Seznam grešnih kozlov, ki kopljejo jamo našemu novinarstvu

Društvo novinarjev Slovenije (DNS) je ob letošnjem svetovnem dnevu tiska znova izdalo posebno sporočilo za javnost. Za razliko od njihove vsebine prejšnjih let je bilo tokrat eksplicitno in verjetno še nikoli bolj kritično celo do samega sebe. Bolje rečeno: do nekega svojega dela. Od zunanjih sovražnikov je končno prešlo do prepoznavanja notranjih. Opazili so, med drugim, da medijem samim manjka samorefleksije in da postajajo karikatura samih sebe:

Mediji niso sposobni samorefleksije in priznanja napake tudi ob najbolj resnih kršitvah etičnih standardov, na katere opozarja Novinarsko častno razsodišče. S tem resno novinarstvo postaja parodija samega sebe. Odtujuje si bralce, poslušalce in gledalce. Reže si vejo na kateri sedi in dolgoročno koplje jamo, v katero bo prej ali slej padlo. Kar je najhuje, za takšnim novinarstvom ne bo žaloval nihče.

DNS izjava ob svetovnem dnevu 2015

Po svoje sem vesel omembe »samorefleksije«, saj je prav ta značilnost tista, ki sem jo eksplicitno tudi sam večkrat omenil kot manjkajočo potezo v delovanju domačega novinarstva. Samozadovoljstvo, igranje malih bogov, politična zlizanost in premajhna kritičnost na svoj račun preči sleherni razvoj, napor mišljenja je pač eden najtežjih. Če bi želel biti bolj točen, bi moral prej govoriti o bežanju proč od samopremisleka, razlogi zanj pa so pestri.

Linija samoobtožbe v izjavi DNS je tu bolj ozko začrtana: odsotnost refleksije se očitno nanaša na en dogodek, ti. »medijski umor mariborskega ravnatelja« in obtožbo DNS, naslovljeno na tiste, ki so o tem dogodku sploh pisali ali objavljali prispevke. V nizu zapisov sem razvil bojazen, da je društvo s tem uprizorilo množični scapegoating, očitno tudi ali predvsem zato, da bi sebe odvezalo od krivde, ker je do samomora ravnatelja molčalo o primeru in ni storilo ničesar – niti obsodilo drugih ali dalo smernice. Kot sem nekajkrat dejal: skupaj z umazano vodo je izlilo tudi dojenčka. Kazati s prstom na druge, da bi ubežal soodgovornosti, je nekako v psihološki naravi bežanja od krivde– ampak ravno tistih, ki ne zmorejo avtorefleksije. Prav to, molčanje, ob implicitni predpostavki, da ni v zgodbi bilo niti trohice javnega interesa, pa je bilo predpostavljeno kot edina prava, pravilna novinarska hexis.

Obtožbe o pomanjkanju samorefleksije se zato v citatu vežejo izrecno na razsodbo NČR, ki je v tej zadevi odkrilo, da je kar 48 novinarjev in urednikov kršilo različne člene novinarskega kodeksa:

»Kodeks je kršilo 48 novinarjev in novinark,  urednikov in urednic,  voditeljev in voditeljic,« so zapisali.

Sam sem jih sicer naštel le 44. Zato se ugotovitev, da novinarstvo ni sposobno samorefleksije, v prvi vrsti navezuje na omenjene kršitelje, ki jim je očitano še, da zdaj ne znajo priznati svoje napake, s čimer (in zaradi njih) novinarstvo postaja nič manj kot parodija. Zaradi 48 (ali 44) novinarjev, verjetno še koga zraven, si slovensko novinarstvo koplje jamo in reže vejo – in zaradi njih ne bo nihče nikoli žaloval za njim.

To so hude obtožbe, najhujše doslej, kar jih pomnim. Močne besede, ki imajo svojega prepoznavnega naslovnika. Koga že? Tega izrecno in poimensko niso povedali, a jih lahko izluščimo iz sklepov sodb. Seznam mojstrov parodije, ki režejo vejo novinarstva, je v podobi kršiteljev tale:

Anja Zupanc

Matej Košir

Ir. K.

Gregor Trebušak

Nuša P. Lesar

Mojca Hanžič

Danica Ksela

Barbara Bašič

Tjaša Dugolin

Jani Muhič

Tomaž Perovič

Tjaša Slokar

Bojan Budja

S.N.

S.U.

Saša Krajnc

Ana Marija Bosak

Rosvita Pesek

Nada Lavrič

Ksenija Horvat Petrovčič

Maja Mastnak

Anja Ciglarič

Sandra Ezgeta

Mirko Mayer

Uroš Slak

Bojan Traven

Gabrijel Toplak

Sašo Avramovič

R.T.

P.R.

M.J.

T.C.

Karmen Špacapan

Sonči Nered Čebašek

Pavel Vrabec

N.J.

Aljaž Pogorelčnik

Marijan Jurenec

Klemen Bunderla

Primož Siter

Simon Prelesnik

Denis Avdič

Miha Deželak

Andrej Vodušek

Ne, ne želim si biti advokat omenjenih kar počez, mnogi med njimi so res kršili profesionalne standarde. Vendar, kot sem že pokazal, ne vsi in ne vseh členov. V imenu resnice in pravice zato trdim, da je takšna obsodba krivična posplošitev, pospremljena s pretežkimi besedami, korak proč od resnične razprave in ocene o krivdi »resnih« in »rumenih« medijev, zaščitniško dejanje tistih, ki ne želijo poglobljene nevtralne analize novinarskega postopanja in etičnih dilem ob mariborski tragediji.

Kakor sem pokazal, je bila interpretacija kršitve 12. člena kodeksa za cel niz kršiteljev presenetljivo in nerazumljivo napačna. Ker se kršitev tega člena očita večini s seznama sramotilcev novinarskega poklica, se v prav takšni meri ne more šteti za utemeljeno.

V nizu zapisov sem objavil tudi sedem stališč tujih strokovnjakov za medijsko etiko o mariborski tragediji – prav vsi so menili, da je bil v tej zgodbi navzoč javni interes. In če je bil, ne more držati teza, da o zgodbi nismo smeli poročati: vprašanje je le, kako smo to storili. Nenavadno, da bi uporabljala stroka zunaj meja povsem drugačne vatle od domačih: tako posebni pa kleni Slovenci ne v novinarstvu in niti percepciji zasebnosti ali javnega interesa tudi nismo.

