::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Je Slavoj Žižek potencialni terorist?

Pravzaprav se čudim, da naslovne misli ni izustil Janez Janša s svojimi medijskimi sateliti: zvenelo bi prepričljive kot v primeru novinarske tarče Erika Valenčiča, potencialnega terorista. Zakaj? Ker je Slavoj Žižek, tudi sam pogosto Janševa verbalna žrtev, za TV Slovenija res povedal nekaj, kar zveni potencialno teroristično:

Prvič, kdo je ta »suis«? Ali tisti gnusni politiki tam, ki bi jih bilo treba vse postreliti?

Žižek pobiti politike Utrip

Streljaško domislico filozofskega zvezdnika, zdaj skorajda že po pravici imenovanega »dangerous philosopher« in »deadly jester« obenem, sem sicer spregledal, ogledal sem si jo v Utripu po tistem, ko sem naletel na kolumno novinarja in politika Mira Petka, v kateri se ob njej upravičeno zgraža.

V nadaljevanju bom pokazal, v čem se s slednjim strinjam, v čem nikakor ne in podobno kot on anticipiral, da tako kot njegova tematizacija ne bo doživela nobene recepcije, tudi vsa nadaljevanja ne morejo zaobiti registra molka: je všteto in pojasnjeno že v tezi tega zapisa.

Kaj pravi Miro Petek?

Petek, tudi sam žrtev krvavega obračuna, ima popolnoma prav v presoji, da je izjava na TV Slovenija nedopustna in nedostojna, čeprav ne eksplicira, na kateri ravni. Pravilno ugotavlja, da (že povsem predvidljivo) obstaja nenavaden medijski molk ob njej. In prav ta je tisti, je verjetno bolj zanimiva okoliščina situacije:

Levi intelektualci in levičarski mediji, ki v Sloveniji dominirajo, so Žižkovo izjavo preslišali in pisali le o tem, kako je Žižek že več dni pred dogodkom razprodal zagrebško Hrvaško narodno gledališče, ki je bilo polno kot še nikoli poprej.

Miro Petek kolumna Žižek politike postreliti

Strinjam se z oceno, da so jo zavestno prezrli, kot že marsikatero drugo njegovo brutalno izjavo (npr. tisto, da je treba v zrak spustiti Cankarjev dom). Tudi sam se, ko je šlo za kakšno mojo kritično reakcijo na Žižka, doživel podoben embargo na svoji koži in ugotavlja podobno. Tudi če sem sam doslej kot »levi intelektualec« reagiral, pa se strinjam s Petkovo oceno, da pretežno prav ta segment intelektualcev zelo prepoznavno tišči glavo v pesek – v takšnih in podobnih okoliščinah. Na več mestih se opozarjal na še nekaj hujšega: da to počnejo tako radi tudi sicer.

Iz kakšnih razlogov? Navedel bom nekaj možnosti, ne nujno v tem vrstnem redu, o katerih zgolj spekuliram; kajti o njih ne bomo izvedeli veliko, radi molčijo tudi o njih.

Prvič, zaradi manka poguma in intelektualne poštenosti. Ker pretežno ne premorejo tveganja za morebitno zamero, pljunke proti sebi, socialno izolacijo in neodobravanje v javnosti; potencialno stigmatizacijo postavljajo višje od resnice. Žal. V tem so si tako hudičevo podobni z desnimi intelektualci: ti npr. obmolknejo, ko ušpiči kakšno podobno nedopustnost Janez Janša ali kdo iz desnih ideoloških krogov. Ko bomo sprejeli, da si v tem eni in drugi niso karseda različni, temveč medsebojno avtentično podobni, bomo morda celo napredovali iz krogov ujetosti v lastne mentalne zanke.

Drugič, zaradi ideološke ali idejne solidarnosti, torej v nasprotju s prvim razlogom. Molk intelektualcev izvira iz prepričanja, da se lahko miselno s Žižkom strinjamo, nesprejemljiva je le njegova artikulacija. Ker je začrtana provokativno, ker je konfliktna in ekscesna po stilu, kar jo sicer nekoliko diskreditira,  a ne more povsem diskreditirati intence in vsebine. In ker je ne, intelektualci zato raje tihoma spregledajo Žižkov »lapsus«, podobno kot privrženci Janše venomer spregledujejo njegove ekscese le zato, ker je poanta že prava, četudi ni artikulacija. Med levimi in desnimi intelektualci s tem ni nobene razlike.

