::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Vsi Pahorjevi angeli

Predsedniški kandidat Borut Pahor, pred kratkim s strani medijev in javnosti neprepoznani luzer kočevskega kongresa SD, verjame v angele. Tako je priznal v temle intervjuju za Ono, ki so ga ravnokar (5.6.2012) objavili tudi na spletu. Katere točno, ni povedal: so med njimi Mihael, Gabrijel, Rafael? Kolikor vem, je prvi slovenski politik, ki verjame, da so angeli tisti, ki vodijo ne le njegovo osebno življenje, ampak tudi njegove politične odločitve. Kolikor vem, o Pahorjevih angelih ni pisal še nihče.

Pahorjeva demonologija in angelologija

Kandidat za predsednika republike, petnajstletni predsednik socialnih demokratov, predsednik državnega zbora, evropski poslanec in sploh eden najbolj markantnih politikov v Sloveniji zadnjih dvajset let svojo komunikacijo z angeli in vero vanje opiše takole:

Mirno lahko rečem, nad menoj so angeli, ki me varujejo.

Kot sem omenil, z angeli tam zgoraj, ki bedijo nad mojo srečo, imam sklenjen pakt. Toliko časa bodo to počeli, kolikor bom po značaju dobra oseba. Ko bom začel biti preračunljiv za svoje koristi, bodo šli drugam.

To govori človek, ki ima neskončno rad življenje in mu je življenje nosilo zakladnice svojega soka na srebrnem pladnju. Zdaj nekoliko manj razuzdano kot pred leti pijem njegove sokove, ko sem poskušal goltati s tako veliko žlico, da sem se skoraj zadušil. Za pokoro sem angelom obljubil, da bom zdaj z vilicami zajemal juho.

Angelski strici od zgoraj

Težko bi sklepali, da Pahor verjame v krščansko ikonografijo angela ali njegovo npr. novoplatonistično ali patristično izročilo. Pač pa mu nova metafizična realnost od zgoraj osmišlja, zakaj se je moral odpovedati svojim stricem iz ozadja – te so premagali angelski strici od zgoraj, ki mu zdaj nudijo polno zaščito. Psihopolitika paranoje izgublja primat pred teopolitiko. Naključje (ali ne) je hotelo, da sem prav včeraj nazadnje pisal, da je Pahor po svojem prepričanju blizu neostoicizmu. Da je v njegovem diskurzu veliko filozofičnosti:

Stoiki so verjeli v usojenost, božjo pre-vidnost, bili so fatalisti. Nekajkrat sem že namignil, da je Pahor svojevrsten stoik z močnimi, tako rekoč metafizičnimi filozofskimi prepričanji. V Kočevju je to potrdil z besedami o vznesenem toplem občutku poklicanosti, ki ga preveva ob misli, da bi bil predsednik republike. Ker mu je bilo to, kot je dejal Pahor, tako rekoč usojeno:

“Od trenutka, ko me je prevzela politika, sem vedel, da se bo to enkrat zgodilo. Od takrat sem imel smešen občutek, da mi je to usojeno. In očitno mi je res. Danes sva dozorela čas in jaz.”

V današnjem intervjuju je Pahor na najboljši možen način dodatno potrdil vse moje intuicije in podmene, vpeljal je pojem determinizma in vprašanje usode, okoli katerih gradi stoiška metafizika in filozofija narave:

Vprašal sem se, kako gledam na te stvari, in še danes si nisem popolnoma na jasnem, koliko je naše ravnanje plod naše svobodne volje in koliko smo zares gospodarji lastne usode, če sploh smo. Teoretiki determinizma bodo trdili, da je vsaka naša odločitev stvar usode, ki je človek seveda ne pozna. A te vodi. Imaš sicer iluzijo svobode, nad tabo pa je nekaj, kar to svobodo omejuje ali pa jo razširja, te navdihuje s tem, da ljudi razveseljuješ ali pa si do njih ravnodušen… Nekaj zagotovo je v tem, koliko, ne vem, čutim pa veliko hvaležnost, ker na koncu mora biti nekdo, ki skrbi za to, da se stvari kar dobro iztečejo.

Politika kot stoiška kateheza

Pahor govori kot Seneka, ki je razpravljal kako nas usoda vodi, če se z njo sprijaznimo, in vleče, če se ne: »Fata volentem ducunt, nolentem trahunt«. Glede determinizma in vprašanja svobodne volje, klasičnega toposa stoicizma, se naš predsedniški kandidat še ne zna opredeliti: je trdi determinist, kompatibilist ali nekompatibilist glede tega? Inkompatibilizem je teza, po kateri ne more biti obenem resnično, da determinizem obstaja in da svobodna volja obstaja. Vsi kompatibilisti pa trdijo ne le, da sta determinizem in svobodna volja združljiva, temveč še, da je svoboda nujen pogoj determinizma. Četudi stari stoiki niso govori o angelih, verjeli so le v Boga, Zevsa, usodo, heimarmene, je tu Pahor uspel v stoiško razpravo vpeljati kasnejšo krščansko demonologijo.

Norost, ki je znak solidarnosti in čustvovanja

Novinarka je v svoji provokativnosti ali domačijskosti šla dlje, kot kdorkoli doslej. Med drugim je Pahorja vprašala: »Mnogim se zdi, ko vas zadnje čase poslušajo, da se vam meša, da ste znoreli.« Saj res, se mu je morda zmešalo? Odgovor je presenetljiv:

Tudi javnosti je treba pokazati nemoč in moč, oboje iskreno. Kdaj na način, ki so ga ljudje vajeni, ker velja za običajnega, kdaj pa tudi na neobičajen način, ker živimo v neobičajnih časih. Treba je biti odkrit z ljudmi, čustvovati z njimi. To lahko sprejmejo ali pa te zavržejo. Oni izbirajo.

Je biti nor dejansko enako biti nemočan, izkazovanje norosti pa izkazovanje nemoči? In to celo v znak solidarnosti z drugimi, ker so časi pač neobičajni in se je treba ljudej približati na neobičajno odkrit način? Se želi reči, da se je zmešalo tudi njim? Bizaren odgovor na začetno vprašanje. Nekoliko nor. Ampak še dobro, da so angeli blizu.

P.S. Aja, intervju je nastal pred kočevskim kongresom. In usoda je hotela, da smo tam dobili le predsedniškega kandidata. Kot bo tudi, ali si ljudstvo želi angelskega predsednika države.

angel-drawing-10878749

2 comments on “Vsi Pahorjevi angeli

  1. Pingback: Koliko angelov gre v javni diskurz? « ::: IN MEDIA RES :::

  2. Pingback: Sproščena Slovenija » Objave » Koliko angelov gre v javni diskurz?

Komentarji so zaprti.

Information

This entry was posted on 05/06/2012 by in aktualno, mediji, politika, politična paranoja and tagged , , , .
%d bloggers like this: