Miro Cerar je butl

Pred desetimi in več leti je v Sloveniji nastala peticija z naslovom »Sovražni govor se širi po državi – iz državnega zbora«, s katero je več kot 350 posameznikov iz akademskih, kulturnih, medijskih in drugih krogov obsodilo točno to, kar je zapisano v naslovu. Ja, bil je to čas pregledovanja mednožij poslank in Jelinčičevih pozivov na ples s puškomitraljezom.

No, številne študije zadnjih let so pokazale na neposredno korelacijo med besednjakom poslancev in širšimi diskurzivnimi navadami državljanov, če se izrazim evfemistično. Po načelu: kar je bilo izrečeno v parlamentu, je družbeno legitimno in sprejemljivo. Zato se splača poslance posnemati. In se jih. Če lahko oni, lahko tudi mi, hitro postane vodilo ljudstva.

Danes so se nekateri poslanci, če ne vsi, preselili na socialna omrežja. Še več, na njih s svojim sovraštvom »briljirajo« ravno tisti, ki sploh ne utegnejo več zaiti v parlament.

Ne le to, sovraštvo in sovražni govor je v veliki meri nadomestila kultura žalitev, sramotenj in blatenj. Diskreditacije so lahko različnih vrst, politični jezik prinaša s sabo pestre registre uporabe žaljivih besed in njihova ostrina je na družbenih omrežjih največkrat izrazitejša.

Tudi zato, ker je virtualna žalitev obravnavana z drugimi vatli. Predstavljajmo si, da bi v našem parlamentu sredi vroče razprave predsednik opozicije v obraz zabrusil predsedniku vlade kakšno težko besedo.

Recimo, da je butelj, bi mu dejal. No, da je butl.

Čeprav smo v domačih logih v zadnjem desetletju začeli kar rapidno izgubljati družbeno senzibilnost za diskreditacijski diskurz in ga normalizirati, tudi s pomočjo anemičnih novinarjev, bi najbrž takšne besede štele za precejšen verbalni eksces.  Upajmo, da še obstaja meja, do katere lahko politik gre. Če jo prestopi, mu državljani hitro odmerijo kazen. Žalitve, zasmehovanja, norčevanja in politično nekorektne cinizme bi najbrž dovolj hitro konsenzualno obsodili.

Toda danes so prišli drugi časi, takšni, kakršne smo dopustili. Žalitve so postale rutina, ob kateri pričakujemo pohvalo in ploskanje, tarče sramotenja in ponižanja so postale dvojne žrtve, politiki pa tekmujejo, kdo bo izrekel bolj žaltavo in požel karseda glasen aplavz. Da bi jasno ilustriral povedano, si poglejmo verbalni tviteraški duel med predsednikom vlade in prvakom SDS. Se opravičujem: že sam izraz »duel« implicira ekvidistanco, ki ji želim oporekati.

Kako se je Janez Janša odzval na očitek, da s svojo stranko gradi politiko na širjenju strahu? Iz pedagoškega razloga sem njegovo reakcijo na Mira Cerarja že navedel: napisal mu je, da je »butl«:

Janša butl Cerar

Janšev tvit: Cerar je butl

Moja poanta: ne samo, da imamo ob sovražnem govoru še sovraštveni govor, ki je zame zaradi svoje izmuzljivosti vsaj enako nevaren družbeni fenomen. Ne le, da nam govorica sovraštva, kompromitacij, zasmehovanj in sramotenj žal ne predstavlja izziva, vrednega obsodbe in družbene sankcije, ampak smo zanj razvili dvojne kriterije: če se dogaja na socialnih omrežjih, ji obravnavamo kot benigno tvorbo, ki ji ni treba posvečati posebne pozornosti.

Če bi Janša uporabil izraz »butl« v svojem javnem nastopu, bi takšno osebno žalitev obravnavali bistveno resneje kot v primeru, ko gre za »virtualno« zaničevanje.

Še več, zelo verjetno si predstavljamo, da bo zgolj zaradi tega, ker ni »realna«, ostala medijsko spregledana, kot vselej. In dejstvo je, da razkorak med virtualnimi in realnimi žaljivkami pomeni dvoje: učinek sporočila državljanom je sicer enak, Cerar je pač butl. Za politika je zato zaradi medijske in novinarske abstinence nenadoma bolj varno delikatnejša in bolj nekorektna sporočila zaupati državljanom skozi družbena omrežja, ker temu ne bo sledila posebna javna graja. A po drugi strani žaljivost in sramotenje počasi in dovolj pogumno vdirata tudi na glavna vrata. Politikom virtualna omrežja dajejo pogum, da svoj žargon širijo v hram demokracije.

