Nastop Janše v tehle Odmevih (16. 11. 2007) bo ostal v spominu. Premier je tako zelo zlezel v kot in bil tako zelo defenzivno neprepričljiv, da je osupnil. Te dni se veliko dogaja, toda zapomniti si velja tri reči (no, takšen je vsaj naš hitri izbor).
Prvič, skoraj povsem spregledano (razen v očeh Gregorja Golobiča) je ostalo škandalozno pojasnilo Janše po vrnitvi s predporočnega potovanja na Kitajskem v tisti ormoški pocukrani epizodi 13. novembra letos. Bil je kratek, končal je z napovedjo možnega odstopa vlade, prvi stavek (!) pa se je glasil: »Naredili smo analize volitev. Rezultati so slabi.«
Imenujmo to za antidemokratični argument, ki se v parafrazi lahko glasi takole: »Če na volitvah ne zmagajo naši, potem so volitve slabe«. Pazite, celo na predsedniških in ne parlamentarnih volitvah!
Naslednja zapomnitve vredna impresija se je zgodila v omenjenih Odmevih. To pot Janša ni blestel z napačno argumentacijo, temveč z manipulacijo, ki temelji na izgubi stika z realnostjo. Janša, ki se je s Kitajske vrnil v nedeljo, 11. novembra, na dan volitev, nas je poskušal prepričati, da je njegova omemba morebitnega odstopa vlade bila posledica glasnih zahtev:
»Bili so močni glasovi, naj vlada odstopi… v sredo so tisti, ki so v ponedeljek zahtevali odstop vlade, naenkrat začeli govoriti, naj vlada ne odstopi…«
Laž in zaskrbljujoč »prisluh« obenem: nihče v zadnjem mesecu ni zahteval odstopa vlade, še zlasti ne zaradi rezultata predsedniških volitev. To si je povsem izmislil in komaj čakamo kakšnega komentatorja, da to jasno zapiše! Premier je potem nadaljeval s kronskim razlogom za svojo depresijo, namreč novinarskim pismom in blatenjem države v tujini (»Izgublja se osnovni razlog, zakaj je prišlo do te situacije…«), za nameček pa navrgel še nekaj, kar je v norem neskladju z dejstvi (»Ta opozicija v zadnjih treh letih kaj posebno ostra ni bila. Njihove klopi so prazne. Tam jih enostavno ni. Ne gre zato bi bila opozicija doma prekritična…«) Noro neskladje je seveda v tem, da se vlada in poslanci koalicije že tri leta pritožujejo nad »nagajanjem« in kritiko opozicijskih poslancev…zdaj pa slišimo, da je še premalo ostra!
Tretji in najpoglavitnejši poudarek zadnjih dni je bilo pojasnjevanje razloga za izredne razmere, grožnje z odstopom in glasovanje o (ne)zaupnici v parlamentu, ki nas čaka jutri. Vsega je kriva novinarska peticija in zgodbe o romskih taboriščih (še en izmislek!), ki preveč odmevajo v tujini, zaradi česar premier ne more normalno delati in izgublja preveč časa za pojasnila pred tujini novinarji…
Janša nam kot veljaven ponuja naslednji argument:
(1)
Kdor tujino obvešča o tem, da si slovenska vlada podreja medije, ta laže. Ker to ne odseva realnega stanja, se želi Slovenijo očrniti pred svetom in Evropo.
Oziroma kompleksnejšega:
(2)
Kdor tujino obvešča o tem, da si slovenska vlada podreja medije, ta škodi interesom Slovenije in blati državo. Tudi Šurc in Zgaga sta namreč državljana te države. Toda ker blatita državo, nista lojalna in patriotska.
Razlika med obema argumentoma, ki ju je serviral skupaj, je očitna. Da bi namreč trdili (2), nujno ne potrebujete premise o lažnih obtožbah iz (1). V prvem se očitno gradi na »sklicevanju na emocije«, konkretno na državotvornost (slovenske politike lepo prosim, da si ne delajo škode in tega ideološkega pojma ne uporabljajo). Češ: kdor nas črni v tujini, ta neupravičeno prispeva k slabemu imidžu države. Drug argument je osebni, je »ad hominem«: kdor nas blati v tujini, ta je zanikrn protidržaven element, tako rekoč državni sovražnik ali izdajalec. Retorika, nedvomno ohranjena v kolektivnem spominu iz časa JNA in iskanja specialnih vojn.
Toda razlika med obema je prav v tem, da je drugi neodvisen od prvega. Tudi če imata Šurc in Zgaga prav in si je Janša zares podredil medije (no, že res, zadnje čase mu je kakšen ušel izpod nadzora, kakšen novinar, denimo Markeš in Steinbuch, pa sta začela doživljati antijanšistično razsvetljenje), argument še vedno deluje. Oba novinarja, pobudnika peticije, sta izdajalca, četudi bi govorila resnico!
Janševa zadrega je torej, da je oba argumenta ponudil ločeno, s čimer drugi relativizira prvega. Samo v primeru, da bi res gradil na obrambi, ki pravi, da je zgodba o podrejanju medijev lažniva, bi ostal prepričljiv. Če ju ne bi ločil, bi obveljal za bistveno bolj konsistentnega! No, v čisti obliki je drugi argument izrekel že nekajkrat poprej, najbolj otipljivo v temle napadu na Hanžka, ki nas je domnevno blatil v tujini. Tudi takrat ni bil problem zgolj v tem, da naj bi varuh izrekal neresnice, temveč že v dejstvu, da se je na tujino sploh naslovil.
Vehemenca, ki govori iz drugega argumenta, je nevarna. Malce spominja na grožnjo, na »sklicevanje na moč«, ko poskušamo druge prepričati na silo:
Če ste pravi Američan, potem podpirate vojno v Iraku. Če je ne podpirate, ste izdajalec.
Torej:
Če ste pravi Slovenec, potem podpirate vlado in je ne črnite v tujini. Če jo črnite, potem ste izdajalec.