bali javno ali sicer manifestirati pietetne emocije. Mimogrede ste lahko okrivljeni slepote in naivnosti, če jih pokažete. Smo upravičeni reči, da gre za sočutje ali zgolj za formo njegovega podajanja? Bojim se, da gre tudi za prvo.

Forma zanikanja je videti ves čas maksimalno enostavna, po charliehebdojevski izkušnji je bila že malodane predvidljiva: če je nekdo izrekel sočuten A, potem izreči emblematičen ne-A.

Paris pray for

Nekaj podobnega se je zgodilo že v času januarskega krvavega napada na uredništvo Charlie Hebdo. Takratno pietetno geslo Je suis Charlie je bilo v zelo kratkem času konvertirano v svoje nasprotje, v Je ne suis pas Charlie. Kako se je to zgodilo v Sloveniji, sem dokaj natančno pribeležil.

Je ne suis pas Charlie

Takrat so nekateri protestirali proti temu, da geslo odobrava svobodo govora tam, kjer je ne bi smelo. Kar se jim je zdelo neumno. Spet drugi so bili proti solidarizaciji skozi te vrste geslo, češ da ne predstavlja pravega in resnega novinarstva. V osnovi torej stoji diskreditacija umrlih.

Tretji, npr. Slavoj Žižek, so mu izrecno nasprotovali samo zato, ker so ga kasneje posredno uporabili tudi svetovni voditelji. Res je, v isti sapi ga ni le zavrnil, ampak je predlagal zanje še streljanje. Vsi trije našteti razlogi se mi zdijo trapasti – vsaj z vidika elementarne pietete in empatije. In vse tri druži nekakšna diskonformnost, skupna simptomatologija.

Argumenti za bežanje pred sočutjem

Da bi bil beg pred pieteto, ker da je ta nepristno izražena, še bolj bizaren, se mu je dan po masakru pridružil celo karikaturist istega tednika, Joann Sfar, in ljudi v novi ilustraciji zaprosil, naj ne molijo za Francijo.

Morda lahko karikaturista Charlie Hebdo še razumemo: njegov argument je preprost in inteligibilen, molitev v nekega Boga je povzročila pokol. In ker molitve porajajo religiozni fanatizem, niso prava manifestacija sočutja. Sfarova razlaga je antireligijska in se nanaša le na zavračanje opisanega mota – Pray for Paris –, namesto njega pa predlaga glasbo, poljube in življenje. Vsekakor bi se avtorja splačalo vprašati, ali ga je na podoben način zmotil tudi Je suis Charlie.

Sfar karikatura

Naslednji argument je značilno zakamufliran v nekakšno antihipsterstvo in verjetno že po sebi enakovredno hipsterski: tisti, ki na socialnih omrežjih ovijajo svoje fotografije v barve francoske trobojnice, so sumljivi, so zgolj izpraznjeni nemoralni pozerji, saj bodisi menijo, da so izpolnili svoje dolžnosti, pa jih niso, ali pa v svoji odtujenosti reagirajo le na socialna, kulturna in geografska okolja, ki so jim blizu. Za drugo jim ni mar. Torej so nujno pokveke.

Kaj pa Bejrut?

Del tega argumenta se nato prelije v nekaj, kar je očitno prešlo v mainstreamovsko utemeljitev skepse do kolektivnega sočustvovanja, ki je resnično prepričalo velike množice širom sveta in ni nikakršna značilnost teh krajev. Prepričala v to, da je sočustvovanje za ubitimi Parižani stvar zelo relativnih občutkov. Kaj mislim s tem?

Relativizacija se je tu preoblekla v hipokritičen očitek o tem, da tistim, ki žalujejo za ubitimi in ranjenimi, ni mar za druga prizorišča podobnih pokolov. Ker je, denimo, malo pred tem prišlo do podobnega masakra v Bejrutu brez omembe vrednih državljanskih reakcij. Eden izmed predlogov relativizacije sočustvovanja se je zato glasil Let’s Pray for Beirut the Same Way We’re Praying for Paris. V prvem hipu tovrstne očitke zlahka sprejmemo. Ampak logike, ki jih poganja, ne moremo.