V tem smislu danes več ne velja spoznanje, staro deset let: sovražni in sovraštveni govor se ne širita iz parlamenta, temveč iz družbenih omrežij prihajata vanj.

Cerar tvit SDS stranka strah

Cerarjeva ocena, ki je raztogotila Janšo, da ga je razglasil za butla

Butl Cerar Reporter

Iz Reporterja: kaj bi grajali, če lahko diskreditacijski diskurz že v naslovu pohvalimo

Rodetovi režimski mediji, ob katerih moramo abstinirati

Rodetova in hkrati rodetovska pridiga običajno dviguje prah. Rad bi spomnil na dinamiko recepcije njegovih odmevnih izjav: v drugem koraku so te običajno podvržene eluzivnosti, izmikajočosti. Njihov avtor raje stori korak nazaj, se skrije za katero od oblik relativizacije.

Zadnji primer njegovega nastopa pri maši ob tisočletnici obstoja župnije Šentvid pri Stični bo najbrž zgled povedanega. Kardinal se je odločil napasti medije. Kakšne? Režimske.  Ne spontano, temveč s premišljenim sklicevanjem na pismo Ivana Cankarja:

»Ne dopustimo, da bi nam režimski mediji, polni sovraštva grenili življenje. Ignorirajmo jih,« je Rode svetoval svojim vernikom v prepolni cerkvi sv. Vida, ki je dobesedno pokala po šivih, saj se vsi duhovne pridige v prostorih cerkve niso mogli udeležiti, zato so nekateri tudi pred vrati poslušali božjo besedo in marsikdo tudi prek ozvočenja zunaj svetega objekta.

V podkrepitev svojih besed, kako zelo prav ima, je kardinal prebral del pisma Ivana Cankarja iz oktobra leta 1907, ko je pisatelj z Dunaja sporočil svojim prijateljem, da se mu še nikoli ni tako dobro godilo, saj že dobra dva meseca ne bere slovenskih časopisov. »Izvrsten nasvet za sedanji čas,« je priporočal kardinal Rode zbrani množici vernikov.

Citat je povzet iz Delovega poročila. Ironija: tistega kakor režimskega trobila, do katerega zaradi zgodbe o njegovem domnevnem sinu Rode ne goji ravno simpatij. Tvegam torej in trdim naslednje: ko bi novinarji utegnili (želeli, zmogli) vprašati škofa, na katere medije je točno meril z označevalcem »režimski mediji«, bi jim skoraj zanesljivo ne odgovoril. To je ta anticipirana eluzivnost, ki jo omenjam. Kajti najbrž za Cerkev ne bi rekel, da je režimska in v mislih ni imel Družine ali Ognjišča, nam preostane le še ugibanje, vključno z verniki in udeleženci maše, na katere medije je potemtakem meril, ko je svetoval vsaj dvomesečno abstinenco od »slovenskih časopisov«

Rode režimski mediji Delo

Izsek iz citiranega Delovega prispevka

Uredniki in novinarji cerkvenih glasil in občil najbrž ne bi bili preveč veseli tega priporočila. Ta »izvrstni nasvet« najbrž meri na čisto partikularne. Po kakšnem ključu jih bomo dešifrirali, kateri mediji veljajo v Sloveniji za »režimske«?

S tem smo že pri drugi potezi Rodetove eluzivnosti – najbrž za takšne veljajo tisti, ki jih je nekdo označil z omenjenim epitetom. V praksi pa to pomeni: Janševa politika in njegovi medijski sateliti.

Marko Crnkovič je na strani Fokuspokus nedavno opozoril na paradoks diskurza Nove24TV, Janševega projekta, ki rad uporablja isti označevalec: »režimski mediji« ali podobne.

Crnkovič režimski mediji

Crnkovič o paradoksu teze o režimskih medijih

Bizarnost je kajpada v tem: isti označevalec lahko velja le tako dolgo, dokler nismo »mi« na oblasti. Ko smo, je pljuvati po samem sebi nekako kontraproduktivno. Čeprav za Janšo iz preteklosti že vemo, da z njegovo oblastjo šele res pride ravno tisto, pred čimer nas svari: medijska režimskost v pregnantnem smislu besede.

Če sklenem: ko kardinal Rode omenja režimske medije, dejansko že dela reklamo tistim medijem in njihovim botrom, ki to sintagmo najraje uporabljajo. Kar praktično pomeni, da politizira medije kot takšne in groteskno pripisuje diskurz sovraštva drugim, čeprav so njegovi ultimativni generatorji točno tisti, čigar jezik je prevzel. Še več, morda in zelo verjetno ne bo več pripravljen prepoznati »režimskih medijev«, ko bo Janša na oblasti in še manj s Cankarjem pozivati, da jih v dobro lastnega duhovnega stanja ne spremljamo. Teza, ki jo je ponudil vernikom in širši javnosti, zato bistveno več pove o njem samem kot slovenski medijski situaciji.

Več:

Uradni list tranzicijske levice berejo le še po službeni dolžnosti

Počivalškovi ljudje, ne državljani

Bilo je le vprašanje časa, kdaj bo Cerarjeva vlada v svoji oholosti v tolikšni meri izgubila samokontrolo, da se bo znesla nad državljani tudi na ravni retoričnih konceptualizacij. Da bo ljudem povedala, kaj jim gre v obraz in jim odvzela državljanske pravice. Da svoje avtokratičnosti ne bo več skrila.

Kako se to stori? Najbolj preprosto tako, da državljanom na ravni verbalnega odvzameš status državljanov. Da izvedeš ultimativni izbris. Za zadnji dokaz je poskrbel minister Počivalšek, ki je uvedel novo kategorijo državljanov, ki več niso državljani. So le še ljudje. Nekega malega števila.

Počivalšek ljudje in državljani

Počivalšek in njegova invencija nedržavljanov, povzeta po Dnevniku

Dihotomija, ki jo vpelje minister, na tiste, ki niso državljani in tiste, ki so, je politično pomembna, čeprav ne dvomim, da je povsem neartikulirana, tako rekoč nezavedna. Namreč: državljani imajo svoje pravice, ljudje jih nimajo. Kar želi sporočiti, je torej naslednje: vaša zahteva po referendumu o drugem tiru ni nič vredna, ker nimate političnih pravic. Ker niste niti politične živali, kot je ljudi opisal Aristotel. Ker ste, recimo, navadno govedo.

Počivalškove kategorizacije državljanov, o čemer sem že pisal, prinašajo zanimivo taksonomijo: eni so ljubljanski močvirniki, drugi niso, eni so ekoteroristi, drugi niso. Ultimativna dihotomija na državljane in ljudi zajame vse, predstavlja delitev na prave in neprave, poštene in nepoštene državljane.

Paradoksalno so nepošteni tisti, ki se držijo političnih pravil iger, terjajo referendum in oddajo svoj podpis. Ker to se, očitno meni vlada, v demokracijah res ne počne. V slovenski se zahteva le kimavce.

Počivalškove domislice z nedržavljani najbrž ne bi smeli razumeti onstran okvirjev, ki jih je zastavil njegov šef, ampak znotraj njih. Ki je že lani vpeljal zelo sorodno ločnico: med ljudi in male ljudi.

Tudi takrat je premier težko skril svoj podoben smisel za avtokratizem: z malimi ljudmi ni označil nepomembnih državljanov, ampak kar svoje koalicijske partnerje. Kot sem pokazal v svojem zapisu, se je Cerar takrat zelo dobro zavedal tega, kaj je povedal. Namreč podobno kot Počivalšek nikoli ni bil zmožen opravičil, jih evidentno ni niti njegov šef. Takrat so v kabinetu predsednika dolgo tuhtali in svojo frazo v demantiju zamenjali za enako, če ne še bolj žaljivo: koalicijski partnerji niso ‘mali ljudje’, temveč ‘male osebnosti’, se je glasilo ekstenzivno pojasnilo.

Ampak kaj bi s tem. Živimo v (medijski) družbi, kjer lahko vlada dela in reče čisto vse, ne da bi ji posebej zamerili.

Več:

Cerarjevi mali ljudje

Magna, argumenti in zarotniški covfefe

 

 

 

 

Varuhinja, ki tožari Ustavnemu sodišču

Varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer se je po dveh mesecih odločila sprožiti postopek ustavne presoje glede novele Zakona o tujcih. Takšno pravico ima in številni so od nje dejanje pričakovali. Sodišču je med drugim predlagala, da sporni 10b člen zakona obravnava prednostno.

Številni pravni strokovnjaki doma in v tujini so novelo zakona kritizirali zaradi neustavnosti in neskladnosti z mednarodnim pravom, predvsem zaradi kršitev pravice do učinkovitega azilnega postopka, določil Ženevske konvencije o varstvu človekovih pravic ter Dublinske konvencije.

Desni del slovenske politike in njeni mediji so se odzvali pričakovano, a glede na intenzivno protibegunsko agendo celo manj intenzivno, kot je bilo slutiti. So pa izrazito diskreditacijsko stališče zavzeli pri Slovenskih novicah.

Jadran Vatovec je napisal članek z naslovom »Bo mejo varovala Nussdorferjeva?«, kjer že na ravni izrazne sugestivnosti ne poskuša skrivati svojega ogorčenja:

Vatovec Nussdorfer SN

Vatovčev članek v Slovenskih novicah

Indikativen je že nadnaslov »VARUHINJA TOŽI«, s katerim nam avtor sugerira, da varuhinja nekoga napadalno preganja ali na drugi strani ščiti. Vlasta Nussdorfer v nobenem primeru nikogar ne toži, ampak v tehničnem smislu zgolj vlaga zahtevo za ustavno presojo. Se pravi: ne gre za tožbo, temveč za pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti predpisa – za pravno sredstvo, s katerim se v postopku pred Ustavnim sodiščem uveljavlja neskladnost zakona z ustavo ali neskladnost podzakonskega predpisa ali splošnega akta.

Na Ustavnem sodišču res lahko vložite tudi pritožbo, a bo že v podnaslovu postalo jasno, zakaj sta urednik ali Vatovec izbrala glagol »tožiti«. V njem je namreč zapisano:

Ker varuje tujce, je ustavnim sodnikom zatožila državni zbor in vlado.

Izraz »tožiti« je postavljen v bližino ekspresivnega izraza »zatožiti« – početje varuhinje je prikazano kot tožarjenje. Špeckahlanje. Nadnaslov prispevka je s tem postal dodano smiseln. Novinarjev namen je takoj prepoznaven: pokazati, kako se s takim dejanjem ne strinja in namigniti bralstvu, da je dejanje, zanj ali vobče, nemoralno. Evidentno zato, ker po avtorjevem mnenju preveč »varuje tujce«, namesto da bi jih vključno z zakonom o tujcih preganjala in vsaj omejevala. Zahteva za ustavno presojo je s tem predstavljena kot nemoralna gesta.

Novinar se je opredelil na dvojen način: sugerira nam odklonilen odnos do tujcev in diskreditira varuhinjo kot majhno in nepomembno šolarko, ki špeca naokoli. Očitno se od skrbnika nad človekovimi pravicami v državi pričakuje, da je solidaren v našem pregonu beguncev – tako kot so sošolci v osnovni šoli solidarni s tistim, ki je kaj ušpičil in ga bo ravnatelj za ušesa.

Diskurz o tožarjenju torej predvideva, da je vlada Mira Cerarja skupaj z Državnim zborom ušpičila zakonsko neumnost – na nas pa je, da se vsi tovariško pretvarjamo, da je ni, gledamo proč in molčimo. Gorje tistemu, ki bi se pregrešil zoper takšna nepisana pravila socialne igre in apeliral na sodnike. S tem tak diskurz nehote celo priznava, da je najbrž zakon res protiustaven.

Podobno odklonilen v svoji sugestiji je podnaslov pod eno izmed objavljenih fotografij, na kateri protestirajo begunci, kjer je zapisano:

»Ženske in otroci v vrstah migrantov, ki pa jih ni prav veliko, naj bi se menda še najbolj razveselili, da jih slovenska ombudsmanka varuje.«

V luči povedanega lahko znotraj novinarjeve emocionalne agende razberemo tole: če se česa tisti v vrstah migrantov veselijo, potem je to lahko po sebi za nas le nekaj slabega. Njihova sreča je naša nesreča. Ali morda: njihova tuga je naša radost.

Prepoznavna je raba označevalca »migrant«, ne »begunec«, ki v slovenskem desnem žurnalizmu vedno predstavlja vrednostno mejo – migrant je nedovoljen, je »nezakonit«, kot bi dejala notranja ministrica, žene ga ekonomski interes. Zato so vsi begunci dejansko le migranti, saj hlinijo svoje prave razloge, zakaj silijo v Evropo.

Hiperbolični naslovi, značilni za tabloidnost Slovenskih novic, naslovje s stilno zaznamovanimi prvinami doživi svoj vrhunec v retoriki tistega »Bo mejo varovala Nussdorferjeva?« Novinar nam skuša namigniti, da bo v primeru potrditve zahteve na Ustavnem sodišču prišlo do težav z varovanjem na meji – ne zanima ga, ali je morda Zakon o tujcih res protiustaven in proti mednarodnim predpisom, to je nekaj čisto postranskega.

Glavni naslov želi potemtakem kulpabilizirati varuhinjo: če bo s svojo zahtevo po presoji ustavnosti uspešna, je vnaprej kriva. In odgovorna, po zgledu argumentacije ad consequentiam,  za slabe posledice, usodne za državo. Ker posledično ne bo nihče varoval meje. Zato jo želi avtor predstaviti kot tistega, ki se sam ponuja, da jo bo varoval in takšno dejstvo prikazati kot absurdno. Sovraštveno apeliranje na čustva bralcev je s tem doseglo svoj cilj in je podobno tistemu argumentu »Če želite begunce, si jih peljite na dom«. V tem primeru: »Če nam ne dovolite našega zakona o tujcih, sami varujte mejo«.

Tudi sicer ni diskurzivno presenečenje, da se premier skupaj s svojo ministrico venomer prikazuje kot angel varuh schengenske meje. Njegova retorika, na las podobna tisti pri slovenski desnici, ohranja svoj razlog biti predvsem v večinskem mnenju ljudi, ki je nekje jeseni 2015 zaradi ukrepov vlade čez noč postalo beguncem izrazito nenaklonjeno.

Članek v Slovenskih novicah, ki jih izdaja Petričevo Delo, je simptomatičen. Za tabloide običajno nam želi »vse povedati« že v naslovih in nadnaslovih. Ambicije po obveščanju in skrbnem novinarskem delu ni. Interpretacija dogodka je povsem podvržena želji po oblikovanju negativnih odzivov in čustev pri uporabniku medija. Klišejska ocena dejanja varuhinje se odvija na nivoju čiste adhominalnosti – namen ni oceniti dejanske vrednosti in vsebine konkretne ustavne presoje, temveč prikazati nosilca tega dejanja kot značajsko slabo in neodgovorno osebo, ki Slovencem dela škodo.

Vse Janševe medijske prostitutke

Včerajšnje soočenje predsednika SDS Janeza Janše na predobravnavnih narokih na celjskem okrožnem sodišču v zadevi žaljivega tvita o medijskih prostitutkah, ki ga je prvi namenil novinarkama Radiotelevizije Slovenija Mojci Šetinc Pašek in Eugeniji Carl, se je končalo z odkritim javnim posmehovanjem obtoženega.

Janša je sicer že izgubil v zasebni tožbi, obema novinarkama mora plačati po 6000 evrov, ker je objavil tvit z naslednjo vsebino:

Janša Carl prostitutka

Janšev začetni tvit, zaradi katerega je večkrat romal na sodišče

Včerajšnji dogodek pa bo šel v anale politične kulture na Slovenskem – škoda, da tega novinarji niso želeli problematizirati. Janša je uspel že pred obravnavo v Celju objaviti tvit, v katerem je ponovil svoje žaljive diskreditacije in omenjeni novinarki znova imenoval za medijski prostitutki. Navajam zapis STA:

Pred začetkom današnje obravnave v Celju je sicer Janša objavil nov tvit s fotografijami Šetinc Paškove in Carlove ter direktorja radijskih programov RTVS Mihe Lamprehta, za katerim je viden transparent z napisom smrt janšizmu, v njem pa zapisal: “Medtem ko medijske prostitutke takole javno grozijo s smrtjo, @policija_si preganja zastavo dežele Kranjske”.

Janša tvit medijske prostitutke sojenje smrt janšizmu

Janša s svojo ponovitvijo teze, da sta sta Mojca Pašek Šetinc in Eugenija Carl medijski prostitutki

Kasneje je objavil še dva tvita – v istem dnevu s podobno žaljivo vsebino. Pri prvem je najbrž kar sam fotografiral situacijo na sodišču in navzoče novinarke opremil z opisom »praznik medijske prostitucije« – z njim je meril na tiste, ki so poročale s sodne stavbe, pri njih pa so ga zmotili objemi med njimi:

Janša sojenje prostitutke

Medijske prostitutke, ki se poljubljajo z medijskimi prostitutkami. Tako Janša včeraj

Kasneje je, očitno po ogledu obeh osrednjih večernih dnevnikov, poskrbel za še en komentar: objavil je karikaturo Anthonyja Frede, znanega ilustratorja, s prepoznavnim sporočilom o »prestitutih«, ki jim ne smemo zaupati. Seveda takrat, ko poročajo o procesu proti njemu:

Janša tvit prostitutke sojenje

Janšev včerajšnji tvit, posvečen RTV SLO in POP TV

»Presstitucija« je sicer izposojen označevalec, ki ga Janša od obsodb njegovega tvita naprej zelo rad uporablja na svojem tviter računu za vse medije, ki mu niso povšeči.

Opozicijski vodja v sodnem postopku torej kar nadaljuje z istorodnimi žalitvami, zaradi katerih se je znašel na sodišču. To je približno tako, kot če bi nekoga ovadili zaradi groženj s smrtjo, kasneje pa bi med procesom še dalje tvital vsebine, v katerih počne isto – grozi s smrtjo. Ne vem sicer, kakšna je v takem primeru sodna praksa, toda novinarska je šibka: kolikor sem lahko videl, se vsi pretvarjajo, da Janševega postopanja niso opazili.

Predvsem recimo ne drži niti njegov zapisan včerajšnji stavek: »Medtem ko medijske prostitutke takole javno grozijo s smrtjo« – na fotografiji, ki jo je objavil ob tem, sta prav Mojca Pašek in Eugenija Carl.

Pobalinskega ravnanja v Trumpovem slogu tudi tokrat nihče ni obsodil. Resna televizijska hiša, in verjetno se TV Slovenija in POP TV štejeta za takšni, bi lahko odreagirali na včerajšnje obrekovanje o tem, da predstavljata medijsko presstitucijo. Težava diskreditacijskega in žalitvenega govora je prav v tem, da se nesankcionirano razraščata. In v primeru prvaka opozicije imajo njegove žalitve dolgo zgodovino ponovitev.

Namesto tega pa smo prav včeraj, na isti dan, spremljali njegove nove tviteraške žolčne napade na sodnike v zadevi Novič, pa tudi ljudsko minivstajo v sodni dvorani njegovih »vztrajnikov«, ki so zahtevali, da sodnica spremeni svojo odločitev o 25-letni zaporni kazni. Da ne govorimo o tem, da je vztrajnik ddr. Klemen Jaklič, ki ima še danes na svojem tviter računu objavljenih kakih 60 fotografij ljudskih protestov pred sodišči v podporo Janši, nedavno promoviral v ustavnega sodnika. Situacija političnih napadov na sodnike je povsem nevzdržna in paralelna napadom na novinarje in medije. Zasmehovanje, žalitve in diskreditacije so postale popolnoma običajen diskurzivni politični modus, za katerega verjetno nekateri dobrohotno menijo, da se bo prejkoslej obrnil proti izvajalcem in stavijo na zdravo pamet večine. Da, skratka, ni treba prav ničesar storiti, vse se bo uredilo samo po sebi.

Žal ne bo šlo: zdrava pamet državljanov in volivcev je že dolgo nazaj postala izgubljena vrlina, politični populizem z radikalno retoriko pa je postal samoumevni del vsakdana z vedno večjim številom privržencev.

Več:

»Novinarske prostitutke« so plod medijske servilnosti

Dobri zgledi vlečejo: Janšev portal sugerira, da Carlova in Paškova umakneta svojo tožbo

Reporter in cenzura napovednika na TV Slovenija

»Danes v Reporterju! Italijanski dosje Lidije Glavina. Ozadje nakupa luksuzne vile ministra Klemenčiča. Mreža podjetij tajkuna Petriča v davčnih oazah. In bankomat Dejana Židana.«

Vsebina zgornjega oglasa za revijo Reporter je bila na Televiziji Slovenija zavrnjena kot neprimerna. Posledično so se odločili, da takšnega oglasa, dolgega 15 sekund, ne predvajajo:

Razlogi so sumljivi. Čeprav gre za napovednik nove številke revije, ki ga Reporterjev novinar Nenad Glücks dolgočasno prebere v kamero, v ozadju pa je videti le logotip revije, so kasneje v Službi za trženje oglasnega programa TV Slovenija našteli kar štiri elemente, vsaj tako poročajo, s katerimi se menda kršijo poklicna merila in načela novinarske etike. Ker se, oglas ni primeren za objavo.

Ti elementi, ko je menda zavrnitev na mestu, so naslednji:

prvič, če je vsebina oglasa žaljiva za pravno ali fizično osebo ali RTV Slovenija;

drugič, če oglasno sporočilo lahko z vsebino rani človeško dostojanstvo in ponos posameznika ali določene družbene skupine;

tretjič, če izrablja ali žali verska čustva in politična prepričanja posameznikov ali družbenih skupin;

četrtič, če omalovažuje, diskreditira ali žali druge gospodarske subjekte, družbene organizacije in društva ter državne ustanove ali njihove posameznike.

Že na prvi pogled vidimo, da je cenzura predvajanja oglasa stopila na tanek led: v nekaj kratkih stavkih nastopajo le zelo kratke trditve in opisi, kot so »italijanski dosje«, »nakup luksuzne vile«, »mreža podjetij tajkuna X v davčnih oazah« in »bankomat Y«.

Katera od naštetih sintagem bi lahko kršila eno od naštetih etičnih načel, in seveda katero?

Najprej k prvemu elementu, ki govori o žaljivosti: ker lahko prvi dve sintagmi zlahka izločimo, smemo pri preostalih dveh govoriti le o označevalcu »tajkun« in opisu »bankomat«. Težava je v tem, da noben ne more biti posebej sporen: prvi je utečeni izraz, ki ga uporabljajo tudi v programih RTV Slovenija, drugi je zgolj opis, ki bodisi opiše realno stanje ali ne. Glede na to da, gre za napoved izida revije, ki je pri nacionalki še niso mogli prebrati, odpade očitek, da bi lahko utemeljitev črpala svojo moč iz analize argumentov ali vsebine, ki so jih v reviji podali. Trditev implicira, da sta izraza »tajkun« in »bankomat« za nacionalko žaljiva po sebi. Kar se zdi močno problematično.

