Biti samski in brez otrok: nujni atributi za diskvalifikacijo ali generalnega direktorja RTV?

Infamna Maja Remi je v zadnjem Nedeljskem dnevniku (11. januar 2017, str. 15) pribeležila zelo adhominalno obarvan pregled dogajanja ob kandidaturah za novega generalnega direktorja RTV Slovenija. Spodnji si zasluži še dodatno pozornost, kajti raven osebne žaljivosti je prešla v polje zasebnosti.

Maje Remi nihče ne pozna in javnost ne ve, kdo se skriva za psevdonimom, a samo dejstvo obstoja psevdonimnega novinarstva ne more biti v ponos nobenemu cehu. Prispevek je kuloarsko rumeno obarvan, najbrž tipično za stalno rubriko, tarča zapisa pa očitno predvsem ena: Irena Ostrouška.

Čeprav tabloidni žanr običajno prinaša manj zahtevne registre novinarskega dela in so tudi naša pričakovanja nižja, velja meja dostojnega in profesionalnega tudi zanj. Ostrouška je kot profesorica primerjalne književnosti in francoščine in bivša novinarka v njem že na začetku označena za »damo z Obale« – nesporno seksističen označevalec, ki se nato sprevrže v nekaj, kar jo na koncu degradira tudi kot žensko.

Ne le to, da se avtorica ali avtor anonimno trudita z osebno diskvalifikacijo – Ostrouško želita prikazati kot breznačelno iskalko zaposlitev in služb, ki nima pomislekov, kje in komu se udinjati – vrh zapis nesporno doseže v označbi »samska profesorica primerjalne književnosti in francoščine brez otrok«, ki zelo neposredno razkriva kar dva njena čisto osebna podatka.

maja-remi-irena-ostrouska-nedeljski

Da gre za grob poseg v zasebnost z navajanjem osebnih podatkov, dodatno začinjen z diskreditacijo kandidatke, hitro razberemo tudi iz dejstva, da se pri drugih kandidatih v članku –  in domnevam, da niti sicer -, enakovrsten podatek ne pojavi. Ker to bi pa bilo najbrž že preveč: »enakopravno« naštevati, koliko otrok in kakšen partnerski status imajo ob njej še Marko Filli, Uroš Grilc, Igor Rozman in Igor Kadunc. Preveč bi bilo tudi ob vseh drugih priložnostih.

Najbrž je posebna motivacija avtorica ali avtorja, ki ne sliši na ime Maja Remi, ampak se na tak način v Nedeljskem dnevniku le podpisuje, prikazati Ostrouško kot »univerzalno« neuspešno: stigmatizacija z označbami »samska« in »brez otrok« skratka ni nevtralna, niti ni preprosto diskreditacijska, njena funkcija je tudi ilustrirati, kakšna luzerka je sicer v svojem siceršnjem življenju. Biti samski in brez otrok je treba razumeti kot zaupana podatka, ki po sebi ilustrirata tisto, kar je za avtorja najbrž znamenje osebnega neuspeha.

Le s tem dodanim razumevanjem se poglobi ključna ugotovitev iz prispevka, ki se, ko preberemo isti stavek, v celoti glasi takole:

»Ker je iz Kopra izhajajoča samska profesorica primerjalne književnosti in francoščine brez otrok zamenjala že toliko poklicev in kandidirala že za toliko položajev, da je bilo zgolj vprašanje časa, kdaj si bo zaželela postati še ertevejevska generalica.«

Ironija nad vsemi je najbrž ta, da se je Maja Remi v tekstu tik pred tem obregnila ob uhajanje osebnih podatkov iz javnega zavoda, kar bi moralo zanj biti svetinja (!), zdaj pa je po njenem dokaz temu, kot dodaja, da na Kolodvorski še niso stopili v 21. stoletje. Vau!

In tako se je diskreditacija v postopku izbire novega generalnega direktorja javne radiotelevizije izkazala dobesedno za disvalifikacijo – način, kako nekoga novinarsko izločiti iz kandidature.

Edino možno dobrohotno branje bi sicer moralo dopustiti, da se iz nekega razloga ne spodobi, da bi, med drugim, na tem mestu bil nekdo samski in brez otrok. Smola za Majo Remi in sreča za številne kandidate: v javnem razpisu za generalnega direktorja takšnega pogoja ni navedenega.

 

Prevc se umika iz športa: manipulacije v naslovih

O tem, kako slovenski novinarji manipulirajo v naslovih, kakšne so posledice za novinarstvo in kako se ceh ob tem dovolj ne zgane, sem že nekajkrat pisal, predvsem v luči permanentnih kršitev 10. člena Kodeksa novinarjev Slovenije, ki se glasi:

10. člen

Montaža, napovedi, naslovi in podnapisi ne smejo potvarjati vsebine. Primerno mora biti označena tudi simbolna ali arhivska slika.

Moja kritika je letela še zlasti na nenehno kršitev tega člena v uporabi novic agencije STA – in skoraj polovica slovenskega novinarstva itak temelji na gesti povzemanja slednje. Zato so učinki seveda drastični. Njeni odjemalci si pri poobjavi po tekočem traku izmišljujejo najbolj neverjetne načine povzemanja vsebine, velikokrat politično ali ideološko motivirano. Še več, celo takrat, ko so »kaznovani« – tudi na podlagi mojih prijav na sodišče – in je NČR prepoznal njihovo ravnanje kot kršitev, že naslednji dan nadaljujejo z enako prakso.

Zavajajoče manipuliranje v naslovih, seveda ne zgolj pri nas, je doseglo že tako alarmantno stopnjo obsega in visoko frekvenco, da bi že zdavnaj terjalo močnejšo regulacijo najmanj v kodeksu: trenutna se zdi nezadostna. Še več, počasi je na tem, da izrine poslanstvo medijev in kot normalne povsem sprejme najbolj krute oglaševalske principe delovanja. Ker gre za izrazito spolzek teren, ker je težko najti pravo orodje za njeno omejevanje, se sicer resni novinarji senzacionalizmu v naslovih preprosto izogibajo, toda zgolj sklicevanje na njihov etični čut vpričo njene absolutno dominantne prisotnosti in nezaustavljivo agresivne tendence tabloidizacije množičnih medijev počasi ne bo dovolj.

Naivno bi bilo misliti, da so senzacionalistične izbire naslovov rezultat nenadnih domislic urednikov ali novinarjev, željnih pozornosti. Resnica je prav nasprotna, izumljanje atraktivnih, šokantnih in zavajajočih poudarkov v  njih je postala nadvse resna, hotena in celo spoštovana preokupacija medijev, včasih celo najbolj »kreativni« del v procesu novinarskega dela. Razlogov za alarm je več kot dovolj.

Ko se Prevc se umika iz športa

Čeprav velja časnik Delo za bolj zadržanega, tako rekoč konservativnega pri uporabi naslovnih manipulacij, se zadnje čase to dejstvo radikalno spreminja. Eden zadnjih naslovov, 7. januarja 2016, se je alarmantno glasil:

Peter Prevc: Malo se bom umaknil iz športa, ker ga imam zadosti

prevc-umik-iz-sporta

Delov spletni članek z naslovnim manipulativnim poudarkom

V besedilu intervjuja pa nato izvemo, da bo športnikov umik trajal točno dva dni (!), po razočaranju, ki je sledilo zaradi relativno slabih skokov po novoletni turneji in pred nadaljevanjem novih tekem:

Jaz se bom najverjetneje za dva dni povsem umaknil iz športa, ker ga imam malo zadosti.

