Snežičev oglas na 24ur.com: o konfliktu med novinarsko in oglaševalsko prakso

Skozi kakšna uredniška in oglaševalska sita presoj romajo oglasni izdelki, objavljeni v slovenskih medijih? Današnji primer je pomenljiv in obenem za novinarski ceh neroden iz več razlogov. Pro Plus se je odločil na straneh 24ur.com oglaševati podjetje razvpitega dr. Roka Snežiča, o katerem smo se nazadnje intenzivno pogovarjali ob lanskem spornem posojilu SDS po razkritju mariborskega Večera, ko so posel v vrednosti 450.000 evrov številni povezali ne le z Dijano Đuđič iz Prijedora, temveč ravno s Snežičem, o čemer sem že pisal v spodaj navedenih zapisih.

Kasneje je Janez Janša pogodbo komentiral z argumentom, da je dosegel imenitne posojilne pogoje ter da ne zaupa slovenskim bankam, a je bila zaradi pritiska javnosti kasneje prekinjena. Tudi dotacija iz Madžarske mu ni škodovala pri javnem mnenju, lani je s SDS na državnozborskih volitvah zmagal.

Primož Cirman, Tomaž Modic in Vesna Vuković so nedavno objavili članek o poslih slovensko-bosanske mreže slamnatih oseb, v katerih igrata ključni vlogi prav Snežič in Đuđičeva. A pri prvem ne gre le za to: v celem nizu medijskih nastopov je v zadnjih dveh letih zelo odkrito pred kamerami razlagal, kako se je z osebnim stečajem in prenosom premoženja v Bosno in Hercegovino rešil skoraj milijona evrov dolga slovenski državi. Še več, v medijih je skoraj vsak nastopil izkoristil za porogljivo dajanje napotkov državljanom in podjetnikom, kako domnevno optimizirati svoje premoženje in kje izkoristiti luknje v sistemu. Danes nadaljuje svojo začetno prakso s plačanimi oglasi.

Snežič podjetje 24ur

Snežičev današnji oglas na 24ur.com

Od Doba do Bosne

Leta 2010 je Snežič doktoriral na zasebni Evropski pravni fakulteti Nove Univerze v Novi Gorici pod mentorstvom dr. Jurija Toplaka. Pred leti eden največjih davčnih dolžnikov v Sloveniji je kasneje priznal krivdo za davčne utaje in preživel nekaj časa na odprtem oddelku zapora. Tam je po lastnih besedah srečal Janšo, v njem prepoznal sorodno dušo, vredno zaupanja in kasneje preko svoje žene postal delničar strankarske televizije Nova24TV, o čemer sem pisal Janšev sozapornik v službi resnice: kako utajiti davke.

Doktor davčnih utaj, kot mu ljubkovalno pravijo tudi na POP TV, je prav pri njih zdaj naročnik današnjega, najbrž ponovljenega in torej že objavljenega oglasa – no, natančneje rečeno je njegov naročnik podjetje »Snežič davčni inženiring, d.o.o.«.

Pod naslovom »Zakaj odpreti podjetje v BIH?« nas v njem prepričuje, da bomo preko bosanskega podjetja »prihranili 60 % vašega trdo zasluženega denarja«. Oglas je spisan v zelo praktičnem slogu, avtor v njem razlaga, da če razmišljamo o nakupu dragega avtomobila ali plovila, preprosto ustanovimo podjetje v BiH, ki bo nato kupilo avtomobil in plovilo:

V Sloveniji boste za primer ob nakupu dražjega avtomobila morali državi plačati davek na motorna vozila, davek na luksuz in DDV, kar vas bo v skupnem znesku stalo tudi več kot 60% od neto vrednosti vozila. Za isto vozilo boste v BiH plačali le 17 % od neto vrednosti vozila. Če poenostavimo na primeru: nov avtomobil znamke BMW 750 vas bo v Sloveniji stal 160.000 EUR (bruto), v Bosni pa 117.000 EUR (bruto).

Zakaj Ciper, če lahko tri ure stran?

Doktor davčnih utaj je še pred razkritjem posojila stranki SDS večkrat hitel reklamirati Bosno kot idealno destinacijo za davčno optimizacijo, kot temu pravi:

Sam vsem govorim: zakaj hodite na Ciper, če potrebujete letalo in morate plačati prenočišče za dva ali tri dni, če imate Bosno tri ure stran.

Septembra lani ga je obiskala Irena Joveva, novinarka POP TV, in ga spraševala o tem, zakaj je Bosna danes zaradi neobdavčenega dobička priljubljena davčna oaza – hkrati tudi ujeta v obroč korupcije, zaradi česar ji je dodobra onemogočeno približevanje Evropski uniji.

V pogovoru je sicer Snežič zanikal svoj opis, da je Bosna »idealna davčna oaza«, kajti zanj je zgolj »idealna država« za postopke, ki jim sam opiše z »davčno optimizacijo«. Od tod naprej se oglas za POP TV spiše kar sam.

Snežič vabi 24ur

Prispevek  POP TV septembra lani: Irena Joveva v pogovoru z doktorjem davčnih utaj

Oglaševanje davčnih čudodelstev

Če pustimo ob strani, da bi se zanj morala zelo zanimati vsaj slovenska davkarija in politika, nam preostane še nerešljivo vprašanje moralne spornosti oglasa z vidika medijske etike: kakšen smisel ima objavljati takšne, ki interesno zadevajo avtorje in njihova podjetja, kadar so njihova ravnanja s strani novinarjev, celo v istem mediju, ali širše javnosti prepoznana kot sporna?

V tem primeru ne govorimo o tako imenovanih kontekstualnih flopih v oglaševanju, kjer algoritem na spletni strani po naključju najde in »prilepi« oglas, ki sovpada z brano vsebino in povzroči humorno, ironično ali tudi prepoznavno neetično konotirano asociacijo. Oglas s Snežičevim podjetjem bi bil sporen že brez poprejšnjih novinarskih prispevkov o njegovem davčnem čudodelstvu. V kombinaciji z njimi je grotesken.

Več:

Novinarji kot teroristi: o inteligenci, Snežiču in njegovem cimru

S praznim moraliziranjem nad utajevalce davkov

Slovenska stvar na nacionalki: kako se je slovenski denar pral v Bosni

Kako SMC naskakuje institut varuha človekovih pravic: o nekem konfliktu

Miro Cerar je pri vstopu v politiko iz civilne sfere akademskega profesorja ves čas obljubljal etičnost, spopad z nizko politično kulturo, nova spodobnejša pravila ravnanja in obnašanja politikov, predvsem njega samega. Zaradi opisane drže je bil na volitvah 2014 tudi skrajno uspešen.

Za njegov počasni zaton je najbrž sokrivo tudi odstopanje od vzbujenih pričakovanj, hitro prepoznavna neskromnost in niz napačnih dejanj ali odsotnost teh, kar je v ljudstvu dalo vedeti, da je začetno obljubo požrl.

V preteklosti sem naštel veliko konkretnih ilustracij, najbolj sveža je današnja. Da v njegovi stranki »razmišljajo« o tem, da bi na mesto varuha človekovih pravic kandidirali svojo generalno sekretarko vlade, ne more pričati o ničemer drugem kot temeljnem nerazumevanju naskakovane funkcije. Oziroma o potrebi, kam plasirati še kakšen svoj kader, ki bo po volitvah ostal brez službe. Ker bi ravno ustavno pravo in varovanje človekovih pravic morali biti domeni, v katerih je Cerar najmočnejši, je zato poskus, da se na ta način spolitizira institut varuha, še bolj hitro prepoznaven dokaz o sivi mreni, ki mu je zameglila vid: ne le, da o dvigu kvalitete političnega obnašanja ni ne duha ne sluha, še na slabše gre.