Paris dont pray for

Očitek o »sumljivosti« sočustvovanja je s tem obtežen s sugestijo o hinavščini: zakaj sočustvujete za A, zakaj ne za B, C, D ali čem petim? Nekateri zagovorniki živali so argument raztegnili še nanje: čemu se vas dotaknejo mrtvi v Parizu, ne pa tudi umirajoča nedolžna druga živa bitja?

V tehničnem smislu jemljem takšno argumentacijsko gesto za kajpajevstvo, ki sem ga razložil ob drugi priložnosti. Z njo lahko preprosto z iztegnjenim prstom prenesemo razpravo drugam in po možnosti nadaljujemo niz A, B, C, D, E v neskončnost. Predvsem iz tega, da smo sočutni do Parižanov, še nikakor ne sledi, da nam je zmanjkalo čustev do drugih.

S tem očitek o naši hipokriziji ne samo ni utemeljen, ampak se zdi, da je trditev o neenakopravni obravnavi vseh ljudi že po sebi nepristna in zmanipulirana. Kritiku sloganov sočutja zato preostane le še ena pot: da se poskuša braniti, češ da nima nič proti sočutju, da ga motijo le takšni ali drugačni socialni slogani. Bi nas s tem prepričal? Mene ne, zdi se nenavadno brezčutna okupacija v tragičnih trenutkih.

Ja, včasih je najtežje storiti tiste najlažje stvari. Toda kaj nas pri tem ovira? Medijska konstrukcija realnosti in socialna omrežja nedvomno perpetuirajo drugačno psihološko dojemanje. Po moje pa gre za še nekaj: kot da je najpreprostejše sočustvovanje v družbi omniprezentne paranoje, ki dodatno izbruhne ob najbolj travmatičnih dogodkih, že samo po sebi postalo predmet teoretsko superelaborirane sumnjičavosti in dvoma.

Je suis Paris

Zakaj bi Zmago Jelinčič lahko vodil slovenske škofe

Vsi, ki so pričakovali, da bo Slovenska škofovska konferenca obsodila izjave murskosoboškega škofa Petra Štumpfa, ki je konec oktobra zaslovel s tezo, da je »lažje biti prekmurski Slovenec na Madžarskem kot pa v skrajno islamistični Sloveniji«, so se krepko ušteli. Sama je dala vedeti, da misli pravzaprav podobno, papež gor ali dol.

Ne samo, da jih SŠK ni obsodila, na koncu se jim je priklonila, Štumpf pa je v svojem drugem pismu to že dal vedeti. Delo (via STA) je med drugim zapisalo nekaj, kar smemo razumeti kot čisto protislovje:

Glavan se je na novinarski konferenci odzval tudi na nedaven zapis murskosoboškega škofa Petra Štumpfa, objavljen na spletni strani SŠK, v katerem je svaril pred možno islamizacijo Evrope ter med drugim zapisal, da je »karitativnost na način, kot jo peljemo sedaj, kanal za naše samouničenje«.

Po oceni Glavana je Štumpf želel samo opozoriti, da obstajajo nekatere nevarnosti in da je treba ločiti med begunci in migranti, s čimer se strinja tudi sam, pri čemer pa je Štumpf nekatere zadeve »nekoliko priostril«.

Skupaj s Cviklom sta zagotovila, da na terenu ne ločujejo med begunci in migranti in da pomagajo vsem.

Štumpf je sicer dva dni po objavi zapisa pojasnil, da ni imel v mislih beguncev, pač pa »umetno spodbujene migrante«, ki ne skrivajo islamskega ekstremizma.

Naj spomnim: v svojem popačenem hujskaškem pismu je škof iz Murske Sobote uporabil vse možne ljudske stereotipe, ki se jih je spomnili: nasilno je uvedel ločevanje med begunce in migrante, česar v svojem prvem pismu ni poznal, nato uvedel sumljivo konspirativno idejo o »spodbujenih migracijah«, ponovil svojo nenavadno misel, da nekateri begunci zavračajo kruh, če je na njem križ (!), za finale pa migrante končno izenačil z »mnogimi islamskimi ekstremisti«, kot je pojasnil za Planet TV.