Čeprav so posamezni člani NČR in DNS poznali ta mnenja še pred sprejetimi razsodbami, jih očitno niso niti malo prepričala. Niti nanja niso reagirali, pač v maniri dosedanje arogance. Zgoraj citirana izjava društva konec aprila letos je zato še zadnji v nizu dokazov, da DNS in NČR še dalje vztrajata pri oceni, da je iskanje slehernega javnega interesa bilo popolnoma zgrešeno in da bi, tako kot oni, morali profesionalni novinarji ob tem gledati proč. Brez njega pač ne bi sestavili dolgega seznama skruniteljev novinarstva, ki utegnejo doseči, kot dramatično piše v komunikeju, da za tem poklicem kmalu nihče več ne bo točil solz.

Več:

https://vezjak.wordpress.com/2015/04/08/na-izpitu-padli-mediji-in-12-clen-kodeksa/

https://vezjak.wordpress.com/2014/11/21/seks-v-mestu/

https://vezjak.wordpress.com/2014/12/01/so-slovenski-mediji-ubili-ravnatelja/

https://vezjak.wordpress.com/2014/11/30/seks-v-mestu-krivi-so-oni/

https://vezjak.wordpress.com/2014/12/06/mediji-po-samomoru-ravnatelja-moralizem-iskanja-krivca/

https://vezjak.wordpress.com/2014/12/19/kaj-o-mariborski-tragediji-pravijo-tuji-medijski-strokovnjaki/

https://vezjak.wordpress.com/2015/01/16/javni-interes-mariborska-tragedija-in-dopuscanje-razprave/

Javni interes, mariborska tragedija in dopuščanje razprave

Of course, the media should have some right to invade a citizen’s privacy, provided there is a justification of public interest in the affair. This can be loosely defined as the public’s right to know about something which is being done privately by someone and which is against the general or specific interests of society.

V kakšni novinarski krajini živimo, če niti po osmih tednih zdaj že zamrlih enostranskih razprav še vedno stojimo na edinem in skrbno negovanem okopu, da je za mariborsko tragedijo kriv poseg v zasebnost posameznikov, ki ni bila z ničemer pogojen z javnim interesom? Seveda se razprava, to je verjetno v naravi siceršnje novinarske efemernosti, počasi zaključuje, če se že ni. Promotorji okopa, Društvo novinarjev Slovenije, stroka in pravzaprav skoraj vsi, ki so jih spustili do besede, so nam prodajali le eno zveličavno resnico. Vedno bolj se zdi, da z dobrim razlogom: ker ta resnica prikriva neko drugačno, namreč tisto o bistveno bolj enakomerno porazdeljeni krivdi za smrt ravnatelja in hkrati tisto drugo o nereflektiranih razmerah in novinarskih pristopih v domačih medijih.

Mirror ravnatelj samomor 1

Dopuščanje drugačnega mnenja

Doslej sem zagovarjal kar nekaj nasprotnih miselnih izhodišč: da še zdaleč ni samoumevno prevladujoče ravnanje novinarskega ceha, ki je izhajalo iz prepričanja, po katerem javnega interesa v tem primeru enostavno ni bilo, da je preveč preprosta teza, da so mediji ubili nesrečnega ravnatelja, da je bilo dosedanje početje ti. »resnih« medijev in stroke pretežno podvrženo moraliziranju in iskanju grešnih kozlov v rumenih in vseh drugih medijih, ki so menili drugače, delno v funkciji, da bi opravičilo svoje ne-ravnanje. Nesporno velja, da več izkazanega javnega interesa vodi v večji obseg novinarskega poročanja in manjši v manjšega – v našem primeru pa je nekdo presodil, da je interesa tako malo oziroma nič, da je preprosto treba molčati.  Dokazoval sem tudi, da tudi če bi bilo res, da v primeru ni bilo zaznati trohice javnega interesa, ravnanja ceha še zdaleč ni bilo ustrezno.

V prid prvi trditvi sem navedel pet mnenj tujih strokovnjakov za novinarsko etiko o mariborski zgodbi, danes bom dodal še šesto in sedmo ter znova opozoril, da so prav vsa mnenja istovrstna in da so vsaj omajala, če ne spodbila samoumevno stališče domače novinarske in strokovne javnosti.

Šesto mnenje

When it comes to ethics, I would make no distinction between the responsibilities of the “tabloid” and mainstream media.  Sometimes the tabloid press seems to get a free pass simply because they are expected to be irresponsible.  Nor should the mainstream media be relieved of ethical accountability when they ultimately report a story first appearing in the tabloid press on grounds that “the story is already out there, so we have no choice but to go with it too” — or because they choose to ignore the story entirely.  I’ve seen even the New York Times use that rationalization. So the ethically correct and justifiable choice depends on the facts, values and principles in play, not the type of media involved.  That said, the media cannot be held hostage to threats by newsworthy individuals who might threaten to harm themselves or others if they receive coverage; but that, of course, was not the case here.

An incident that reflects utterly inappropriate, unprofessional behavior by people responsible for the education and wellbeing of secondary school students is certainly newsworthy and of enormous public interest. In fact, responsible journalists should feel an obligation to report it (assuming it did in fact occur and the video was not a fake of some kind, which is something else the media ought to check). The breach of trust the incident reflects is something of serious significance to parents, students, school officials and the community.  And it is all the more reprehensible because it occurred in a quasi-public place and that place happened to be a school.

The proper approach would not be to ignore the story, but to report it professionally.  By that I mean a reporter, once becoming aware of the video, ought to be talking to the two people who appear in it, to their superiors, to parents, the students who witnessed it, etc.  The story is the larger issues the incident represents, not the video itself.  People may disagree more about whether to identify the subjects by name, but I would be inclined to do so provided I had established that the incident was in fact real.  Not to identify them would be to cast suspicion on everyone else at the school.  And again, this was something that occurred in a quasi-public place. But the larger focus should be on the larger issue and what is being done about it. I see no reason for the news media to include the video in their reporting or to link to it — regardless of how easily available it might be.  It doesn’t meaningfully advance the story.

The suicide is of course a tragedy.  It would not be reasonable to expect the media to anticipate that anyone who is the subject of bad publicity is likely to be suicidal.  To blame it on the media is, I think, a major oversimplification.