Naslov najbrž sodi med tiste, kjer si uredniki domišljajo, da njihov umetelni naslov vendarle ohranja nek stik z realnostjo vsebine povedanega; pri nekaterih drugih je evidentno, da niti takemu »principu realnosti« ne želijo več slediti. Motivacija je kajpak hitro prepoznavna: maksimalno pleniti pozornost radovednega bralca.

Urednik in avtor, Miha Šimnovec, bi se morda lahko sicer neprepričljivo branila, da je Prevc res napovedal umik iz športa in da nič več od tega nista niti imela v mislih. Da zaradi ekonomije naslovov ni bilo mogoče v naslov dodati podatka, da gre za dvodnevno pavzo in ne slovo v polnem pomenu besede. Na tistem, ki postavlja trditev o manipulaciji, bi nato bilo breme dokazovanja, in to ne majhno.

Toda če odmislimo vidik intence, je rezultat in učinek naslova neizbežno manipulativen: razlika med dejanskimi besedami športnika, ki je lani blestel na skakalnicah in postal ena izmed osebnosti leta, ter tem, kar nam obljublja naslov, kaže na drastično popačitev s pomočjo pretiravanja.

prevc-umik-iz-sporta-delo-dva-dni

Poudarek iz citiranega članka v Delu

Milijarder prijazno svetuje: nikar na FDV

Situacija z manipuliranjem je še bolj alarmantna na spletnih straneh medijev, kjer se dogajajo prave male vojne za klikanost, oglaševalski clickbaits so postali vodilo novinarskih vab za klike.

Eno takšnih smo zasledili v nedavnem naslovu na Siolu, kjer je Matic Tomšič ali njegov urednik uspel v naslovu povezati Billa Gatesa z znano ljubljansko fakulteto:

Bill Gates: Če želite dobiti službo, nikar na FDV

bill-gates-fdv-siol

Siolov članek, katerega naslov so kasneje spremenili

Na manipulacijo je na Facebooku opozoril dr. Marko Milosavljević, tudi profesor na omenjeni Fakulteti za družbene vede, že čez nekaj časa pa so, morda tudi zaradi opozorila, naslov nenavadno in očitno improvizacijsko spremenili na način, da so na odstranjenem mestu preprosto ohranili tri pike, ki tudi po sebi prinašajo (ali ohranjajo) suspenz pri bralcu:

Bill Gates: Če želite dobiti službo …

Članek govori o tem, kako naj bi ustanovitelj računalniškega giganta Microsoft in milijarder Bill Gates »pred kratkim razkril tri akademske usmeritve, o katerih bi morali razmišljati mladi, ki v prihodnosti želijo zagotovo dobiti službo«. Menda naj bi bilo po njegovi lastni raziskavi vredno (a) diplomirati iz ene od znanstvenih ved (matematike, fizike, kemije, na primer), (b) pridobiti naziv inženirja (strojništva ali računalništva, na primer) in (c) postati ekonomist, oziroma se ob študiju ene od zgornjih ved izobraževati tudi na ekonomskem področju.

Iz povedanega novinar zgolj ohlapno sklepa, da Gates odsvetuje družboslovne in humanistične vede, kajti za svojo kariero naj bi se bilo dobro spoznati na znanost, biti dober s številkami in znati narediti kaj praktičnega, če sledimo opisu. Nič od tega pa menda družboslovne vede ne zmorejo.

Na tej točki očitno sledi še dodana asociacija na FDV kot slovensko fakulteto družboslovnega profila in nekakšen vpisni namig – ravno v trenutku, ko se slovenski dijaki odločajo, kje nadaljevati svoje izobraževanje.

bill-gates-siol

Članek s spremenjenim naslovom – in tremi pikami

10 najboljših po izbiri Slovenskih novic

Ob izteku leta ni bilo treba posebej iskati najboljših clickbaitov domačih tabloidov. Pri Slovenskih novicah so to storili namesto nas in sami objavili lestvico 10 najbolj klikanih novic v letu 2016 v rubriki Novice.

Če bi kdo izmed urednikov iskal pravila, ki vlečejo pozornost bralstva in prinašajo ustrezne ratinge, ki jih zahtevajo lastniki in so menda v velik ponos urednikom, jih lahko deducira s spodnjega seznama:

VIDEO: Bralka jo je ujela ob Soči, poglejte, kaj je počela

Mediji opozarjajo: na Balkanu se pripravlja nova vojna

Predsednik je potrdil: nova vojna v Evropi, vojska je v pripravljenosti

Ste slišali, kakšna jesen nas čaka?

Pekel: prihaja vročinski val, obeta se do 43 stopinj

Šok! Slovenka zjutraj v službi rodila na stranišču.

Šok! Znani politik naredil mladoletnici otroka

FOTO: Razkrivamo, kdo je v Domžalah zadel tri milijone

Morski psi v slovenskem morju, Ljubljančan napad preživel

FOTO: Kot v najhujši nočni mori: padala toča, večja od jajca

Jeklena pravila manipuliranja v naslovih

Pomembno je vedeti, da dezinformacije in napačne informacije v naslovih puščajo močno psihološko sled pri uporabniku. Kot navaja Ullrich K. H. Ecker z drugimi avtorji, so nekateri psihologi pokazali, kako v primeru, ko neko informacijo sprejmemo in razumemo kot pravilno in veljavno, navzlic njenemu »popravku« ali vtisu, ki ga dobimo ob branju besedila, ne sledi enakovrsten učinek: ljudje običajno še naprej ohranjajo v spominu prvotno informacijo in se nanjo sklicujejo ali jo uporabljajo pri svojem sklepanju in pojasnilih.

Vztrajanje pri napačnih ali popačeni podatkih se odvija neodvisno od neizpodbitnega poznavanja natančnejše »pravilne« informacije. Ni dvoma, da ima tabloidizacija medijev resne psihološke posledice že na ravni izbire naslovov; obrambnih mehanizmov ni ali ne delujejo.

Seveda ekstenzivno nastavljanje vab v naslovih največkrat stavi na učinke dobro premišljenih psiholoških, večkrat nezavednih sprožilcev, ki upoštevajo naše čustvene reflekse: z njimi se do potankosti že desetletja ukvarjajo oglaševalske agencije, kreatorji političnih kampanj in že omenjeni uredniki tabloidov. Danes pa kar vsi po vrsti. Če prepoznavamo pravila, ki jim sledijo, jih bomo lažje dešifrirali v njihovi nameri, zato jih nekaj navajam – na sledi celim tovarnam največkrat kar navodil, ki jih lahko najdemo tudi na spletu.

Stroga pravila ustvarjanja naslovja zahtevajo uporabo glagolov in izogibanje pridevnikom – slednji so se v analizah oglaševalcev izkazali za manj verodostojne in dvom zbujajoče. Slabe ratinge so prejeli tudi naslovi, ki so daljši od 70 znakov – tudi tu velja ravno prava mera. Naslovje s stilno zaznamovanimi prvinami, ekspresivne, slabšalne ali čustveno zaznamovane besede, nenavadni frazelogemi, stilne prvine, pogovorne fraze in hiperbolični naslovi so postali stalnica v zbujanju pozornosti in radovednosti. Naj navedem nekaj popularnih taktik.

Poudarek na spremembi ali novosti

Da bi novinarji in uredniki izpostavili novico in povečali branost, se najraje zatekajo k poudarku o »novem«, prihajajoči novosti, lahko tudi v obliki prelomnosti trenutka: največkrat jo napoveduje pojem preboja, nevarnosti, grožnje, morda vojne ali priložnosti. Kot opozarjajo psihologi, je naš um programiran za zaznavo sprememb v okolju, ker jih doživlja kot nevarnost zase: zato našemu očesu zvenijo privlačneje informacije, ki ponujajo tako spremembo v alarmantni obliki. Napoved spremembe ne velja zamenjati s klasično šokantnostjo izbire naslova, pri njej gre bolj za prebujanje naše radovednosti. Temu kriteriju ustreza precej naštetih naslovov iz Slovenskih novic: recimo tisti o napovedi nove vojne, ki se ponovi celo dvakrat.

Uporaba čustvenih sprožilcev

Čustveno nabite besede imajo menda svojo psihološko podstat: poskušajo nas obvarovati pred prevaro, se izogniti lažnivcem, prevarantom in šarlatanom. Novinar se nam za trenutek zazdi prijatelj, ki nam pri tem pomaga – za nas in nam v pomoč svari pred miti, lažmi, prevarami ali kruto prihodnostjo, ki nas čakajo v grobem vsakdanu našega življenja, streže nam s škandali, ki čakajo tiste, ki niso dovolj moralno pridni, ali razkriva manj znana presenetljiva dejstva, na katera nismo bili dovolj pozorni. Ne preseneča, če nas bo zato prijazno opozoril s kakšnim medmetom v naslovu, da izzove pravo čustvo: Slovenske novice so sicer raje izbrale kar celo besedo, na zgornji lestvici se je dvakrat znašel »Šok!«, čaka pa nas tudi »Pekel«.

Mimikrija, ki jo pri tem ubira, je nekakšna kamuflaža zaskrbljenosti za našo bit, resnico in nevarno prihodnost: mediji nas prijateljsko svarijo in obljubljajo, da nam bo odkrili resnico o X ali vsaj podali informacijo o skrivnostnih pasteh, ki nas čakajo.

Apel k moraliziranju

Poseben tip zbujanja pozornosti zadeva naš moralni čut: medijski naslovi bodo zato velikokrat obarvani z moralnimi ali moralističnimi presojami, vsebovali bodo etično zaznamovane besede, kot so »slabo«, »pravilno«, »dobro« in podobne, ki lahko v nas kot moralnih subjektih prebudijo določeno zgražanje, tragičnost, žalost ali celo, sicer poredko, odobravanje. Obljuba, da bo članek oziroma medijska vsebina ponudila utemeljitev neke moralne pozicije, prebudi vsaj radovednost in apeliranje v tej smeri običajno obrodi prave sadove.

Razglašanje prihodnjega

Prihodnost nas zadeva, zato si brez njenih aklamacij ni mogoče predstavljati pomembnega segmenta naslovov, ki namesto nas (in za nas) prebujajo številne skrbi in podatke o nevarnosti ali tveganjih, ki nas čakajo kot državljane, davkoplačevalce ali preprosto prebivalce tega sveta. Ker je prihodnost bolj berljiva, če je načeloma temačna, črna in strašljiva, takšni naslovi največkrat igrajo na karto strahu in negotovosti, ki nas čaka. Spet velja pravilo, da je večina novic po strukturi pesimističnih, negativnih in mračnih, bolj poredko pa se zgodi, da bi nam obetali kaj lepega. V izbiri bralcev Slovenskih novic tej verjetno najbolj ustreza naslov »Ste slišali, kakšna jesen nas čaka?«.

Radovednost zbujajoči stavki

Včasih se silno zaznamovane prvine v naslovju pojavljajo eksplicitno že v obliki krajših stavkov, kot so »To morate videti« ali »Ne boste verjeli, kaj se je zgodilo«. V izbiri Slovenskih novic za leto 2016 temu ustreza naslov »Poglejte, kaj je počela«.

Čeprav gre za precej primitivno obliko podajanja naslovov z  neposrednim naslavljanjem, ki večkrat zbuja averzijo bralcev ali uporabnikov, tovrstna dramatizirana napoved presenetljive vsebine (besedila, fotografij, videa) zaradi direktnega zbujanja radovednosti vedno najdeva svojo hvaležno klientelo.

Negativna ali superlativna povedna določila

Uporaba povednih določil, ki izrazito nakazujejo nekaj nadvse slabega ali nadvse dobrega, kot so »najslabši« ali »najboljši«, »največji« ali »najmanjši«, nesporno povečuje klikanost in branost. Psihološke motivacije ni težko ugotoviti: ljudje ljubimo ekstreme iz se radi primerjamo z drugimi.

Izbira pretiranih besed

Besede, ki močno šokirajo in zbujajo pozornost, po možnosti morda v slangu, so stalna uredniška niša kreatorjev naslovov. Včasih že po sebi vsebujejo neskrito izrečeno intenco po dramatizaciji (»Šok!«), velikokrat se trudijo z izbiro posebnih besed, homonimov ali nenavadnih, bizarnih ali humornih besednih zvez.

Oštevilčeni seznami

Napoved in obet seznamov v naslovju sta pogosta tehnika, klišejsko obetata praktično vrednost zapisanega, bodisi informativno ali »uporabno«. Kdo ne bi želel vedeti za »deset načinov, kako izboljšati seks« – sploh, če vam prvih pet vam znanih doslej ni prineslo sreče –  ali morda za recepturo sedmih živil, ki pomagajo pri vaših shujševalni kuri. Tu je še seznam petih najmanj aktivnih poslancev in seveda petnajstih lokacij, ki jih bodo v Ljubljani napadli islamski teroristi.

Nekateri psihologi ugotavljajo, da se na števila odzivamo z določeno vnaprejšnjo zaupljivostjo in jih dojemamo kot racionalni moment v našem ali tujem obnašanju – s tem pa tudi v mediju, ki ga prebiramo. Zbujajo vtis sistematične vednosti in znanja, ki stoji za informacijo, s čimer smo ji hitreje pripravljeni slediti kot nečemu neposredno uporabnemu.

Neposredno naslavljanje na uporabnika (vi, ti)

Analiza uporabljenih besed na družbenih omrežjih je razkrila zelo pogosto osredotočanje na »nagovarjanje« svojega občinstva v naslovih: besedi »you« (vi, ti) in »your« (vaš, tvoj) sta bili na petem oziroma dvajsetem mestu. V kombinaciji sta oba zaimka nastopila celo v 16 odstotkih vseh naslovov v študiji.