Članek v Dnevniku nas poduči, da Lilijano Kozlovič »zanima« ta »prestižni položaj med politiko in družbo«, da o njem razmišlja, da so se o tem že pogovarjali v SMC, kajti njena kandidatura je očitno strankarska zadevščina. Žal novinar Uroš Škerl Kramberger z nobenim stavkom ne problematizira tega, da smo priča razkroju samoumevnosti principa o nuji razločevanja med politiko in ustanovami, ki prvi gledajo pod prste in zaradi nje tudi obstajajo. Institut varuha človekovih pravic po nobeni definiciji ali zakonu ni politični organ – in tudi ne sme biti.

Kozlovič SMC varuhinja človekovih pravic dnevnik

Izsek iz citiranega članka v Dnevniku: SMC in njena kandidatura za varuha človekovih pravic

Ravno zadnja odmevnejša reakcija varuha nam lepo ilustrira omenjeni konflikt, saj v svojem poročilu obravnava pomanjkljivosti, ki so bile ugotovljene ob nenapovedanem obisku policijskih postaj v Črnomlju in Metliki. Pokazalo se je, pravi varuh, da policija ne izvaja vseh procedur in beguncem onemogoča, da bi lahko podali prošnje za mednarodno zaščito, s čimer krši njihove z mednarodnimi zakoni ščitene pravice. Te dni je varuhinja človekovih pravic še enkrat naslovila apel na notranje ministrstvo, da se to konkretno opredeli do svojih neustreznih postopkov zaradi odrekanja pravnega varstva tujcem, kar bi morala biti prednostna naloga tudi v odzivu nove vlade. Na kar je opozorila Alternativna akademija, a je bilo sporočilo v »ambrožičslokarurbaslesjakstepišnikovskem« svetu domače medijske odgovornosti, če naštejem pet morda najpomembnejših in s tem najodgovornejših medijev, gladko vrženo v koš.

Opisana zgodba je lep konkreten zgled nerazumevanja neodvisnosti instituta varuha. Lilijana Kozlovič prihaja iz policijskih vrst: svojo poklicno pot je začela na Policijski upravi Koper, kjer je bila zaposlena 16 let (med letoma 1981 in 1997), nato pa je v med 1997 do 2004 na Upravni enoti Koper vodila Referat za osebna stanja, migracije ter javni red. Si res znamo predstavljati, da bi politična oseba, trenutno celo na mestu generalne sekretarka vlade, kot varuhinja nepristransko rade volje zahajala v spor z apeli policiji in notranjemu ministrstvu, ko bi bilo treba opozoriti na tiste, ki jim je ravno najbolj njena, torej Cerarjeva vlada, postavila na kilometre žiletne ograje in venomer javno zatrjevala, da policija deluje in je delovala odlično? S tem bi, kakopak, zanikala tudi svoje poprejšnje trditve.

Verjamem, da bo gospa generalna sekretarka vlade našla službo. Tudi ji ne zavidam, ker je v Sloveniji politika zaničevan in demoniziran poklic, zato izstop iz nje, če gre za to, nikoli ni enostaven – in najbrž se naj tej poti odvija veliko krivic. Pa vendar je primer varuha jasen: tega mesta preprosto ne more zasesti oseba iz politike. Ne samo, da je nekaj potem hudo narobe z našo politično kulturo in s strani medijev podprto desenzibilizacijo glede zaznave problemov okoli tega, v takem primeru bi (in bomo) povsem zakockali avtonomijo in posledično ugled najpomembnejših ustanov v državi zaradi dolge senca dvoma spolitiziranosti. Zato počasi prihajamo do ugotovitve, da več etike v politiki ne bomo dobili s Cerarjem, ampak brez njega.

Več:

Cerarjev apel proti sovražnemu govoru: kako iskren je?

Après Cerar le déluge: samo z njim bomo uspešna družba

Cerarjev boj do konca: o novi patetični retoriki iskanja sovražnikov

Partijska kadrovska merila in Cerarjevo mehčanje pozicij

Miro Cerar in obeti filozofije v politiki

Biti vernik, biti v SMC, biti na misiji

Sproščenost in državotvornost