So, given the information you provided, I find the behavior of both the tabloid and mainstream media to fall short.

(Incidentally, we have had a handful of similar incidents here, the most recent of which involved a man who committed suicide after being exposed as a possible pedophile by a television program in a sort of sting operation that lured him to a girl’s home thinking he might be setting up a sexual encounter only to be surprised by a journalist and camera crew.)

Avtor je ameriški profesor novinarske etike in tudi on v slovenski zgodbi vidi navzoč jasen javni interes. Ob tem opozarja, da glede etike ne more biti razlike med tabloidnimi in množičnimi mediji in da ta ni odvisna od vrste medija – ni dopustno, da se tabloidnim dopušča neodgovorno ravnanje le zato, ker od njih ne pričakujemo, niti ne moremo odvezati etične odgovornosti množičnih, ko poročajo o zgodbi, ki jo povzamejo po tablodnih, češ »zgodba je že bila objavljena, zato nismo imeli izbire« ali če se odločijo za polno ignoriranje.

Profesor ocenjuje početje ravnatelje in učiteljice kot popolnoma neprofesionalno in neprimerno za nekoga, ki mora skrbeti za vzgojo in dobrobit učencev na srednji šoli in s tem kot nekaj, kar je vredno novice in za kar obstaja ogromen javni interes. Še več, po njegovem bi morali novinarji čutiti dolžnost, ne nazadnje se je dogodek zgodili na šoli. Žarišče zanimanja bi moralo biti na širših temah, avtor pa ne vidi razloga, da bi v novinarske zapise vključili tudi video. Sklepa celo (s tem se sam ne bi mogel strinjati), da ni smiselno pričakovati od medijev, da bodo anticipirali samomorilnost nekoga, ki je podvržen slabi javni obravnavi. (Moje drugačno stališče: ne gre za vprašanje anticipacije in predvidevanja). Trditi, da so mediji povzročili smrt, se mu zdi pretirana posplošitev. Strinja se, da se v tem primeru niso izkazali niti rumeni in niti resni mediji.

Sedmo mnenje

You ask, how should the non-tabloid media respond? Should this story be reported or not?

It is a story about the changing dynamic between students and teachers, changed because of the power of social media. That is fascinating and new territory, and journalists serve society by looking at it seriously.

The question, as you say, is how should this story be reported.

A U.S. organization, the Society of Professional Journalists, for years had an excellent guideline in its ethics code. It said, “Do not pander to prurient interests.”

The tabloid media reported the story — and gave a link for people to see the unfortunate couple having sex. This is sensational, invasive, and prurient.

It is also unnecessary; the reader fully knows what having sex looks like, so seeing the video adds nothing to our understanding. It is voyeurism.

The answer for media in your country, then, in my opinion, was to report the story — in neutral tone, without sensationalizing it in any way — and to not link to the video or say where the video was available for viewing.

Plus the story needed to be reported with an eye to the issues involved, not the people.

Kanadski strokovnjak za medijsko etiko se, podobno kot vsi prejšnji, strinja s tem, da bi novinarji o primeru morali poročati.  Odgovorih vseh sedmih so si enaki na točki, da zagovarjajo »zmerno« poročanje in zavračajo ignoranco. Torej tudi on zanika tezo »Ni bilo javnega interesa, zato bi morali medij molčati«. Opozarja na nedopustno agendo sledenja pohotnim, s spolnostjo nabitim pisanjem, kjer ogled videa v ničemer ne prispeva k našemu poznavanju spolnosti, zgolj k nasladi, in je torej oblika voajerizma. Mediji bi morali pisati o primeru v nevtralnem tonu, brez senzacionalizma, brez objave videa in navedbe, kje si je možno video ogledati, ne o ljudeh, ampak o problemih. V nadaljevanju bom svoje trditve še poglobil – vedno bolj sem prepričan, da so cehovski in strokovni krogi znova odpovedali ne le pri vzpostavljanju ustreznega premisleka in refleksije, temveč že pri njunem dopuščanju.

Javni interes, argumenti in dopuščanje razprave

Naj za začetek opozorim na asimetrijo pri navajanju argumentov: zagovorniki molka do danes niso uspeli svoje pozicije v ničemer utemeljiti: papagajsko so ponavljali tisti »Ni bilo javnega interesa«, ne da bi poskušali storiti kaj več od tega. Ker krogi DNS obvladujejo ključne dominantne medije v državi in dajejo ton splošnemu mnenju, je takšno postalo tudi uradno stališče v njih. Mižanje in absolutistična zahteva po veri sta izraz argumenta moči, ne moči argumentov. Zato nihče ni poskušal zavrniti nasprotnih in posledično možnih načinih pristopa in poročanja, kar seveda ne implicira, da bi morali mediji ravnati na način, kot so to počeli tabloidni mediji. Pisanje na tej strani je bilo prav tako pospremljeno s pričakovano gluhoto, brez najmanjše reakcije. Argumente bom ponovil:

  • Navzoč javni interes je izpričan zaradi statusa javnih funkcij, ki jih opravljata ravnatelj in učiteljica. Četudi ne opravljata zelo pomembnih (biti ravnatelj srednje šole, biti profesor na srednji šoli), pa je njuna odgovornost do javnosti večja, kot bi bila sicer. Ker nesporno obstaja korelacija med odgovornostjo do javnosti in javnim interesom, se ne moremo pretvarjati, da takšnega interesa ni.
  • Njuna sicer zasebna intimna afera je prešla mejo zasebnosti v hipu, ko sta se odločila predati svojim strastem v šolskih prostorih, ki je v osnovi javni prostor. Intimni odnosi v javnih prostorih pa so, sploh če gre za osebe, ki vodijo takšne ustanove in so pedagoškega značaja, gotovo nekaj, kar zadeva splošno moralo v šoli ali družbi, v še večji meri pa zadeva učence in njihove starše ter njihova pričakovanja do šole in učiteljev.
  • Nezakoniti posnetek je bil plasiran v socialna omrežja in na splet, kar pomeni, da je s tem, želeli ali ne, postal viralen in kot javen dostopen vsem – to ne pomeni, da bi morali biti s posnetkom zadovoljni, tudi ne, da bi moral pristati na njegovo dostopnost in možnost pregledovanja in tudi ne, da ga ne bi smeli brisati. Pomeni pa, da se ne rabimo pretvarjati, da ga ni in da ni dogodka, ki je z njim povezan. Četudi javna dostopnost neke vsebine še ne implicira javnega interesa, pa implicira javno vednost in znanje, ki terjata novinarsko obravnavo in pojasnilo.

Tragični razplet v tem pogledu ne spremeni ničesar, dodaja le še nove nivoje argumentov na ravni iskanja krivcev za nastalo situacijo – v kateri pa so, kot rečeno, dominantni mediji, novinarski ceh in k besedi priglašena stroka znova zaigrali raje na karto kazanja s prstom na druge; dopustili niso nikakršnega dvoma, izmenjave stališč, razprave. Znašli smo se pred nedopustno sliko situacije: brezpogojno verjeti, drugačno mnenje potlačiti in zavreči, medije pa ukoriti in jih pozvati k podpisu zavez za boljše medije. S čimer ne bi bilo nič narobe, ko ne bi bile okoliščine tiste, ki porajajo sum v iskrenost motiva in verodostojnost takšne geste.

Odgovornost do javnosti

Oglejmo si nekaj značilnosti obravnave javnega interesa iz knjige Chrisa Frosta z naslovom Media Ethics and Self-Regulation in njegov primer svarila glede širine zakoličitve javnega interesa, ko gre za ravnatelja, ki je s spleta jemal otroško pornografijo:

One of the major debates around privacy is whether the notoriety or celebrity of a person allows them less right to privacy than others. Since we are talking about a general human right here, the view must be that all are entitled to privacy of their home life. However, those who have gained celebrity or notoriety will have inserted more of their life into the public domain than others and so are faced with having more of their private life examined in public than others. This is not to say that the argument, often developed by the tabloids, that once someone has developed a public life, their lives are totally open to intrusion, is correct. But it does mean that having gained celebrity, status, fame or money on the basis of a public life, the media does have the right to examine that life where conflicts might apply. This can involve a wide range of people and not just celebrities, the royal family or politicians.

For example, there is almost certainly a public interest defence for invading the privacy of a local head teacher if it can lead to the truthful revelation that he has been downloading child pornography onto his computer. This is a person who has been granted a privileged position and so has specific responsibilities to children, parents and the community to live up to certain standards, and those people are entitled to know if this is not happening. In this instance, the event is also a criminal offence, but what if we choose another example which does not include criminality?

Avtor navaja razloge, kaj oblikuje javni interes v danem primeru ravnatelja (opozori na javnost funkcije in posebne odgovornosti do otrok, staršev in skupnosti) in seveda dejstva, da gre za kaznivo dejanje. Mariborski primer je kajpak drugačen. Toda ali šele kaznivost dejanja primore k javnemu interesu? Frost nadaljuje s poanto, da za njegovo izpričanost ne rabimo nujno izpolnjenega tovrstnega pogoja in navede primer duhovnika, ki ga zasačijo pri spolni aferi:

Imagine a priest who is found to be having an affair. Not illegal, but again it is not what is expected and the press might well be justified in the public interest in publishing this. Although it intrudes into the priest’s private life, that intrusion is justified because the priest’s public life does extend into his private life in a way that might not apply to an ordinary member of the public; it is important that we know whether priests are having affairs. It is not significant to anyone other than their partners if an ordinary person is having an affair, unless we consider adultery so damaging to society that we should have a view on such affairs.

One problem that would have to be faced is that privacy varies from person to person; there are some people who are more entitled to elements of privacy than others and some who have less right than others by virtue of the positions they hold. A number of people seek social status by holding positions or offices within their communities that carry increased levels of responsibility and therefore reduced rights to privacy. Our expectations of politicians, teachers, doctors, lawyers, clergy, to name just a few, are much higher than those of ordinary citizens. These groups carry status in society but they pay for that with reduced rights. An office manager who had an affair with his secretary would not be considered anything other than foolish, but a teacher who had an affair with a sixth-former or a doctor who had sex with a patient would, quite rightly, feel the full opprobrium of the community when his or her privacy was breached and the story published. Such publication would be in the public interest.

Frost, eden do sedmerice, ki so mi posredovali svoje mnenje o mariborski tragediji, izpostavi prepoznaven javni interes v takšni aferi, našteje pa tudi primere profilov poklicev in drugih statusov, pri katerih je ta bolj izražen. V domačih razmerah smo podobno afero izkušali v primeru potencialnega očetovstva kardinala Rodeta dve leti nazaj. Avtorecepcija medijev je bila nenavadna in hkrati pričakovana: tako imenovani desni mediji so hiteli, očitno tudi zaradi politično-ideološko-medijske agende, pljuvati po časniku Delu in njegovem novinarju, ker je zgodbo sploh objavil. Argument je bil preprost in isti, kot ga danes zagovarja DNS: zasebnost kardinala nas ne rabi in tudi ne sme zanimati, ni javnega interesa.

Kvalitetni oz. »resni« mediji so bili pretežno z Delovo agendo solidarni  – o tem, ali zgodba vsebuje javni interes ali ne, se praktično niso sploh izrekali, niso pa je niti grajali, kar velja tudi za DNS. Izjemo je predstavljal Večer, ki se je postavljal v bran Rodetu in z eksluzivnimi novicami o nedolžnosti kardinala slednjega branil – očitno ob domnevi, da si obrambo zasluži zato, ker je nedolžen, njegova obravnava, kot je ponavljala Vanessa Čokl, pa je rumena, s čimer je bičala Delovo ravnanje. Takrat je NČR odločanje v tem primeru »zamrznilo« zaradi sodnega postopka, zato je praktično edino mnenje, ki smo ga lahko prebrali po sicer zelo dolgotrajni zgodbi, tisto pri Marku Milosavljeviću in Petru Lahu, od katerih je prvi zagovarjal navzočnost javnega interesa, spet drugi pa njegovo odsotnost.

Sam sem v seriji zapisov zagovarjal ne samo, da je bil slednji navzoč, temveč da tudi postopanje Dejana Karbe, ki se je znašel pod plazom kritik in bil na koncu skoraj odpuščen, v ničemer ni bilo neprofesionalno. Številni so mu očitali pristajanje na logiko namigovanja, toda dejstvo je, da si ni sam izmislil osebe, ki je pričakovala, če ne zahtevala, da kardinal opravi test – in to s karseda dobrimi razlogi za prepričanje, da je kardinal res njegov oče. Dejstvo je, da tudi negativni test očetovstva takšnega interesa v ničemer ni mogel omajati, kakorkoli se lahko legitimno pogovarjamo tudi o tem, ali je bila Rodetu povzročena določena škoda glede ugleda in časti.

Glede profilov in skupin ljudi, ki terjajo različne nivoje zaščite zasebnosti, Frost navaja naslednje:

The public clearly identify different groups of people as having different levels of privacy. These can be loosely identified as:

Those who volunteer for public life: These might include politicians or those seeking celebrity.

Positions of public responsibility: This would include doctors, teachers and civil servants; people who have chosen careers that mean they have some level of responsibility to the public.

Those introduced to public life by accident: This might apply to those dragged into public life against will, victims of disasters, those who are related to celebrities or criminals.

Notoriety: These are criminals or others who make themselves notorious. A study carried out by Matthew Kieran and colleagues found that the public had little difficulty identifying that whilst children should have considerable (almost total) control over their privacy, criminals should be entitled to very little control.

Kot sem v zapisih o mariborskem primeru nakazal, pa niti največji zagovorniki načela »Če ni javnega interesa, bomo molčali« niso postopali na tak način v preteklosti. V aferi Juri so namreč zagovarjali njegovo odsotnost, vendar mnoge, ki danes ravnajo drugače, takrat ničemer ni preprečevalo pri poročanju in obravnavi. Če sklenem: razprave in razumevanje javnega interesa v novinarski etiki pri nas očitno spremlja velika nedorečenost, pomanjkanje razprave in še bolj nedopuščanje pluralnega mnenja. Naštel sem sedem mnenj tujih ekspertov – dovolj za začetni vzorec, ki nakaže, da je mogoče primer misliti tudi drugače. Kakor vse kaže, se bo tragični moment mariborske tragedije zdaj še ponovil in podvojil: iz nje se ne bomo ničesar naučili.

Več:

https://vezjak.wordpress.com/2014/11/21/seks-v-mestu/

https://vezjak.wordpress.com/2014/12/01/so-slovenski-mediji-ubili-ravnatelja/

https://vezjak.wordpress.com/2014/11/30/seks-v-mestu-krivi-so-oni/

https://vezjak.wordpress.com/2014/12/06/mediji-po-samomoru-ravnatelja-moralizem-iskanja-krivca/

https://vezjak.wordpress.com/2014/12/19/kaj-o-mariborski-tragediji-pravijo-tuji-medijski-strokovnjaki/

 

 

 

 

 

 

Kaj o mariborski tragediji pravijo tuji medijski strokovnjaki?

Medijski kritik George Seldes v svojih številnih analizah na rovaš ameriških medijev nekje zapiše, kje po njegovem tiči osnovna podstat pomanjkanja njihove kritičnosti na svoj račun. Če kdo ravna samoobrambno, so to mediji sami: »Najbolj sveta krava tiska je tisk sam.«

V nizu prispevkov sem poskušal pokazati, kako samozaščitniško – kot sveta krava – poskuša ravnati Društvo novinarjev Slovenije (DNS) s tem, ko vztrajno usmerja prst odgovornosti za mariborsko tragedijo na druge, v ti. tabloidne in rumene medije, po njihovem mnenju odgovorne in obenem izključno odgovorne zanjo. Zagovarjal sem stališče, da bo treba krivdo in odgovornost podeliti bistveno bolj enakomerno in da je potrebno grajati ravnanje obojih: »resnih« in rumenih medijev.

Nakazal sem, da je nekaj močno narobe s takšnim iskanjem grešnega kozla in da je nekorektno točno do mere, v kateri so sami ravnali neodgovorno in napak. Žal tudi po dvajsetih dnevih nič ni bistveno drugače. Iskanje grešnega kozla (ti. scapegoating) je v psihologiji množic taktika, kjer želimo na nekorekten način za neko težavo osramotiti drugo skupino ljudi. Ker pa ta skupina ni odgovorna za nastalo situacijo, oziroma točneje v dani situaciji ni edina odgovorna, lahko govorimo o tipu vzročne zmote.

Maribor seks afera School

Argument, ki je omogočil, da se DNS vede kot nekdo, ki verjame, da je njegovo ravnanje bilo edino smiselno, medtem ko je ravnanje rumenih medijev bilo, milo rečeno, napačno, zadeva predvsem njihovo po samomoru objavljeno presojo, da poročanje v danem primeru ni bilo v javnem interesu. Več od tega nam običajno niso želeli razložiti – trditev so postavljali zelo lapidarno, tako rekoč s sodniško nezmotljivostjo: ker je zasebna sfera posameznika varovana stvar, in odnos ravnatelja ter učiteljice je bil takšen, o tem ne samo da ne smemo pisati, temveč moramo celo molčati, so dejali. In to navzlic naravi okoliščin in temu, da je bila zgodba že spravljena v socialna omrežja, da je postala viralna, vsem dostopna. Ampak koliko je vreden argument, ki si domišlja, da bomo z mižanjem pasto spravili nazaj v tubo?

Javni interes ali ne, to je zdaj vprašanje

Ker se je stališču DNS pridružila medijska stroka ali mu vsaj ni nasprotovala, je sčasoma postajalo vedno bolj očitno, da navzlic širšim diskusijam praktično ni mesta za ugovor za sicer ne dovolj neeksplicirani razlog. Svete krave tiska niti niso dovolile dvoma v začetno premiso, naredile so jo za dominantno in samoumevno interpretacijo. Ker sem zaradi svoje kritičnosti pri DNS pričakovano ignoriran že dolga leta, me ponovljena vaja glede mojega ločenega mnenja niti malo ni presenetila, vendarle pa sem računal, da bo skeptično stališče do takšnega izhodišča zagovarjal morda še kdo. Pa se skoraj ni zgodilo – o navzočem javnem interesu za poročanje so kvečjemu čebljali rumeni mediji, zdaj potisnjeni v kot pred obtožbami o nič manj kot udeležbi v umoru ravnatelja, da bi se oprali krivde pred največkrat sicer upravičenimi očitki na svoj račun, da so se spustili na nivoje nesprejemljivega. Socialna omrežja so, v skladu s prevladujočim moralizmom, seveda morala zagovarjati čisto pozicijo zasebnosti vpletenih – modno in najbolj enostavno. Enako so razmišljali liberalno misleči in stvar opreprostili in dekontekstualizirali na očitek »A zdaj bomo pa morali še koga prositi za dovoljenje, kje smemo seksati?«, vsi drugi pa so tvegali zmerjanje, da so mentalni konservativci.