Neka druga norveška študija je pokazala, da so med referenčnimi (tistimi, ki se na nekoga naslavljajo), retoričnimi (ali emocionalnimi) in deklarativnimi (trdilnimi, pojasnjevalnimi, napovednimi) naslovi najbolj uspešni ravno prvi – naslavljanje na bralca in občinstvo je torej izjemno prepričljiva taktika s pričakovanimi učinki v številu klikov, branosti in gledanosti.

Sklep ali »Ne boste me…«

Naslovna provokativnost, rumenost in senzacionalizem z zbujanjem emocij, strahu ali nepotrebne radovednosti in pozornosti bi najprej zahtevali gesto moralne zavržbe: dokler se mediji, uredniki in novinarji večinsko ne bodo strinjali, da jim ne velja slediti, je sleherni poskus njihovega omejevanja obsojen na poraz.

Lep simptom povedanega je ambivalentni diskurz o uporabi naslovja: zelo veliko javnih razprav o tem je skritih v psihološka pojasnila, kako zbujanje radovednosti deluje ali kakšno naj bo, da bo uspešno, številne diskusije nam ponujajo dobre »zglede« in recepture po uspešni izvedbi naslovnih trikov z idejo večanja branosti, zelo redki pa v takšnem ravnanju prepoznavajo manipulativnost in spornost.

Recepcijo pri občinstvu bi lahko v grobem razdelili na tri kategorije: tiste, ki se pustijo zmanipulirati in proti temu niti ne protestirajo, spet druge, ki se takim manipulacijam preprosto smejijo in iz takega pre-poznanja kujejo nek poseben užitek posmeha in samo to (v smislu »Haha, kako ste bedni, ampak ne boste me«) in tiste tretje, ki jih odklanjajo.

Priznajmo si, da tako dolgo, dokler bo ta tretja kategorija ostajala številčno redka, tudi medijsko opismenjevanje, vzgoja in kritika ne bodo kaj prida uspešni. Praksa postfaktičnih medijev z agendo po-resničnostnega dojemanja sveta, kot se temu modno reče, je iz nas že naredila inertne spačke, ki jim resnica ne predstavlja več izziva, kaj šele vrednote. Odgovornosti medijev pri tem ni mogoče opisati z nobeno besedo: vsaka izbrana bo ostala preblaga.

Več:

Kako manipulirati z naslovi. Praktični uvod za pravoverne novinarje.

Mali medijski vademekum: kako prirediti novico STA, da v njej ne bo nepotrebnega balasta

Časopisni naslovi in njih ustreznost

Pahor kot Ronaldo: kako učiti tamauga

Kaj točno nam sporoča predsednik Pahor z objavo video posnetka na svojem uradnem Facebook profilu, morda še kje, kjer se po stopnicah predsedniške palače sprehodi s svojim sinom, oblečenim v bolnišnična oblačila in z obema rokama v mavcu? Če so ene v mavcu, so druge v žepih:

Pahor FB instagram Luka mavec

Zapis na predsednikovi uradni Facebook strani

Ne vemo točno: morda je najbolje začeti z možno razlago, da nam promocijsko ponuja še eno podobo. Podobo simpatičnega očeta. »Tastarega«. Še eno v vrsti multipliciranega imaginarija, s katerim je dejansko začel svoj zmagoviti pohod v predsedniški kampanji leta 2012. Katere zaščitni znak je postal princip »jaz sem eden izmed vas« – Pahor se je hitel dobesedno preoblačiti v oblačila svojih državljanov v okviru projekta, še ne čisto zaključenega, s katerim želi malim ljudem zgolj pomagati. In slišati, kaj si mislijo o državi. Ker menda tega sicer, če se jim ne približaš kot enak enakim, ne povedo. Naj spomnim, ker je treba vedno znova: bilo je po tistem, ko je predčasno in porazno zaključil svoj projekt vodenja slovenske vlade.

Čeprav smo predsednika že videli v razposajenih stanjih, v mladostni pivski druščini sredi Laškega, poplesavajočega in preštevajočega »male miške« na maturantskem plesu ali navdušenega tinejdžerskega voznika katrce s svojim sinom, je zadnji posnetek  v svojem žanru vendarle nekaj posebnega.

Na njem se ob Luki, »znanem obrazu slovenske skejt scene«, kot so dejali v Slovenskih novicah, prešerno nasmejan sprehodi po prostorih svojega Urada. Oba ne rečeta ničesar. Pred sabo imamo neke vrste družinski fotoportret.

Moj tastari je predsednik

Prizor je evidentno zaigran. Bosonogi Luka, oblečen v pomendrano bolniško haljo, z dvignjenima rokama v mavcu, se nekam pohlevno premika po stopnicah ob svojem očetu, zraven pa je pribeležen bizaren enovrstičen frazeološko obarvan komentar v mladinskem slengu:

Ta star je naučil tamauga shodit z zlomljenimi rokami. ‪#‎skateboarding

»Tastari«, predsednik torej, je »tamauga« popeljal po stopnicah (»je shodil«), ker menda tega z zlomljenimi rokami ni zmožen. Verjetno se je odveč spraševati po kakšni posebni logiki predsednikove izpeljave – razen po tisti izpod Vršiča, da bo po prvi in drugi zlomljeni roki verjetno sledila še tretja.

Pahor FB Luka mavec

Razposajeni predsednik sredi lekcije hoje ‘tamauga’

Morda bi smisel izjava imela, če bi njegov sinko imel polomljeni nogi. A vendar: pravcati smisel je najbrž skrit v uprizoritvi podobe nekoga, ki je »totalno kul tastari«; ne klasičen družinski oče, temveč hudomušno razumevajoč, naklonjen in empatičen do svojih otrok, pravzaprav spet po identifikacijskem principu »jaz sem eden izmed vas«.

Da je posnetek postal uraden, tudi ni posebno naključje, z njim nam Pahor nekaj sporoča o tem, kako razume svojo očetovsko funkcijo.

Voluntaristični Pahor kot Ronaldo

V že komentiranem intervjuju za Večer je že skesano priznal, da je v preteklosti to funkcijo zanemarjal in da mu je zdaj žal. Po tem sodeč verjame, da jo danes opravlja na pravilen in ustrezen način. Video na Instagramu naj bi nam verjetno to dokazoval.

Tvegal bom čisto svežo tezo: Pahor v svojim vedno pogostejših prezentacijah sebe kot družinskega človeka v bistvu niti ne poskuša biti zgleden oče, temveč jo je povsem podredil medijskim potrebam flirtanja z ljudstvom. Kar pomeni, da takšnega očeta zgolj igra, tako kot igra asfalterja, mesarja, picopeka, smetarja ali avtomehanika. Funkcijo je podpredil prezentaciji. V bistvu je vse, kar počne, podrejeno slednji.

Pahor je tudi v tem smislu volonter, prostovoljec: igra volonterskega, da ne rečemo voluntarističnega očeta, ponotranjil je svojo kampanjsko populistično flirtanje z državljani in ga ekstrapoliral na svoja družinska razmerja.