Štumpf prvo pismo begunci izsek

Skratka, imamo ločitev na »prave« in »neprave« begunce, od katerih samo »nepravi« begunci, predstavljajo islamizacijo Evrope in njeno končno uničenje. Horizma v dve kategoriji beguncev omogoča lahkotno manipulacijo, saj ni nikoli treba pojasniti, kdo točno spada v to drugo in kakšen je obseg obeh.

Predsednik SŠK Andrej Glavan očitno ni opazil, da ni mogoče hkrati trditi, da je treba ločevati med begunci in migranti (slednje je očitno poimenovanje za tiste »neprave« ekonomske begunce ali džihadiste, razlike med obojimi niso uvedli), hkrati pa razlagati naokoli, da na terenu med obojimi ne ločujejo. Ker v praksi to lahko pomeni zgolj, da karitativnost do »nepravih« beguncev teče z neko figo v žepu. Na kar zelo jasno namiguje tudi Štumpf, ko se zgraža na pomočjo tistim, ki pomoč menda zavračajo.

Že iz drugega »pojasnitvenega« pisma je bilo razbrati, da nas Štumpf sploh ne želi prepričati, kako ga je javnost vključno z mediji napak interpretirala, temveč da ga je presenetljivo zelo točno. Vse osnovne poante iz prvega je v njem dejansko ponovil, za nameček pa še pred tiskovno konferenco SŠK napovedal, da so škofje enotni. Tu je nekaj zanimivejših poudarkov:

Prvič, v tem pismu je priznal, kot rečeno, da diferencira med begunci, pravimi in nepravimi, in da terja različno obravnavo zanje: »V izjavi sem javnost opozoril na nevarnost teh posameznikov in skupin, ki jih je treba obravnavati drugače kot resnične begunce.«

Drugič, Štumpf verjame, da tako kot misli on, mislijo tudi drugi škofje, le da je on prvi spregovoril: »Slovenski škofje smo v vsem enotni, tudi glede problematike begunstva. Sem pač prvi, ki je spregovoril o problematiki umetno spodbujenih migrantov.«

Tretjič, kot »škof za medije«, torej kot specializiran zanje, je okrcal pristransko poročanje slovenskih novinarjev: »Kot škof za medije pri Slovenski škofovski konference moram odločno zavrniti pristranska poročanja nekaterih medijev o begunski krizi, ki strah med ljudmi samo še poglabljajo. Ljudje niso naivni.«

Štumpf drugo pismo begunci izsek

SŠK ali Jelinčič, to je zdaj vprašanje

Če bi škofove besede, s katerimi se dejansko strinja ne samo SŠK, ampak npr. tudi dr. Ivan Štuhec, ki je na to temo nastopil na Planet TV, taksonomizirali, bi dobili naslednje teze: (a) pred očmi se nam dogaja islamizacija Evrope in tudi islamizacija Slovenije, (b) med prave begunce so pretežno pomešani taki, ki si ne zaslužijo naše podpore, (c) med njimi so »mnogi islamski ekstremisti« in (d) »domači ljudje se komaj prebijajo iz meseca v mesec«, mi pa zganjamo nepotrebno karitativnost do njih ter (e) mediji nam cenzurirajo resnične zgodbe o beguncih.

Če pogledamo pobliže poudarke iz mojega prejšnjega zapisa, sramotnega nastopa (in vabila) Zmagu Jelinčiču v studio RTV Slovenija, nemudoma ugotovimo, da prav iste teze od (a) do (e) zagovarja tudi prvak SNS: trditve o islamizaciji, ločevanju beguncev od migrantov, veliki kvoti ekstremistov v begunskem valu, diskriminaciji »domačih ljudi«, ki nimajo za jesti, nepotrebni prijaznosti do beguncev in končno cenzuri medijev.