Ker mi ni preostalo drugega, sem za razsodnike po mnenju številnih usodne dileme poklical nekaj referenčnih medijskih strokovnjakov iz tujine: opremil sem jih z osnovnimi podatki zgodbe, jim poslal nekaj povezav na tuje zapise o njej, jim pojasnil svoje mnenje in trenutno stanje javne recepcije zgodbe. Moj izziv zanje je bil na koncu preprost: lahko najdejo v njej sledi javnega interesa ali ne? Manj presenečen sem ugotovil, da so se prav vsi strinjali z mano in tezo, da javni interes za pisanje v danem primeru ni kar tako izostal. V čistem nasprotju s tem, v kar nas novinarski ceh družno prepričuje doma. Prav tako so vsi sodelujoči v osnovi soglašali, da postavljena dilema ni, ali pisati o tem ali ne, temveč se skriva v uporabljenih stilih in pristopih. Dele njihovih razmislekov navajam spodaj. Dokler ne pridobim dodatnega dovoljenja, ne bom navajal njihove identitete, čeprav so vsi pisali z vednostjo, da se nanje naslavljam v presoji, ki je javno uporabljiv podatek.

Prvo mnenje

Thanks for raising this issue with me – it is, as you say, an interesting ethical dilemma.

My view is quite clear that this story is in the public interest and deserves coverage but needs careful handling to ensure the man’s death is handled sensitively, that the privacy of the bereaved family is not invaded and that the story is not covered in an insensitive or salacious way.

Whilst the teachers’ sex lives would normally be considered private there are a couple of caveats here: 1) Their act is private provided they keep it in private, having sex in a classroom where it can be seen by students is clearly anything but. This is a public place and the judgement of professionals is called into question  by such actions and  that places them firmly in the public interest. 2) That they do not involve themselves in conduct that is considered by many to be immoral. Having a sexual affair when at least one of them is married is not what most people would consider to be acceptable and is a very bad example to students.

We also need to consider that this is a man (the headteacher) who is in a position of considerable responsibility. He has a duty of care to students, to his staff and to the parents of his students who rely on him to present a good example and to ensure his students (their children) are guided to behave well. Even his relationship with the teacher is questionable – head teacher to teacher relationships may well involve abuses of power and are always complex, fraught with complications and best avoided. The mere fact he was  prepared to start such a relationship puts his judgement in question and this alone is in the public interest. The public has a right to know what sort of man leads one of their local schools.

The fact that he eventually committed suicide is very upsetting but does show that he realised the seriousness of his actions albeit too late.

Avtor, sicer britanski profesor medijske etike in pisec ene najbolj referenčnih knjig s tega področja sploh, zelo naravnost pove, da je bila zgodba v javnem interesu. Podobno kot sam (in v tem smo si vsi edini) opozarja na previdno obravnavo, še zlasti po samomoru ravnatelja, ter omenja pomembnost občutljivosti zaradi prizadete družine.

Glede opisa gre celo nekaj korakov dlje, kot bi storil sam: spolnost je res zasebna stvar, toda le tako dolgo, dokler se trudimo, da je zasebna, kar pa spolnost v učilnici ni – podatek o učilnici, šlo je za kabinet, je pač netočen in marsikdo bi morda rekel, da je razlika zelo velika. Vendar vsi ostali argumenti avtorja nakažejo, da to ni odločilna okoliščina, saj presenetljivo verjame, da je že sama nemoralnost dejanja, kjer je vsaj ena vpletena oseba varala, vse pa opravljajo javni poklic učitelja, po svoji naravi nekaj, kar večina ne bi sprejela in je slab zgled učencem. Njegova vloga ravnatelja nalaga odgovornost tudi do njihovih staršev, problematičen pa je tudi odnos z učiteljico, ker vključuje kompleksna razmerja – golo dejstvo, da je sploh začel takšno razmerje, je že v javnem interesu, ker ima javnost pravico vedeti, kdo vodi lokalne šole. Avtor celo samo dejanje samomora prebira povsem drugače kot trenutno »moralizirajoče« javno mnenje, obrnjeno proti medijem.

Drugo mnenje

I concur with your “personal view” as described in your original message:  this was a story that justified reporting it, but the question is how to go about it.  I agree that given the position of authority over young people and the degree of trust required for the headmaster, this conduct was a matter of public interest.  Had he chosen to engage in these activities off campus, the analysis might possibly be different, but such a demonstration of bad judgment seems to me to be a matter of legitimate public interest.

The tricky part, I think, is what to do about the video. The need to authenticate it is obvious.  It sounds like it was authenticated. But even so, news organizations would have to ask themselves whether to publish it online themselves. I believe mainstream news media in the United States would NOT publish it, at least not in its entirety, as a matter of taste.  The privacy laws in the United States are not as strict as those in many countries in Europe, and media here tend not to defer to privacy concerns as much, but even so, the legal standard is that publication of material in which the subject has a reasonable expectation of privacy AND that would be highly offensive to a reasonable person is NOT protected by the First Amendment unless there is a countervailing “public interest.”  This is based on a US Supreme Court decision from 2001,Bartnicki v. Vopper.

The story itself is, I believe, a matter of public interest.  The salacious video probably is not — at least, not in its entirety.  But in the United States, where privacy laws differ from state to state, the outcome might vary depending on the location of the legal action. As long as the news organizations did nothing illegal themselves to obtain the video, they would not face liability for that.

One of the biggest challenges for the “establishment” or “traditional” press is how to distinguish itself from non-traditional media, bloggers, etc., who have very different ethical standards.  It is a difficult decision when others are linking or posting material to choose not to do so.  Inevitably, some readers will praise that; others will say the news organization is depriving them of information. The key is to have a principled approach and to be as transparent about the decision-making process as possible. Readers may still disagree, but they will at least understand that the decision was not made lightly. The Society of Professional Journalists Code of Ethics (voluntary) suggests that journalists should “Seek Truth and Report It,” but also “Minimize Harm.”  The balance is often difficult to strike.

Avtorica, sicer znana ameriška profesorica medijske etike, zelo konkretno pove, da je zgodba v javnem interesu in soglaša z idejo, da ni težava v tem, da o zadevi ne bi smeli poročati, temveč v načinu pristopa. Kot argumenta v podporo javnemu interesu navaja položaj avtoritete, ki jo mora imeti ravnatelj, kot tudi stopnje zaupanja, ki so za takšen položaj zahtevane. Tudi njena ocena navzočnosti interesa se nanaša (tudi) na čas pred samomorom. Ob tem opozarja, da bi njegova ravnanja zunaj šole morda lahko obravnavali drugače, tako pa so nesporno stvar njegove »slabe presoje«. Navedbe o previdnem ravnanju z videom in potrebi po njegovi avtentifikaciji so nekaj, glede česar se vsi strinjamo, po tragičnih posledicah v svojih dejanjih (žal prepozno) tudi rumeni mediji. Ker me je zanimal osnovni poudarek o  javnem interesu, za razpravo na tej točki ni bistven: in seveda objava videa v danem primeru nikakor ni del takšnega interesa. Natančno dileme je lepo ponazorjena z iskanjem ravnotežja med dvema načeloma: »iskanje resnice in poročanjem« ter »minimiziranjem povzročene škode«.

Tretje mnenje

I tend to agree with you. It’s difficult for the quality media to completely ignore a story that is all over the Internet and the tabloid press, and there’s an argument to be made that they shouldn’t pretend to do so. So the question they face is how to cover it — ideally in a way that can broaden the discourse about the issues involved (not the sex itself, and not the outrageousness of the tabloid media, either … hardly news there, eh?), as you suggest. That also can perhaps create an alternative narrative for at least some subset of the population, as well as offer some hope to those involved that their lives can go on when the media storm abates.

Given the tragic outcome in this case, one potentially valuable story line to pursue might be what sort of help might be available to people who find themselves in this sort of horrible media glare. It happens all the time — there was a recent case here in the UK, with a similar sad outcome. What do psychologists or other experts advise as strategies for somehow coping with the immediate mortification created? That would be one public-interest angle to pursue, perhaps. There no doubt are others.

Ameriška avtorica, zaposlena v Londonu, tudi profesorica medijske etike, je podobno nedvoumna, da je zgodba v javnem interesu. Morda bi lahko kdo oporekal, da potencialno opisuje predvsem situacijo po samomoru učitelja, vendar sem v svojem vprašanju in opisu jasno naznačil dilemo pred samomorom, ne po njem. Da bi kvalitetni mediji povsem ignorirali zgodbo in se pretvarjali, da je ni, se ji zdi težko sprejemljivo. Izziv je kvečjemu, podobno kot že njeni kolegi poprej, kako bodo pristopili k pisanju, ne odločitev za opuščanje. Ta »kako« pa mora vsebovati načine širitve razprave, nenazadnje pa tudi jasne napotke, kako ravnati v podobnih primerih – v nedavnem v Veliki Britaniji so psihologi navajali strategije, kako ubežati javni sramotitvi – kar je vsaj ena oblika navzočega javnega interesa.

Četrto mnenje

While journalists follow various ethical codes, many lack a fundamental moral framework through which to view them. Basically, my reading of the situation is that the matter needed to be reported because of the public importance issues you raised, but the WAY it was reported could easily have focussed on the fact that a sexual act had occurred in a school building – involving a headmaster and a teacher – without going into the titillating details…

All coverage should focus on the public concern aspects at issue and upon what might be done to minimise harm from such circumstances in the future.

Avtor je profesor medijske etike v Avstraliji, ki opaža, da novinarji sicer sledijo različnim etičnim kodeksom, vendar jim primanjkuje osnovnega moralnega znanja, skozi katerega bi lahko presojali. Poročanje bi se po njegovem lahko osredotočilo na dejstvo, da je prišlo do spolnega akta v šolski stavbi, pri čemer ne vidi potrebe po poseganju v žgečkljive podrobnosti. Prej bi moralo slediti zadevam, ki so v javnem interesu v perspektivi zmanjševanje škode v podobnih situacijah v prihodnje.

Peto mnenje

Of course, once the headmaster killed himself, the story is of even greater importance, and the identity of the teachers, and of the school, must inevitably become public knowledge. Even then, I would hope that coverage would not identify the children involved.

I cannot and do not speak for the BBC in this.  I can speak only as an individual journalist.  On the basis of what you have told me I would have wanted to report the story as soon as it became known that children had put on the internet secretly-filmed recordings of their teachers engaged in a sex act.  I would not have identified the teachers, the school, or the part of the country where it took place.  But, even at that stage, the story raised important questions about the right to privacy when a “private” act takes place in a semi-public place.

Avtor je »trustee« (eden od desetih) pri BBC, tj. upravljalskega in programskega neodvisnega sveta, ki vodi ta ogromen in spoštovan britanski javni servis. Nanj sem se obrnil z vprašanjem, kako bi o primeru poročali pri njih: sam bi kot novinar o tem postregel nemudoma po objavi posnetka, vendar ne bi navedel imen učiteljev, šole ali dela države, kjer se je dogodek zgodil. Po samomoru pa je zgodba še pridobila na pomenu, zato je postalo navajanje identitete učiteljev in šole neizogibno stvar javne vednosti. Zdi se mu pomembno, da v medijskem pokrivanju ne bi identificirali učencev.

Kaj naj stališča tujih strokovnjakov povedo o domačih razmerah?

Glede na to, da so vsa prejeta mnenja v čistem nasprotju s stališči dominantne domače novinarske scene, ki je prav včeraj izdala »Javne zaveze za boljše medije«, bi smeli utemeljeno podvomiti v prevladujočo tezo o pravilnosti molka in mižanja v postopanju resnih medijev vse do trenutka samomora. Seveda bodo številni zamahnili z roko in dejali, da bi najbrž lahko navedli tudi nasprotna mnenja. Toda tudi če je to res, je zgornja evidenca verjetno dovolj vsaj za spoznanje, da je bila vehemenca novinarskega ceha premalo utemeljena. Podpis zavez, ki si za svoj osrednji predmet jemljejo etičnost novinarskega početja, je spodbuden dogodek, veliko grenkobe pa pušča, zakaj prihaja do njih tako pozno, čemu so bila opozorila doslej neuspešna, kot tudi neposreden povod zanje.

Zaveze novinarjev Delo članek 19.12.

Pogumnejši se bodo vprašali po idiosinkraziji domačega razumevanja fundamentalnih medijskih dilem; izoblikovani pristopi na ravni »poročati ali ne« so zato že manifestacija rudimentarne odsotnosti obsežnejše novinarske refleksije o etičnih dilemah – na kar sicer opozarjam že dolga leta. Lažno dilemo sem v svojih zapisih opisal z metaforo o tem, kako z izlivanjem umazane vode skupaj z njim mečemo stran tudi dojenčka. Vzpostavimo lahko štiri linije novinarskih etičnih spraševanj, od katerih nobeno ni bilo povsem analizirano:

— kako so mediji pisali o zgodbi pred samomorom,

— kako so pisali o njej po samomoru (ko so »resni« medij končno spregovorili)

— kako bi  morali pisati pred in po samomoru in ali je samomor res odločilen element za spremembo kurza v pisanju (vznik javnega interesa, za katerega se trdi, da ga ni bilo)

— kako so pisali in kako pisati zaradi samomora.

Ena od poglavitnih zagat je, kako razložiti, da je prav s samomorom tudi za resne medije javni interes nenadoma vzniknil in so iz pozicije molčanja prešli v pozicijo polnega angažmaja. A prav samomor in etičnost poročanja ob njem odpira še vrsto drugih aporij. Majhen primer: psihologinja Vida Poštuvan  iz Slovenskega centra za raziskovanje in preprečevanje samomora je npr. izjemno hitro po samomoru medijem javno svetovala skrajno previdnost pri poročanju in zaradi ti. Wertherjevega učinka svetovala prakso, ki jo tujina že pozna: ob zapisih naj novinarji na koncu prispevka navedejo tudi kontaktne številke za tiste v duševni stiski. Kolikor sem pregledal odzive, nisem zaznal, da bi kdo njeno navodilo upošteval.

Nemogoča izbira

Iskalci grešnih kozlov so pozabili na vsaj dva ključna elementa: da je svoboda izražanja že ime za javni interes  – in da je torej javni interes tudi v svobodi izražanja – ter da obstajajo položaji in vloge odgovornosti javnosti, zaradi katere posamezniki kot nosilci takih vlog, npr. zdravniki in sploh učitelji, vsaj do neke mere bolj podvrženi nivojem odgovornosti do javnosti. Osebno sem prepričan, da je tista meja, s katero sta vpletena prestopila mejo in prešla od pravice do zasebnosti v sfero javnega interesa, samo dejstvo, da sta to počela v šoli – kabinetni prostor dogajanja v luči omenjenega ni noben poseben olajševalni faktor.

Če se trdi, da (niti) rumeni mediji ne bi smeli sploh pisati ali poročati o primeru mariborske video afere, potem se postavlja meja vsebinsko primernega tako zelo visoko, da bi ti ostali brez vsaj polovice vsebin. Kdor si želi medijski svet brez njih, temu pač ne bo oporekal, toda nobena čisto resna cehovska zahteva ne računa s tem. Če DNS misli, da je treba rumene medije ukiniti, bo to moralo karseda naravnost povedati – in dvomim, da bo. Ko po novem tudi od rumenih medijev ali novinarjev terjajo, da podpisujejo etične zaveze, ne morejo v isti sapi zahtevati, da sploh ne pišejo. Nemogoče je hkrati terjati (v istem primeru), da ne pišejo in hkrati navajati pogoje, pod katerimi naj pišejo, saj slednje predpostavlja, da vendarle to lahko počnejo. Predlagani in pričakovani podpis zavez torej rumene medije kulpabilizira zaradi konteksta, za prihodnje pa jim »obljublja«, da se bodo morali odpovedati številnim vsebinam, ne le načinom poročanja. Kot rečeno, se smemo bati, da so zaveze izključno posledica le enega tragičnega dogodka, ne širšega uvida v medijska razmerja.

Še disclaimer za konec

Po mojem mnenju so dominantni mediji imeli ne enega, temveč celo dva razloga, da o primeru poročajo in s tem morda, kot že rečeno, posredno pomagajo nesrečnemu ravnatelju: prvi je, da je zgodba bila vsaj do neke mere v javnem interesu. Drugi je, da bi se morali oglasiti in kritizirati rumene medije, ne pa svoja obsojajoča stališča skrivati. Ker če so nekateri »resni« novinarji opreproščeno obsojali rumene, češ vi ste ga ubili, potem lahko puščico z isto opreproščenostjo tudi vrnemo: če ne bi molčali, če bi nesrečni ravnatelj čutil več podpore zase, ki ste mu jo raje izrekali molče, bi morda bil še živ. Eden od zgoraj navedenih medijskih strokovnjakov je zapisal še tole:

There are always those who will seize on irresponsible reporting to attempt to shut down a free press.  That is why professional ethics and a desire to behave responsibly – so easily forgotten in pursuit of circulation boosting stories – are so important.

Namesto tega smo spoznali, da je največji domači novinarski ceh miselno kompaktna enota, ki redko dopušča drugačno mnenje in je poenoten tam, kje verjetno ne bi smel biti. Zavedam se možnosti, da bi mojim podobna stališča tisti, ki trenutno iz očitnih trenutnih razlogov iščejo argumente sebi v prid pred obtožbami novinarskega ceha, lahko zlorabili ali uporabili po svoji meri. Zato ne bo odveč znova ponoviti, da sem od vsega začetka obsojal oba pristopa kot napačna, resnega in rumenega, da se mi objava vpletenih imen nikoli ni zdela dopustna in še manj je bila takšno prikazovanje posnetega videa.

Več:

https://vezjak.wordpress.com/2014/11/21/seks-v-mestu/

https://vezjak.wordpress.com/2014/12/01/so-slovenski-mediji-ubili-ravnatelja/

https://vezjak.wordpress.com/2014/11/30/seks-v-mestu-krivi-so-oni/

https://vezjak.wordpress.com/2014/12/06/mediji-po-samomoru-ravnatelja-moralizem-iskanja-krivca/