Tudi v tem primeru sledi načelu nastopaštva, ne »kvalitete« ali pristnosti. Ocena ni pretirana. Ko so ga v intervjuju za Avenijo vprašali, koga bi izbral v večni dilemi med Ronaldom in Messijem, je v svoji argumentaciji nakazal svoje preference. Dejal je, da je Messi nesporno boljši igralec, da pa gre zmaga Ronaldu, ker je tudi »še malo nastopača«.

Lepa in odkrita prispodoba tega, kar želi biti predsednik. In lepa prispodoba tega, kar želi biti kot oče. Pahor je kot oče Ronaldo, ne Messi. In verjetno je to tudi kot predsednik.

Pahor Ronaldo Messi

Izsek iz intervjuja za revijo Avenija; povzeto po spletni strani predsednika republike

Avtoritetna funkcija

Poškodbe v športanju so očitno v predsednikovem joie de vivre zgolj minorna epizoda, ob kateri je treba zamahniti z roko. Tudi če gre za sinovo. Avtoritetna funkcija predsednika je s tem postala popolnoma zanikana: če bi od njega pričakovali, da daje zgled državljanom s svojimi stališči, ravnanji in osebnim obnašanjem, se to ne bo zgodilo, svoj populistični flirt je prenesel tudi na razmerja znotraj družine. On pravzaprav ne želi biti zgled nikomur v državi, niti svojemu sinu ne.

Ilustracija njegove popolne odpovedi funkciji avtoritete, vključno z osnovnimi uzancami obnašanja v družbi, je tudi njegovo prostočasno rekreiranje. Ki mu sicer posveča enormno časa. V temle članku v Žurnalu24 so razkrili, da je dan po Putinovem obisku, kot običajno, predsednik že pritiskal na pedale svojega kolesa sredi Ljubljane – žal pa brez čelade in s slušalkami v ušesih. Kot da bi mlade želel podučiti, kakšna mora izgledati ura varne vožnje s kolesom.

Pahor kolesari Žurnal

Izsek iz članka na strani Žurnala24, vljučno z moralnim podukom

Ker kul si takrat, ko si brez čelade in poslušaš glasbo, ne takrat, ko paziš na varnost. Se pravi: ne verjamem več, da gre za enkratne zdrse, pri Pahorju gre za sistematično ponotranjeno sledenje populističnim principom.

Obrat od nepapeškosti  k družinskemu človeku

V prispevku o intimizaciji politike sem že opozoril na predsednikove vedno pogostejše diskurze o zasebnem življenju, začenši po zmagi na volitvah leta 2012.

Za njegovo pestro politično udejstvovanje do tega leta bi lahko dejali, da ga je bolj spremljala avreola koga drugega. V znani zgodbi o tem, ko je moral na TV Slovenija novinarju v studiu odgovarjati na namige, da so ga zasačili v objemu v nekega dekleta, je odrezavo dejal »Ne kandidiram za papeža, ampak za predsednika vlade!« – verjetno celo brez globokega razmisleka, da je s tem novinarju pritrdil. Obdobje nepapeškosti je minilo, zdaj je na vrsti nova podoba.

Tudi v zadnjem večjem intervjuju za revijo Obrazi želi biti in tudi je predstavljen kot družinski oče. Kot so zapisali na naslovnici,  gre za »ekskluzivni intervju in fotografije prve družine«.

Obrazi Pahor naslovnica

Naslovnica Obrazov, 14. julij 2016

Če si prvi v državi, torej pripadaš prvi družini. Tisti, v kateri tastari uči tamauga, kako se hodi.

Glede na mojo tezo zgoraj bo zanimivo spremljati kontrast med medijsko željo po prezentaciji »perfektne družine« gospoda predsednika in njegovo realno dimenzijo ali celo predsednikovo intenco, ki tej ne želi slediti. Načine, na katere se bodo med sabo antagonistično dajali trije principi reprezentacij: idealizacija predsednika v režiji slinastega novinarstva, emocionalno potencirani senzacionalizem, ki največkrat ne prenaša idealizacije, ter kritična analiza predsednikovih upodobitev, ki ne prenaša ne prvega ne drugega.

Več:

Intimizacija politike in politična intimizacija

Predsednik Pahor o verjetnosti tretje svetovne vojne

Sproščeni Pahor in ideali neresne politike

Pahorjev flirtajoči populizem z enim-izmed-nas

Drama v mariborski piceriji: o novih načelih politainmenta

V kateri žanr uvrstiti novinarske zapise o pici s predsednikom Državnega zbora? V tabloiden, seveda. Zdaj, ko so na Večeru izčrpali svoj nabor iskanj Vinkota, želve hlastavke, ki je nihče ni našel, ko pri identifikaciji želve ni pomagal niti meter, s katerimi so iskali kamenčke v asfaltu, je kot naročena prišla izjava dr. Milana Brgleza, da bralcem Večera ponuja pico in pivo. Če bo na Evropskem prvenstvu v nogometu zmagala Portugalska. Hej, kakšna ponudba! In res, celo brez poškodovanega Ronalda ni slavila Francija.

Kaj zdaj? Pri Večeru so situacijo razumeli takole: treba je izkoristili priložnost za samopromocijo brez zadržkov. Ne, niso imeli pomislekov, da s tem promovirajo posamične politike, raje so z njimi spet združili moči. Navidez čistih rok, domnevam, češ mi že ne skrbimo za medijsko podobo politikov, od njih zgolj terjamo, da izpolnijo svojo obljubo!

Brglez pica zadnja stran Večer vreme.PNG

Brglezova pica s škarjami: zadnja stran Večera, 20.7.2016

Če se je sprva zdelo, da bodo zapisi vsaj malce sramežljivo ostali zgolj na njihovi spletni strani, kjer si pač z »zanimivostmi« lažje lajšajo svoje tabloidne ambicije, je na koncu, ob začetni Večerovi objavi izjave Brgleza o nogometnem prvenstvu (ker politiki so res poklicani h komentiraju fuzbala), njihovi dodatni napovedi, da ga bodo držali za besedo, šest minut dolgem video posnetku prihoda Brgleza v picerijo, za pričakovani finale sledil še končni »reportažni« prispevek. V katerem so opisali razburljivo srečanje predsednika z Mariborčanom, na koncu pa članek dali na pol strani v današnjo tiskano edicijo. Na zadnjo stran, ob vremensko napoved, da slučajno ne bo spregledan.

Politainment trka na vrata

Večer se je torej potrudil in je svojo čudovito picerijsko zgodbo raztegnil do konca, skozi vse možne etape. Nekaj nam sicer pravi, da takšnega pristopa v Delu in Dnevniku še nismo zasledili. Tam ne delajo reportaž o političnih obiskih picerij. Ampak nikoli ne reci nikoli, tabloidna avantgarda s primesmi politične promocije se širi kot kuga. Politiki so lahko seveda več kot zadovoljni, medijski trnki prijemajo.

Brglez Večer pica

Povabilo bralcem Večera, objavljeno pod naslovom  “Ob zmagi Portugalcev predsednik DZ enemu bralcu Večera časti pivo in pico”, 9. 7. 2016

Žanr ni nov, je pa specifičen. Opravka imamo z nečim, kar bi lahko opisali kot politainment. Kot sestoj dveh elementov, političnega razvedrila in tega, kako zabavna industrija uporablja politične topike v različnih formatih razvredilnosti, pa tudi kot razvedrilno politiko, tj. kolikor je ta sama kapitalizirala fototermine, spektakelskost političnih dogodkov, nastope v televizijskih talk šovih in podobno – z motivom podpore lastnih podob. Ni dvoma, da je politainment kot oblika infotainmenta zavzel precejšen del množične kulture in postal pomemben, včasih celo najodmevnejši del političnega delovanja, hkrati pa tudi izvor pridobivanja našega znanja o politiki in vrednotnih orientacijah.

V številnih točkah je hitro prepoznaven model prilagajanja ne samo politikov, temveč tudi regres medijev v nove hibridne formate, s katerimi se ti prilagajajo domnevnemu okusu javnosti in »politični realnosti« na način, da konvencionalne žanre in televizijske forme spreminjajo v forme, ki so bližje družbenim kronikam in medijskim obravnavam znanih osebnosti. RTV Slovenija je v tem duhu uvedla novo uredniško-producentsko enoto (UPE) z imenom Program Plus z ambicijo njenega razvoja in posledično v Programsko-produkcijskem načrtu svojo usmeritev utemeljila s sledenjem novim »hibridnim žanrom«. Ter kot primer navedla prav infotainment – posledica tega so že analizirane kitarske scene z Mirom Cerarjem in diskurzivni vložki o njegovih bivših ženah. In seveda novi formati »informativnih« oddaj, skozi katere prihajajo do javnosti.

Kopačke, kitara in limanice

Recept je vedno isti: ali se medij odloči, da se bo promoviral preko politike, ali pa se za to odloči politika, mediji pa gredo na limanice prostovoljno ali neprostovoljno. Aktualni velemojster preigravanj je seveda predsednik Pahor, v nogometnem kontekstu vsaj iz časa, ko je obljubil čiščenje kopačk naši državni reprezentanci. In jih je čistil, vmes pa zabijal gole medijem.

V že omenjeni oddaji »Od blizu« je Miro Cerar spet ponudil limanico: Vesni Milek je obljubil snemanje igranja na kitaro skupaj z ministrom Koprivnikarjem, ampak prej morata malce vaditi. Nisem čisto prepričan, glede na nove trende, da se na TV Slovenija ne bodo odzvali. Rezultat? Res so videti srčkani naši politiki, častijo nam pico, igrajo na kitaro, čistijo kopačke, novinarji pa se malodane čutijo ponosne, ker lahko pri tem asistirajo.

Kakor da bi mediji vse dojemali kot win-win situacijo: politiki so zadovoljni, mi pa tudi. Obojim rastejo ratingi. Upam, da si po novem ne domišljajo, da so novinarski psi čuvaji že zato, ker preverjajo, ali bo Brglez res plačal, kar je obljubil. Za kompletiranje vtisa: zlahka si predstavljamo, da bi ob mizi s pico in škarjami (posebnost mariborske picerije) brenkal rokersko razpoloženi predsednik vlade, medtem ko bi izza krušne peči stopil predsednik republike, še posebej čeden s kuharsko kapico na glavi. Tisti, ki se je, seveda kot neizmeren ljubitelj državljanov in neomajni volonter, že preizkusil v vlogi picopeka nekaj let nazaj. Big happy family. Česar res ne vem, je zgolj eno: ali novinarji in uredniki ob tem le hlinijo hilarično zadovoljstvo ali z njim mislijo resno. Pri lastnikih namreč nimamo dvomov.

194433_170814_Borut_Pahor_pri_Klepcu_v_rnomlju_28 radio krka

Fotografija povzeta po strani Radiokrka.com

Picerijska melodrama

Zdi se, da so pri Večeru bili na trenutke celo veseli, ker jim Brglez ponuja alibi. Češ: saj ne moremo drugače, res moramo preveriti, ali bo držal obljubo. Blef, kakopak. Posebna štorija je novinarska tabloidna naracija, s katero so pospremili končni zapis.

Novinar je skorajda že užival v dejstvu, da je uspel Večer ob pici promovirati tako »veliko ribo«,  nič manj kot predsednika Državnega zbora. Izpustil ni niti vzhičenosti nad občutkom biti (izžrebani) bralec Večera. Tako je z nekaj neskritega zadovoljstva opisal, kako Mariborčan »kar ni mogel verjeti, da smo prav njega izbrali med vsemi prijavljenimi kandidati«.

Kot smo lahko pričakovali, je sledila pravilno usmerjena pohvala: »Predsednik DZ je bil vzoren gostitelj«, nato še dvigovanje pomena njegove prezence v mestu: »Moških med pogovorom ni nič zmotilo, niti radovedni pogledi nekaj mimoidočih, ki so politika prepoznali. Brglezov obisk tako ni ostal neopažen«.

Potem ob obvezni patetiki še nekaj vremenske melodrame, nenazadnje je članek objavljen ob vremenski prognostični karti:»Zelo hitro se je stemnilo in zadišalo je po dežju, moška pa sta se pred dežnimi kapljami umaknila v notranjost lokala«. Nato sledi pomiritev tistih bralcev, ki bi morda vzrojili. Ja, posebej so dodali, da je predsednik samo iz tega razloga prispel v Maribor in da je pico plačal iz lastnega žepa, ne iz reprezentance.

Menda je bil najbolj zadovoljen srečen bralec, za to namreč gre: ta menda računa, da bo »zgodbo o svojem srečanju v naslednjih dneh delil z drugimi prebivalci doma, dogodek pa je označil kot prijetno popestritev sicer monotonega življenja v domu.«

Že ob Pahorjevega volonterstva dalje se nekaj let resno sprašujemo, kdo v resnici volontira: politiki ali slovenski mediji. Počasi prihaja čas, ko si bomo morali priznati: zdaj to vemo.

Več:

Od blizu: v postelji z Mirom Cerarjem

Pahorjeve kopačke, skrite v faktografijo

Za arhiv:

Brglez Večer pica prva

Brglez pica Večer naslovna

Vinko Večer

 

Janševe težave v zakonu in instantni demantiji

Če ne drugega, moramo priznati: Janša je uspel  empirično prepričljivo, kar sicer ni običajno zanj, demantirati pisanje tabloidne revije Suzy o težavah v svojem zakonu. Na tviterju in spletni strani stranke SDS.

Janša tviter Suzy ločitev

Če smo točnejši, je zanikal predvsem dejstvo, da na družinskem shodu njegove stranke ni bilo njegove družine. Kar je bila izrecna trditev kratkega zapisa v Suzy in najbolj otipljiv indic, da menda res drži teza o težavah.

V video posnetku je dejansko spontano izpadel simpatično, tako rekoč holivudsko, v čistem nasprotju z njegovim govorom: na oder se je uspel nepričakovano prebiti njegov sin Jakob, začel grabiti očeta za levo nogo in se ovijati okoli nje ter iskati pozornost množice,  Janša pa je nato z njim in s svojo Urško izmenjal nekaj naklonjenih nasmeškov. Urška je sina sprva želela odpeljati, si premislila in odšla, a se nato čez nekaj trenutkov vrnila in ga odnesla z odra.