Ker so stališča popolnoma identična, si je mogoče brez težav predstavljati možnost, da Zmago Jelinčič namesto svoje nacionalistične stranke vodi Slovensko škofovsko konferenco. In morda z enako lahkoto za nameček, da nosi mašni plašč. Posvojiti bi moral samo še razmislek o tem, da begunci domnevno zavračajo kruh s križem. Empiričnega dokaza več ne potrebujemo, domača Rimskokatoliška cerkev deli mnenje nacionalistov – med produciranim hujskaštvom prvega in drugih ni nobene razlike.

Medijski odzivi

Bodo mediji uspeli uvideti in reproducirati dovolj škandalozno ravnanje SŠK, ki se od Štumpfa ni uspela distancirati, ampak mu prej prikimati? Na neuspeh opozarja Ranka Ivelja v Dnevniku, zaenkrat pa pretežno ni videti, da bi novinarje te vrste cerkvena solidarizacija res intrigirala. Dasiravno so bili dodobra izzvani, murskosoboški škof je namreč svoje drugo pojasnilo že vehementno naslovil z ugotovitvijo, da je šlo za »pristransko poročanje nekaterih medijev«. Nič običajnega za domače razmere, da se novinarji ne branijo niti, ko so obtoženi.

Prav tako ne bo moglo držati, kar je včeraj v svojem uvodu v obrambo svojega kolega povedal predsednik SŠK, msgr. Andrej Glavan, češ da pri njih vlada demokracija mnenj in, kot pravi, »v Cerkvi smo svobodni«. Že morda, toda v tem primeru ni bila potrebna, kajti Štumpf je v svojem drugem pismu z datumom 1. november, torej še pred novinarsko konferenco, zelo jasno zapisal, kot sem citiral zgoraj: »Slovenski škofje smo v vsem enotni, tudi glede problematike begunstva.« V vsaj tem primeru se na svobodo do drugačnega mnenja sploh ni treba sklicevati.

Nekaj podobnega, apologetskega, je storil dr. Ivan Štuhec v oddaji Debata na Planet TV. V studiu je podobno vzel v bran murskosoboškega škofa, ponovil večino prej naštetih tez, ki združujejo SŠK in Jelinčiča, dodal, da migranti res »ne želijo našega kruha«, da je bil škof bil »nekoliko napačno razumljen« (le v čem, njegovo drugo pismo priča, z izjemo dodane finese o razlikovanju med »beguncem« in »migrantom«, da je bil razumljen pravilno), svoj nastop pa je kronal z mislijo, da je papež Frančišek v svojem empatičnem nastopu v podporo beguncem imel v mislih tiste prave, ne tiste neprave.

Štuhec planet tv

Štuhec je dejal: »Papež ni rekel ‘Vzamite migranta’« in s tem dihotomijo na resnične in neresnične begunce prevalil v usta nič hudega slutečega svetega očeta. Nato je zrepetiral še staro mantro o islamizaciji Evrope in napadu na grško-judovsko-krščanske korenine Evrope ter izrazil bojazen, da je težava, »s katerimi lahko vzpostavimo normalen dialog« in je pri tem treba izbrati tiste, ki »niso preveč različni od nas«.

Če sklenem: namesto distanciranja se je v primeru Štumpfa razkrilo, da njegov pogled na begunsko krizo ni radikalen in osamljen, ampak je natankoma simptom resnice vsega, kar si uradna Cerkev danes misli o beguncih.

Katera stališča o beguncih ne pridejo v medije

Kaj mora storiti civilna družba v javni objavi sredi begunske krize, da vas bodo slovenski množični mediji v celoti obšli?

cenzura vlada

Vzemimo dva primera nedavnih stališč, poslanih medijem. Prvo podpisujeta Časopis za kritiko znanosti in Protirasistična fronta brez meja. Drugo podpisuje Alternativna akademija.

