Slovenski rasizem zanimiv za BBC in Guardian, ne pa za domače medije

Slovenski novinarji so znova doživeli hladen tuš: ko tuji mediji prvi decidirano poročajo o domačem dogajanju, ki so ga naši uspeli prezreti, je težko zanikati profesionalno blamažo. In še kaj več.

Novica je iz športnega sveta in opazil jo je POP TV, z njo danes njihov osrednji dnevnik. Postavljena je bila celo, verjetno prenapihnjeno, za prvi prispevek v njem, pred tem je poročal Kanal A. Ostalih tematizacij skoraj ni bilo.

Štorija: trener Olimpije Marko Nikolić je ozmerjal svojega igralca Blessinga Elekeja in ga po tekmi v prvi ligi proti Zavrču (1:1) označil za »črnega idiota«.

Po tem je sicer disciplinski sodnik NZS na podlagi 29. člena Disciplinskega pravilnika NZS uvedel postopek proti trenerju Olimpije, po katerem pa je Nikolić obdržal službo.

Čisto dovolj, da so se pri BBC-ju, Guardianu, Telegraphu in drugod odločili o tem pisati. Mimogrede, o uspehih Peter Prevca v Planici niso. Kaj nam to pove?

Odziv angleških medijev je predvsem izrazito drugačen od domačih. Najprej zato, ker (sploh) je. Čeprav je Nikolić obdržal službo, se tudi opravičil, češ da je šlo za čustveno reakcijo, so v kontekstu občutljivosti v boju proti rasizmu, ki v nogometnem svetu postaja neomajno pravilo, odigrali svojo družbeno vlogo na način, kot jim pritiče. Domači ne.

Da bi stvar bila še bolj neverjetna, se je odziv slovenskih medijev bolj vezal na poročanje angleških, češ: »Poglejte, omenjajo nas, poročajo o nas.« Stupidno in pritlikavo. Indikativen je naslov prispevka pri BBC:

“Marko Nikolic, šef Olimpije, je zadržal službo kljub rasistični izjavi.”

Novica govori o opravičilu trenerja samemu nogometašu. Kako je možno, da rasizem domačih nogometnih delavcev za nas ni novica, je zgolj za druge?

Kako je možno, da z mirnostjo nevpletenega voajerja domači novinarji spremljajo dogajanje v mariborskem klubu, kjer je športni direktor Zlatko Zahović izrekel številne lahkotne žaljivke na račun nogometaša Agima Ibraimija, nakar ni bil kaznoval on, temveč suspendiran slednji?

Naj spomnim, kaj je počel Zahović: »Užalil je mojo preteklost, ponovno je užalil mojo mamo, užalil pa je tudi moj narod in mojo vero. To pa so že stvari, prek katerih ne morem in prek katerih po mojem mnenju ne bi smel nikoli nihče,« je dejal Ibraimi ob odhodu iz kluba in mesta.

V NK Maribor so se raje izvijali, da »vse zadeve rešujejo znotraj naših zidov, v krogu članov vijoličaste družine«. Ne, takšne zadeve se rešujejo v javnosti, to npr. Angleži vedo. Še več, nogometaša so obtožili, da se je »odločil enostransko podati svojo plat zgodbe« in da »obstajata dve plati«, kot so pojasnili v upravnem odboru.

In je stvar rešena, pometena pod preprogo. Po principu: »Rasizma in podobnih pojavov pri nas ni. Ravno včeraj smo nagnali zadnjega, ki je nanj opozoril.«

Skratka, dogajanje v Sloveniji je obratna zrcalna podoba tistega v Angliji: rasizem in žalitve na podlagi vere in narodnosti se tam obsojajo, ne tolerirajo. Tolerirajo se v Sloveniji. In to obilno, velikokrat z izdatno pomočjo anemičnih medijev, ki bi se enkrat kakšno lekcijo lahko naučili od tujih. Sploh takrat, ko so izzvani. Dosežki nimajo nobene barve, je dejal Abraham Lincoln. Kot kaže, pa morajo biti pri nas še vedno prave barve in ustrezne narodnosti.

Namesto tega pa tuje informacije o našem domačem rasizmu obravnavajo in reciklirajo z lažno samozavest dvigajočo radostjo, podobno kot kakšne priložnostne tujejezične turistične članke o lepotah Slovenije. »A ste videli, omenja nas BBC!« Ja, res smo frajerji.