Miro Cerar je pri vstopu v politiko iz civilne sfere akademskega profesorja ves čas obljubljal etičnost, spopad z nizko politično kulturo, nova spodobnejša pravila ravnanja in obnašanja politikov, predvsem njega samega. Zaradi opisane drže je bil na volitvah 2014 tudi skrajno uspešen.
Za njegov počasni zaton je najbrž sokrivo tudi odstopanje od vzbujenih pričakovanj, hitro prepoznavna neskromnost in niz napačnih dejanj ali odsotnost teh, kar je v ljudstvu dalo vedeti, da je začetno obljubo požrl.
V preteklosti sem naštel veliko konkretnih ilustracij, najbolj sveža je današnja. Da v njegovi stranki »razmišljajo« o tem, da bi na mesto varuha človekovih pravic kandidirali svojo generalno sekretarko vlade, ne more pričati o ničemer drugem kot temeljnem nerazumevanju naskakovane funkcije. Oziroma o potrebi, kam plasirati še kakšen svoj kader, ki bo po volitvah ostal brez službe. Ker bi ravno ustavno pravo in varovanje človekovih pravic morali biti domeni, v katerih je Cerar najmočnejši, je zato poskus, da se na ta način spolitizira institut varuha, še bolj hitro prepoznaven dokaz o sivi mreni, ki mu je zameglila vid: ne le, da o dvigu kvalitete političnega obnašanja ni ne duha ne sluha, še na slabše gre.
Članek v Dnevniku nas poduči, da Lilijano Kozlovič »zanima« ta »prestižni položaj med politiko in družbo«, da o njem razmišlja, da so se o tem že pogovarjali v SMC, kajti njena kandidatura je očitno strankarska zadevščina. Žal novinar Uroš Škerl Kramberger z nobenim stavkom ne problematizira tega, da smo priča razkroju samoumevnosti principa o nuji razločevanja med politiko in ustanovami, ki prvi gledajo pod prste in zaradi nje tudi obstajajo. Institut varuha človekovih pravic po nobeni definiciji ali zakonu ni politični organ – in tudi ne sme biti.
Ravno zadnja odmevnejša reakcija varuha nam lepo ilustrira omenjeni konflikt, saj v svojem poročilu obravnava pomanjkljivosti, ki so bile ugotovljene ob nenapovedanem obisku policijskih postaj v Črnomlju in Metliki. Pokazalo se je, pravi varuh, da policija ne izvaja vseh procedur in beguncem onemogoča, da bi lahko podali prošnje za mednarodno zaščito, s čimer krši njihove z mednarodnimi zakoni ščitene pravice. Te dni je varuhinja človekovih pravic še enkrat naslovila apel na notranje ministrstvo, da se to konkretno opredeli do svojih neustreznih postopkov zaradi odrekanja pravnega varstva tujcem, kar bi morala biti prednostna naloga tudi v odzivu nove vlade. Na kar je opozorila Alternativna akademija, a je bilo sporočilo v »ambrožičslokarurbaslesjakstepišnikovskem« svetu domače medijske odgovornosti, če naštejem pet morda najpomembnejših in s tem najodgovornejših medijev, gladko vrženo v koš.
Opisana zgodba je lep konkreten zgled nerazumevanja neodvisnosti instituta varuha. Lilijana Kozlovič prihaja iz policijskih vrst: svojo poklicno pot je začela na Policijski upravi Koper, kjer je bila zaposlena 16 let (med letoma 1981 in 1997), nato pa je v med 1997 do 2004 na Upravni enoti Koper vodila Referat za osebna stanja, migracije ter javni red. Si res znamo predstavljati, da bi politična oseba, trenutno celo na mestu generalne sekretarka vlade, kot varuhinja nepristransko rade volje zahajala v spor z apeli policiji in notranjemu ministrstvu, ko bi bilo treba opozoriti na tiste, ki jim je ravno najbolj njena, torej Cerarjeva vlada, postavila na kilometre žiletne ograje in venomer javno zatrjevala, da policija deluje in je delovala odlično? S tem bi, kakopak, zanikala tudi svoje poprejšnje trditve.
Verjamem, da bo gospa generalna sekretarka vlade našla službo. Tudi ji ne zavidam, ker je v Sloveniji politika zaničevan in demoniziran poklic, zato izstop iz nje, če gre za to, nikoli ni enostaven – in najbrž se naj tej poti odvija veliko krivic. Pa vendar je primer varuha jasen: tega mesta preprosto ne more zasesti oseba iz politike. Ne samo, da je nekaj potem hudo narobe z našo politično kulturo in s strani medijev podprto desenzibilizacijo glede zaznave problemov okoli tega, v takem primeru bi (in bomo) povsem zakockali avtonomijo in posledično ugled najpomembnejših ustanov v državi zaradi dolge senca dvoma spolitiziranosti. Zato počasi prihajamo do ugotovitve, da več etike v politiki ne bomo dobili s Cerarjem, ampak brez njega.
Več:
Cerarjev apel proti sovražnemu govoru: kako iskren je?
Après Cerar le déluge: samo z njim bomo uspešna družba
Cerarjev boj do konca: o novi patetični retoriki iskanja sovražnikov
Partijska kadrovska merila in Cerarjevo mehčanje pozicij
Miro Cerar in obeti filozofije v politiki
Biti vernik, biti v SMC, biti na misiji
You must be logged in to post a comment.