::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Radikalnost kot pripis drugemu

Pa ga imamo: odkrit spopad za interpretacijo »radikalnosti« in »skrajnosti«.

Zdi se, da se Samo Tomšič v Mladini močno bori proti temu, da bi bila Siriza označena za radikalno, podobno kot to stori Goran Lukič, o čemer sem že pisal.

Pri tem celo pravi, da je izraz radikalen na široko uporabljan sistematično v slabšalnem pomenu za potrebe diskreditiranja Sirize. Nekaj, kar bi bilo treba še dokazati:

Stranka ima v imenu (Koalicija radikalne levice) pridevnik »radikalen«, ki je zelo zgodaj postal kamen spotike za zahodne politike, ekonomske analitike in medije. Vendar ga ti sistematično uporabljajo v slabšalnem pomenu, saj lahko le na tem gradijo antipropagando. Pri vsem skupaj gre potemtakem za sistematično zlorabo izraza »radikalen«, ki sedaj označuje toliko kot »ekstremen« oziroma »skrajen« (pri nas je na to nezanemarljivo podrobnost med drugim opozoril Goran Lukič).

Toda »radikalna« v tem slabšalnem pomenu je grška neonacistična stranka Zlata zora, ki zahteva prisilno deportacijo priseljencev in gradnjo zbirališč za begunce, sumljivo spominjajočih na koncentracijska taborišča. »Radikalna« je politika Izraela do Palestincev, na podlagi katere pred očmi mednarodne skupnosti izvaja genocid. »Radikalni« so islamski skrajneži, ki poskušajo vsiliti svojo ultraortodoksno razlago Korana, da bi laže legitimirali poboje »nevernikov« (ne samo zahodnjakov, ampak tudi drugih muslimanov). In, last but not least, je (še vedno v slabšalnem pomenu) »radikalna« ekonomska doktrina, ki jo evropskim državam vsiljuje mednarodno finančno zavezništvo Združenih držav Amerike, Evropske unije in finančnih ustanov, kakršna je Mednarodni denarni sklad. Skratka, slabšalna raba pridevnika radikalen pritiče bolj ali manj odkritim fašistom, verskim fundamentalistom in neoliberalcem.

To je seveda zdaj že zelo natančen in uporaben zemljevid, kdaj smemo izraz radikalen res uporabiti: zgolj za fašiste, verske fundamentaliste in neoliberalce. Za prvi dve kategoriji bi se hitro strinjali, tretja pa povsem ustreza političnemu in ekonomskemu sovražniku socialistov, zaradi česar bi lahko hitro pomislili, da prevzema naravno funkcijo diskvalifikacije v političnem diskurzu, s tem pa je še bolj sumljiva izbira. Situacija je čudaška: samooznačbo Sirize in s tem njeno lastno radikalnost bi zdaj morali zamolčati, preinterpretirati, pri tovrstni etiketizaciji političnega nasprotnika pa ni treba toliko oklevati, radikalnost je že inherentna neoliberalizmu in s tem točna oznaka. Radikalni so vedno tisti drugi.

Prav ta manira etiketiranja se je pokazala tudi v slovenskem parlamentu, ko je njegov predsednik pohitel miriti strasti med Združeno levico in stranko SDS, češ: ne bom dovolil, da bi kdo med vami drugega označil za skrajnega. Oba zapisa, v Mladini in Delu, sta sovpadla na isti, tj. današnji dan:

»Prosim, da se s temi obkladanji preneha in se govori na kakršnekoli druge načine. Še zlasti zaradi tega, ker se kdo čuti užaljen. In je to lahko sovražni govor. Želim, da je razprava kulturna. Lahko govorimo o različnih odtenkih konzervativizma … Ampak skrajne desnice pa res ne vidim. Vidim jo pa drugje po Evropi …« je predsednik državnega zbora Milan Brglez (SMC) izrekel opomin Mihi Kordišu (ZL), ker je SDS označil za skrajno desnico. Brglez je ocenil, da v državnem zboru tudi skrajne levice ne vidi. (…)

Poslanca, ki je za to razpravo dobil opomin, je v bran vzel Luka Mesec (ZL), ki je zahteval besedo za postopkovni predlog in opozoril,  da je 39. člen ustave, ki govori o svobodi izražanja, jasen in dodal, da imajo v ZL resne razloge »zakaj določeno stranko v tem parlamentu imenujemo skrajna desnica«. Mesec je dodal še, da je »ta stranka ta teden na primeru določenega novinarja pokazala, kaj počne s tem 39. členom ustave, kar je že eden od manjših razlogov, zakaj imamo legitimno pravico takšne politike imenovati skrajne.«

Ker je zlorabil besedo, ki jo je dobil za postopkovni predlog, a potem ni izrekel nič temu podobnega, je predsednik državnega zbora Brglez po tem opomnil še Meseca.

Delo Kordiš skrajneži

Kakor vidimo, Mesec s sklicevanjem na resne razloge uvaja v Tomšičevo kategorizacijo še nov tip, po katerem bi lahko nekdo štel za skrajnega. Kaj točno v primeru novinarja Erika Valenčiča tvori podlago za presojo, da gre za skrajno ravnanje in zaradi katere je posledično ta druga politika ali politična stranka skrajna, ni postalo jasneje definirano. Vsekakor pa to ni bil fašizem, tudi ne verski fundamentalizem ali neoliberalizem.

Več:

https://vezjak.wordpress.com/2015/01/26/je-siriza-radikalna-stranka/

Information

This entry was posted on 30/01/2015 by in mediji, nepreslišano, politika, sovražni govor and tagged , , , , , , .
%d bloggers like this: