Srečati novinarja

V novinarstvu so tudi takšni dogodki, ki jih navidezno ni. Prosto po Sherlocku Holmesu so to dogodki, ki jih ustvarja odsotnost označevalca, ki je po sebi označevalec: ko psi (čuvaji) ne zalajajo, ko odsotnost laježa konstituira dogodek. Ko se zgodi navidezni nič, ker se nič ne zgodi. Pa se nekaj vendarle je zgodilo.

Sled dogodka, ki ga ni bilo, se vpisuje že v hevristiko: ko sem poskušal najti več otipljivih podatkov o njem, slučajno ujetem po radiu, sem moral po dolgotrajnem iskanju omagati. Ni se zgodil v mediju, torej ga tako rekoč ni bilo. Morda sem si tisto po radiu le domišljal?

Janša je v enem svojih zadnjih cinizmov kakšen teden nazaj v odziv na novinarko izjavil nekaj takega:

Gospod Janša, bi lahko komentirali…?

Ko bom srečal kakšnega novinarja, bom podal izjavo.

Zakaj je to dogodek, ki ga ni bilo? Ker ga poskusite najti v medijskih črevesjih spleta – ne bo šlo. Ostal je neopažen, nekaznovan, nereflektiran, šel je mimo. Kar ga je povzdignilo iz statusa izjave v dogodek, je prav to dejstvo.

Marsikdo bo zamahnil z roko, češ da slehernega Janševega cinizma pač nima nobenega smisla komentirati, morda tudi ne beležiti. Ker jih je preveč. Ker mu delamo reklamo – ja, sploh izredno popularna ljudska domislica, v ničemer utemeljena, ki si domišlja, da bodo vse težave, če Janše mediji in javnost ne bodo opazili, izginile kar same po sebi. No, doslej še niso. Res ne verjamem, da težave izginjajo s pomočjo naše ignorance, še manj verjamem, da so produktiven način problematizacije. No, to je natanko nasproten način, kako stvari ne problematiziraš.

Naj tej strani se najde kar veliko analiz Janševih ciničnih in drugih izjav. Zakaj je pomembno vztrajti pri takem pristopu? Gospod z Doba pač ni nekdo, ki bi zgolj ostajal pri besedah, svojčas je bil velik ljubitelj in urednik medijev. Če ga kaj zanima, so prav oni. Če se na kaj spozna, so novinarji. Če ima koga v želodcu, so oni. Če kje najdeva Murgle, so to mediji. Toda mar so novinarji, celo najmanjši krog v tej tarči, sploh reflektirali svojo pozicijo do tega?

Najnovejša miselna inovacija, diogenovska, univerzalizira cinizem in zajeda v substanco novinarstva – »biti obkrožen z novinarji, a jih ne videti« je ilustracija polnega dvoma vanje. Ko jih Janša napada z vsemi topovi, ko izmenično osira zdaj enega, zdaj drugega, ko se navidezno spozablja in pljuva po vseh bi ne pričakoval, da ga ignorirajo, pozabljajo ali cenzurirajo. Ne, edini način je kajpak, da ga kritično presojajo, analizirajo, citirajo, se z njegovim toksičnim jezikom soočajo. Vedno znova. To je seveda težje, nepriljubljeno in morda celo nevarno. Najmanj, kar te potem doleti, so ostre diskreditacijske puščice brez mere, izstreljene iz »pravih« medijskih trdnjav.

Pa očitno še nismo tam. Psi čuvaji pri nas pretežno pač ne želijo lajati. In morda ima Janša prav: iščejo se novinarji.