Katero medijsko voditeljico napičiti?

Četudi pri nas najbolj klikana spletna stran http://www.24ur.com/ zanesljivo vodi po količini seksualno bolj ali manj eksplicitnih vsebin (prvo in drugo dejstvo sta gotovo v vzročnoposledični povezavi), dobiva resne konkurente. Povabilo na http://www.zurnal24.si/ je kratko in zelo eksplicitno, skrito pod plašč legitimacije naših spolnih fantazij. Poglejmo:

Katero domačo voditeljico bi povabili med rjuhe?

Med domačimi TV voditeljicami se kar tare lepotic in odločitev, katero bi najraje povabili med rjuhe, zagotovo ni lahka …

Katera je tista, ki vam požene kri po žilah, s katero bi najbolj strastno preživljali noči in katera se vam zdi med rjuhami najbolj divja? Najbolj vročo domačo voditeljico, ki bi jo z veseljem pičili, lahko izberete tukaj!

Fantazija in objekt

Odkrita novinarska participacija pri ustvarjanju ženske podobe kot spolnega objekta ni nekaj novega. Časnik Večer je dolga desetletja izdajal »Vroči kaj«, trdoerotično revijo, v katero so pisali (nepodpisani) uredniki in novinarji, s tem pa skrbeli za svojo domišljijo in priboljške pri plači. Omenjeni prispevek v rubriki »Vroči kvizi«, dostopen že na prvi strani portala, naredi korak naprej. Ženskih domačih medijskih osebnosti ne obravnava zgoj kot seksualne objekte in jih torej krči na vlogo vira spolne zadovoljitve (ki ga je vredno pičiti, kot pravi, se pravi objekta izključno za moške), temveč svoj seksizem celo nadgradi s tem, da ponuja »verižno« glasovanje med kandidatkami, ki jih bi bilo vredno napičiti. Izraz, ki je dovolj enoznačen. Končni izbor je primerjan z izbori drugih – ne zgolj za vsak primer, če bi si domišljali, da ste edini v svojem spolnem okusu, temveč morda s potencialno možnostjo iskanja »pravih« seksualnih okusov pri prihodnjih izbirah voditeljic. S tem kviz po eni strani navzven perfidno legitimira moško spolno fantaziranje ob medijskih osebnostih, ki mu pač ne moremo oporekati po sebi, a po drugi strani »domače voditeljice« pospremi s seksističnimi atributi (»vroča«, »požene kri po žilah«, »divja«) in namiguje na seksualna dejanja (»strastno preživeti noč med rjuhami«, »vredna, da bi jo pičili«). Evidentno jih torej determinira kot pasivne, poželenja vredne spolne objekte. Nato bralcu ponudi »težko« nalogo, naj izbere sebi najustreznejšega: glede na mnoštvo enakovrednih ponudb se bo menda težko odločal, katero napičiti, seksizem je tu še infinitno potenciran.

Nobenega dvoma ne more biti, da je rubrika paradigmatski izdelek seksističnega in zelo vulgarnega podrejanja ženske, ki ima za nasledek ne le njeno prikazovanje v inferiornem položaju, temveč tudi njenega posledičnega realnega podrejanja. Zanimiv tudi po tem, da v naboru ponuja specialno le domače medijske voditeljice, ne oseb z denimo glasbene, kulturne ali kakšne druge estrade. Servira nam žene, partnerice, matere, ki nastopajo npr. tudi v resnih informativnih in pogovornih oddajah in same nikoli niso dajale priložnosti za premislek o tem, da so lahko interpelirane v spolni objekt. Domnevano lahko, da si dajati takšen povod nekatere niti ne želijo. Kot da medijski uporabnik s tem, ko spremlja neko vsebino, zraven sme kupiti še svojo spolno fantazijo in objekt. Kot da je ženska na ekranu tukaj zato, da ga v tem pogledu zadovolji.

Kakor-da-pluralizem seksualnih izbir

Skozi nabor voditeljic je v rubriki dejansko »seksualiziran« celoten domači medijski prostor, legitimiran in potrjen je že poprejšnji selektivni kriterij njihovega izbora, saj vešče oko odločevalcev določi seksualno vrednost objektov v trenutku, ko želijo zasesti takšno delovno mesto – verjetno glede na hude zahteve gledanosti poudarjeno vedno bolj. Nekatere lahko izgubijo službo, kot se je pred leti zgodilo voditeljici Tamari Vonta, ki je danes poslanka v Državnem zboru – zato, ker je imela kakšen kilogram preveč. Gledalcu se zdaj nenadoma razpre tudi »pluralizem« seksualnih izbir, saj je dostop do objektov trajen, ponovljiv in tudi izmenljiv glede na »pilotiranje« TV kanalov; voditeljice na ekranih pač nastopajo dnevno ali tudi istočasno, s čimer se spet vzpodbuja gledanost medijev skozi njihovo seksualizacijo.

Kot sem že napovedal in žal doživel tudi potrditev zlih slutenj, feministična in medijska stroka pri nas nista dovolj močni in glasni, da bi se ob tovrstnih situacijah zelo direktnih seksizmov javno protestno oglasili. Pa bi se morali, saj ne gre samo za perfidno gesto podrejanja žensk, temveč tudi njihovega utišanja, jemanja glasu, izrinjanja pravice do svobode govora (MacKinnon, Dworkin, Langton) pod dodatno pretvezo, da morajo medijske osebnosti pač potrpeti, če so predmet poželenja. Saj so vendar za to plačane glede na svojo vlogo!