Teme, ki jih odpirata in so vredne polnega zamolčanja, so naslednje:

— obsodba novele zakona o obrambi

— obsodba stališč predsednika vlade glede begunske krize

— potencialna militarizacija Slovenije (pri čemer je možno vojsko angažirati brez posega v Zakon o obrambi)

— obsodba sovražnega govora do beguncev

— poziv tožilstvu, da ga preganja

— poziv predsedniku vlade in predsedniku republike, da obsodita izbruhe sovraštva do beguncev

Vsakdo lahko preveri, ali je trditev pretirana, stric Google je še vedno prijazen informator. Seveda se nam ne ljubi znova ugibati, kaj počne cvetober slovenskega novinarstva – odgovorov je na tej strani dovolj. Stališči sta po-objavljeni spodaj.

Begunci in begunke ne ogrožajo naše varnosti, vojska s policijskimi pooblasti pa še kako

Ostro obsojamo predlog novele zakona o obrambi, s katero bodo dali vojski dodatna pooblastila pri varovanju državne meje. Uporaba vojske za tako imenovano varovanje državne meje v času, ko se na ozemlje Republike Slovenije zatekajo begunci, ki bežijo pred nasiljem, ki mu botruje tudi vloga teiste vojske kot okupacijske sile (številni begunci so iz Afganistana) je sprevržena in skrajno nevarna za obstoj demokracije. Vojska, katere vloga že dolgo ni več varovanje državljanov in državljank pred vojaško invazijo drugih držav, ampak širjenje vpliva in interesov velikih ekonomskih in političnih sil po svetu, zagotovo ni primerna za izvajanje policijskih pooblastil. Niti za izvajanje policijskih pooblastil proti beguncem niti proti državljanom in državljankam ter drugim prebivalcem in prebivalkam RS. Ker je po schengenski zakonodaji kot mejno območje definirana tudi notranjost države, bi uveljavitev novele zakona pomenila, da bodo pripadniki vojske patruljirali in vzpostavljali red na ozemlju celotne države. Sodelovanje pripadnikov profesionalne vojske, ki je vpletena v razne vojaške avanture in okupacije po svetu pri začasnem omejevanju gibanja oseb ter obvladovanju skupin in množic, kar so dejavnosti, ki vključujejo uporabo sile, se lahko hitro sprevrže v nasilje nad begunci in begunkami ter lahko vodi v hude tragedije.

Napovedana novela zakona o obrambi je še en znak, da vlada Mira Cerarja razume begunce, ki se zatekajo v Evropo tudi zaradi politik njegove vlade, kot grožnjo nacionalni varnosti in ne kot ljudi, ki jim je treba pomagati in ponuditi zatočišče, k čemur RS zavezuje tudi mednarodno pravo. Na to med drugim kaže besednjak ministrice za notranje zadeve, ki v javnosti govori o nedovoljenih migracijah in še vedno nepojasnjen komunikacijski šum med njo in avstrijsko ministrico za notranje zadeve, na osnovi katerega je vlada RS spremenila Slovenijo v ozko grlo na balkanski poti, ki povzroča humanitarno krizo vse do Grčije. Vlada RS Slovenije je zagotovo vnaprej dobro vedela, da je definicija kvote 2500 sprejetih beguncev na dan nerealistična in da vodi do kaosa in konfliktov na meji. Takšen odnos vlade RS do ljudi, ki bežijo pred preganjanjem, nasiljem in vojnami vodi v krepitev avtoritarnih teženj in na koncu v uvedbo policijske države. Pripadniki vojske, ki bodo s policijskimi pooblastili patruljirali po ulicah in krajih, bodo jasen znak takšne degeneracije demokracije.

Zato pozivamo vlado Mira Cerarja, da takoj umakne novelo zakona o obrambi ter spremeni odnos do beguncev in begunk. Namesto krepitve represije naj okrepi sodelovanje in komunikacijo z begunci. Prevajalci in prevajalke, humanitarni prostovoljci in prostovoljke, vsi tisti, ki so solidarni z ljudmi v stiski in želijo pomagati lahko naredijo za varnost državljanov in državljank ter beguncev in begunk veliko več kot policija v protiizgredniški opravi in vojska s policijskimi pooblastili.