Janša Suzy laž

Simpatičnost dogodka je poskrbela za maksimalno razgalitev novinarske netočnosti (ali laži) o tem, da je na družinski piknil šef prikorakal sam  – karkoli si že mislimo o nesimpatičnosti Janše. In ja – posnetek je bil javno objavljen še pred zapisom v Suzy.

Kaj bi smeli pričakovati? Janša sicer ni uspel v polnem smislu demantirati domnevnih težav v zakonu – vendar breme dokazovanja ni na njem. Prej je obratno: tisti, ki senzacionalistično posegajo v zasebnost posameznikov, četudi politikov, morajo navesti dobre razloge, zakaj to počnejo v imenu javnosti. Pri Suzy so zdaj pred težavno nalogo: že po sebi sporno početje bodo morali bodisi dodatno utemeljiti ali se opravičiti.

 

Ni penzije brez seksa: ko Finance svetujejo varno prihodnost

Občasno kakšen od slovenskih časopisov zdrsne na čisto dno, kjer se tudi sicer giblje. Lepota tabloidnega diskurza je v tem, da se običajno trudi vse povedati že v naslovu, zato njegova zaznava in prepoznava zelo enostavna.

Članek Lane Dakić in Janeza Tomažiča je sicer opremljen z ustrezno mero podatkov in pridodanih grafov, govori o staranju prebivalstva in (pre)hitrem upokojevanju, nizki rodnosti in premalo priseljencev kot poglavitnih razlogih za manjšanje števila delovno aktivnega prebivalstva.

Kar da se bo zelo hitro poznalo pri pokojninah, ker na nevzdržnost pokojninskega sistema »kaže že vsakoletna zahteva po prenosu denarja (gre za milijardo evrov na leto) iz proračuna v pokojninsko blagajno, da ta sploh lahko izplačuje pokojnine, saj zbrani prispevki za to ne zadoščajo«.

In čeprav bi besedilu težko očitali stilistične značilnosti tabloidnosti, je naslov v čistem nesorazmerju glede nanj, tako rekoč orgazmično senzacionalističen:

Slovenci, seksajte danes, da bo jutri kdo lahko delal za vašo penzijo!

 

Finance seks penzija

Hiberboličnost naslova v svoji vulgarni izpeljavi v bistvu sploh ni utemeljena z ničemer: razen v ohlapni asociaciji, da je za Slovence pri izplačilu pokojnin lahko usodna tudi nizka rodnost – ki pa nikakor ni edini razlog, zaradi katerega nam bo zmanjkovalo denarja za penzije, niti na noben način ni izpostavljen problem v članku.

A posebno iskanje smiselnosti poziva v njem je bolj mazohistična mentalna zadeva, podobno kot je odveč opozorilo, da bi morali v časopisu Finance, ki se že dolgo poslužuje najbolj rumenih uredniških tehnik, v svojem apelu natančneje razlikovati med prokreativno in neprokreativno spolnostjo. Ker druga ne bo prinesla naših pokojnin…

Toda kaj, ko so pri Financah oglaševalsko načelo »sex sells« vzelo zelo dobesedno.

Ko nacionalka »trga«: kdo je skoraj pretepel Luko Mesca?

Ertevejski osemdnevni zamik zanimanja za dogajanje na Kongresu IDS v Krškem, ki se je odvil 9. aprila, ni mogoče pojasniti zgolj s pojasnilom o burnem zakulisnem vrenju, ki da pesti stranko. Govori tudi o živem zanimanju urednikov TV Slovenija za nekatere ekscesne momente v politiki, skorajda o angažiranem novinarstvu v iskanju pozornosti, ki je kakšni drugi strani verjetno ne bi namenili. Predvsem pa odpira žgočo dilemo, ali so znotrajstranske zdrahe res nekaj, kar ima javnost pravico poznati, ter do kakšne mere. Ker se vsi sklicujejo na demokracijo in transparenco, bi morala ta dilema biti lažna.

Nedeljski dnevnik TV Slovenija z Eriko Žnidaršič je, kot sem že večkrat nakazal, čas za specialna vabila gostom v studio in posebne prijeme. Kdor vsaj malo pozna »dialoško« dinamiko voditeljice in celo odmisli nekatera ozadja, je ob povabilu Luke Mesca na pogovor z njo lahko zaslutil popolno razburkanost pogovora še pred njegovim začetkom.

Mesec Žnidaršič začetna

In res, voditeljica je vnovič uprizorila svojo odrezavo neolikanost, na trenutke aroganco, zakamuflirano v skrb za gledalca, v imenu katerega ne bo dovolila, da ji gost naklada. Ona bo presodila, kaj je smiseln odgovor in vsakič, ko po njenem tega ni deležna, sogovorca tudi ustavila.

Intenca urednikov dnevnika, sodeč po intonaciji in slogu, seveda ni bila kaj prida nevtralna, o tem priča že izbira naslova relativno dolgega prispevka, ki je ob pogovoru z Mescem vključil še vest z najnovejšo javnomnenjsko raziskavo Vox populi na način, da jo je gost lahko tudi pokomentiral.

»Bodo razprtije raztrgale IDS?« so nas naslovili; stilnojezikovna analiza vprašanj voditeljica bi samo utrdila začetno slutnjo, ki jo močno sugerira ekspresiven izraz »raztrgale«, da je namreč tabloidnost kot prvina postala vodilo prispevka. Kaj so bili ključni poudarki?

Žnidaršičeva je prispevek uvedla s splošno informacijo o tem, da bi kongres IDS minil neopazno, če ne bi ob sicer ob  njegovem zapiranju v javnost »pricurljalo, da je bilo dogajanje vse prej kot mirno«. V kratkem stavku je obnovila njegov namen, namreč razpravo in glasovanje o združevanju treh strank Združene levice v eno, nato pa hitro prešla v poudarek, da je tam prevladalo »kričanje, tolčenje po stenah, pljuvanje, skorajda so zapele tudi pesti«.

S tem je že bilo jasno, kakšna bo osnovna intonacija začetega dialoga. Z besedo iz naslova: trgajoča, negativistična, senzacionalistična. Utemeljena predvsem na vednosti iz neke notranje korespondence, ki je ušla v javnost in jo je prvi objavil Bojan Požar.

Žnidaršičeva je začela z vprašanjem »Kako v koaliciji Združena levica sodelujete po tem kongresu?« in takoj naletela na repetitivnega in medlega sogovorca, ki se je v prvem stavku odločil pojasnjevati nekaj, kar menda državljani sploh ne vedo, da je namreč Združena levica »zveza treh strank« in jih poimensko naštel.

Mesec Žnidaršič dnevnik tv

Svojo informacijo je začel s frazo »Javnost ni seznanjena«, pri tem naštevanju pa je, žal je javnost dovolj seznanjena, gladko izpustil četrto skupino znotraj ZL, koalicijo civilnodružbenih gibanj in posameznikov, ki je po vseh dokumentih enakopraven partner.