K drugemu elementu: katera od sintagem lahko rani človeško dostojanstvo in ponos posameznika? Potencialno marsikatera, tudi vsaka od naštetih. Ljudje smo nežna bitja. A praktično nobena od štirih naštetih objektivno vzeto nima takšnega naboja. Kar je razvidno najbrž že iz reakcij omenjenih oseb, ki bodo sledile iz zapisov v Reporterju: če Stojan Petrič, Dejan Židan in ostali ne bodo preganjali njihovih novinarjev, se zdi cenzura RTV Slovenija pretirana in neupravičena.

Tretji element je prepoznavno popolnoma deplasiran: v navedenih sintagmah ni mogoče najti prav nobene asociacije na verska čustva ali politično prepričanje, posledično pa tudi ne deducirati osebnih žalitev.

Četrti element lahko kvečjemu opiše primer s »tajkunom Petričem«: govori o diskreditiranju in žalitvi gospodarskih subjektov, kar se lahko v napovedi nanaša le nanj. Spet smo pri semantiki izraza »tajkun«, saj drugi označevalci niso bili uporabljeni: je ta žaljiv, na podlagi česa in do kakšne stopnje je takšen?

V seštevku opazimo, da so potencialni nivoji razžalitev, na katere se sklicujejo na nacionalki, izrazito minorni – to je najmanj, kar lahko rečemo. Največ pa, da ne obstajajo. Uporabljeni izrazi so v širokem novinarskem obtoku. Predvsem pa ne more držati, da je sklicevanje na vse štiri naštete elemente utemeljeno. Odločitev Službe za trženje bi bila smiselna le, če bi za uporabo izraza »tajkun« ali »bankomat« bilo mogoče na sodiščih preganjati storilca. Čeprav sem na tej strani večkrat kritiziral diskreditacijski diskurz, ki ga uporabljajo pri Reporterju in drugod, se dejanje cenzure v tem primeru zdi absolutno neupravičeno. Ironija je najbrž tudi v tem, da je izbira besed, ki so jo uporabili pri reviji, že sama bila podvržena postopkom samocenzure, saj je za njihove standarde relativno blaga.

Še dodatno težavo predstavlja trditev, ki smo jo lahko prebrali na Svet24, češ da nacionalka nima nobenih težav z objavo praktično identičnih oglasov na Valu 202 in Prvem programu:

Odgovorni urednik Reporterja Silvester Šurla se je pritožil pri direktorici TV Slovenije Ljerki Bizilj Razložil je, da je “vsebina oglasa napovednik tem iz tiskane izdaje Reporterja”, sam oglas pa je podoben (skoraj identičen) vsebini radijskega oglasa, ki se že vrsto let predvaja na Valu202 in Prvem programu. “Vaša interna ocena je pavšalna in krivična do Reporterja, zato ostro protestiram in vas lepo prosim, da o vaši sporni odločitvi še enkrat premislite. Oglas prav v ničemer ne deluje zavajajoče, kot pišete. Prav tako ne spominja na vaša TV poročila, saj je čez cel zaslon na vrhu logotip Reporterja, novinar pa tudi začne napoved z besedami ‘Danes v Reporterju’ in nato našteje par tem, ki so objavljene v tekoči številki. To, da naj bi bila napoved precej senzacionalistična, kot pišete, pa tudi ne more biti razlog za kršitev vaših poklicnih meril – katerih sploh? – kar tudi ne navajate. To je kar nekaj – privlečeno za lase,” je med drugim zapisal Šurla.

Če drži povedano, potem je dejanje RTV Slovenija tudi močno nekonsistentno – težko si predstavljamo, da bi njihovi oglasi na radiu po terminologiji kaj bistveno odstopali od zavrnjenega televizijskega oglasa.

Reporter oglas cenzura

Članek na spletni strani Reporterja

Opozorila Reporterjevih novinarjev se zato zdijo upravičena: že res, da nam morda niso znani pravi podatki, kajti praktično noben medij, ki ne spada v ožji krog ti. desnih medijev, po enem tednu zgodbi ni posvetil nobene pozornosti, kaj šele, da bi jo raziskal – kar znova priča o močni razklanosti domače medijske krajine, ki je ne zanima resničnost stanj stvari, ampak raje sledi drugim zimzelenim agendam bojev »naših« proti »njihovim«. Že res, da pri Reporterju velikokrat neupravičeno kričijo, da se na RTV dogaja cenzura, ampak to pot imajo prav. Žal podrobnejših razlag zanjo nismo slišali. Tudi ne pomaga, če kratek napovednik označimo za tabloiden, češ da je uporabljeni diskurz v njem takšen, da ne sodi na javno radiotelevizijo. Morda res, toda spet ostanemo pred težavo, kako pojasniti dvojne vatle.

Zato je odločitev RTV Slovenija tudi nevaren precedens: že jutri se lahko zgodi, da nobenemu pravemu tajkunu, neodvisno od tega, ali Petrič to je ali ni, ne bomo smeli reči tajkun in nobenemu bankomatu bankomat. Zelo slaba novica za novinarstvo in demokracijo.

Biti samski in brez otrok: nujni atributi za diskvalifikacijo ali generalnega direktorja RTV?

Infamna Maja Remi je v zadnjem Nedeljskem dnevniku (11. januar 2017, str. 15) pribeležila zelo adhominalno obarvan pregled dogajanja ob kandidaturah za novega generalnega direktorja RTV Slovenija. Spodnji si zasluži še dodatno pozornost, kajti raven osebne žaljivosti je prešla v polje zasebnosti.

Maje Remi nihče ne pozna in javnost ne ve, kdo se skriva za psevdonimom, a samo dejstvo obstoja psevdonimnega novinarstva ne more biti v ponos nobenemu cehu. Prispevek je kuloarsko rumeno obarvan, najbrž tipično za stalno rubriko, tarča zapisa pa očitno predvsem ena: Irena Ostrouška.

Čeprav tabloidni žanr običajno prinaša manj zahtevne registre novinarskega dela in so tudi naša pričakovanja nižja, velja meja dostojnega in profesionalnega tudi zanj. Ostrouška je kot profesorica primerjalne književnosti in francoščine in bivša novinarka v njem že na začetku označena za »damo z Obale« – nesporno seksističen označevalec, ki se nato sprevrže v nekaj, kar jo na koncu degradira tudi kot žensko.

Ne le to, da se avtorica ali avtor anonimno trudita z osebno diskvalifikacijo – Ostrouško želita prikazati kot breznačelno iskalko zaposlitev in služb, ki nima pomislekov, kje in komu se udinjati – vrh zapis nesporno doseže v označbi »samska profesorica primerjalne književnosti in francoščine brez otrok«, ki zelo neposredno razkriva kar dva njena čisto osebna podatka.

maja-remi-irena-ostrouska-nedeljski

Da gre za grob poseg v zasebnost z navajanjem osebnih podatkov, dodatno začinjen z diskreditacijo kandidatke, hitro razberemo tudi iz dejstva, da se pri drugih kandidatih v članku –  in domnevam, da niti sicer -, enakovrsten podatek ne pojavi. Ker to bi pa bilo najbrž že preveč: »enakopravno« naštevati, koliko otrok in kakšen partnerski status imajo ob njej še Marko Filli, Uroš Grilc, Igor Rozman in Igor Kadunc. Preveč bi bilo tudi ob vseh drugih priložnostih.

Najbrž je posebna motivacija avtorica ali avtorja, ki ne sliši na ime Maja Remi, ampak se na tak način v Nedeljskem dnevniku le podpisuje, prikazati Ostrouško kot »univerzalno« neuspešno: stigmatizacija z označbami »samska« in »brez otrok« skratka ni nevtralna, niti ni preprosto diskreditacijska, njena funkcija je tudi ilustrirati, kakšna luzerka je sicer v svojem siceršnjem življenju. Biti samski in brez otrok je treba razumeti kot zaupana podatka, ki po sebi ilustrirata tisto, kar je za avtorja najbrž znamenje osebnega neuspeha.

Le s tem dodanim razumevanjem se poglobi ključna ugotovitev iz prispevka, ki se, ko preberemo isti stavek, v celoti glasi takole:

»Ker je iz Kopra izhajajoča samska profesorica primerjalne književnosti in francoščine brez otrok zamenjala že toliko poklicev in kandidirala že za toliko položajev, da je bilo zgolj vprašanje časa, kdaj si bo zaželela postati še ertevejevska generalica.«

Ironija nad vsemi je najbrž ta, da se je Maja Remi v tekstu tik pred tem obregnila ob uhajanje osebnih podatkov iz javnega zavoda, kar bi moralo zanj biti svetinja (!), zdaj pa je po njenem dokaz temu, kot dodaja, da na Kolodvorski še niso stopili v 21. stoletje. Vau!

In tako se je diskreditacija v postopku izbire novega generalnega direktorja javne radiotelevizije izkazala dobesedno za disvalifikacijo – način, kako nekoga novinarsko izločiti iz kandidature.

Edino možno dobrohotno branje bi sicer moralo dopustiti, da se iz nekega razloga ne spodobi, da bi, med drugim, na tem mestu bil nekdo samski in brez otrok. Smola za Majo Remi in sreča za številne kandidate: v javnem razpisu za generalnega direktorja takšnega pogoja ni navedenega.