Časopis za kritiko znanosti
Protirasistična fronta brez meja

Politični vrh Slovenije naj pomaga ustaviti naraščajoče sovraštvo

Begunska kriza pred našimi očmi je v prvi vrsti tudi humanitarna preizkušnja za Evropo in v teh tednih tudi za Slovenijo. Zgodbe zgaranih, izmučenih ljudi, mamic in otrok na poti v obljubljeno lepšo prihodnost ali v eksistenčni nuji preživetja na begu pred vojnimi razmerami, nam vsakodnevno prinašajo pričevanja ne samo o ogromnih stiskah in nečloveških razmerah, v katerih so se znašli v svoji domovini ali na poti v Evropi, temveč tudi o nas samih.

V eni od prejšnjih izjav smo v Alternativni akademiji že opozorili na nevzdržni sovražni govor do beguncev, ki se po Sloveniji silovito širi. Glede tega smo se tudi naslovili na Vrhovno državno tožilstvo. Danes skrušeno ugotavljamo, da so se stopnje sovraštva, prikrite in neprikrite ksenofobije, neutemeljenega strahu in grozljive nestrpnosti dvignile do nepredstavljivih višav, sploh za državo, ki velja predvsem za tranzitno in v njej begunci niti ne želijo ostati.

Ker smo prepričani, da bi morali politiki vseh provenienc sovražno nestrpnost, ki je eskalirala do mere, ko že lahko povzroči realne konflikte, izpolniti svojo politično in moralno dolžnost, apeliramo na predsednika republike Boruta Pahorja, predsednika vlade Mira Cerarja in vse predsednike strank, da nemudoma pozovejo državljanke in državljane k odgovornemu ravnanju in toleranci v besedah ter dejanjih ter obsodijo vse oblike naraščajoče ksenofobije ali celo rasizma. Humanitarno poslanstvo in pomoč potrebnim brez tega ne bosta uspešna. V resnici jemljemo za sramotno, da politični vrh države tega doslej ni zmogel ali želel odločno storiti.

V Alternativni akademiji smo se 28. avgusta letos obrnili na Vrhovno državno tožilstvo v zadevi Erlah (grožnja s streljanjem beguncev) in ga prosili, ali lahko oceni, ali je njihov tožilec ravnal pravilno, ko je presodil, da Erlahovo dejanje ne vsebuje elementov kaznivega dejanja. Dne 4. septembra smo prejeli odgovor Urada generalnega državnega tožilca RS, iz katerega izhaja, da dajejo prav tožilcu. V svojem odzivu so zapisali: »Pri tem je pomembno upoštevati, da je kaznivo le tisto ravnanje v smeri javnega spodbujanja in razpihovanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti, ki temelji na določeni osebni okoliščini posameznika in, ki lahko ogrozi ali moti javni red in mir ali pa je storjeno z uporabo grožnje, zmerjanja in žalitev. Primarni (širši) objekt varstva je glede na umeščenost konkretne določbe v KZ-1 predvsem javni red in mir.«

Čeprav spoštujemo stališče tožilstva, pa smo prepričani, da je s takšnim razumevanjem sovražnega govora, neposredno povezanega s kaljenjem javnega reda in miru, v tem primeru nekaj narobe. Danes se ob begunski krizi širi v neslutene dimenzije in je morda delno posledica tudi tega, da se ga po uradni dolžnosti ne preganja. Ne samo mediji in novinarji, ne le tožilstvo, tudi politiki bodo morali storiti vse, da namesto politično artikuliranih poudarkov o »varnosti državljanov« povedo svoje o brezosebni, razčlovečeni in nehumani dimenziji, ki jo žal premorejo številni med nami, sodržavljanke in sodržavljani.

Namesto militarizacije Slovenije skozi novelo zakona o obrambi, ki nedopustno širi pristojnosti slovenske vojske, na kar je opozorilo že več strokovnjakov, naš največji sovražnik ni skrit na mejah, temveč v naših glavah. Gospod Pahor, gospod Cerar, čakamo na vajino odkrito in jasno besedo!

Alternativna akademija