Zakaj je to storil sredi najhujših očitkov prav o tem, da zanika obstoj te četrte vstajniške koalicije, ki ni želela v stranko, je kuriozum brez odgovora. O tem, kako se vstajniško gibanje sesuva vase, vključno s strankami, ker je izgubilo svoj raison d’être, sem pred časom že podrobneje pisal.

Pričakovano se je voditeljica nato odločila, da ga ustavlja s prekinjanjem, zato je znova ponovila in signalizirala svoje nezadovoljstvo: »Ampak vprašanje je bilo, kako zdaj po tem kongresu sodelujete v Združeni levici?«

Mesec je uporabil že slišano floskulo o »določenih nasprotovanjih, kar je normalen del demokratičnega procesa«, čemur voditeljica za spremembo ni oporekala, toda le zato, da je lahko uvedla prispevek novinarke Nataše Markovič, ki je pred mikrofon povabila enega glavnih kritikov ZL, predsednika DSD, Franca Žnidaršiča, in članico IDS Asto Vrečko.

Predsednik DSD je pokazal, kar zmorejo stari prekaljeni in zviti obrazi, tudi če si o njih ne mislimo nič dobrega, proti mladim: bistveno bolj vešče je na strjen način naštel vse očitke proti IDS in Luki Mescu, predvsem o soliranju, izključevanju in prevzemanju skupne stranke.

Mesec Žnidaršič Franc Žnidaršič

Aritmetika je očitno velik problem, vse se konča pri štetju, zato se je tudi on odločil informirati javnost in za razliko Mesčevih treh naštel štiri članice ZL. Omenil je, skratka, četrto civilnodružbeno skupino:

»Do neke mere so pozabili, da smo v koaliciji še vedno štirje. Nas ne vprašajo po stališču, kadar govorijo o ZL. Mi mislimo, da je to diskriminacija oziroma prevzemanje ZL s strani dveh v imenu štirih.«

Dodal je še očitek, da IDS in TRS sklicujeta tiskovne konference brez vednosti ostalih dveh, enako da velja za spletne strani, kjer da v DSD in četrti skupini ne smejo pisati. In kot da to še ni dovolj, je Žnidaršič ukradel še ime Združene levice, ga v predponi dodal k imenu svoje stranke, v kamero pa vse pojasnil z veliko mero elegance: da so ime vgradili zato, »da ne bo dvomov, kdo tja spada«. Zdi se, da bo zaradi te ugrabitve imena nekoga še močno bolela glava.

V istem posnetem prispevku smo nato še slišali, da ima IDS težave sama s seboj, da so znotraj nje tri neenotne struje. Markovičeva je znova poudarila poskus fizičnega obračunavanja, na koncu pa citirala še članico IDS Mojco Žerak, ki je vodstvu stranke navrgla, da je kongres ustavilo, ker se stališča članov niso ujemala z vodstvom, kar je po njenem elitizem.

Žnidaršičeva je nato nadaljevala pogovor z gostom v studiu, njeno začetno vprašanje je bilo združeno z vrednostno oceno: »Gospod Mesec, torej Združena levica poka po šivih.«

Že dodobra stisnjen v kot je gost nato neprepričljivo odgovoril z »Združena levica se združuje«, kmalu zatem pa ga je voditeljica že ustavljala z medklicom, da je tu beseda o soliranju izključevanju, elitizmu in tako naprej, kar pač ne kaže na združevanje. Sledil je njegov odziv o »zelo težkih besedah, ki pa ne izražajo realnosti«, ki ga je prav tako hitro ustavila z novo vrednostno oceno.

Nadaljevala je z vztrajnostjo, ki je mejila na zoprnost: »Če pustiva zdaj ta politično všečen govor. Zakaj ste burno dogajanje na kongresu IDS poskušali pomesti pod preprogo?« Repetitivni Mesec je znova odvrnil s celim stavkom: »Nismo ga pometali pod preprogo. Kongres je bil zaprt zaradi internosti te debate.«

Po še enem medklicu je voditeljica spet napadla frontalno:

EŽ: »Kdo vas je želel pretepsti na kongresu?«

LM: »Nihče me ni želel pretepsti.«

EŽ: »Ampak to ste vi zapisali!«

LM: »V svojem pismu… sem pozval k temu, da se naj članice in člani obnašajo v skladu z demokratičnimi pravili.«

EŽ: »No, ampak zakaj ste to zapisali? Zapisali ste, da so vam v lastni organizaciji grozili s fizičnim obračunom?«

LM: »Več od tega ne bom komentiral. Ker v stranki mamo organe, ki se s tem ukvarjajo…«

EŽ: »Ampak tu ste kot poslanec in verjetno vaše volivce zanima, kdo vam je grozil.«

LM: »Kot sem rekel, v IDS imamo del članstva, ki nasprotuje združitvi.«

EŽ: »Kaj boste naredili z njimi?Jih boste izključili iz stranke ali boste vi poslanci izstopili iz IDS?«

Po Mesčevi repliki je sledil znova pričakovan karajoč zaključek voditeljice v obliki novega očitka: »Dobro, niste mi zelo konkretno odgovorili.«

Zgoraj zgoščeno citirani del pogovora je verjetno ključen za artikulacijo celotnega prispevka: v ZL je vse narobe, poka po šivih, predsedniku ene od strank grozijo s fizičnim obračunom. Skratka: this is the end. Bodimo jasni glede fokusiranja na fizični obračun, ki je bil več kot očitno rdeča nič prispevka: res ni pomembno, kdo je poskušal Mesca pretepsti. Takega vprašanja si nacionalka ne rabi privoščiti, tega ne zahteva nobena pravica javnosti po vednosti. Kar nikakor ne pomeni, da strankarsko dogajanje javnosti ne rabi zanimati.

V nadaljevanju je bil gost povabljen še h komentarju javnomnenjske raziskave in padca podpore ZL ter rasti podpore njemu.

Čeprav je imel en teden časa za pripravo medijskih odgovorov, se koordinatorju IDS ni uspelo verodostojno obraniti pred predvidljivim »trganjem« nacionalke. Tudi začetno zanikanje poskusa fizičnega obračuna, kjer je moral sam v naslednjem stavku že skesano pristati na to, da svojih lastnih besed pač ne more vzeti nazaj in da nima smisla lagati, ni prav nič prispevalo k temu, da bi gledalec lažje uvidel nakano urednikov dnevnika in agresivno zapiralo na mišelovki, ki so mu jo nastavili.

Če so se v ZL oziroma v IDS odločili, da bodo notranje špetire skrivali pred javnostjo in zapirali kongrese pred njo, bodo težko moralizirali o neki hudi demokraciji, ki jo zdaj kot glavni označevalec preurejajo v končni alibi svojih internih konfliktov. Ko stopajo pred javnost, bodo izpadli demokratično le z več iskrenimi pojasnili svojim volivcem in z manj praznih floskul. Žal so v tem primeru s svojo nerodnostjo nehote uspeli legitimirati novinarske prijeme, dramatizacijo, hiperbolične naslove in senzacionalistični univerzum, v katerega se je RTV že dolgo nazaj začela zatekati.

Več:

https://vezjak.com/2016/02/10/nostalgija-po-vstajah-zakaj-jih-pogresamo/