Tretjič, ob ekscesnih besedah se ne zganejo, ker predpostavijo njegov način komunikacije v veličastni idiosinkraziji, ker je Žižek pač tak, kot je, zato moramo pretiravanja in grobosti »nevarnega filozofa« vzeti v zakup – tudi če bi reagirali enkrat, bi to bilo neproduktivno, saj bi morali reagirati ves čas. Zakaj bi se potem trudili? In spet: mar desni intelektualci tega ne počnejo na isti način, ko gre za »nevarnega politika«, prvaka SDS?

Navkljub vsem trem razlogom menim, da ima Petek še zmerom prav, noben med njimi me docela ne prepriča.

Levičarski mediji

Petek, med drugim včasih tudi direktor direktorata za medije, je svojčas sam stresal izrazite grobosti proti medijem in zanje uporabljal izrazito ideološki žargon. Če se strinjam z njegovo tezo o nedopustnem molku intelektualcev, pa se ne povsem z oceno o tem, da podobno počnejo levičarski mediji – zato, ker označba ni točna. Ker je politično obremenjena. Medijski molk je predvsem širši, le delno motiviran z zgoraj naštetimi »intelektualnimi« razlogi in ne zajema zgolj politično bolj motivirane medije, razumem ga pa predvsem kot izraz refleksijske podhranjenosti in sega širše. Povedano preprosteje: slovenski mediji se bojijo avtonomno misliti, morda niti ne znajo, zato v avtocenzuri prejkone o Žižkovih domislicah ne dovolijo lastne presoje: raje zgolj producirajo informacije, stališča si velikokrat ne upajo zavzeti. Pretežno ne znajo razumeti niti, v čem je produkcija informacije lahko tudi njena re-produkcija in fabrikacija.

Lepa ilustracija povedanega je že sam pristop novinarjev in urednikov Utripa: ko so v eter spustili Žižkovo »ubijalsko« domislico, se do nje niso niti poskušali distancirati, še manj cenzurirati, temveč so jo dobesedno nadgradili in opremili s posnetkom politikov, ki jih je po Žižku treba postreliti. Češ: »Poglejte, na te je mislil!«

Kamera torej sprva pokaže filozofa, njegov »tisti gnusni politiki tam, ki bi jih bilo treba vse postreliti«, nato pa v naslednjem kadru ilustrira povedano z vizualno prezentacijo vseh, ki si po njegovem zaslužijo likvidacijo:

Žižek pobiti politike

Zato se seveda ne moti Petek, ko pravi: »Ne verjamem, da bi Žižek resno mislil, da je treba pokončati Angelo Merkel, Françoisa Hollanda, Davida Camerona, Mattea Renzija, Ahmeta Davutoğluja ali Abdulaha II in Mahmouda Abbasa, ne nazadnje sta bila v Parizu tudi naš predsednik vlade Miro Cerar in zunanji minister Karl Erjavec.« Ker tudi če odštejemo ironijo, nas razprava o tem, ali je Žižek »resno mislil« s pobojem političnega vrha, ne pripelje nikamor. Morda ni resno mislil niti Janša, ko je Erika Valenčiča v tujino vsaj mimikretično ovajal kot nevarnega potencialnega terorista, a vendar lahko v obeh primerih zaključimo, da takšne izjave s hujskaškim predznakom niso sprejemljive, ne glede na resnost intence izjavljalca. Težko si predstavljam, da bi nekdo, ki obsoja eno, sprejemal drugo, kakor koli sta primera že različna. A ravno to se očitno – glede na molk – tudi dogaja.

Nesorazmernost občutljivosti na spektru levo vs. desno

Ali ima Petek prav tudi v svoji oceni o nesomernosti občutljivosti na diskreditacijski in hujskaški govor, ko ta prihaja z leve ali desne? Situacijo riše takole:

Če bi poziv o streljanju politikov prišel iz ust desne politične opcije ali kakšnega desno usmerjenega intelektualca, potem bi se sestajali parlamentarni odbori, svet za nacionalno varnost, v posebnih oddajah bi nastopila varuhinja človekovih pravic, poklicali bi Maco Jogan, Gabi Čačinovič Vogrinčič in Sonjo Lokar, bile bi razprave o javnem diskurzu, sovražnem govoru in njegovem umeščanju v politični kontekst, že včeraj bi se s svojo izjavo oglasil Mirovni inštitut.

Opis je močno pretirana karikatura, ki pa v osnovi, vsaj kar zadeva situacijo nesorazmernosti, v vsaj neki meri  drži na isti in istorodni način, kot to velja za molk intelektualcev. Povedano drugače, hrbtna plat neupravičenega molka javnih institucij, politike in civilne družbe je njihova čudežno povečana selektivna občutljivost. Tendenca tovrstna hipokritične selektivnosti nedvomno obstaja, a jo je težko specificirati, saj postavljalci teze o njej to največkrat počnejo takrat, ko želijo pred očitki zaščititi tistega, ki bi ga ne smeli braniti, temveč tudi sami obsojati. Skratka, ena od težav je, da so tudi avtorji zahteve največkrat sami hipokritično selektivni. Po drugi plati tudi sama pritrditev tezi, recimo moja v tem trenutku, hitro postane predmet manipulacije in si je avtorji raje ne upajo izustiti.

Kaj je deset mrtvih novinarjev v primerjavi z dva tisoč trupli?

Žižkov osnovni razlog, čemu bi morali pobiti cvetober gnusnih svetovnih voditeljev, se po vsem sodeč nanaša na njegov očitek o hipokriziji nesorazmerne obravnave:

»Deset ljudi umre v Parizu in so vsi na nogah, tam je celo mesto pobito, ne vem kaj vse, to je pač nekaj, kar se tam daleč dogaja.«

Poanta je preprosta: solidarnostna drža »Je suis Charlie« je po Žižku hinavščina in dokaz zanjo so prav voditelji: po eni strani se klanjajo desetim preminulim, prav nič pa jim ni mar za pokol dva tisoč ljudi, ki ga je v nekaj dneh sposobna opraviti skrajna skupina Boko Haram. Ni čisto jasno, ali se očitek o hinavščini nanaša le na politični fokus voditeljev ali tudi na nesorazmerno medijsko pozornost. Razumeti je, da bi jih ravno zaradi take hinavščine najraje videl postreljene.

Teže tega »primerjalnega« argumenta iz mehaničnega tehtanja števila žrtev ne bom celovito presojal, zdi se mi precej trhel. Le nekaj namigov. Ponavadi ga v praksi slišimo s strani desnice, recimo pri nas: čemu bi se ukvarjali z eno romsko družino in njenimi deložacijskimi problemi, ko pa je na drugi strani na stotine Slovencev z isto težavo? Tovrstne primerjave pogosto vodijo v zmoto lažne dileme. Iz tega, da bi namreč morali več časa posvetiti grozotam afriške islamistične skupine, s čimer se lahko nesporno strinjamo, pač še ne sledi, da je posvečanje pozornosti ducatu mrtvih novinarjev in urednikov v Parizu hinavsko početje.

Razen tega se, ker smo pač uvedli kvantifikacijski kriterij,  težko izognemo regresu, saj lahko vedno nekdo reče naslednje: »10 ni nič v primerjavi z 2000, toda 2000 ni nič v primerjavi s 3000, itd.« Omenjati v tem kontekstu, da se je včasih Žižek navduševal nad diktatorji, kot je Pol Pot, krivih za poboje milijonov ljudi, bi bilo zanesljivo že interpretirano kot udarec pod pas.

Za nameček pa teza o hipokriziji ne zadene le svetovnih političnih voditeljev. Ob njih so hinavili milijoni ljudi po svetu in Franciji v spomin na umrle, hipokritski pa so tudi slovenski novinarji, vključno s TV Slovenija, ki so se poklonili svojim ubitim kolegom na Prešernovem trgu in nosili napis »Je suis Charlie«.

SIOL DNS Je suis Charlie

In v tem je tudi ultimativni cinizem prispevka iz Utripa: ko ilustrativno prikazuje Žižkovo misel o streljanju gnusnih politikov, istočasno z neko drugo necenzuriranostjo strelja tudi po novinarjih, ko skozi kritiko gesla »Je suis Charlie« graja solidarnost domačih novinarjev do pobitih francoskih. Implicitno torej tudi novinarjev Utripa, kolikor so del te solidarne skupnosti. Molk medijev ima morda zato v tej točki še dodaten rezon.

%d bloggers like this: